Anton Aškerc (tudi Anton Askerz) [antón áškərc] (psevdonim Gorazd), slovenski pesnik, duhovnik, arhivist in urednik, * 9. januar 1856, Rimske Toplice,Kraj rojstva doslej ni bil gotov, viri so navajali Globoko ali Senožete pri Rimskih Toplicah. Pogled v krstno knjigo in indeks krstne knjige za župnijo Sv. Marjete pri Rimskih Toplicah pa pokaže kraj bivanja Rimske Toplice 5. † 10. junij 1912, Ljubljana.
Življenje thumb|right|Aškerc v 1870-ih Rodil se je kot prvi sin v kmečki družini očetu Antonu in materi Agati (roj. Knez). Njihovo posestvo je bilo prodano in v tretjem letu se je Anton z družino preselil v Senožete nad Rimskimi Toplicami. Tu je začel hoditi v osnovno šolo. Ko je bil star 12 let, mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan. Leta 1877 je vstopil v mariborsko bogoslovje. Posvečen je bil konec 3. letnika (22. julija 1880). Po končanem šolanju je kot duhovnik služboval v številnih krajih na Štajerskem: v Podsredi (1881–1883), Šmarju pri Jelšah (1883–1889), v Juršincih (1889–1891), v Vitanju (1891–1892), v Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah (1892), Mozirju (1892–1894) in Škalah pri Velenju (1894–1898). Svoje pisanje je začel v Ljubljanskem zvonu.
V Framu se je zagledal v učiteljico Ano Pečovnik. Njej je posvetil balado Anka. Ob ljubezni se je zavedel svojega stanu, Aškerc ‒ duhovnik se je moral ljubezni do ženske odpovedati. Aškerc ‒ pesnik pa je po ljubezni vse bolj hrepenel. Odločil se je odpovedati osebni sreči, ne pa pesniškemu poklicu.
Leta 1884 je začel s službovanjem v župniji Šmarje pri Jelšah, kraj je bil pod velikim vplivom germanizacije in Aškerc je s svojim delovanjem uveljavil kot bojevnik za slovenstvo. Spodbujal je slovensko narodno identiteto in kulturo. Ostro so ga napadali Nemci v glasilu Deutsche Wacht. Skupaj z nekaterimi slovenskimi politiki na Štajerskem se je zavzemal za omejitev germanizacije.
Leta 1894 je pričel s kaplanovanjem v Škalah pri Velenju. V času svoje službe v Škalah je izdal svojo pesniško zbirko Lirske in epske poezije. Močno je čutil z rudarji in bil zelo pretresen nad bedo in trpljenjem njihovih družin, rad pa je občudoval parni izvozni stroj na Starem jašku Premogovnika Velenje, ki je delal dan in noč. Ravno v Škalah je nastala Delavčeva pesem o premogu, v kateri je opisal socialno-kritične poglede na rudarski poklic. Premogovnik Velenje mu je posvetil poseben prostor v muzeju premogovništva Slovenije. V Škalah je delal do leta 1898.
Leta 1898 se je sprl z mariborskim škofom Mihaelom Napotnikom, in šel v Ljubljano ter do predčasne upokojitve opravljal delo mestnega arhivarja na ljubljanskem magistratu. Zanimal se je za sodobno znanost, zlasti za evolucijsko teorijo in njegova verska skepsa se je poglabljala, kar pa je bilo sporno za duhovnika. Rad je potoval po vzhodnih deželah, doživetja je popisoval v potopisih. Od leta 1900 do leta 1902 je bil urednik Ljubljanskega zvona. Pod njegovim vodstvom je bil natisnjen Prešernov album, 1902 so izšle Prešernove Poezije z Aškerčevim uvodom. Uredil in izdal je tudi Poezije Dragotina Ketteja.
Umrl je v deželni bolnišnici v Ljubljani, v 56. letu starosti zaradi apopleksije.
Študij Za študij teologije se je odločil, zato ker je bil to edini finančno dostopen študij in ker je menil, da se bo s študijem teologije osvobodil verskih dvomov, saj bo tu imel čas in mir za raziskovanje najglobljih vprašanj življenja. Med študijem je prebiral knjige o orientalskih verstvih, npr. Koran, budistično versko filozofijo, ki jo je proučeval po Oldenburgovi knjigi Buddhas Leben und Lehre. Preučeval je tudi brahmanizem in kitajskega političnega filozofa Kung-fu-tseja. Tako je krščanstvo primerjal z religijami Orienta.
Aškerčevo razmišljanje o svobodi: »Bog je največji veleum, po mojih skromnih nazorih najvišja inteligenca. In ker je najvišja inteligenca, je tudi najbolj svobodomiseln. Zato sem prepričan, da človek, ki ljubi v svojem delovanju iz svojega notranjega nagiba svobodo in luč, človek, ki stremi po napredku, pisatelj, umetnik, ki ustvarja svobodomiselna dela iz ljubezni do stvari same, do svojega bližnjega, da se tak človek, tak umetnik Bogu bliža, ne pa, da bi se oddaljeval od Boga!« (Pismo škofu Antonu Jegliču, 4. julija 1899).
Razočaranje nad duhovniškim poklicem je zapolnil s pesništvom. Smisel pesniškega poklica je videl v izpovedovanju takih doživetij oz. tem, ki so odkrito obtoževale tiste, ki so delali krivico posameznikom ali družbenim skupinam.
Začetki ustvarjalnega dela Anonimno je objavljal že pred Ljubljanskim zvonom v Zvezdi Danici, s pretežno nabožnimi vsebinami. Tako je leta 1877 izšla anonimna pesem Sv. Ciril in Metod. Iz snovi, ideje in izrazja lahko domnevamo, da gre za Aškerčevo pesnitevMarija Boršnik: Anton Aškerc. Leta 1881 začne izhajati Ljubljanski zvon, kjer je objavljal. Urednik Ljubljanskega zvona je bil Fran Levec, ki je Aškerca preusmeril od lirskih pesmi na epsko pesništvo, na poezijo, ki se je približevala realizmu. Svoje pesnitve je objavljal pod psevdonimom Gorázd. Vplivi na njegovo ustvarjanje Aškerc je izhajal iz Prešernove in Levstikove epike. Usmerjal ga je urednik Levec, ki mu je pokazal srbsko in hrvaško narodno pripovedno pesništvo, on mu je tudi svetoval pri vsebinskih in oblikoslovnih vprašanjih. Preučeval je Kleinpaulovo (Lasngewieschejevo) in Gottschallovo poetiko.Anton Slodnjak: Slovensko slovstvo. Aškerčevo vztrajanje pri tradicionalno epskih zvrsteh (balade in romance) je na prvi pogled v nasprotju s sočasnim evropskim realizmom, ki se je usmeril v prozne oblike (roman, novela). Posebnost je potrebno razumeti s slovenske perspektive, v naš prostor so prihajali tradicionalni literarni tokovi in ne toliko za tisti čas sodobni realizem in naturalizem. Privrženec tradicionalnih tokov je bil Aškerčev učitelj Levec. Aškerc je prevzel Gottschalovo odločitev, da za sodobno balado ni več priporočljiva fantastičnost romantičnih balad, ampak naj se balada približa problematiki sodobnega življenja. Izpoveduje politične in socialne probleme. Tudi v pripovedi je postavil novosti, pripoveduje naj se o eksotičnih, svobodoljubnih, liberalnih temah, ki so napredne. PrijateljIvan Prijatelj: Aškerčeva čitanka. pri Aškercu vidi realizem v zanimanju za ustno slovstvo. »Aškerc je izhajal iz duševnega bogastva svojega »plemena«, katero je končno tudi doseglo svoj prostor na Zemlji. Posegel je v globino narodne zakladnice in nam nasul biserov iz nje, da so se lesketali na Zemlji in okrasili prsi narodne duše. Ti biseri so Aškerčeve narodne balade.« Prijatelj meni, da sta Aškerčev Mejnik in Levstikov Ubežni kralj najboljši slovenski baladi. »Vsaka beseda je bleščeč žarek in vsak stavek dejanje zase.«Ivan Prijatelj: Aškerčeva čitanka.
Tematika in motivika Aškerčevega pesništva V središču njegovih pesnitev so svetovno-nazorske epske pesnitve, kjer je Aškerc iskal odgovore na vprašanja, s katerim se muči človeštvo (npr. socialne razlike, bistvo človeka …) V nacionalno poezijo je vpeljal motive iz klasične antike, kakor tudi iz zgodovine drugih narodov, iz slovenske zgodovine pa motive turških upadov, ustoličevanja knezov na Gosposvetskem polju, kmečkih uporov, celjskih grofov, Kralja Matjaža, Matije Gubca, Ljudevita Posavskega. Motivi vaškega življenja (Tri ptice, Na sedmini, Vinska bajka, Mejnik). Domovinska tematika (Mi vstajamo!, Slovenskim sókolom), socialna tematika (Anka, Božična pesem siromakova, Dvorski norec), ljubezenska tematika (Madona), filozofske pesmi (Jaz, »Po železni cesti«, »Bazarska parabola«), motivi protestantizma (Mučeniki, Primož Trubar), orientalski motivi (Akropolis in piramide), junaški motivi (Junaki), kritika razkošne duhovščine (Šejhova kočija), satire (Friduzi in derviš, Pegaz in osel), motivi narave (O morje!, Vaška lipa). Piše o protestantizmu in čeprav je bil Aškerc katoliški duhovnik, je imel o reformaciji dobro mnenje. Cenil je njihov odnos do ljudi in željo po izobrazbi le-teh. Tako v svojih pesmih ne omenja zgolj Primoža Trubarja, ampak tudi manj znane protestante npr. ljubljanskega meščana Boštjana Andrejčiča, kamniškega meščana Flerča, … Pesmi s protestantsko motiviko so Primož Trubar, Slovenska legenda, Trije sodi (opisuje ilegalni prenos protestantskih knjig iz tiskarne v Nemčiji do Ljubljane, kjer so bile razdeljene med protestante; med knjigami so bile Biblije v nemščini in slovenščini), Flerč, Luterana Kremnjaka testament (opisuje starega luterana, ki sinu daje nasvete za življenje in da bo ostal zvest luteranstvu). Motive protestantizma ima cela pesniška zbirka Mučeniki. Aškerčev opus zaznamuje prisotnost orientalskih motivov, ki jih je črpal iz svojih potovanj po Orientu. Zanimanje za Orient se je v Aškercu prebudilo v času študija teologije, ko je na skrivaj primerjal krščanstvo z budizmom, islamom, hinduizmom. Od zahodnoevropskih dežel je obiskal samo Švico in Italijo. Vsa druga potovanja pa so bila na Vzhod (Carigrad, Peterburg, Moskva, Kijev, Tbilisi, Vladikavkaz, Jalta, Egipt). Potovanja je opisoval v potopisih Izlet v Carigrad, Dva izleta na Rusko ter v pesniški zbirki Akropolis in piramide. Le potovanje v Istanbul in v Rusijo je zapisal v obliki potopisov, ki so v nadaljevanjih izhajali v Ljubljanskem zvonu. V Rusijo je potoval dvakrat, na sever (Moskva) in na jug (Kavkaz). Na začetku zapiše, da je v Švico in Italijo potoval kot človek, v Rusijo pa kot Slovenec in Slovan. Aškerc v Rusijo ni potoval v vlogi »kolonizatorja«, z naprej oblikovanim mnenjem o domorodcih in v iskanju eksotike, ampak je v deželo prišel kot njen občudovalec in s slovanskim čutom. Prepričan je bil, da smo vsi Slovani en rod, ena družina. V Rusiji se je še bolj zavedal slovenske nesamostojnosti, v primerjavi s svobodno Rusijo. Tako pravi, da se počuti med Rusi kot doma.
Pesniške zbirke in pesnitve Balade in romance (1890) thumb|right|Balade in romance (1890) Zbirka je izšla v nakladi 1200 izvodov. Motivi: turški upadi (Vaška lipa), karantanska zgodovina (Svetopolkova oporoka), socialni motivi (Anka), poetološki motivi (Pevčev grob), protestantski motivi (Slovenska legenda), celjski grofje (Celjska romanca), zgodovina (Atila in slovenska kraljica o Kraljici Vidi). Najbolj znane so pesmi: Anka, Celjska romanca, Čutnosti, Mejnik, Godčeva balada, Brodnik, … in cikel pesmi z naslovom Stara pravda, ki govori o hrvaško-slovenskem kmečkemu uporu iz leta 1573. Pesmi stopnjujejo napetost od prikazovanja položaja naroda, napetost ob uporih, poraze in zadnji katastrofalen poraz, ki je prikazan v pesmi Kronanje v Zagrebu. Kronan je »kmečki kralj« Matija Gubec in z njim je na trpljenje obsojen ves narod. Kronanje se odvija v Zagrebu pred cerkvijo sv. Marka. Gubec je voditelj kmečkega upora in zato mora umreti. Ogrnejo ga v kraljevi škrlat, v roko mu dajo razbeljeno žezlo in krono. Cikel se začne s citatom: »Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup, uboga gmajna!« in s citatom iz nemške pesmi o slovenskih kmetih iz 16. stoletja. »Hört wunder zu! /Der bauern unrue /thet sich so ser auspraitten. /Aus irer gemain thetn si schrein: /stara pravda!« Ivan PrijateljIvan Prijatelj: Aškerčeva čitanka. je cikel poimenoval visoka pesem slovenskih sanj o svobodi. Pobudo za pisanje o kmečkih bojih je Aškerc dobil v prebiranju Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih, ki so izhajale v Zvonu. Kot je zapisal, mu je bil glavni vir pri pisanju Valvazor. Balade govorijo o težkem življenju kmeta, ki ostaja pozitiven in se bojuje za svoje pravice. Vendar je v boju neuspešen, večinoma mora podleči idejam vplivnejšega, višjega sloja. Včasih tudi zmaga, a njegova zmaga je smrt za njegove pravice.
Slovenska legenda ‒ V nebesa pride slovenska duša. Sveti Peter ji odgovori, da ima slovenski narod veliko svetnikov, največ mučenikov. A prišel je slovenski Luter – Primož Trubar. Vnel se je prepir in Bog je odločil, da bo Trubar šel v nebesa, zaradi dobrih dejanj, ki jih je storil za narod. Trubar pride v nebesa in naproti mu prihaja Prešeren.