Samoupravne oblasti v Kraljevini Jugoslaviji
Samoupravne oblasti Razmerje vidovdanske ustave je bilo do narodnostnega vprašanja Slovencev unitaristično. Predvsem se je unitarizem kazal v urejanju pokrajinskega vprašanja. Ustava je zavrnila kakršno koli možnost za združitev pod narodnostnim ozemljem. Država se je razdelila na upravne enote, ki so smele šteti le 800.000 prebivalcev. Oblasti so bile organizirane po načelu birokratskega centralizma in so imele del samouprave. Upravno oblast je izvrševal kralj preko ministrstev, ki jih je postavljal in razreševal kralj.
Leta 1922 je bil jugoslovanski del Slovenije razdeljen na Ljubljansko in Mariborsko oblast, ki je politično zaživela leta 1924. Slednja je obsegala jugoslovanski del Štajerske, brez okrajev Sevnica, Laško in Brežice. Zavzemala pa je Prevalje, Prekmurje in Medžimurje (okraja Čakovec in Prelog). Dejansko funkcijo so oblasti prevzele šele po volitvah v oblastne skupščine leta 1927. Zadnja velika župana sta bila dr. Marko Natlačen – Ljubljanska oblast in dr. Josip Leskovar – Mariborska oblast. Prvi veliki župan Mariborske oblasti je bil imenovan 31. decembra 1922, oblastna uprava pa je začela opravljati dolžnosti šele junija 1924. leta. Velikega župana so potrdili na ministrstvu za notranje zadeve. Centralistične stranke in centralna oblast so preprečevale normalno delovanje oblasti vse do leta 1927. SLS pa je leta 1927 na volitvah zahtevala povečanje pristojnosti samouprave v oblasteh, torej popolno avtonomijo in združitev Ljubljanske in Mariborske samouprave. Z zakonom o delitvi države iz leta 1929 je bila Mariborska oblast odpravljena in združena z Ljubljansko oblastjo v Dravsko banovino.
Vidovdanska ustava je s členi 95, 96, 97, 98, 99, 100 in 101 uzakonila načela oblastne samouprave. Zakon iz 26. aprila 1922 je dorekel ustavne člene o oblastni in sreski samoupravi.
Načela oblastne samouprave V področje oblastne samouprave so spadala sledeča načela: »1. oblastne finance: a) določanje oblastnega proračuna, b) razpolaganje z oblastnimi davščinami, ki se dajo oblastem na podstavi zakona, da pokrivajo oblastne razhodke; 2. oblastna javna dela kakor tudi gradbeni predpisi; 3. skrb za pospeševanje oblastnih pridobitnih interesov: poljedelstva, živinoreje, vinogradništva, sadjarstva, šumarstva, rečnega in jezerskega ribarstva, lova kakor tudi tehnične poljedelske izboljšave; 4. uprava oblastnih imovin; 5. skrb za narodno zdravje v oblasti; 6. skrb za socialne naloge v oblasti; 7. oblastne humanitarne naprave; 8. oblastne prometne naprave; 9. sodelovanje pri pospeševanju prosvete v oblasti; 10. sodelovanje pri strokovnem izobraževanju v oblasti; 11. uvajanje in vzdrževanje naprav za štednje, vzajemno pomoč in zavarovanje; 12. oddajanje mnenj na zahtevo vlade o zakonskih predlogih, ki se tičejo oblasti kakor tudi vobče v vseh drugih predmetih, o katerih zahteva vlada njih mnenje.«
Z zakonom o oblastni samoupravi iz leta 1922 je bilo delovanje samouprave dorečeno, tako da je pod njeno pristojnost spadalo še: »1. podpiranje obrti, industrije in zadružništva v oblasti; 2. sodelovanje pri pospeševanju pomorskega ribarstva v oblasti; 3. zbiranje in urejanje statističnih podatkov za potrebe oblastne samouprave in 4. vobče skrb za pospeševanje gospodarskih in kulturnih nalog čisto oblastnega interesa.«
Organa oblastne samouprave Organa oblastne samouprave sta bila oblastna skupščina in oblastni odbor. Predsednika je izvolila skupščina za vso dobo. Skupščina se je sklicala s kraljevim ukazom na predlog ministra za notranje zadeve vsako leto 5. novembra na redno zasedanje. Zasedanje je odpiral in zaključil veliki župan v kraljevem imenu. Oblastna skupščina je imela pravico izdajati uredbe, ki so bile v njeni pristojnosti.
Proračun Oblasti so imele svoj proračun. Proračun se je poslal velikemu županu na vpogled, če oblastne doklade niso presegale 50 %. Za višje doklade je bila potrebna odobritev finančnega ministrstva. Obračun je reševala glavna kontrola. V čl. 74 zakona o oblastnih in okrajnih samoupravah predvideni zakon o samostojnih oblastnih davkih in taksah ni nikoli izšel. Pomanjkanje zakona o samoupravnem gospodarstvu je slabo vplivalo na razmah delovanja oblasti.
Veliki župan Po odredbi člen 12 zakona o splošni upravi je moral veliki župan o vseh važnih stvareh lokalnega pomena, kamor so spadale tudi policijske odredbe, razen tistih za vzdrževanje javnega reda in miru, zaslišati oblastni odbor. Nadzor oblastne uprave je bil podeljen velikemu županu, ki mu je bilo potrebno pošiljati sklepe oblastne skupščine. Veliki župan je mogel v roku osmih dni sklep zadržati. Zoper odločbo velikega župana je bila možna pritožba v 15 dneh na državni svet.
Volilna pravica Čeprav je bila pristojnost oblastnih samouprav manjša od pristojnosti deželnih zborov in deželnih odborov, bi jih lahko primerjali z bivšimi deželnimi samoupravami v AO, pri čemer pa treba poudariti, da je splošna, enaka in neposredna volilna pravice bila zelo podobna volilni pravici na državni ravni.
Avtonomija in decentralizacija Za Slovenijo sta postala avtonomija in centralizem osnovni politični vprašanji, ob katerih sta se delili mnenji desnega in levega političnega bloka v takratni Sloveniji. Večina slovenskih politikov je Slovenijo videlo kot celoto, ki je bila avtonomistična od ostalega dela Kraljevine SHS. Pričakovanje avtonomije znotraj Kraljevine SHS je bilo samoumevno glede na obljube s strani Srbije že v letu 1915, ko je iz Niša prišel dr. Vošnjak in je imel zagotovilo, da se ohrani znotraj neke nove države (Kraljevine SHS, po letu 1918) avtonomija delov, pripojenih od AO. Tudi na Krfu je dr. Vošnjak zagovarjal enovitost Slovenije, vendar ne znotraj plemenskih meja. Te meje so že temeljile na številu prebivalstva in moči posameznih gospodarstev v novi državi.
Vsi ti razlogi so jasno in vzpodbudno kazali na enotnost Slovenije znotraj novonastale Kraljevine SHS. 14. točka Krfskega pakta je dajala Slovencem občutek, da bo ustava dala narodu možnost, da razvije svoje energije v samoupravnih enotah, označenih po naravnih, socialnih in gospodarskih razmerah. Končno odločitev so vsi prepustili notranji ureditvi države s konstituanto. Nihče se ni zavedal mogoče majorizacije , saj je Krfski pakt zahteval »številčno kvalificirano« večino.
Začetek razprave v skupščini Kraljevine SHS Aprila leta 1920 se je začela v skupščini razprava o ustavi. Centralisti so zastopali vladni načrt z malimi upravnimi enotami. Ljuba Jovanović je bil edini, ki je izražal mnenje, da so enote lahko večje in da naj Slovenija ostane nedeljena. Nikola Pašić je zasebno bil mnenja, da naj Slovenija tvori celoto zaradi njene jezikovne posebnosti, da pa pri tem vprašanju niso enotni niti slovenski poslanci. Glavni govornik Slovenskih krščanskih socialistov dr. Vošnjak se je zavzemal za decentralizacijo, bil pa je tudi proti plemenski delitvi države. Tudi slovenski socialisti so zanikali vse zgodovinske meje in plemenske vidike znotraj novonastale države, komunisti so želeli državo urediti po sovjetskem vzoru. Jugoslovanski klub je predložil o vladnem načrtu ločeno mnenje. Državo so želeli deliti na 6 pokrajin: Srbija, Hrvaška – Slavonija, Bosna – Hercegovina z Dalmacijo (možnost združitve tudi s Hrvaško – Slavonijo, Črna gora, Vojvodina in Slovenija. Pokrajine bi imele široko samoupravo in bi bile podrejene vladi in ministrstvom v Beogradu.
Jugoslovanski klub je ves čas stal za načeli federalizacije države in avtonomizma Slovenije. Slovenski demokrati so opozarjali na škodljivost takih načel, saj bi se Slovenija obdala s »kitajskim zidom« in se popolnoma osamila. Svoje poglede so dokazovali s šibkostjo vojvodine Kranjske znotraj AO monarhije.
Južne pokrajine so si obetale gospodarski napredek na ramenih Slovenije, to so utemeljevale z velikimi žrtvami, ki so jih imele med I. svetovno vojno. Prav tako so zahtevale pokrajinsko enakost in izenačenje vseh delov države. Centralistične stranke so samo v malenkostih ustregle opoziciji in niso odstopale od začrtanih ciljev.
17. januarja 1922 je dr. Josip Hohnjec podal načelno mnenje v imenu Jugoslovanskega kluba, da ostaneta Hrvaška in Slovenija dve nedeljivi pokrajini. 18. januarja 1922 je v polemiki z ministrom Markovićem dejal, da je predlagana samouprava s strani vlade samo navidezna in ne prava samouprava.
S temi besedami je želel povedati, da se je država razlikovala po svoji mentaliteti glede na sever in jug, oz. da so ljudje na severu države drugače dojemali samoupravo kot pa Beograd. To je utemeljeval z dejstvom, da so bili sodni okraji v Sloveniji manjši kot v Srbiji in da naj bi taki ostali, ker ljudje niso mogli hoditi daleč po sodnih opravkih. Izrazil je tudi bojazen, kaj bodo delale oblasti, ki niso imele izgrajene upravne infrastrukture za vodenje svojih teritorij. To je primerjal s hišo brez pohištva. Tako strukturiranje samouprave se po mnenju Hohnjeca ni obneslo, ne v Avstro-Ogrski, ne v Rusiji, ne v Franciji in Italiji.
Taka samouprava je bila centralistična in ni bila uspešna ter se je v Avstro-Ogrski pokazala kot neučinkovita. Izjavil je tudi: »Gospodje! Jaz bi povdarjal, da je treba dati narodu – in tu mislim tudi na srbskega seljaka – vse pravice. Mislim, da bodo tudi v Srbiji prišli na krmilo ljudje oziroma stranke, ki bodo to zahtevale. Ne bo dobro, če damo vso oblast v državi v roke birokracije.«
Zakonodajni odbor je zasedal 7. februarja 1922. leta v Beogradu z dnevnim redom: volitve pododbora za upravno razdelitev države, za samoupravne oblasti in sresko samoupravo. Več govornikov je v svojem nastopu predlagalo, da se izvoli ožji odbor. Ta odbor bi preučil vse gradivo za kasnejše razpravo. Poslanca Lazič in Gjonovič sta predlagala, da plenum odbora takoj razpravlja o predlogu samoupravnih oblasti in sreske samouprave. Želela sta tudi, da se takoj izdela načrt.
Poslanec dr. Josip Hohnjec je v imenu Jugoslovanskega kluba izjavil: »Smatramo, da je v zmislu ustavnega načrta našega kluba samo razdelitev države na pokrajine, katerim se mora dati široka samouprava in zakonodajna avtonomija, primerna za pomirjenje našega troimenskega naroda. Radi tega smo stavili te zahteve v interesu države. Ugotavljamo, da velika večina Hrvatov in Slovencev ter pravtako tudi mnogo uglednih srbskih politikov obsoja vladni načrt o upravni razdelitvi države kot nepravilen in nesposoben, da uredi notranje razmere naše države.«
Obsodbo glede delitve države je izrekel tudi odbor za razdelitev države na oblasti, v katerem je prevladalo mnenje, da je razdelitev neizvedljiva zaradi gospodarskih in socialnih razmer in razmerji med predlaganimi oblastmi. Odbor je podal mnenje, da je vladni predlog tehnično nemarno in nezadostno dodelan. Odbor je zahteval, da se mu predloži zemljevid razdelitve države. Porajalo se je vprašanje, ali bo tak zemljevid tudi odgovarjal geografskim značilnostim države. Tak zemljevid se verjetno ne bi niti ujemal na gospodarskem, trgovskem in prometnem področju, bil bi verjetno tudi zelo nepravičen glede na vsa tri plemena znotraj države. Odbor je zaključil sejo z zaključkom, da se mora to vprašanje rešiti na resen način. Na poslance pa je apeliral z upanjem, da bodo ponovno in trezneje preučili predlagani predlog o razdelitvi države.
Statistika, ki je bila dana poslancem, je bila nezadostna in nedodelana in je predstavljala zmotno sliko o gospodarstvu, poseljenosti in socialnem napredku posameznih oblasti.
Predlog zakona je odklonil tudi poseben odbor parlamenta, vendar je isti zakon prišel ponovno na obravnavo iz zakonodajnega odbora. Jugoslovanski klub je predlagal, da se zakon vrne vladi, da bi ga ta dodelala in popravila.
Minister Trifković je pojasnjeval nekatere točke in ugotovil, da ustava predvideva rok do 28. marca, do takrat je morala skupščina sprejeti zakon o oblastni in sreski samoupravi. Na njegovo pobudo je zakonodajni odbor sprejel predlog vlade, da se izvoli ožji odbor. Ožji odbor je imel 11 poslancev iz vseh političnih strank.