Ernesto »Che« Guevara, revolucionar argentinskega rodu, * 14. junij 1928, Rosario, Argentina, † 9. oktober 1967, La Higuera (Igueras), Santa Cruz, Bolivija.
Velja za pomembno osebnost kubanske revolucije, njegova stilizirana podoba je postala vseprisoten protikulturni simbol upora in globalne oznake v popularni kulturi.Casey 2009, p. 128.
Kot mlad študent medicine je Che Guevara potoval po vsej Južni Ameriki in je postal radikaliziran zaradi revščine, lakote in bolezni, ki jim je bil priča.On Revolutionary Medicine Speech by Che Guevara to the Cuban Militia on 19 August 1960. "Because of the circumstances in which I traveled, first as a student and later as a doctor, I came into close contact with poverty, hunger and disease; with the inability to treat a child because of lack of money; with the stupefaction provoked by the continual hunger and punishment, to the point that a father can accept the loss of a son as an unimportant accident, as occurs often in the downtrodden classes of our American homeland. And I began to realize at that time that there were things that were almost as important to me as becoming famous or making a significant contribution to medical science: I wanted to help those people."Anderson 1997, pp. 90-91. Njegova rastoča želja, da bi pomagal razveljaviti tisto, kar je videl kot kapitalistično izkoriščanje Latinske Amerike s strani Združenih držav, je spodbudila njegovo vpletenost v družbene reforme Gvatemale pod predsednikom Jacobom Árbenzom, čigar končni padec s podporo Cie po naročilu United Fruit Company je utrdilo Che Guevarino politično komunistično ideologijo. Kasneje v Mexico Cityju je Che Guevara spoznal Raúla in Fidela Castra ter se 26. julija pridružil njihovemu Gibanju in odplul na Kubo z jahto Granma z namenom izvesti državni udar in s tem odstraniti kubanskega predsednika, ki so ga podpirale ZDA. Che Guevara je kmalu postal pomemben med uporniki, bil premeščen v drugega poveljnika in igral ključno vlogo v dveletni gverilski kampanji, ki je odstranila Batistov režim."Castro's Brain", 1960.
Po kubanski revoluciji in uveljavitvi komunizma je Che Guevara opravljal številne ključne vloge v novi vladi. Ti so vključevali pregled pritožb in množične usmrtitve za tiste, ki so bili obsojeni kot vojni zločinci med revolucionarnimi sodišči, uvedbo agrarne zemljiške reforme kot ministra za industrijo, pomoč pri vodenju uspešne kampanje za opismenjevanje po vsej državi, ki je bil predsednik nacionalne banke in direktor inštrukcije za kubansko oboroženih sil in prepotuje svet kot diplomat v imenu kubanskega socializma.Taibo 1999, p. 267. Takšni položaji so mu omogočili tudi osrednjo vlogo pri usposabljanju milic, ki so odvrnile invazijo na Zaliv prašičev,Kellner 1989, pp. 69–70. in pripeljali sovjetske balistične rakete z jedrskim orožjem na Kubo, kar je bilo pred kubansko krizo leta 1962.Anderson 1997, pp. 526–530. Poleg tega je bil Che Guevara veliki pisatelj dnevnika, ki je sestavil pomemben priročnik za gverilsko vojskovanje, skupaj z najbolje prodajanimi spomini o svojem mladostnem kontinentalnem potovanju z motorjem. Njegove izkušnje in preučevanje marksistično-leninistične ideologije so ga pripeljale do tega, da je trdil, da sta bila nerazvitost in odvisnost tretjega sveta bistvena posledica imperializma, neokolonializma in monopolnega kapitalizma, pri čemer sta edino zdravilo proletarski internacionalizem in svetovna revolucija."On Development" Speech delivered by Che Guevara at the plenary session of the United Nations Conference on Trade and Development in Geneva, Switzerland on 25 March 1964. "The inflow of capital from the developed countries is the prerequisite for the establishment of economic dependence. This inflow takes various forms: loans granted on onerous terms; investments that place a given country in the power of the investors; almost total technological subordination of the dependent country to the developed country; control of a country's foreign trade by the big international monopolies; and in extreme cases, the use of force as an economic weapon in support of the other forms of exploitation."At the Afro-Asian Conference in Algeria A speech by Che Guevara to the Second Economic Seminar of Afro-Asian Solidarity in Algiers, Algeria on 24 February 1965."The struggle against imperialism, for liberation from colonial or neocolonial shackles, which is being carried out by means of political weapons, arms, or a combination of the two, is not separate from the struggle against backwardness and poverty. Both are stages on the same road leading toward the creation of a new society of justice and plenty. ... Ever since monopoly capital took over the world, it has kept the greater part of humanity in poverty, dividing all the profits among the group of the most powerful countries. The standard of living in those countries is based on the extreme poverty of our countries. To raise the living standards of the underdeveloped nations, therefore, we must fight against imperialism. ... The practice of proletarian internationalism is not only a duty for the peoples struggling for a better future, it is also an inescapable necessity." Che Guevara je leta 1965 zapustil Kubo, da bi spodbudil celinske revolucije v Afriki in Južni Ameriki,Guevara was coordinating with African liberation movements in exile such as the MPLA in Angola and MNR in Congo-Brazzaville, while stating that Africa represented one of "the more important fields of struggle against all forms of exploitation existing in the world." Guevara then envisioned crafting an alliance with African leaders such as Ahmed Ben Bella in Algeria, Sékou Touré in Guinea, Kwame Nkrumah in Ghana, Julius Nyerere in Tanzania, and Gamal Abdel Nasser in Egypt, to foster a global dimension to his ensuing continental revolution in Latin America. See Anderson 1997, pp. 576, 584. najprej neuspešno v Kongu-Kinšasi in kasneje v Boliviji, kjer so ga oktobra 1967 ujele bolivijske sile, ki jim je pomagala CIA, in ga po hitrem postopku sojenja usmrtile.Ryan 1998, p. 4.
Che Guevara ostaja tako spoštovana kot tudi obsojena in kritizirana zgodovinska osebnost, polarizirana v kolektivni domišljiji v številnih biografijah, spominih, esejih, dokumentarnih filmih, pesmih in filmih. Kot rezultat njegovega zaznanega mučeništva, pesniških pozivov k razrednemu boju in želje po ustvarjanju zavesti "novega človeka", ki ga poganjajo moralne in ne materialne spodbude,Footnote for Socialism and man in Cuba (1965): "Che argued that the full liberation of humankind is reached when work becomes a social duty carried out with complete satisfaction and sustained by a value system that contributes to the realization of conscious action in performing tasks. This could only be achieved by systematic education, acquired by passing through various stages in which collective action is increased. Che recognized that this to be difficult and time-consuming. In his desire to speed up this process, however, he developed methods of mobilizing people, bringing together their collective and individual interests. Among the most significant of these instruments were moral and material incentives, while deepening consciousness as a way of developing toward socialism. See Che's speeches: Homage to Emulation Prize Winners (1962) and A New Attitude to Work (1964)." se je Che Guevara razvil v bistveno ikono različnih levičarskih gibanj. Kljub nesoglasjem glede njegove zapuščine ga je revija Time imenovala za enega od 100 najvplivnejših ljudi 20. stoletja.Dorfman 1999.Maryland Institute of Art, referenced at BBC News 26 May 2001.
Življenjepis Otroštvo right|200px|thumb|Rojstni kraj Ernesta »Che« Guevare v kraju Rosario Drug pogled stavbe Ernesto Guevara je bil rojen 14. junija 1928 v argentinskem mestu Rosario v družini arhitekta Ernesta Guevare Lyncha. Z izjemo krhkega zdravja je mladost malega Ernesta potekala brez tegob. Kot stalna senca pa ga je vse življenje spremljala in dušila astma. Prvi napad je dobil pri nekaj manj kot dveh letih, ko ga je mati peljala na kopanje v bližnji bazen. Mali Guevara se je boril proti bolezni: da bi organizem oborožil z zadostno mero energije za boj proti njej, se je ukvarjal s športom.
Ko je imel dve leti, so se starši preselili v Buenos Aires. Tamkajšnje neprijetno, vlažno in hladno podnebje je še bolj dušilo malega Ernesta. Astma ga je napadala vsak dan. Po nasvetu zdravnikov se je družina preselila v Córdobo, veliko središče v notranjosti Argentine - v upanju, da bo njihov prvorojenec v tem podnebju laže prenašal bolezen, ki ga je dušila.
V tem času se je tudi začelo njegovo prijateljstvo z Albertom Granadom. Seznanila sta se preko Tomasa Granadosa, mlajšega Albertovega brata, ki je bil Ernestov sošolec. Naglo sta se spoprijateljila in postala nerazdružljiva prijatelja. Alberto je že hodil na univerzo v Cordobi, Ernesto Guevara pa je bil še srednješolec. Po neki študentski stavki, protestu proti peronističnim metodam pritiska na akademsko svobodo, so zaprli Alberta Granadosa. Mlajši brat Tomas mu je vsak dan nosil hrano v zapor. Nekega dne je peljal s seboj tudi prijatelja Guevaro. Alberto ju je nagovarjal, da bi tudi oni nekaj storili, da bi tudi dijaki šli na ulice Cordobe protestirat proti zapiranju študentov in tako pomagali svojim starejšim tovarišem.
Družina pa ni spodbujala njegovih revolucionarnih idej. Mati je bila nežna in hkrati stroga. Bdela je nad njegovim zdravjem, bala se je, da ga astma ne bi strla, obenem pa se je nagibala k partiarhalni, tradicionalni vzgoji. Dedje po očetovi strani so bili uporniki in pustolovci. Po tej strani je Ernesto dobil tudi nekaj irske krvi.
V puberteti sta se v Ernestovem značaju prepletali dve črti: bil je sramežljiv in vase zaprt, hkrati pa je bil drzen in pogumen, predvsem takrat, ko je bil s prijatelji in kadar se je bilo treba postaviti. Sramoval se je, ko bi se moral seznaniti s kakšnim dekletom. Njihovi družbi se je izogibal. Nežno in sramežljivo je ljubil Chichino Fereire, svojo prvo ljubezen. Med uro književnosti je polemiziral s profesorjem. Sam je peš ali na kolesu obredel pol Argentine, ker je želel spoznati ljudi in jezera svoje domovine, okusiti duh pamp in videti neobrzdani galop gauchov. Iskal je sebe, smisel življenja, cilj gneva in pripravljenosti na boj, ki se je nabiral v njem.
Argentina mu je postala tesna. Želel je spoznati Latinsko Ameriko, svojo širšo domovino. Malo pred tem se je Ernestova družina preselila v Buenos Aires, kjer se je Guevara na splošno presenečenje družine vpisal na medicinsko fakulteto. Vsi so pričakovali, da bo zaplul v tehnične vode, ker so vedeli za njegovo ljubezen do naravoslovja, matematike in šaha. Alberto Granados je ostal v Cordobi, pravzaprav v nekem kraju še bolj proti jugu, kot diplomiran biokemik. Dobil je službo v neki bolnišnici za gobavce. Želel se je namreč posvetiti boju proti gobavosti, zato je živel in delal v tem osamljenem kraju, 200 km oddaljenem od Cordobe. Kadarkoli je imel nekaj prostih dni, je Ernesto prihajal k njemu na obisk. Tukaj sta skovala načrt o velikem popotovanju proti severu. Guevara je prekinil študij, ker je hotel z Granadosom prepotovati čim več Latinske Amerike, da bi proučil razširjenost gobavosti, metode zdravljenja in socialne razmere, iz katerih nastaja.