Taja Kramberger, slovenska zgodovinarka, pesnica, prevajalka, urednica in kulturna animatorica, * 11. september 1970, Ljubljana.
Življenje in delo Njen oče, Anton Kramberger (1918–1993), je bil inženir agronomije, mama, Zorka Kramberger (1927–2011), je bila med drugo svetovno vojno kurirka rezistence, pozneje pa je dokončala šolo za medicinsko sestro-otroško negovalko in delovno dobo preživela na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Zorka (rojena Kutnar na Muljavi, po domače Sihorjeva, po mami Jurčičevega rodu po liniji Jurčičeve sestre Marije, poročene Hočevar) je prapranečakinja slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča (1844–1881). Taja Kramberger je torej Jurčičeva praprapranečakinja.
V tipični srednjeevropski izobraženski družini srednjega sloja, ki je sledila trem tradicionalnim linijam vzgoje otrok (izobraževanje, glasbena šola, šport), sta starša vzgojila štirje otroke. Dva brata, Anton-Tone Kramberger (1954-2025), ki je bil profesor sociologije elit in statistike na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, in Boris Kramberger (roj. 1954), diplomirani novinar, dolgoletni uslužbenec vodstva ZZZS in član skupine Pankrti. Sestra Slavica Cimperman (roj. 1953) je inženirka gradbeništva, zaposlena na Ministrstvu za zdravje. Vsi štirje, Slavica, Tone, Boris in Taja, so bili vidni plavalci plavalnih klubov Koper in/ali Ilirija v Ljubljani.
Otroštvo je preživela med Koprom in Ljubljano. Njen oče po manjši disidenci v Ljubljani leta 1964 nekaj časa ni mogel dobiti zaposlitve; kot profesor kemije in biologije na ljubljanski gimnaziji Moste namreč ni hotel dati pozitivne ocene mlademu sorodniku (Janezu Kardelju) visokega komunističnega funkcionarja (Edvarda Kardelja), ne da bi se ta naučil snov kakor vsi drugi dijaki. Družina je bila poslej spremljana od politične policije – SDV, ohranilo pa se je le nekaj dokumentov tega nadzora. V Kopru je oče pozneje dobil (degradirano) zaposlitev na osnovni šoli Pinko Tomažič kot profesor kemije in biologije. Tako so člani družine poldrugo desetletje potovali med Koprom in Ljubljano. Leta 1981 se družina znova združi v Ljubljani.
Taja Kramberger je končala ljubljansko Gimnazijo Bežigrad, tedaj Srednjo naravoslovno šolo. Širino, notranji mir, diferencirano percepcijo realnosti in kritične oz. humorne distance do slovenske realnosti so ji dale zunajšolske dejavnosti (glasba, umetnost, prevajanje, literatura, šport). Na ljubljanski Filozofski fakulteti je 1997 diplomirala iz zgodovine in absolvirala štiriletni samostojni študij arheologije. Med letoma 1998 in 2006 je kot mlada raziskovalka na ISH prejela več tujih študijskih in raziskovalnih štipendij v Franciji (MSH, EHESS, Erasmus), v Avstriji (udeležba na simpoziju Historical Memories / Historische Gedächtnisse, marca 1998) in na Madžarskem (polletna štipendija junior fellow na IAS-Institute for Advanced Study Collegium Budapest 2003). Zaradi nenadnega puča na ISH leta 2004 in zapletov, ki so iz njega sledili, tam ni mogla zagovarjati svoje doktorske teze (Cankar z Alešovcem. Zgodovinskoantropološka in diskurzivna študija družbenih reprezentacij in imaginarija). Je pa v posebni številki revije Monitor ZSA-Monografija o ISH (2004) objavila gradivo in dokumente puča. Iz zgodovine in zgodovinske antropologije je doktorirala na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.
Na isti fakulteti je bila kot predavateljica zaposlena v letih 2004-2010. V tem času je z Dragom Bracom Rotarjem pripravila celotni program zgodovinske antropologije (12 predmetov), ki je bil akreditiran s strani ustreznih državnih organov. Adversus ladrones : akreditirani predmeti zgodovinske antropologije, pripravljeni za Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem (UP FHŠ), (Zbirka Ad legem et litem, 1). Koper: Addenda, 2010. 75 str. ISBN 978-961-93031-0-8. V času intenzivnih fakultetnih angažmajev je zasnovala in skupaj z Dragom Rotarjem vodila posebne zgodovinske raziskovalne seminarje za dodiplomsko raven (odmevi Afere Dreyfus, pesmi upora, diskurzivna analiza slovenskega imaginarija s konca 19. in začetka 20. stoletja, film in zgodovina - analiza družbenih reprezentacij), ki so bili v slovenskem prostoru povsem singularni. Njene predavalnice so bile zmeraj polne in njene pedagoške ocene "so bile nad povprečjem ocen vseh pedagogov na UP FHŠ (4,28)".
Raziskovalni seminar "Odmevi Afere Dreyfus (1894-1906) v slovenskem okolju in v Trstu" je imel za končni rezultat razstavo (45 panojev s spremljajočimi video in audio posnetki), ki sta jo mentorja pripravila skupaj s študenti in študentkami FHŠ UP in je bila javno prikazana v Kopru (2008 in 2009), Trstu (2009), Mariboru (2010) in Murski Soboti (2011).
Dve leti je prostovoljno vodila fakultetni kolegij za kulturne in intelektualne prireditve Collegium artium (2007-2009). V njegovem okviru je bilo izpeljanih prek 100 dogodkov. Nenadoma in povsem nepričakovano je bila odpuščena leta 2010 med t. i. kadrovsko racionalizacijo. Kadrovska čistka na FHŠ Med letoma 2011 in 2014 je bila znanstvena sodelavka raziskovalnega projekta na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, v okviru katerega je v angleščini pri Cambridge Scholars Press izšlo delo o formalnih in neformalnih izobraževalnih metodah. V letih 2001-2010 je bila ustanoviteljica, snovalka in odgovorna urednica znanstvene revije Monitor ZSA, revije za zgodovinsko, socialno in druge antropologije (med 2001 in 2004 imenovane Monitor ISH). Zadnji dve številki, ki sta izšli že v času univerzitetne čistke in brez uradno sicer dodeljene državne podpore - torej na stroške urednice, sta na spletu prosto dostopni. Bili sta predvideni kot skripta za prihodnje generacije študentov/študentk zgodovinske in socialne antropologije na FHŠ UP. Čistka je ta živahni intelektualni razvoj zaustavila.
Poleg štirih znanstvenih monografij ter okoli ducat knjig literarnih in znanstvenih prevodov je med letoma 1995 in 2014 v Sloveniji objavila je enajst pesniških zbirk, med njimi leta 2004 večjezično zbirko Mobilizacije, ki je bila ponatisnjena leta 2011, naslovna pesnitev tega dela pa je bila mednarodno lepo sprejeta in je prevedena v deset jezikov.
O njeni zbirki Z roba klifa (2011) v recenziji beremo: Njena poezija je pogumna, neposredno odprta v detektiranju in razkrivanju slabega. V takšni obliki oz. vsebini je ni mogoče najti v slovenski poeziji – v tem ostaja osamljena. Da ne bo pomote, govorim o poeziji, ki je uporna in osebna, hkrati pa je tudi univerzalna. Avtorica natančno ve, da »osebno je politično«, in to zapiše v pesmi Zadnja diploma: navodilo za uporabo barab. Vendar je tudi res, da poezije ni mogoče pritrditi na oglasno desko, ni je mogoče izkričati z oblastniških odrov. Tu je presežek. Recenzijski izvod Z roba klifa, Radio Slovenija, program ARS, Lirični utrinek-S knjižnega trga, 12. marec 2012
Dela Taje Kramberger so prevedena v več jezikov, v knjižni obliki so izbori njene poezije izšli v madžarščini, nemščini, španščini, francoščini in hrvaščini. Prevaja poezijo, prozo, otroško literaturo in strokovna besedila iz francoščine, italijanščine, angleščine in španščine. Njene pesniške zbirke so bile v Sloveniji večkrat nominirane (večinoma v finalnem krogu) za literarne nagrade (za prvenec na 13. slovenskem knjižnem sejmu, za Jenkovo in Veronikino nagrado idr.), leta 2007 je za pesniško zbirko Vsakdanji pogovori prejela Veronikino nagrado. V Franciji je leta 2018 prejela nagrado Simone Landry-Femme-Poésie-Liberté.
V letih 2010 in 2011 je bila članica žirije za literaturo za nagrado "Zlata ptica," ki jo podeljuje Liberalna akademija.
Med 1995 in 2013 je gostovala na številnih mednarodnih literarnih festivalih po svetu, nekaj jih je organizirala ali vodila tudi sama (leta 2001 prvi eksperimentalni pesniško-prevajalski projekt Različni jeziki/Linguaggi di-versi in leta 2006 mednarodni literarni projekt Morske linije/Sealines). Leta 2012 je bila gostja svetovnega pesniškega srečanja Poetry Parnassus v Londonu v organizaciji Southbank Centre kot edina udeleženka iz Slovenije. Pesniška antologija tega srečanja The World Record-International voices from Southbank Centre's Poetry Parnassus (urednika Anna Selby in Neil Astley) je bila objavljena pri Bloodaxe Press leta 2012.The World Record | Bloodaxe Books This is an anthology of the Poetry Parnassus at Southbank Centre in London, 2012
Leta 2011 je bila Taja Kramberger pobudnica Mednarodne literarne nagrade KONS® , za katero je pripravila vse ustanovne akte in organizacijsko omrežje. K nagradi je povabila dve pesnici in prevajalki Tatjano Jamnik in Barbaro Korun. Barbara Korun je leta 2014 na "lastno pobudo in zaradi temeljnih razhajanj v literarni orientaciji in v koncepciji delovanja nagrade" izstopila iz projekta, Tatjana Jamnik pa se je tudi kmalu zatem prilagodila na tisto realnost, do katere je bila Taja Kramberger kritična in je prav zaradi tega morala zapustiti svojo rodno deželo. Mednarodna literarna nagrada KONS® / KONS® International Literary Award Tako je nagrada po desetletju obstoja (2011-2021) zaradi divergentnih pogledov na literaturo, človeški angažma in elementarno kritičnost ter osebni in umetniški ethos v kontekstu družbene opresije, pa tudi zaradi posebnih pogojev eksila, v katerih se je znašla pobudnica nagrade, prenehala obstajati. Nagrada se je podeljevala za socialno in človeško občutljiv ter v umetniško-izrazni govorici transformativen literarni opus. Bila je tudi priznanje za nepopustljivo, integralno pokončno življenjsko držo ustvarjalke/ustvarjalca, sprejemanje demokratične pluranosti ter angažmaje pesnic/pesnikov in pisateljic/pisateljev v skupno dobro vseh ljudi. Prejeli so jo Iztok Osojnik (2011, Slovenija), Claribel Alegria (2013, Nikaragva/San Salvador) in Nataša Velikonja (2018, Slovenija). Leta 2015 je bila nagrada namenjena češki pisateljici Radki Denemarkovi, pa zaradi turbulenc v ožji ekipi ni bila podeljena.
Leta 2012 (pariški eksil 2012-2016), dokončno pa leta 2016, je Taja Kramberger skupaj z Dragom Bracom Rotarjem, možem in intelektualnim sodelavcem na številnih skupnih projektih, zapustila Slovenijo in zdaj živi, dela, objavlja in dalje ustvarja v Franciji. Nekaj let je bila profesorica angleščine na zasebni srednji in višji poslovni šoli v Montargisu. V Franciji vodi podjetje Addenda z digitalno založbo in jezikovno šolo.
Bibliografija Zgodovinopisje, antropologija (knjige) Historiografska divergenca : razsvetljenska in historistična paradigma : o odprti in zaprti epistemični strukturi in njunih elaboracijah. Koper, Annales, 2007. ISBN 978-961-6033-93-0 Zgodovinsko-antropološki oris oblikovanja univerzitetnih habitusov, (Znanstveno poročilo, 09, 26). Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2009. ISBN 978-961-6086-98-1. Misliti družbo, ki (se) sama ne misli (v soavtorstvu z Dragom B. Rotarjem), (Zbirka Teorija, 2010, 5). Ljubljana, Sophia, 2010. ISBN 978-961-6768-25-2. Nevidne evidence: misliti idola tribus (v soavtorstvu z Dragom B. Rotarjem), (Zbirka Teorija, 2011, 11). Ljubljana, Sophia, 2011. ISBN 978-961-6768-36-8. Znanstveni članki (izbor) Maurice Halbwachs in družbeni okviri kolektivne memorije. V: Maurice Halbwachs, Kolektivni spomin. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001, str. 211-258. Doxa et fama. O produkciji "javnega mnenja" in strategijah pozabe - elementi za mikroštudijo. Družboslovne razprave 18 (2002), str. 63-100. v pdf Od Joining the Club h grotesknosti slovenske adaptacije na neoliberalizem. Družboslovne razprave 19 (2003), str. 77-95. v pdf Iz zgodovine intelektualcev : afera Dreyfus in francoski zgodovinarji. Monitor ZSA 10 (2008), str. 25-81. v pdf