Charles-Édouard Jeanneret-Gris, bolj znan pod psevdonimom Le Corbusier, švicarsko-francoski arhitekt, oblikovalec, pisec in slikar, * 6. oktober 1887, La Chaux-de-Fonds, Švica, † 27. avgust, 1965, Roquebrune-Cap-Martin, Francija.
Le Corbusier se je rodil kot Charles-Edouard Jeanneret-Gris v Švici, 6. oktobra 1887. Leta 1917 se je preselil v Pariz in prevzel psevdonim Le Corbusier. Kot arhitekt je v glavnem gradil iz jekla in armiranega betona in delal z elementarnimi geometrijskimi oblikami. V slikarstvu je Le Corbusier poudaril jasne oblike in ustroje, kar je ustrezalo njegovi arhitekturi.
Življenjepis Zgodnja leta Le Corbusier se je rodil kot drugi sin Edouarda Jeannereta, umetnika, ki je oblikoval številčnice in ohišje v znani mestni industriji ur in Madame Jeannerct-Perret, glasbenici in učiteljici klavirja. Kalvinizem njegove družine, ljubezen do umetnosti in veselje do pogorja Jura, kjer je njegova družina živela, so vplivali na mladega Le Corbusierja.
S trinajstimi leti je zapustil osnovno šolo in odšel na Arts Decoratifs v La Chaux-de-Fonds, kjer bi se, po zgledu svojega očeta, naučil umetnosti oblikovanja in graviranja številčnic in ohišij na urah.
Delal je pod mentorstvom L'Eplattenierja, ki ga je Le Corbusier imenoval »moj gospoda«r in je bil njegov edini učitelj. L'Eplattenier ga je učil umetnostno zgodovino, risanje in naturalistično estetiko art nouveau. Morda je tudi zaradi svojega širokega znanja o umetnosti kmalu opustil urarstvo in nadaljeval študij na področju umetnosti in dekoracije, ter nameraval postati slikar. L'Eplattenier je vztrajal, da je njegov učenec študiral tudi arhitekturo in mu priskrbel prva dela na lokalnih projektih. Leta 1905 mu je Louis Fallet, član odbora Art School, naročil oblikovanje vile, ki jo je gradil v sodelovanju z arhitektom Renéjem Chapallazom. Leta 1906 je oblikoval ohišje svoje prve ure, ki so jo izdelali in gravirali pri Jeanneret v Milanu.
Po oblikovanju svoje prve hiše leta 1907, v starosti 20 let, se je Le Corbusier odpravil na potovanje po srednji Evropi in Sredozemlju. Bil je v Italiji, na Dunaju, v Münchnu in Parizu. Bil je pripravnik pri različnih arhitektih. Najpomembnejše je bilo delo pri Augustu Perretu, strukturnem racionalistu, pionirju armiranobetonskih konstrukcij in kasneje pri priznanemu arhitektu Petru Behrensu, s katerim je Le Corbusier delal od oktobra 1910 do marca 1911 v bližini Berlina.
V nadaljevanju se je izpopolnjeval pri Heinrichu Tessenowu, arhitektu vrtnega mesta Hellerau v Dresdnu. V maju je zapustil Dresden in na svoji poti na vzhod obiskal Prago, Dunaj, Budimpešto, Beograd, Bukarešto, Tarnovo, Gabrovo, Kasanlik, Carigrad in goro Atos v Atenah ter končal v južni Italiji, v družbi svojega prijatelja Augusta Klipsteina, študenta umetnostne zgodovine. Na tem potovanju je ustvaril številne risbe, skice in beležke, kot tudi več sto fotografij.
Zgodnja kariera Potovanja so igrala ključno vlogo pri izobraževanju Le Corbusierja. Odkril je tri glavne arhitekturne pojme. V različnih okoljih je opazil in absorbiral pomen: (1) nasprotja med velikimi kolektivnimi prostori in individualnimi prostori, opazovanje je bila podlaga za njegovo vizijo stanovanjskih stavb, ki so bile kasneje zelo prisotne; (2) klasičnih proporcev renesančne arhitekture; in (3) geometrijskih oblik ter uporabe pokrajine kot arhitekturnega orodja.
Oktobra 1911 se je vrnil v La Chaux-de-Fonds prek kartuzije iz Eme, da bi ustanovil nov arhitekturni oddelek v Arts Decoratifs pri L'Eplattenierju. Zasnoval je serijo vil (med njimi vilo Jeanneret-Perret v Rue de la Montagne za starše in vilo Favre-Jacot v bližnjem mestu Le Locle) in začel teoretizirati o uporabi armiranega betona kot strukturnega okvira, temelječega na sodobni tehniki.
Leta 1913 je razstavil 10 akvarelov »Le langage des Pierres« v Salon d'Automne v Parizu. Pridobil pa je tudi potrdilo o usposobljenosti za poučevanje umetnosti. Leta 1914 je zaprl oddelek Nouvelle na Ecole d'Art v La Chaux-de-Fonds in odpotoval v Köln na Deutscher Werkbund na razstavo in konferenco. Začel je študirati projekt betonske stanovanjske hiše Dom-Ino. Gre za stanovanjsko enoto z odprtim pritličjem in zgornjim bivalnim volumnom, ki jo podpirajo elegantni tanki betonski stebri.
V letu 1915 je občasno odhajal v Pariz študirat v Bibliothèque Nationale in delal na svojem rokopisu La construction des villes.
Le Corbusier je začel načrtovati stavbe s poceni montažnimi stanovanji, ki bi pomagale obnoviti mesta, uničena po prvi svetovni vojni. Tloris predlaganih stanovanj je sestavljal odprt prostor brez motečih podpornih stebrov, kar je zunanje in notranje stene sprostilo običajnih strukturnih omejitev. Ta sistem oblikovanja je postal osnova za večino Le Corbusierjeve arhitekture v naslednjih desetih letih.
Odhod v Pariz Leta 1917 se je Le Corbusier preselil v Pariz, kjer je delal kot arhitekt na konkretnih objektih v okviru vladnih naročil. Večina njegovih projektov je preživela, vendar je bila bolj vplivna in takrat bolj donosna disciplina slikarstvo.
Odprl je svoj prvi pariški arhitekturni studio na Rue de Belzunce 20 (10. okrožje), nato pa na Rue d'Astorg 29 (8. okrožje). V Parizu je potem živel do leta 1933. Kot svetovalec SABA (Société d'vloga du beton armé) je deloval od aprila 1917 do januarja 1919. thumb|250px|Sedež Organizacije združenih narodov v New Yorku Leta 1918 se je Le Corbusier srečal z mnogimi umetniki, ki so takrat delovali v Parizu: Georgesom Braquejem, Juanom Grisom, Pablom Picassom, Jacquesom Lipchitzom in drugimi, spoprijateljil pa se je s kubističnim slikarjem Amédéem Ozenfantom, ki ga je spodbujal slikati. Začelo se je obdobje sodelovanja, v katerem sta kasneje opustila kubizem kot obliko umetnosti. Izdala sta knjigo Apres Le cubisme (Po kubizmu), anti-kubizemski manifest in ustanovila novo umetniško gibanje, imenovano purizem. Leta 1920 sta skupaj s pesnikom Paulom Derméejem ustanovila puristično revijo L'Esprit Nouveau (Novi duh), kot revijo avantgarde oziroma revija za analizo problemov slikarstva in sveta vizualnih form.
V prvi številki nove revije je Charles-Édouard Jeanneret-Gris prevzel psevdonimom Le Corbusier, prirejen iz priimka njegovega dedka (Lecorbesier), s čimer je izrazil svoje prepričanje, da bo s tem lahko začel na novo. Predstavljati se z umetniškim imenom je bilo še posebej v modi v Parizu. Le Corbusier je s tem želel ustvariti osebo, ki bi lahko vodila njegovo kritično pisanje ločeno od dela slikarja in arhitekta.
Na straneh revije L'Esprit Nouveau so se vsi trije možje ogradili od preteklih umetniških in arhitekturnih gibanj, kot sta nefunkcionalnost in dekoracija. Le Corbusier je začel zagovarjati nov slog, funkcionalizem.
Leta 1922 se je začelo arhitekturno partnerstvo s Pierrom Jeanneretom. Predaval je tudi na Sorboni. Srečal se je z Yvonne Gallis, modelom iz Monaka, s katero se je leta 1930 poročil. Zgradil je Ville Besnus v predmestju Pariza in druge projekte.
Leta 1923 je Le Corbusier objavil knjigo Vers une Architecture (Proti novi arhitekturi), v kateri je zbral svoje polemično pisanje iz L'Esprit Nouveau. V knjigi so znane njegove izjave, kot: »hiša je stroj za življenje« in »ukrivljena ulica je oslovska proga; ravna ulica, cesta za moške«.
Leta 1924 je odprl svojo arhitekturno pisarno na Rue de Sèvres 35 (6. okrožje) in predaval v Ženevi, Lozani in Pragi. Objavljal je strokovne članke v reviji L'Urbanisme in zgradil šest delavskih hiš ter refektorij v kraju Lège (blizu Bordeauxa) in vile Lipchitz-Miestchaninoff (Boulogne sur Seine).
Leta 1925 je objavil Almanach d'architecture moderne (Almanah moderne arhitekture), L'Art décoratif d'aujourd'hui (Dekorativna umetnost danes) in skupaj z Amédéejem Ozenfantom La Peinture Moderne (Moderno slikarstvo). Zgradil je Pavillon de l'Esprit Nouveau v Parizu in stanovanjsko naselje Pessac v bližini Bordeauxa. Izdelal je tudi urbanistično študijo Voisin za modernizacijo Pariza.
11. aprila 1926 mu je umrl oče. Še naprej je objavljal strokovne članke v različnih revijah in gradil tako v Franciji kot v tujini. Prav tako je predaval širom po Evropi (Madridu, Barceloni, Bruslju in Frankfurtu).
Leta 1927 je oddal projekt na natečaj za stavbo Lige narodov v Ženevi in si razdelil prvo nagrado z devetimi drugimi arhitekti.
Leta 1928 je postal ustanovni član Congrés Internationaux d'architecture moderne (CIAM) na gradu La Sarraz v Švici. Predaval je v Pragi in Moskvi. Zgradil je vilo Baizeau v predmestju Kartagine v Tuniziji in Ville d'Avray, pa tudi razstavni prostor za Nestlé v Centrosojuz v Moskvi.
V Južno Ameriko se je odpravil leta 1929. Na turneji je predaval v Rio de Janeiru, Buenos Airesu in Montevideu. Med potovanjem je na ladji spozna Josephine Baker.
V sodelovanju z Pierrom Jeanneretom in Charlotte Perriand je razstavil eksponat notranjosti v Salon d'Automne v Parizu. Delujoval je na projektu Mundaneum (Center of world knowledge) in več urbanističnih projektih v Južni Ameriki.
Leta 1930 je dobil francosko državljanstvo in se 18. decembra poročil z Yvonne Gallis. Na potovanju v Moskvo se je srečal z Vsevolodom Meyerholdom, Aleksandrom Tairovom in Sergejem Eisensteinom. Potoval je tudi po vsej Španiji in soorganiziral že tretjo konferenco CIAM v Bruslju. Poleg kopice stanovanjskih objektov je delal na mestnem načrtu za Alžir in študiji za »Ville Radieuse« in palačo Sovjetov v Moskvi. Slednji projekt je bil zavrnjen.
V letu 1932 je sodeloval pri načrtovanju tekmovanja za Exposition Internationale des Arts et tehnik, ki je bila leta 1937. Seveda pa tudi predaval (Stockholm, Oslo, Göteborg, Antwerpen in Alžir). Leta 1933 je prejel častni doktorat Univerze v Zürichu. thumb|Edifício Gustavo Capanema, sedež Ministrstva za šolstvo in zdravje v Riu de Janeiru Leta 1935 je prvič potoval v Združene države Amerike, kjer je predaval v Bostonu, Chicagu, Filadelfiji, Madisonu in Hartfordu. V češkem Zlinu je delal načrte za tovarno Bata in spoznal Josepha Savina. Na drugo potovanje v Brazilijo je šel naslednje leto, tam je svetoval sodelavcem iz Ministrstva za šolstvo in zdravje glede stavb v Riu in tudi predaval. Oblikoval je stadion za 100.000 gledalcev v Parizu, ustvaril stenske poslikave v Vézelayu v Jean Badovici in tapiserijo Marie Cuttoli.
Leta 1937 je prejel naziv vitez legije časti francoske vlade in postal častni član RIBA. Zgradil je tudi Pavillon des temps Nouveaux za svetovno razstavo v Parizu. V St. Tropezu se je leta 1938 med plavanjem hudo ponesrečil, povozil ga je motorni čoln in moral je v bolnišnico. Leta 1939 je dobil nagrado za tujega državljana Diploma at the Royal Fine Arts Academy v Stockholmu.
11. junija 1940 je zaprl svoj atelje v Parizu in odšel v Vichy. Leta 1942 je ustanovil ASCORAL (Constructors’ meeting for architectural renewal) in znova odprl atelje v Parizu. Leta 1945 je ustanovil ATBAT (Studio za gradbeništvo). Naslednje leto spet potuje v ZDA, tokrat na Princeton. Tam se je srečal z Albertom Einsteinom. Objavil je Manière de penser l’urbanisme (način razmišljanja o urbanizmu) in Propos d’urbanisme (proporci v urbanizmu). Kot svetovalec v odboru je bil odgovoren za gradnjo sedeža Združenih narodov v New Yorku.
Leta 1948 je imel v ZDA številne razstave: Galerie Paul Rosenberg v New Yorku, Institute of Contemporary Art v Bostonu in Detroitu, San Francisco, Colorado Springs, Cleveland, in drugje. thumb|Višje sodišče v Čandigarhu, Indija V letu 1949 je podpisal pogodbo s kolumbijskimi oblastmi za izdelavo študije urbanizacije v Bogoti. S Pierrom Jeanneretom, Maxwellom Fryem in Jane Drew je v letu 1950 svetoval upravi Pandžaba pri načrtovanju novega glavnega mesta Čandigarh. Najprej februarja in nato še novembra 1951 je potoval v Indijo in začel delati na projektu Čandigarh - ustvaril je stavbo državnega zbora, višjega sodišča, guvernerjevo palačo, sekretariat in muzej.
Leta 1952 je postal vitez poveljnik legije časti in še tretjič odpotoval v Indijo.