Lou Andreas-Salomé, rojena Louise von Salomé, rusko-nemška popotnica, pisateljica, pripovedovalka, esejistka in psihoanalitičarka v zgodnjih letih s psevdonimom Henry Lou, * 12. februar 1861, Sankt Peterburg, Rusija, † 5. februar 1937, Göttingen, Nemčija.
Njena prijateljstva s pomembnimi predstavniki iz nemškega intelektualnega prostora (npr. s Friedrichom Nietzschejem, Rainerjem Mario Rilkejem ter Sigmundom Freudom) so bila in so še danes predmet različnih interpretacij.
Otroštvo, mladost, študij thumb|Lou stara 16 let
Njen oče Gustav Salomé je bil potomec južnofrancoske družine Hugenotov in je leta 1810 s svojo družino še kot otrok prišel v Sankt Peterburg. Vojaška kariera ga je vodila vse do generalnega štaba ruske vojske. Leta 1831 ga je car Nikolaj I. povzdignil v plemiča. Njena mati Louisa, rojena Wilm, je bila severnonemško-danskega porekla. Z Gustavom se je poročila 1844, njuna hči Louise von Salomé pa je prišla na svet 12. februarja 1861 kot najmlajša izmed šestih otrok in tudi kot edina deklica. Odraščala je kot očetova ljubljenka v premožni in kulturno zainteresirani družini, kjer so govorili tri jezike: nemško, francosko in rusko. V srečnem in vznemirljivem otroštvu vidijo biografi podlago za njeno enakomerno močno intelektualno radovednost, njeno notranjo gotovost in neodvisnost kot tudi za njeno suverenost pri shajanju z več ali manj pomembnimi možmi. Malo pred smrtjo je Salome opisala svoj življenjski občutek: »Lahko se zgodi karkoli, ne glede na vse – ne bom nehala verjeti, da so za mano razprte roke, ki me bodo ujele.«
Nekaj vznemirjenja in napetosti znotraj njene strogo protestantske družine je povzročila Luisa, ko je zavrnila prejem sv. birme pri dogmatičnem pastorju, zadolženem za reformirano skupnost ter s 16 leti izstopila iz cerkve. Kot 18-letna je bila očarana nad pridigami nekega drugega protestantskega pastorja iz Sankt Peterburga, Holandca Hendrika Gillota, ki jo je sprejel kot učenko in se pogovarjal z njo o filozofskih, literarnih in verskih temah. Obseg in intenzivnost teh študij sta razvidna iz njenih beležnic. Sem spadajo: primerjalna zgodovina verstev; temelji verske fenomenologije, dogmatizem, mesijanske predstave v stari zavezi in dogma o Sv. Trojici; filozofija, logika, metafizika in spoznavna teorija; francosko gledališče pred Corneillem, francoska klasična literatura, Descartes in Pascal, Schiller, Kant in Kiergaard, Rousseau, Voltaire, Leibniz, Fichte in Schopenhauer. Tu že vidimo osnovne poteze obširne izobrazbe kot tudi dar hitrega povzemanja, ki so naredile vtis na njene kasnejše sogovornike.
Gillot je bil 25 let starejši od nje in je imel dve skoraj že odrasli hčeri. Nato je nepričakovano naznanil, da se želi od žene ločiti ter je zasnubil svojo učenko. Louisa ga je zavrnila. Zakon in intimni odnosi je niso zanimali ; bila je razočarana in presenečena nad razvojem dogodkov, kljub razpletu pa je ostala z Gillotom v prijateljskem odnosu. Ta vzorec se je v njenem življenju še nekajkrat ponovil. Moški so ji dajali ponudbe (ki so po navadi vključevale telesno intimnost), ona pa je samovoljno delala, kar ji je ustrezalo in postavljala svoje pogoje. Z Gillotom sta potovala še v Holandijo. Tam je prejela sv. birmo – saj je le tako lahko dobila svoj potni list – prav tako pa jo je Gillot krstil pod imenom Lou.
Po smrti očeta (1879) se je Lou Salome skupaj z materjo jeseni preselila v Zürich. Začela je s študijem na tamkajšnji univerzi, ki je kot ena izmed redkih fakultet tistega časa omogočala študij tudi ženskam. Ker ni imela potrdila o zaključeni izobrazbi, je morala polagati sprejemne izpite. Poslušala je predavanja iz veroslovja, logike, metafizike, arheologije in zgodovine. Zaradi bolezni na pljučih je morala študij prekiniti, predlagali pa so ji, da za nekaj časa spremeni klimo. Tako je februarja leta 1882 skupaj z mamo odpotovala v Rim.
Paul Rée in Friedrich Wilhelm Nietzsche thumb|Friedrich Wilhelm Nietzsche 1882
S priporočilom si je Lou Salome priskrbela mesto v krogu znancev pisateljice, pacifistke in borke za ženske pravice Malwida von Meysenburg, simpatizerko z berlinsko revolucijo leta 1848 in je med tem, v stilu berlinskih salonov, v Rimu ustanovila Krog umetnikov in intelektualcev. V tem krogu sta se zadrževala tudi filozof Paul Ree ter njegov prijatelj Friedrich Wilhelm Nietzsche. Ree se je nemudoma zaljubil v Lou von Salome, jo zaprosil in bil zavrnjen. Kljub temu pa se je med njima razvilo tesno prijateljstvo. Svoje navdušenje nad Lou je Ree izrazil tudi v pismih Nietzscheju, tako da je bil ta v aprilu 1882, ko je prišel v Rim, nanjo že dobro pripravljen. Tudi njega je »mlada Rusinja« očarala in jo je prav tako zaprosil za roko, ravno Ree pa je igral zanj posrednika. Vseeno je Lou tudi njega kot moža zavrnila, bil pa je dobrodošel kot prijatelj, učitelj in sogovornik. Zanimivo je, da si je Lou, ne da bi ga sploh prej spoznala, že ustvarila načrt skupnega intenzivnega sodelovanja, tako imenovano sv. trojico med Nietzchejem, Reejem in njo. Želela si je, da bi bili vsi trije nastanjeni ali na Dunaju ali v Parizu ter da bi prijateljsko skupaj živeli, študirali, pisali in razpravljali. Ta njena idealna predstava, o kateri so si vsi trije tudi vneto izmenjali mnenja, se ni nikoli uresničila. Največji razlog za spodleteli načrt je bila ljubosumnost obeh moških, ki nista mogla sprejeti njima namenjenih vlog (po drugi strani pa je Nietzsche večkrat izrazil, da bi ga neka trajna veza ovirala pri končanju življenjskega dela).
Prijateljstvo med Lou in Paulom Reejem je bilo relativno manj zapleteno, bližje in bolj zaupno kot z Nietzschejem – tikala sta se, si pošiljala dnevnike in si svetovala pri odnosu z Nietzschejem, ki za to sploh ni vedel.
Nieztsche je postajal vedno manj zadovoljen s situacijo. V začetku maja 1882 je šel z Lou na dolg izlet v Monte Sacro v zgornji Italiji – mislil je, da sta se tu resnično zbližala. V sredini maja jo je v Luzernu zopet zaprosil. Ona ga je zopet zavrnila. Kasneje pa se je začela v zadeve vmešavati še Nietzschejeva sestra Elisabeth. Poročala mu je o domnevnem lahkomiselnem in škandaloznem obnašanju njegove prijateljice med festivalom v Bayreuthu ter tudi materi govorila o po njenem mnenju moralno sporni aferi. Nietzsche je bil ogorčen nad vmešavanjem svoje družine, prav tako pa je trpel zaradi podrobnosti, ki jih je izvedel.
thumb|left|Lou Salomé, Paul Ree in Friedrich Wilhelm Nietzsche 1882
Njegova veza z Lou von Salome se je končala po zadnjem srečanju med njo in Reejem jeseni 1882 v Leipzigu, od koder je Lou odpotovala, ne da bi se od njega sploh poslovila. Za tem se je Nietzschejev odnos in obnašanje do obeh spremenil. V nekem osnutku pisma decembra 1882 je izrazil svoj obup in samopomilovanje: »Vsako jutro obupujem, in ne vem kako bom preživel dan… danes zvečer bom vzel tako veliko opija, da bom izgubil razum: kje je še kak Č(lovek), ki bi ga lahko občudoval! Ampak poznam vas vseskozi...« Z neobrzdano ljubosumnostjo se je zapletel v prav grozno zmerjanje in žalitve, ki so se obrnile tudi proti njemu. Za tem se niso več videli.
Kasneje je Nietzsche v pismu sestri izrazil svoje obžalovanje nad obnašanjem. Obžaloval je, da je izgubil prijatelje, v razmišljanju pa je tudi zapisal: »Ne, nisem bil ustvarjen za sovražnost in sovraštvo: in odkar je ta stvar tako napredovala, da je sprava med nami nemogoča, ne vem več, kako živeti; nenehno razmišljam o tem. Vse skupaj je nevzdržno, skupaj z mojo filozofijo in načinom razmišljanja.«
Januarja 1883 je v Rappalu napisal prvi del Zaratustre in preživel akutno krizo, po kateri pa se mu je, kot je opazil, »odvalil težak kamen s srca«. Iz poglavij knjige, ki se nanašajo na naravo ženske, lahko razberemo sledi njegovih izkušenj z Lou, hkrati pa tudi zaključek in premostitev te življenjske epizode.
Nietzsche je do konca svojega življenja ostal sam. Po popolnem duševnem zlomu januarja 1889 sta ga negovali sestra in mati, vse do 25. avgusta 1900, ko je umrl. V knjigi Friedrich Wilhelm Nietzsche v svojih delih iz leta 1894 je poskušala Lou na podlagi svojih natančnih poznavanj besedil in osebnih izkušenj s težavnim prijateljem osvetliti »misleca skozi človeka«. Anna Freud je kasneje o tem povedala, da je Lou Andreas Salome s to knjigo o Nietzscheju naredila svoj prvi korak k psihoanalizi.
Lou von Salomé in Paul Rée sta živela še tri leta v prijateljskem odnosu skupaj v Berlinu in sta se potem leta 1885 ločila. Ree je leta 1901 umrl na izletu v gore; nejasno je, ali je bila nesreča ali samomor.
Zakonska zveza
Avgusta 1886 je Lou v Berlinu spoznala orientalista Friedricha Carla Andreasa. Bil je petnajst let starejši od nje, temnolas, temperamenten, in kmalu trdno odločen, da se bo z njo poročil. Svojo namero je poudaril tudi s poskusom samomora pred njenimi očmi. Po dolgih notranjih bojih je Lou leta 1887 privolila v zakon, postavila pa je pogoj, da se nikoli ne bo spustila v intimne odnose z njim. Razlog, zakaj je Andreas pogoj sprejel, ni znan. Verjetno je, da je menil, da njena odločitev ni stalna, vendar se je zmotil.
Prva leta zakona je imel Andreas, zaradi njenih odnosov z drugimi moškimi, večkrat ljubosumne izpade. Vseeno pa je vedno znova odklonil ločitev. V Berlinu sta zaporedoma menjala stanovanja, nekaj časa pa je imel Andreas poklicne težave in zelo nizke prihodke, tako da sta morala zmanjšati stroške preživljanja, posledično pa so bili tudi njeni prihodki iz pisateljevanja zelo dobrodošli.
Louino življenje je bilo sestavljeno iz ustaljenega meščanskega dela v vlogi žene, hišnih dolžnosti in intelektualnega dela – ter drugega dela, v katerem ni sprejemala ne dolžnosti ne vezanosti, ampak je potovala in se družila s priložnostnimi in neuradnimi ljubimci.
Zanimivo je, da je Lou obenem Andreasu očitala njegovo vezo z gospodinjo Marijo, s katero je imel kasneje otroka. Po njeni zgodnji smrti je Lou prevzela skrb za otroka in ga na koncu postavila tudi za svojega glavnega dediča.
Dolgoročno se je težak zakon, poln protislovij, izkazal za nepričakovano trajnega. Od pomladi 1903, ko je Friedrich Carl Andreas dobil mesto za vzhodnoazijske jezike na univerzi v Göttingenu, je živel par v njuni hiši (Lou jo je poimenovala »Loufried«, enako kot že prejšnje prebivališče) – on je bival v pritličju, ona v 1. nadstropju. Tu je Lou skrbela za vrt, vzgajala zelenjavo in gojila kokoši, po drugi strani pa je še zmeraj vodila dokaj neodvisno življenje in veliko potovala. V njenih dnevniških zapisih se pojavi v tem življenjskem obdobju še posebej dober odnos do njenega moža, precej bolj sproščen kot čas pred tem.
Berlin
Med letoma 1882 in 1885 je Lou Andreas Salomé živela skupaj s Paulom Réejem v Berlinu. Njun krog poznanstev je izhajal predvsem iz znanstvenih krogov – prijateljev in sodelavcev Réeja. Lou je bila edina ženska iz tega kroga in je uživala v moški pozornosti ter sodelovanju v filozofskih in naravoslovnih diskusijah. Leta 1885 je pod psevdonimom Henry Lou izšla njena prva knjiga, roman V boju za Boga, ki govori o tem, kaj se zgodi, če izgubiš vero. Šlo je za problem, s katerim se je ubadala že v otroštvu. Kritike so bile dobre, psevdonim pa so kmalu povezali z njo, kar ji je prineslo še več uspeha in odprlo nove kroge poznanstev v berlinski družbi.
Po poroki s Friedrichom Carlom Andreasom sta ustvarila nove stike, še posebej s »Pesniškim krogom Friedrichshagen« in s »Prijateljskim krogom svobodnega ljudskega odra«.
Okoli 1890 se je v idiličnem berlinskem predmestju Friedrichshagen sestala skupnost pisateljev in ljubiteljev narave s ciljem, da bi vodili brezbrižno življenje tako v pesništvu kot tudi gledališču, v smislu obnovitve naturalizma. Bruno Wille, eden izmed pobudnikov, je bil leta 1890 eden izmed ustanoviteljev Svobodnega ljudskega odra (Freie Volksbühne), ki naj bi omogočil dostop delavcem k dramski umetnosti.