Padova (italijansko Padova, beneško Pàdova) je mesto in občina na severovzhodu Italije v deželi Benečiji z 206.000 prebivalci. Je sedež istoimenske pokrajine in ekonomsko in prometno središče območja. Leži ob reki Bacchiglione, približno 40 km zahodno od Benetk. Je tudi gospodarsko in komunikacijsko središče tega območja. Mesto je včasih z Benetkami in Trevisom vključeno v metropolitansko območje Padova-Treviso-Benetke (PATREVE) s približno 2.600.000 prebivalci.
Reka Brenta, ki je nekoč tekla skozi mesto, se še vedno dotika severnih okrajev. Leži na kmetijskem območju Beneška nižine (Pianura Veneta). Jugozahodno od mesta leži gričevje Colli Euganei, ki ga hvalijo Lucan in Marcial, Francesco Petrarca, Ugo Foscolo in Shelley.
Mesto je slikovito, z gosto mrežo arkadnih ulic, ki se odpirajo v velike komunalne trge (piazze), in številnimi mostovi, ki prečkajo različne krake reke Bacchiglione, ki so nekoč kot jarki obdajali starodavno obzidje.
Sveti Anton Padovanski, portugalski frančiškan, je del svojega življenja preživel v mestu in tam umrl leta 1231. V mestu je Univerza, ustanovljena leta 1222, kjer je bil med letoma 1592 in 1610 predavatelj Galileo Galilei.
V mesto je postavljenih večina dejanj Shakespearove komedije Ukročena trmoglavka. Obstaja igra irskega pisatelja Oscarja Wilda z naslovom Vojvodinja Padovanska.
Po vrnitvi v domovino je mesto obiskal tudi prvi češkoslovaški predsednik Tomáš Garrigue Masaryk, kjer se je srečal s kraljem Viktorjem Emanuelom III. in 16. decembra leta 1918 prisostvoval paradi češkoslovaške legije v Italiji.(cs) PRECLÍK, Vratislav. Masaryk a legie (TGM and legions), váz. kniha, 219 p., first issue vydalo nakladatelství Paris Karviná, Žižkova 2379 (734 01 Karviná-Mizerov, Czech Republic) ve spolupráci s Masarykovým demokratickým hnutím (In association with the Masaryk democratic movement in Prague), 2019, ISBN 978-80-87173-47-3, pages 167-9, 186 - 7
Etimologija Prvotni pomen rimskega imena Patavium je negotov. Morda je povezano s starodavnim imenom reke Pad, (Padus). Poleg tega se lahko koren v indoevropskem jeziku nanaša na široko odprto ravnico v nasprotju s bližnjimi griči. (V latinščini je ta koren prisoten v besedi patera, kar pomeni 'plošča', in glagol patere pomeni 'odpreti'.) Pripona -av (najdemo jo tudi v imenu rek, kot sta Timavus in Tiliaventum), je verjetno beneškega izvora, natančno kaže na prisotnost reke, ki je v primeru Padove Brenta. Končnica -ium pomeni prisotnost vasi, ki so se združile.
Zgodovina Antika
Padova trdi, da je najstarejše mesto v severni Italiji. Po tradiciji, vsaj iz časov Virgilove Eneide in Livijevega Ab Urbe Condita, je Padovo ustanovil okoli leta 1183 pr. n. št. trojanski kralj Antenor.
Po padcu Troje je Antenor vodil skupino Trojancev in njihovih paflagonskih zaveznikov, Enetov ali Venetov, ki so izgubili svojega kralja Pilamena, da bi naselili Evgansko ravnico v Italiji. Tako so, ko so leta 1274 ekshumirali velik starodavni kamniti sarkofag, uradniki srednjeveške komune ostanke razglasili za Antenorjeve. V bližini groba je napis domačega humanističnega učenjaka Lovata Lovatija:
Vendar pa novejši testi kažejo, da so bili grobovi datirani med 4. in 3. stoletje pred našim štetjem. Kljub temu arheološki ostanki potrjujejo zgodnji datum za ustanovitev središča mesta med 11. in 10. stoletjem pred našim štetjem. Do 5. stoletja pred našim štetjem se je Padova dvigala na bregovih reke Brenta, ki se je v rimski dobi imenovala Medoacus Maior in verjetno do leta 589 n. št. tekla poti današnji reki Bacchiglione (Retrone). Padova je bila eno glavnih središč Venetov.
Rimski zgodovinar Livij beleži poskus invazije špartanskega kralja Kleonima okoli leta 302 pr. n. št. Špartanci so prišli po reki, a so jih Veneti v pomorski bitki premagali in se odrekli ideji o osvajanju. Še pozneje so Padovanski Veneti uspešno odvrnili invazije Etruščanov in Galcev. Po Liviju in Siliju Italiku so Veneti, vključno s Padovo, do leta 226 pr. n. št. sklenili zavezništvo z Rimljani proti njihovim skupnim sovražnikom, najprej Galcem, nato Kartažanom. Možje iz Padove so se borili in umrli poleg Rimljanov v bitki pri Kanah.
Z razširitvijo Rima proti severu se je Padova postopoma asimilirala v Rimsko republiko. Leta 175 pred našim štetjem je Padova zaprosila Rim za pomoč pri zatiranju lokalne državljanske vojne. Leta 91 pred našim štetjem se je Padova skupaj z drugimi venetskimi mesti borila z Rimom proti upornikom v tako imenovani socialni vojni. Okoli leta 49 (ali 45 ali 43) pr. n. št. je Padova postala rimski municipij pod Lex Julia Municipalis in njeni državljani, pripisani rimskemu plemenu Fabia. Takrat je bilo prebivalcev mesta morda 40.000. Mesto je slovelo po odlični pasmi konj in volni svojih ovac. Pesnik Marcial v resnici pripomni na debelino tunike.Epist. xiv.143 Konec 1. stoletja pred našim štetjem je bila Padova najpomembnejše mesto v Italiji zunaj Rima.B.O. Foster, "Introduction", in Livy, Books I and II, The Loeb Classical Library (New York, 1919), page x.
Mesto je postalo tako močno, da je bilo domnevno sposobno organizirati dvesto tisoč borcev. Kljub bogastvu pa je mesto slovelo tudi po svoji preprosti maniri in strogi morali. Ta skrb z moralo se odraža v Livijevi Rimski zgodovini (ali Ab Urbe Condita –' Od ustanovitve mesta' - XLIII.13.2), kjer prikazuje vzpon Rima in prevlado kot utemeljenost na moralni pravičnosti in disciplini. Še pozneje pa Plinij, ki se sklicuje na babico svojih padovanskih zaščitnikov, Sarrano Procula, jo hvali kot bolj pokončno in disciplinirano kot katerikoli od njenih strogih sodržavljanov (Epist. I.xiv.6). Padova je cesarstvu zagotavljala tudi vidne intelektualce. Abano je bil rojstni kraj, po mnogih letih, preživetih v Rimu, pa kraj smrti Tita Livija, za čigar latinščino je kritik Asinij Pollio rekel, da je izdal svoje Patavinitas (q.v. Quintilian, Inst. Or. Viii.i.3).B.O. Foster, "Introduction," in Livy, Books I and II, The Loeb Classical Library (New York, 1919), xxiii.
Padova je bila tudi rojstni kraj Trazea Pet, rimskega politika in filozofa iz obdobja Julijsko-Klavdijske dinastije, zgodovinarja Kvinta Asconija Pediana in morda pesnika Gaja Valerija Flaka.
Krščanstvo je v Padovo in večji del Benečije uvedel sveti Prosdocim. Spoštovan je kot prvi škof v mestu. Njegov diakon, iz judovstva spreobrnjeni Daniel, je tudi svetnik zavetnik mesta.
Pozna antika Zgodovina Padove v pozni antiki sledi poteku dogodkov, ki so skupni večini mest severovzhodne Italije. Padova je trpela zaradi invazije Hunov, leta 450 pa jo je grobo opustošil Atila. Za dolga leta zatem je padla pod nadzor gotskih kraljev Odoakerja in Teoderika Velikega. Za krajši čas je leta 540 mesto prevzelo Bizantinsko cesarstvo. Vendar je sledila depopulacija zaradi kuge in vojne. Mesto so spet zasedli Goti pod Totilo, pod vzhodno cesarstvo jih je vrnil šele Narzes, a je leta 568 padlo pod nadzor Langobardov. V teh letih so mnogi Padovanci iskali varnost na podeželju in zlasti v bližnjih lagunah današnjih Benetk. Leta 601 se je mesto dvignilo v uporu proti Agilulfu, lombardskemu kralju, ki je mesto oblegal. Po 12-letnem krvavem obleganju so Langobardi naskočili in požgali mesto. Veliko starodavnih artefaktov in zgradb je bilo resno poškodovanih. Mesto si ni zlahka opomoglo od tega udarca in Padova je bila še vedno šibka, ko so Franki nasledili Langobarde kot gospodarji severne Italije.
Frankovska in škofovska nadvlada Na zboru v Aix-la-Chapelle (828) sta bili vojvodstvo in marka Furlanija, v katerem je ležala Padova, razdeljeni na štiri okraje, od katerih je en prevzela naziv mesta Padova.
Konec zgodnjega srednjega veka, to je leta 899 so Padovo opustošili Madžari. Veliko let je trajalo preden si je Padova opomogla od tega pustošenja.
V obdobju episkopske nadvlade nad mesti severne Italije se zdi, da Padova ni bila niti zelo pomembna niti zelo aktivna. Splošna tendenca njene politike skozi celotno investiturno vojno je bila cesarska (gibellini) in ne rimska (gvelfi) in njeni škofje so bili večinoma iz nemškega.
Pojav komune Pod površjem se je odvijalo več pomembnih gibanj, ki naj bi izoblikovali poznejši razvoj Padove.
V začetku 11. stoletja so državljani ustanovili upravo, sestavljeno iz splošnega sveta ali zakonodajne skupščine ter credenza ali izvršni organ.
V naslednjem stoletju so bili vpleteni v vojne z Benetkami in Vicenzo zaradi pravice do vodne poti na rekah Bacchiglione in Brenta. Mesto je raslo v moči in samozavesti in leta 1138 je bila vlada zaupana dvema konzuloma Začele so nastajati velike družine Camposampiero, Este in Da Romano in si med seboj razdelile okrožje Padove. Državljani so morali zaradi zaščite svoboščin leta 1178 izvoliti podeštat. Njihova izbira je najprej padla na družino Este.
Leta 1174 je Padovo opustošil požar. Za to je bila potrebna obnova mesta.
Začasni uspeh Lombardske lige je pomagal okrepiti mesto, vendar ga je državljansko ljubosumje kmalu spet oslabilo. V letih 1214–1216 je bila Padova vpletena v spopad z Benetkami, ki ga je izgubila. Leta 1236 je imel Friderik II., sveti rimski cesar, nekaj težav pri ustanovitvi svojega vikarja Ezzelina III. da Romana v Padovi in sosednjih mestih, kjer je izvajal grozljive surovosti nad prebivalcev. Ezzelino je bil odstavljen junija 1256 brez prelivanja krvi, zahvaljujoč papežu Aleksandru IV..
Padova je takrat uživala v obdobju miru in blaginje: začela se je graditi bazilika; postali so gospodarji Vicenze. Leta 1222 je bila ustanovljena Univerza v Padovi (druga univerza v Italiji po Bologni) in ko je cvetela v 13. stoletju, je Padova prehitela Bologno, kjer ni bilo vloženega truda za širitev oživljanja klasičnih običajev onkraj področja sodne prakse , da bi postala središče zgodnjih humanističnih raziskav "The linear ancestor of Renaissance humanism" according to Roberto Weiss, The Renaissance Discovery of Classical Antiquity (Oxford: Blackwell) 1973:17., s poznavanjem rimskih pesnikov iz prve roke, kar je bilo brez primere v Italiji ali zunaj Alp.Guido Billanovich, "'Veterum Vestigia Vatum' nei carmi dei preumanisti padovani", Italia Medioevale e Umanistica I 1958:155-243, noted by Weiss 1973:17 note 4. Toda napredek Padove v 13. stoletju je končno komuno spravil v konflikt s Can Grande I. della Scala, veronskim gospodom. Leta 1311 je Padova morala popustiti Veronskim Skaligerijem.
Jacopo I. da Carrara je bil leta 1318 izvoljen za gospodarja Padove, v tistem trenutku je imelo mesto 40.000 prebivalcev. Od takrat do leta 1405 je devet članov zmerno razsvetljene družine Carraresi, med njimi Ubertino, Jacopo II. in Francesco il Vecchio, nasledilo drug drugega kot gospodarji mesta, z izjemo kratkega obdobja Scaligerijev (pravilno družina Della Scala) med letoma 1328 in 1337 in dveh let (1388–1390), ko je mesto imel Gian Galeazzo Visconti. Obdobje Carraresijev je bilo dolgo obdobje nemirov, saj so bili Carraresi nenehno v vojni. Pod vladavino Carraresijev so bili zgodnji humanistični krogi na univerzi dejansko razpuščeni: Albertino Mussato, prvi sodobni pesniški lavreat, je umrl v izgnanstvu v Chioggia leta 1329, morebitni naslednik padovanske tradicije pa je bil Toskanec Petrarka.Weiss 1973:21.
Leta 1387 je John Hawkwood (ok. 1323–1394 je bil angleški vojak, ki je bil v Italiji kot vodja plačancev ali kondotier) zmagal v bitki pri Castagnaroju za Padovo, proti Giovanniju Ordelaffu, za Verono. Obdobje Carraresijev se je končalo, ko je moč Viscontijev in Benetk postajala vse pomembnejša.
Beneška vladavina
Padova je prišla pod oblast Beneške republike leta 1405 in večinoma tako ostala vse do padca republike leta 1797.