Švicarska garda oz. Papeška Švicarska garda (, , , ) je majhna oborožena sila Svetega sedeža, zadolžena za varovanje papeža, Apostolske palače, vhodov v Vatikan in tudi drugih eksteritorialnih območij Svetega sedeža, zlasti papeške poletne rezidence v Castel Gandorfu.
V moderni dobi se je Švicarska garda omejila bolj na zaščitno in ceremonialno vlogo, ostaja pa najmanjša oborožena sila na svetu in hkrati edina skupina najemniških vojakov v skladu s sedanjo zakonodajo Švice in Svetega sedeža.
Zgodovina Zgodovinsko ozadje Zgodovina Švicarske garde sega v čas renesanse in najemniških vojsk. V tistem času so imeli švicarski kantoni populacijo preko 50.000 prebivalcev. Ker je število prebivalcev bilo previsoko za ekonomske zmožnosti kantonov, je prihajalo do revščine in lakote. Edina izhoda iz slabega ekonomskega položaja sta bila v tistem času emigracija in služba v najemniški vojski. Za to nalogo je bilo v kantonih sposobnih okoli 15.000 moških, ki jih je novačila, plačevala in nadzirala Konfederacija kantonov. Šlo je za sezonsko delo, s katerim so najemniki zaslužili dovolj, da so preživeli naslednje mesece. Vojska je bila ena najboljših tistih časov, temeljila je na pehoti z zelo malo konjenice in skoraj brez topništva. Skrivnost njihovega uspeha v boju je bila posebna pehotna taktika, predvsem pa red in disciplina. Največji odjemalki uslug kantonskih najemniških vojakov sta bili Francija in Španija. Globok vtis so ti naredili na francoskega kralja Ludvika XI., ko se je 1.500 švicarskih vojakov pri Baslu uprlo dvajsetkrat večji vojski. Med kantoni in Francijo je bilo sklenjeno tudi posebno zavezništvo, v katerem so kantoni Franciji zagotavljali med 6.000 do 16.000 vojakov, medtem ko je Francija kot močna evropska država kantonom zagotavljala pokroviteljstvo na mednarodni ravni. Kljub temu, da je bila Švicarska garda v osnovi najemniška vojska, ni bila podrejena najemniku, temveč Konfederaciji kantonov. Konfederacija si je tako pridržala pravico, da je lahko kadar koli vojsko umaknila. Vojska je bila popolnoma samostojna s svojimi pravili, zastavami, oznakami in sodiščem. Poveljevanje je potekalo v domačem jeziku, za enote pa so veljali zakoni kantona, iz katerega so izhajale.
Dober glas o švicarskih gardistih je prišel tudi do papeža Siksta IV., ki je leta 1497 s Švicarsko konfederacijo kantonov sklenil pogodbo o najemu švicarskih vojakov. Pogodbo je obnovil tudi papež Inocenc VIII.. Med t.i. italijanskimi vojnami so bili švicarski vojaki stalnica na bojišču, bojevali so se na straneh vseh udeležencev v spopadih.
Ustanovitev garde 150px|sličica|levo|Švicarski gardist iz sredine 19. stoletja Leta 1505 je Peter von Hertenstein, duhovnik in tudi zaupnik papeža Julija II., na njegovo izrecno željo naročil Kasparju von Silenenu, enemu od v bojih izkazanih junakov, naj zbere in organizira vojsko, ki bo pripravljena služiti papežu. Von Silenen je izvedel nabor in 21. januarja 1506 vkorakal v Rim ter zatem v Vatikan. Naslednji dan je vojake papež Julij II. slovesno blagoslovil in jim podelil uradni naziv Pontificia Helvetorium Cohors, von Silenena pa imenoval za njihovega prvega poveljnika. Njihovo služenje traja že več kot 500 let, saj so gardisti varovali papeža tudi v naslednjih nemirnih stoletjih, vse do danes.
Plenitev Rima (1527) Pred prvo veliko preizkušnjo so bili gardisti postavljeni leta 1527, med t.i. četrto plenitvijo Rima. Takrat je vojska landsknehtov in španskih vojakov cesarja Karla V. napadla Rim in ga zavzela, nato po njem celo leto plenila in morila. Maloštevilna papeška garda se je 6. maja v bližini bazilike Sv. Petra zoperstavila napadalcem ter tako papežu Klemnu VII. omogočila, da je lahko preko skrivnega prehoda, imenovanega passetto, pobegnil v Angelski grad. V spopadu z najemniško vojsko je umrlo 147 od 189 švicarskih gardistov. Preživeli so le tisti, ki so ščitili papeža med samim begom v Angelski grad.
V letih 1848 in 1874 je Švicarska konfederacija z ustavo prepovedala organiziranje in vzdrževanje najemniških vojaških enot, leta 1927 pa še z zakonom prepovedala, da bi se švicarski državljani vključevali v druge vojske, z izjemo papeške garde. Seveda so tudi v zvezi s tem vedno obstajale protizakonite izjeme, npr. služenje švicarskih državljanov v Francoski tujski legiji, med drugo svetovno vojno tudi v Wehrmachtu, ki pa so bile kaznive in tudi sodno preganjane.
Druge papeške garde Večkrat navajana trditev, da je bila po ukinitvi Papeške države ter združitvi Italije (leta 1870), Švicarska garda edina oborožena sila za zaščito papeža, ni točna, saj sta v Vatikanu od 19. stoletja poleg nje delovali še Palatinska garda (Guardia Palatina d’Onore), z nalogo zagotavljanja notranje varnosti, opravljanja straže in patruliranja, ter Plemiška garda (Guardia nobile), sestavljena iz pripadnikov rimskega plemstva, katere naloge pa so bile bolj ceremonialne in protokolarne. Obe je z reformo vatikanskih institucij ukinil papež Pavel VI., šele 14. decembra 1970, z motuproprijem »Ingravescentem Aetatem«.
Lateranski sporazumi Po ukinitvi Papeške države in procesu združitve Italije v enotno monarhijo pod vodstvom savojske dinastije, je papež Pij XI. v dvajsetih letih preteklega stoletja zaključil dolgotrajna pogajanja med njegovim državnim tajnikom, kardinalom Pietro Gasparrijem in vlado Benita Mussolinija, s podpisom Lateranskih sporazumov 11. februarja 1929. S tem se je zaključilo skoraj šest desetletij dolgo papeško »ujetništvo« v Vatikanu in je papež postal suvereni voditelj te novo priznane države.
Praznovanje 500 letnice Švicarske garde Leta 2006 je Švicarska garda praznovala petstoto obletnico svojega obstoja. Ob tem dogodku je 80 nekdanjih gardistov peš opravilo 720 km dolgo pot iz švicarskega mesta Bellinzona do Vatikana. Tistega leta je priseglo 33 novih gardistov, papeški blagoslov in prisega pa sta tedaj potekala na stopnicah bazilike Sv. Petra, kjer se je odvil zadnji boj gardistov leta 1527, in ne na Dvorišču svetega Damaza (San Damaso) kot navadno.
Vatikanska žardarmerija 200px|thumb|desno|Pripadnik Vatikanske žandarmerije pred vhodom na vatikanske vrtove Vatikanska žandarmerija, uradno () ni vojaška enota, ampak policija oz. civilna varnostna služba, podrejena vatikanskim državnim organom, t.i. guvernoratu, upravnemu organu, ki vodi redno delovanje Vatikana kot države. Njene naloge so nadzor nad javnim redom v Vatikanu, patruliranje po Trgu sv. Petra (vendar ne v Baziliki sv. Petra, Apostolski palači in Domu sv. Marte, ker so ti v izključni pristojnosti švicarskih gardistov), preiskovanje kaznivih dejanj na ozemlju Vatikana, kriminalistična opravila (forenzika, zaslišanja, zbiranje dokazov) ter sodelovanje z italijansko policijo in Interpolom.
Spremstvo papeža Poveljnik Švicarske garde, ki ima čin polkovnika, spremlja papeža samo med vsemi splošnimi avdiencami in slovesnostmi v Vatikanu. Vedno stoji na papeževi desni strani, medtem ko ta hodi ali se vozi s papamobilom in ga obdaja še pet telesnih stražarjev, na levi strani pa poveljnik vatikanske žandarmerije. Nenapisani dogovor med švicarsko gardo in vatikansko žandarmerijo namreč je, da poveljnik garde nikoli ne spremlja papeža izven Vatikana, ne v Italiji in ne v tujini. Medtem ko je poveljnik garde, zaradi svoje pripadnosti t.i. papeški družini oz. ožjemu krogu papeževih sodelavcev, nadrejen poveljniku vatikanske žandarmerije, je ta kot šef varnostne službe vatikanske države zadolžen za varovanje papeža med potovanji v tujino, tako da ga od gardistov na njih spremlja samo namestnik poveljnika s činom podpolkovnika. Taka delitev dolžnosti ter pristojnosti zagotavlja, da je na vrhu vedno samo en poveljujoči, ki izdaja potrebne ukaze in navodila.
Nabor Kandidat za vstop v Švicarsko gardo lahko vloži svojo prošnjo za sprejem neposredno na sedežu garde v Vatikanu, ali na pooblaščenem uradu v Glarusu v Švici, ki ima uradni naziv Informations und Rekrutierungsstelle (IRS). Opraviti mora razgovor o naboru ter psihološke teste in predložiti potrdilo o odsluženem vojaškem roku v Švici, s katerim se potrjuje, da je usposobljen in telesno zdrav. Kandidat, ki uspešno opravi ta prvi pogoj, zatem opravi tudi razgovor s poveljnikom ali vikarjem garde, ki trikrat letno prideta v Švico, izbirat primerne kandidate. Dokler ni Švicarska garda postala uradna papeška vojska, so vojake najprej rekrutirali samo iz kantonov, v katerih je uradni jezik nemščina. Kasneje so si jim pridružili francosko govoreči gardisti iz zahodne Švice, po reformi papeža Pavla VI. leta 1970 pa še italijansko govoreči iz kantona Ticino.
Sprejemni pogoji Gardist lahko postane vsak švicarski državljan katoliške veroizpovedi, ki je služil vojaški rok v švicarski vojski, ni poročen ter ni zagrešil kaznivih dejanj. Kandidat mora biti visok minimalno 174 cm ter ob vložitvi prošnje star 19 let, vendar mlajši od 30 let. Žensk ne sprejemajo med gardiste, čeprav je ta možnost dopuščena v gardnem statutu.
Usposabljanje Sprejeti kandidati pričnejo usposabljanje v Vatikanu, ki poteka trikrat letno, v mesecih februarju, juniju in novembru. Pred novembrom 2016 je usposabljanje trajalo mesec dni, zatem so ga podaljšali na dva meseca. V prvem tednu po prihodu v Vatikan kandidati opravijo vrsto zdravniških pregledov, spoznajo vojašnico, druge pripadnike garde, nadrejene ter ritem svoje bodoče službe in se udeležijo tudi tečaja iz zgodovine Vatikana. Takoj zatem za štiri tedne odidejo v kanton Ticino, s katerim ima Vatikan sklenjeno pogodbo o sodelovanju. Tam skupaj s kantonalno policijo opravijo urjenje v streljanju z orožjem, ki se uporablja v gardi, ter v obrambnih veščinah, potrebnih za varovanje papeža. Naslednji mesec sledi nadaljnje usposabljanje v Vatikanu. Kandidati med drugim opravijo intenzivni tečaj italijanščine, da lahko po štirih tednih opravijo izpit o osnovnem znanju tega jezika na ravni A1. Seznanijo se tudi z vatikanskim osebjem, strukturo Rimske kurije, topografijo Apostolske palače in stražarskimi mesti, med katerimi sta tudi Dom svete Marte in stanovanje sedanjega papeža Leona XIV. Vsi gardisti morajo doseči enako stopnjo vojaške usposobljenosti, potrebne veščine za osebno varovanje papeža pa lahko pridobijo šele od podčastniškega čina desetnika naprej. Pripadniki švicarske vojaške policije dvakrat letno na enotedenskih tečajih usposabljajo gardiste za boj proti sodobnim grožnjam in terorizmu, hkrati pa jih utrjujejo v veščinah, ki so jih pridobili že med opravljanjem rednega vojaškega roka v švicarski vojski. Zanje organizirajo tudi posebne tečaje, ki jim bodo prišli prav v Švici, po koncu službovanja v gardi. 200px|thumb|desno|Postroj častne čete švicarskih gardistov, poveljnik je v službeni uniformi častnikov Sestavni del Švicarske garde je tudi častna četa, ki je protokolarna vojaška enota, z ločenim dodatnim usposabljanjem, odvisno od pomembnosti dogodka (sprejemov pomembnih osebnosti, državnikov in novih akreditiranih veleposlanikov), jo sestavlja dvanajst ali štiriindvajset gardistov s poveljnikom.
Prisega 280px|thumb|desno|Slovesnost prisege švicarskih gardistov v Vatikanu Prisega novih gardistov v Vatikanu poteka vsako leto 6. maja (dan plenitve Rima v letu 1527), na dvorišču sv. Damaza (San Damaso). Tega slovesnega dogodka se lahko udeležijo sorodniki gardistov, tudi nekdanji pripadniki garde, takrat je izjemoma dovoljen vstop fotografom v Apostolsko palačo. Dopoldan je v dvorani Nervi papeška avdienca za novince, gardiste, častnike in njihove sorodnike. Na popoldanski slovesnosti se na dvorišču zberejo najvišji člani vatikanske hierarhije in številni častni gostje, med njimi so tudi predstavniki državnih organov švicarske konfederacije. Obrazec prisege novi gardisti izgovorijo vsak v svojem jeziku, najpogostejše v nemščini, vendar lahko tudi v francoščini, italijanščini in retoromanščini. Po uradnem delu je velika pogostitev v gardni vojašnici, za katero hrano vsako leto pripravi drug švicarski kanton.
Služenje gardistov