Johann Christoph Friedrich von Schiller, nemški zdravnik, pesnik, dramatik, zgodovinar in filozof, * 10. november 1759, Marbach, Baden-Württemberg, Nemčija, † 9. maj 1805, Weimar, Turingija, Nemčija. 1802 povzdignjen v plemiški stan.
Schiller, ki velja za enega izmed najpomembnejših nemških lirikov in dramatikov, spada poleg Goetheja, Wielanda in Herderja k najvidnejšim predstavnikom weimarskega klasicizma. Njegove drame spadajo v standardni repertoar gledališč nemškega govornega področja, njegova refleksivna lirika je postala zgled, njegove balade pa spadajo med najbolj priljubljene pesmi nemške poezije.
Študiral je medicino na vojni akademiji. Po uprizoritvi Razbojnikov je pobegnil iz Stuttgarta, živel je v Mannheimu, Leipzigu in Dresdenu. Tam ga je doletela gmotna stiska in bolezen, nato je sodeloval z Goethejem. Postal je profesor zgodovine in filozofije na Univerzi v Jeni. Tam je pisal refleksivno liriko in parabolične balade, skupaj z Goethejem pa Xennien. Njegove mladostniške 'viharniške' drame slavijo upor zoper tiranstvo (Razbojniki, Kovarstvo in ljubezen, Don Carlos), v zreli dobi pa dovršene idejne drame (moralna svoboda, kljub tragičnemu propadu junaka). V svojih delih pa je izpričal vero nemškega idealizma v duha in človeka (Wallenstein, Marija Stuart, Devica Orleanska, Viljem Tell). Razpravljal je tudi o etičnih nalogah lirske umetnosti (O naivnem in sentimentalnem pesništvu).
Po njem je imenovana Univerza Friedricha Schillerja v Jeni.
Življenjepis Otroška leta, šolanje in prvi uspehi
Friedrich Schiller se je rodil leta 1759 v Marbachu, Württemberg kot drugi izmed šestih otrok in edini sin očetu Johannu Casparju Schillerju, ki je bil oficir in ranocelnik, ter mami Elisabethi Dorothei Schiller, rojeni Kodweiβ. Zaradi očetove službe se je leta 1763 družina preselila v Lorch, kmalu po rojstvu Friedrichove sestre Luise pa v Ludwigsburg, kjer je leta 1766 Schiller pričel s šolanjem na tamkajšnji humanistični gimnaziji. V tem času je že napisal prvi dve gledališki deli Absalon (Absalon) in Kristjani (Die Christen), ki pa se žal nista ohranili.
Leta 1773 je vojvoda Baden-Württenberga Karl Eugen ustanovil vojaško šolo, saj je želel na ta način povečati število sposobnih oficirjev. Sinovi oficirjev in uradnikov, med katerimi je bil tudi Schiller, so se morali vpisati na Karlovo vojaško akademijo. Schiller je pričel s študijem prava. Zaradi strogega vojaškega urjenja je še pri petnajstih letih močil posteljo ter bil zaradi tega dvakrat močno kaznovan. Kljub vsemu pa je s tovariši skrivaj njuhal tobak ter prebiral prepovedana literarna dela. Ko so akademijo leta 1775 z gradu Solitude prestavili v center mesta Stuttgart, je Schiller namesto prava pričel s študijem medicine. Ob tem ni izgubil zanimanja za literaturo. Prebiral je predvsem dela viharnikov (Sturm und Drang) ter pesmi Klopstocka, ob njih pa dela Plutarha, Shakespearja, Voltaira in Rousseauja. V tem letu je napisal dramo Študent iz Nassava (Der Student aus Nassau), ki se prav tako ni ohranila, ter prvo objavljeno pesem Večer (Der Abend). Po sedmih letih pedantne vojaške discipline, ki je narekovala dneve brez počitka, komaj kaj prostega časa in celo nadzorovane sprehode s starši, je Schiller leta 1780 z dizertacijo Poskus razprave o povezavi med človeškim nagonom in duhom (Versuch über den Zusammenhang der thierischen Natur des Menschen mit seiner geistigen) končal študij medicine. Kot štabni zdravnik je še dve leti živel v njegovi »jami preizkušenj«, kot je Stuttgart sam imenoval.
Še kot gojenec vojaške akademije je pričel Schiller leta 1777 s pisanjem drame Razbojniki (Die Räuber), ki jo je zaključil in anonimno natisnil leta 1781. Stroške tiska je moral poravnati sam. Premiero Razbojnikov si je 13. januarja 1782 v gledališču v Mannheimu, ki ga je takrat vodil Wolfgang Heribert von Dalberg, kljub prepovedi vojvode skupaj s prijateljem Streicherjem ogledal tudi Schiller, zaradi česar je moral na ukaz vojvode štirinajst dni preživeti v priporu, vojvoda pa mu je prepovedal tudi pisanje komedij in „podobnih reči“. Svobodnjaška mladina je na jugu Nemčije pokazala svoje navdušenje nad delom z ustanavljanjem številnih razbojniških tolp.
Beg iz Stuttgarta
V noči iz 22. na 23. september 1782 je Schiller s prijateljem Andreasom Streicherjem zbežal iz Stuttgarta v Mannheim, kjer je Dalbergu predstavil novo dramo Fiescova zarota (Die Verschwörung des Fiesco zu Genua). Dalberg je dramo zavrnil, za Schillerja pa je sledilo obdobje potovanj v Frankfurt na Majni, Oggersheim in Bauerbach (Turingija). Za zapise o Schillerjevem begu se lahko zahvalimo Streicherju, ki je napisal knjigo Schillerjev beg iz Stuttgarta in bivanje v Mannheimu od leta 1782 do 1785 (Schillers Flucht von Stuttgart und Aufenthalt in Mannheim von 1782 do 1785). S pomočjo prijatelja iz študijskih let, Wilhelma von Wolzogna, se je lahko Schiller v decembru 1782 nastanil pri Wolzognovi mami Henrietti von Wolzogen v Bauerbachu, kjer je dokončal delo Luise Millerin in pričel s pisanjem dramatične pesmi Don Karlos, ter z dramo Marija Stuart (Maria Stuart). V sosednjem mestecu Meiningen, kjer je Schiller večkrat obiskal knjižnico, je spoznal bibliotekarja in kasneje prijatelja Reinwalda, ki je Schillerja redno zalagal z gradivom, sam pa je kasneje poročil Schillerjevo sestro Christophino.
Mannheim
Kljub temu, da je Dalberg Schillerjevo delo že enkrat zavrnil, je pesnika tokrat julija 1783 povabil v Mannheim, kjer mu je ponudil službo pisca gledaliških del. Septembra 1783 je Friedrich zbolel za malarijo, ki je bila zaradi vlažnih tal ob Renu pogost pojav. Poleg slabih izkušenj iz Mannheima pa so bile seveda tudi dobre. Premiero sta doživeli dve njegovi deli, januarja 1784 Fiesco, aprila istega leta pa je bila to Luise Millerin, ki jo je August Wilhelm Iffland kasneje preimenoval v Spletkarstvo in ljubezen (Kabale und Liebe). Schiller je z branjem prvega dejanja Dona Carlosa, ki mu ga je omogočila znanka iz Mannheima Charlotte von Kalb, navdušil samega vojvodo regije Sachsen–Weimarja Carla Augusta, za kar je od njega v decembru 1784 prejel naziv regijskega svetovalca. Po enem letu pogodbenega dela v gledališču se je Friedrich odločil, da pogodbe ne bo podaljšal, zaradi česar je zapadel v globoke dolgove.
Leipzig in Dresden
Aprila 1785 se je Schiller preselil v Leipzig k prijatelju Christianu Gottfriedu Körnerju, ki mu je pomagal prebroditi finančno stistko. Schillerjevo prijateljstvo s Körnerjem se je razvilo v juniju 1784 iz anonimnega pisma, ki sta ga Schillerju napisala Ludwig Ferdinand Huber in Körner. Körnerja in njegovega prijatelja Ludwiga Ferdinanda Huberja je družba močno obsojala zaradi stanovsko neprimernega razmerja s sestrama Minno in Doro Stock. V pismu Schillerju sta prijatelja pisala o njunem navdušenju nad dramo Spletkarstvo in ljubezen (Kabale und Liebe), s katero sta se zaradi družbene kritike lahko identificirala. To pismo je bilo le začetek dopisovanja. Körnerjevo navdušenje nad Schillerjevim ustvarjanjem je pripomoglo k temu, da je med letoma 1812 in 1816 izdal zbrana Schillerjeva dela.
Schiller je v enem izmed pisem zaupal Körnerju, da ga je Johann Christoph Bode vabil k prostozidarjem. Körner mu je prostozidarstvo odsvetoval, na njegovo prošnjo pa je za prostozidarsko ložo »K trem mečem«. (Zu den drei Schwertern) nastala oda Hvalospev radosti (Ode an die Freude). To delo je Schillerja pripeljalo v manjše mestece Blasewitz, kjer je spoznal Johanne Justine Segedin, hčer lastnika gostilne, ki se še danes imenuje Schillerjev vrt (Schillersgarten). Kot »Gustel von Blasewitz« jo je v petem prizoru Valenštajna (Wallensteins Lager) za vedno ovekovečil.
Weimar
21. julija 1787 je Schiller odpotoval v Weimar, kjer se je spoznal s Herderjem, Wielandom in prvim kantovcem Carlom Leonhardom Reinholdom, ki je Schillerja prepričal, da je pričel s študijo Kanta na podlagi Kantovih spisov iz časopisa „Berlinische Monatschrift“. V Rudolstadtu je med potovanjem spoznal Charlotte von Lengefeld in njeno sestro Carolino, bolj poznano po imenu Caroline von Wolzogen. Caroline je zaslovela z romanom Lilijska Agnes (Agnes von Lilien), ki ga je objavila v Schillerjevem časopisu „Die Horen“, kar bi lahko bil vzrok, da so ga dolgo časa pripisovali Schillerju samemu.
Dramo Don Karlos, ki jo je Schiller zaključil leta 1787 v gostilni Pri jelenu, danes Schillerjev kot (Gasthof zum Hirsch, danes Schillerecke), je dal še v istem letu natisniti. 7. septembra 1788, ko se je Goethe vrnil s potovanja po Italiji, sta se pri družini Lengefeld v Rudolstadtu prvič srečala Schiller in Goethe, a se iz tega ni takoj razvilo globoko prijateljstvo. Schiller je nadaljeval s pisanjem historičnih del. V istem letu je dokončal delo Zgodovina padca združene Nizozemske (Geschichte des Abfalls der Vereinigten Niederlande von der spanischen Regierung), zaradi katerega je v letu 1788 pridobil profesuro na Univerzi v Jeni, in delo Dvanajst pisem o Don Karlosu (Briefe über „Don Karlos“). Ali je bil Schiller prostozidar ali ne, se ne ve točno. Sam je v desetem Pismu o Donu Karlosu zapisal, da ni bil ne iluminat in ne prostozidar, medtem ko sta se dva prostozidarja iz Rudolsadta pritoževala nad zaprtjem prostozidarske lože, v katero je bil vključen celo Schiller.
Profesor zgodovine v Jeni
Schiller je pričel leta 1789 s poučevanjem zgodovine na Univerzi v Jeni, čeprav je bil prvotno zaposlen kot profesor filozofije. Veliko težo za pridobitev zaposlitve na univerzi je imelo Schillerjevo omenjeno delo Zgodovina padca združene Nizozemske, priljubljenost in prepoznavnost zaradi drame Razbojniki, pa mu je zagotovila zanimanje ljudi za njegova predavanja. Tako se je lahko že po uvodnem predavanju z naslovom »Kaj pomeni in kdaj se študira univerzalno zgodovino?« (Was heißt und zu welchem Ende studiert man Universalgeschichte?) iz prenapolnjene male predavalnice prestavil v veliko.
Istega leta se je Friedrich spoprijateljil z Wilhelmom von Humboldtom; izšel je roman Videc duhov (Der Geisterseher), na obisku pri svoji sestri Christophini in svaku Reinwaldu v Meiningenu je spoznal vojvodo Georga I., ki je Schillerju podelil naziv dvornega svetnika, sreča pa se mu je pošteno nasmehnila, ko se je 22. februarja 1790 v zdajšnji »Schillerjevi cerkvi« v Jeni poročil s Charlotte von Lengefeld. Že eno leto kasneje se jima je rodil prvi otrok Karl Friedrich Ludwig. Vse to so bili znaki, da se bo marsikaj v njegovem življenju, na družinskem in službenem področju, obrnilo na bolje.
Bolezen in zanimanje za Kanta
Že eno leto kasneje pa je Schiller zbolel za tuberkolozo. Kolaps njegovega zdravja sta spremljala kašelj in večkratne izgube zavesti in da bi mu omogočila preživetje, sta mu decembra 1791 graf Heinrich von Schimmerlmann ter Friedrich Christian von Augustenburg zagotovila letno rento v višini 1000 talarjev, ki se mu je izplačevala pet let. Kljub bolezni mu je uspelo dokončati Zgodovino tridesetletne vojne (Die Geschichte des Dreiβigjährigen Krieges), Novo Thalio (Neue Thalia) ter O tragični umetnosti (Über die tragische Kunst).
Leta 1794 je Schiller spoznal založnika Friedricha Cotto, ki je bil pripravljen izdajati mesečnik „Die Horen“ in „Musenalmanach“. Rezultat Friedrichovega zanimanja za Kantovo filozofijo, predvsem za filozofijo o estetiki, ki jo je Kant obravnaval v svojem delu Kritika razsodnosti (Kritik der Urteilskraft), so bile številne študije, kot npr. O milini in dostojanstvu (Über Anmut und Würde) in O estetski vzgoji človeka (Über die ästhetische Erziehung des Menschen).