Gimnazija Novo mesto je edina splošna gimnazija v Novem mestu.
Gimnazija Novo mesto je druga najstarejša šola z gimnazijskim programom na prostoru današnje SlovenijeGeslo Gimnazija. Enciklopedija Slovenije. Kljub drugemu mestu po starosti pa je gimnazija z najdaljšim neprekinjenim delovanjem v Sloveniji.
Zgodovina
Gimnazijo v Novem mestu je leta 1746 formalno ustanovila vladarica Marija Terezija. Šolo so vodili novomeški frančiškani. Pouk je prvič stekel 3. novembra istega leta. Gimnazijo je tedaj vpisalo 66 dijakov (vsi fantje – gimnazija je bila na začetku izrazito moška šola); pater Godfrid Pfeiffer, prvi novomeški prefekt, je na konec seznama dijakov zapisal: "S to majhno in skromno skupino se je pričel novomeški študij." Ob svoji ustanovitvi je bila Gimnazija Novo mesto edina daleč naokoli. Tako je imela od samega začetka pomembno kulturno, izobraževalno, znanstveno, gospodarsko in politično vlogo v življenju Novomeščanov in ostalih Slovencev. Na Gimnaziji Novo mesto so se šolali mnogi umetniki, gospodarstveniki, znanstveniki, kot na primer: Josip Plemelj, Oton Župančič, Ivan Tavčar, Slavko Grum, Dragotin Kette, Božidar Jakac, Miran Jarc, Anton Podbevšek, Marjan Kozina, Marjan Mušič, Pino Mlakar, Vladimir Lamut, Leon Štukelj …
Gimnazijski pouk je sprva potekal v stavbi, ki še danes stoji poleg župnije Sv. Lenarta. Potem, ko so se novomeški gimnazijci leta 1912 preselili v novo zgradbo na današnji Seidlovi, je v nekdanjem poslopju obratovala mestna bolnišnica, danes pa tam poteka pouk Glasbene šole Marjana Kozine. sličica|desno|Ustanovna listina Gimnazije novo mesto
Frančiškani so svoje delo opravljali vestno. Doslej ni bilo nikjer zaslediti vesti, da so patri-učitelji izvajali kakršenkoli pritisk na gimnazijce glede izbire poklica. Seveda jih niso usmerjali proti vladarski hiši, saj bi bilo to navzkriž z njihovimi prepričanji. Bili so svobodoumni: o tem priča že dejstvo, da na gimnazijo nikoli niso uvedli obveznega pouka stare grščine, čeprav je vladajoča hiša pritiskala nanje in jim kasneje očitala, da imajo nekateri dijaki zaradi pomanjkanja znanja stare grščine slabšo podlago za nadaljnji študij.
V drugi polovici devetnajstega stoletja (1870) je država frančiškanom vzela vajeti gimnazije, kar je vrata šole odprlo tudi laičnim profesorjem. Gimnazijo sta kasneje zaznamovali obe svetovni vojni; še posebej druga, saj so italijanski fašisti ob začetku vojne zajeli cel razred uporniških dijakov, ki ni podlegel fašistični nadoblasti. Fante so odpeljali v taborišče v Monigu, kjer so bolj životarili, kot živeli. Posnet je bil tudi intervju z enim od bivših dijakov, ki so preživeli izgon v Monigo. Šolo so zaznamovale tudi mnoge šolske reforme. Leta 1854 je gimnazija iz šestletne prešla v osemletno, leta 1958 pa je iz osemletne postala štiriletna.
Ob praznovanju 250-letnice šole so stavbo gimnazije temeljito prenovili. Prenova je trajala dve leti, kar je pomenilo, da so morali pouk začasno prestaviti na popoldanske ure, posluževali pa so se prostorov novo zgrajenega Šolskega centra Novo mesto. Danes je prenovljena novomeška gimnazija med najlepšimi v Sloveniji. Čudovita stara stavba opremljena z najsodobnejšo tehnologijo dijakom nudi kvalitetno okolje za ustvarjanje, učenje, nabiranje novih veščin in jih konstantno postavlja pred nove izzive. Leta 2012 je Gimnazija Novo mesto praznovala 100 let nove stavbe in 265 let delovanja gimnazije. Ob tej veličastni obletnici je bila postavljena stalna razstava o zgodovini gimnazije z naslovom PIETATI LITTERISQUE.
Nova stavba
Vse od leta 1746, ko je pouk prvič stekel na novomeški gimnaziji, pa do začetka dvajsetega stoletja, so dijaki gimnazijo obiskovali v hiši nekdanjega mestnega sodnika. Skozi čas je število dijakov začelo naraščati in prvi ukrepi so bili, da se poslopju doda še eno nadstropje. Ta gradbeni poseg je še danes moč opaziti na pročelju nekdanje gimnazije (poslopje je danes v uporabi Glasbene šole Marjana Kozine). Toda hiše je imela več pomanjkljivosti, kot le premalo prostora - streha je puščala, pozimi so se prostori le komaj segreli in zaradi pomanjkanja financ je stavba postala zanemarjena. V najslabšem obdobju so stavbo celo primerjali s hlevom, kar je bilo izredno sramotno za cesarsko šolo. Šele leta 1874 je na gimnaziji prvič stekel pouk telovadbe, za kar je bila potrebna širitev in obnova šolskega dvorišča.
V začetku 20. stoletja je šola dobila tudi vodovod, a vsem spremembam navkljub stavba več ni zadoščala svojemu namenu. Stroški popravil in vzdrževanja so vrtoglavo naraščali in začela se je porajati ideja o gradnji novega poslopja. Zidava se je začela leta 1910, novo stavbo, ki stoji na današnji Seidlovi ulici, pa so slovesno otvorili 12. 10. 1912. V novi stavbi je izginila skrb za pomanjkanje prostora ali za slabo opremo - učilnice so bile mnogo prostornejše, stavba je imela elektriko in vodovod, boljše klopi in ravnatelj je imel v stavbi svoje stanovanje (danes na tem mestu stojijo učilnice, kjer večinoma poteka pouk geografije in zgodovine).
Novomeška gimnazija je bila pomembna za ozemlje današnje Slovenije, čeprav je bila v okviru takratne Avstrije majhna in nepomembna. Dolgo je bila izrazito moška šola - prva dijakinja se je na Gimnazijo Novo mesto vpisala v šolskem letu 1908/1909. Kljub majhnosti, je gimnazija za Dolenjsko predstavljala vir kulturne in duhovne osveščenosti, njen vpliv pa je segal tudi prek meja Slovenije, na Hrvaško.
Po letu 1918
Poleg prve svetovne vojne je v tistem obdobju po Novem mestu pustošila tudi španska gripa, ogromno je bilo ranjenih in meščani so potrebovali stavbo, v kateri bodo oskrbeli bolnike. Zato je šola morala pouk začasno prestaviti v druge stavbe, ali pa ga je izvajala v omejeni obliki. Dijaki so se po treh letih, ko je bila stavba gimnazije v uporabi vojaške bolnišnice, vrnili nazaj v šolske klopi. pred ponovno uporabo novozgrajenega poslopja, so le-tega razkužili in za silo obnovili. Pouk je znova stekel 20. septembra v izrazito domoljubnem slogu. Vsi, tako dijaki kot profesorji, so se zavedali, da gre vojna h koncu in z njo tudi monarhija, saj so slovenski politiki že zahtevali svojo narodno državo. nemščina je bila še vedno glavni predmet, kar je šlo vsem dijakom v nos, saj v Novem mestu skoraj ni bilo Nemcev in Avstro-Ogrski se je očitno bližal konec. V času od 9. oktobra do 5. novembra 1918 je Gimnazija Novo mesto zaprla svoja vrata zaradi španske gripe, ki je še vedno terjala svoj krvni davek po vsej Evropi. Ko so se po mesecu dni dijaki ponovno vrnili na gimnazijo, je na njenih hodnikih in v učilnicah zaživel jezik očetov, mater, dedkov in babic - slovenščina. Skupnost je zaživela v zvezi Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar je bilo za domoljubne novomeške dijake dosti bolje kot pod avstrijskim okriljem, toda tudi nova zveza je imela svoje slabosti; ob nastanku bodoče Jugoslavije so se združevale tri pokrajine z zelo različnimi šolskimi sistemi. Slovenski je nedvomno zelo prednjačil, saj je še vedno prevladoval humanistični tip gimnazij z latinščino in grščino kot dvema zelo pomembnima predmetoma. Vendar so se že v zadnjih letih Avstro-Ogrske pojavljale vse glasnejše želje po realni gimnaziji; v tej bi grščino nadomestil en živ jezik (po navadi je bila to francoščina), več poudarka pa bi se dalo na naravoslovne predmete in matematiko.
Pred vstopom v Jugoslavijo je bilo na slovenskem območju 14 gimnazij, od tega je bila le ena povsem slovenska (Škofovi zavodi v Št. Vidu nad Ljubljano). Novomeška gimnazija je bila dvojezična (nemško-slovenska), toda to se je kmalu spremenilo; Karel Verstovšek (slovenski politik in filolog) je - kljub nasprotovanjem tudi pri bolj umirjenih politikih - hitro in uspešno izvedel slovenizacijo vseh šol v jugoslovanskem delu Slovenije. Nemška je ostala le ena šola v Ljubljani in posamezni oddelki na štajerskih in kočevskih šolah. Slovenščina je postala eden najpomembnejših predmetov; pisala se je na maturi, uporabljala se je v letnih poročilih in profesorskem delu.
Novi časi so zahtevali odločne in sposobne ljudi; na srečo je novomeška gimnazija dobila prav takega ravnatelja. To je bil Josip Wester, ki se je med vojno boril na albanski fronti, med letoma 1900 in 1902 pa je v novem mestu učil slovenščino. Gimnazija mu je ostala v lepem spominu in napisal je prošnjo za ravnateljsko mesto. V delu na novomeški gimnaziji je očitno užival, saj je kasneje zapisal: "Lahko rečem, da mi je bilo delo v šoli skozi vsa ta leta v pravo zadovoljstvo." Na ravnateljsko mesto je bil sprejet 1. avgusta 1918, na to pozicijo pa je bil izbran ne le po strokovnem kriteriju, temveč tudi zato, ker naj bi šola potrebovala izkušenega oficirja, ki bo vzpostavil red in mir s trdo roko. Na vrata direktorske pisarne je obesil napis: "Govori malo - povej dosti - opravi hitro." Prevratni čas je v Novem mestu torej potekal mirno in dostojanstveno.
29. oktobra so se profesorji udeležili manifestacij ob ustanovitvi nove države, 10. novembra pa so v družbi dijakov že prvič peli novo himno. 6. decembra 1918 je učiteljski zbor položil zaobljubo Narodni vladi v Ljubljani, 14. decembra pa je bil velik narodni in šolsko praznik. Šolska telovadnica je bila slovesno okrašena in je poleg vseh dijakov in profesorjev komaj sprejela še vse povabljence. Citirali so Vodnika, Prešerna, Gregorčiča in nakazovali, koga bomo po novem slavili Slovenci. Na sporedu je bil tudi govor ravnatelja Westra.
Gimnazija med 2. svetovno vojno
Ker se je bližala vojna, je bil konec marca 1941 na številnih šolah prekinjen pouk, tudi na novomeški gimnaziji, saj se je vanjo vselila vojska. Na uradu v Ljubljani so odredili, da se do 1. aprila '41 vsem dijakom podeli zaključna spričevala, a že 23. aprila je pouk ponovno stekel, tokrat v drugačnih državnih okvirih. Južni del Sloveniji je po razkosanju Jugoslavije pripadel italijanskemu okupatorju, ki je bil vsaj na začetku (za razliko od Nemcev in Madžarov) bolj popustljiv do širjenja slovenske kulture, saj je želel Slovence fašizirati počasi in postopoma. V tem obdobju so se iz severnega dela Slovenije začela preseljevanja na jug; predvsem so se selili intelektualci, kar se je poznalo na šolstvu. V šolskem letu 1941/42 se je na Gimnazijo Novo mesto vpisalo 543 dijakov, v naslednjem letu pa celo 607. A krivulja se je kmalu obrnila v nasprotno smer, kajti avtonomija navidezne slovenske kulture se je razblinila, težki vojni časi pa so se še zaostrili. Do konca vojne se je število dijakov na novomeški gimnaziji več kot razpolovilo.
Ob bombardiranjih Jugoslavije je škodo utrpela tudi novomeška gimnazija. Tedanji ravnatelj Dolenec je bolj kot nemške napadalce krivil kar jugoslovansko protiletalsko artilerijo, ker se je branila. Do nemškega okupatorja od začetka ni bil preveč kritičen: "Požar je bil v polnem razmahu, ko so približno ob pol štirih popoldne v mesto prišle prve motorizirane nemške vojne enote. Nepozabljiv - veliki petek! za kako noč so se nemške čete ustavile tudi v gimnaziji in so tu prenočevale. Ostale pa niso v mestu. večkrat te je kdo vprašal: 'Ali je še daleč do Srbije?'" Svoje mnenje je začel kmalu spreminjati, saj je spoznal namene nemške raznarodovalne politike. Takoj po prihodu Italijanov je začel brati Hitlerjev Mein Kampf. Kljub spoznanju, da ima okupator za slovenski narod le najslabše namene, je še vedno najbolj obsojal upornike, torej partizane. To je tudi izrazil z besedami, ki jih je izrekel profesorjem in dijakom: "Ob času velikih stisk misli na to, da je tvoja prva dolžnost zaupanje v boga in ljubezen do bližnjega." Manj je bil kritičen do nemškega in italijanskega okupatorja, za vaške straže in domobranstvo pa je kasneje kazal neprikrito navdušenje. Ob kapitulaciji Italije, ko je bil osvobojen večji del južne Slovenije in je bilo za nekaj časa svobodno tudi Novo mesto, je dejal: "Vsekakor spada teh šest tednov partizanske vlade med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno."