Delfi (grško Δελφοί Delphoi) je arheološko najdišče in sodobno mesto v Grčiji na jugozahodnem podnožju gore Parnas v dolini Fokida. Po mitu sega v klasično obdobje antične Grčije (510–323 pr. n. št.). Mesto Delfi naj bi določil Zevs ko je skušal najti središče svoje "babice Zemlje" (Ge, Gea ali Gaja). Poslal je dva orla, ki sta letela od vzhodnih do zahodnih okončin in ko je pot orlov prečkala Delfe, sta našla omfalos ali popek Gaje. Graves, Robert (1993), "The Greek Myths: Complete Edition" (Penguin, Harmondsworth)
Starejši miti pravijo, da je bil Piton ali delfski orakelj (preročišče) na kraju, na katerem je bil pomemben orakelj že v predklasičnem grškem svetu (1400 pr. n. št.), in obnovljen približno 800 pred našim štetjem v klasičnem obdobju, ker je bil izredno pomemben za čaščenje boga Apolona. Apolon naj bi v tem kraju ubil zmaja Pitona, ki je tukaj ščitil popek Zemlje. Konstaninou, Ioanna "Delphi: the Oracle and its Role in the Political and Social Life of the Ancient Greeks" (Hannibal Publishing House, Athens) "Piton" (beseda izhaja iz glagola πύθω (pythō– "gniti") Entry πύθω at LSJ je prvotno ime za to območje v spomin na Pitona, ki ga je ubil Apolon. Miller, p. 95 Homerska himna delfskemu Apolonu pravi, da je bilo staro ime tega kraja Kriza. Hymn to Pythian Apollo, l. 254–74: Telphousa recommends to Apollo to build his oracle temple at the site of "Krisa below the glades of Parnassus". Apolonov sveti kraj v Delfih je bil vsehelensko svetišče, v katerem so se vsaka štiri leta z začetkom leta 586 pred našim štetjem srečevali športniki z vsega grškega sveta na pitijskih igrah, enih od štirih vsehelenskih iger, predhodnic sodobnih olimpijskih iger. Zmagovalec je za nagrado dobil lovorjev venec (stefanos), ki ga je slovesno odrezal z drevesa deček, ki je simbolno ponovno umoril Pitona. Delfi so se ločili od drugih iger po tem, da so gostili muzikos agon, glasbena tekmovanja.
Pitijske igre se po pomenu uvrščajo na drugo mesto med štirimi. Bile so drugačne od iger v Olimpiji, saj niso bile tako izjemno pomembne za Delfe, ker so bili popek sveta, središče sveta.
V notranji hestiji ("kurišče") v Apolonovem templju je gorel večni plamen. Po bitki pri Platajah so grška mesta ugasnila svoje ognje in prinesla nov ogenj z ognjišča srca Grčije v Delfih; v temeljnih zgodbah številnih grških kolonij so se ustanoviteljice kolonij najprej posvetovale v Delfih. Burkert 1985, pp. 61, 84.
Lega
Delfi so v zgornji osrednji Grčiji na planotah ob pobočju gore Parnas z Apolonovim svetiščem, starodavnim preročiščem. Ta polkrožna skalna ostroga je znana kot Fajdriada, od koder je lep razgled po dolini.
Jugozahodno od Delfov, približno 15 km stran, je pristaniško mesto Kira ob Korintskem zalivu. Grki so menili, da so Delfi središče celotne Zemlje.
Posvetitev Apolonu
Ime Delphoi prihaja iz istega korena kot δελφύς delphys, "maternica" in lahko namiguje na arhaično čaščenje Gaje. Apolon je povezan z območjem po pridevku Δελφίνιος Delphinios, "delfinski". Pridevek je povezan z delfini (grško δελφίς, -ῖνος) v Homerjevi Himni Apolonu (vrstica 400), ki pripoveduje legendo o tem, kako je Apolon prvič prišel v Delfe v obliki delfina in nosil kretske duhovnike na hrbtu. Homersko ime oraklja je Pito (Πυθώ). Odyssey, VIII, 80
Po drugi legendi je Apolon prišel v Delfe s severa in se ustavil v dolini Tempe v Tesaliji, da bi nabral lovor (znan tudi kot navadni lovor), ki bil po njegovem mnenju sveta rastlina. V spomin na to legendo so zmagovalci na pitijskih igrah prejeli lovorjev venec, nabran v templju.
Delfi so bili mesto velikega templja Apolona Fojba ("Svetli") in pitijskih iger ter slavno antično preročišče. Tudi v rimskih časih so postavili na stotine votivnih kipov, kar opisuje Plinij mlajši in je videl Pavzanias.
V templju so bili vklesani trije stavki: γνῶθι σεαυτόν (gnōthi seautón = "spoznaj samega sebe"), μηδέν άγαν (mēdén ágan = "ničesar preveč") in Ἑγγύα πάρα δ'ἄτη (eggýa pára d'atē = "če nekaj obljubiš, se obetajo težave")Plato, Charmides 164d–165a.. V antiki sta PlatonPlato, Protagora 343a–b at the Perseus Project. in Pavzanias Pausanias, Description of Greece, Phocis and Ozolian Locri, 10.24.1 at the Perseus Project. izvor teh stavkov pripisala enemu ali več od sedmih grških modrecev.
Poleg tega je bila po Plutarhovem eseju o smislu E at Delphi – edini dobesedni vir napisa – v templju vpisana tudi velika črka EHodge, A. Trevor. "The Mystery of Apollo's E at Delphi," American Journal of Archaeology, Vol. 85, No. 1. (Jan., 1981), pp. 83–84.. Med drugim epsilon pomeni tudi številko 5.
Antični in sodobni učenjaki dvomijo o legitimnosti teh napisov: »Dejansko avtorstvo treh gesel, najdenih v delfskem templju, ostaja negotovo. Najverjetneje so bili priljubljeni pregovori, ki so jih večinoma pozneje pripisali modrecem.« H. Parke and D. Wormell, The Delphic Oracle, (Basil Blackwell, 1956), vol. 1, pp. 387–389.
Po homerski himni Pitijskemu Apolonu je Apolon ustrelil svojo prvo puščico kot otrok in ubil zmaja Pitona, Gajinega sina, ki je varoval kraj. Spokoriti se je moral, zato je bil prisiljen leteti in preživeti osem let kot hlapec, preden se je lahko vrnil. Praznovanje, septerija, je bilo vsako leto, uprizorjena je bila celotna zgodba: pobijanje zmaja in letenje, sprava in vrnitev boga. Cf. Seyffert, Dictionary of Classic Antiquities, article on "Delphic Oracle"
Pitijske igre so bile vsaka štiri leta v spomin na Apolonovo zmago. Drug reden festival je bil teofanija (Θεοφάνεια), letni festival pomladi, ko so praznovali vrnitev Apolona iz njegovega prezimovanja v Hiperboreji (Hiperborejci so bili mitski narod na severu). Vrhunec festivala je bil prikaz podobe bogov, običajno skritih v svetišču, vernikom. James Hall, A History of Ideas and Images in Italian Art, pp 70–71, 1983, John Murray, London, ISBN 0719539714
Teoksenija je bila vsako poletje, osredotočena na pojedino za "bogove in odposlanike drugih držav". Miti kažejo, da je Apolon ubil Pitona, v starejših mitih Pitija. Po mnenju nekaterih predstavlja njegovo ženo Pitijo, ki je živela ob kastalskem studencu. Nekateri viri pravijo, da je Piton skušal posiliti Leto, ko je bila noseča z Apolonom in Artemido.
Ta studenec je tekel proti templju, izginil pod njim, ustvaril razpoko, ki je sproščala kemične hlape, ki so povzročili, da je preročišče v Delfih razkrilo prerokbe. Apolon je ubil Pitona, vendar je moral biti kaznovan za to, ker je bil sin Gaje. Svetišče, posvečeno Apolonu, je bilo prvotno posvečeno Gaji in Pozejdonu. Ime Pitija je ostalo v naslovu delfskega preročišča.
Erwin Rohde je zapisal, da je bil Piton zemeljski duh, ki ga je premagal Apolon in pokopal pod omfalos in da je šlo za eno božanstvo templja na grobu drugega. Rodhe, E (1925), "Psyche: The Cult of Souls and the Belief in Immortality among the Greeks", trans. from the 8th edn. by W. B. Hillis (London: Routledge & Kegan Paul, 1925; reprinted by Routledge, 2000). p.97. Apolon je precej nov dodatek grškega panteona, ki izvira iz Lidije. Etruščani, ki so prišli iz severne Anatolije, so tudi častili Apolona in morda je bil prvotno enak mezopotamskemu Aplu, v akadščini pomeni "sin", prvotno namenjen bogu kuge Nergalu, sinu Enlila. Apolon Smintej (grško Απόλλων Σμινθεύς), "mišji morilec", Entry: σμινθεύς at Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon pobija miši, ki so vzrok bolezni, zato je zaščitnik preventivne medicine.
Preročišče
Delfi so najbolj znani po oraklju v svetišču, v klasičnem obdobju posvečen Apolonu. Po Ajshilu oziroma po prologu v njegovih Evmenidah je imel korenine v prazgodovini in bil posvečen Gaji. V zadnji četrtini 8. stoletja pred našim štetjem je stalno naraščalo število artefaktov, ki so jih našli tam, kjer je bilo naselje v Delfih, novo pomikensko naselje iz poznega 9. stoletja. Lončenino in predmete iz brona, pa tudi posvečen trinožnik so še naprej uporabljali. Niti predmeti niti ugledna posvetila ne dokazujejo, da so bili Delfi v središču pozornosti pri mnogih častilcih, a velika količina blaga visoke vrednosti, ki je ni bilo v nobenem drugem celinskem svetišču, potrjuje to mnenje.
Apolon je govoril prek svojega oraklja: Sibila ali svečenica preročišča v Delfih je bila znana kot Pitija. To je morala biti starejša nedolžna ženska izbrana izmed kmetic na območju. Sedela je na trinožniku, sedežu nad razpoko v zemlji. Ko je Apolon ubil Pitona, je njeno telo po legendi padlo v to razpoko in iz njenega razpadajoča telesa so nastali hlapi. Pijana od hlapov je Sibila padla v trans, kar je omogočalo Apolonu, da je imel njen duh v oblasti. V tem stanju je prerokovala. Predvidevajo, da je iz te razpoke izhajal plin etilen, ki povzroča nasilne transe, a je teorija še vedno vprašljiva. See Spiller, Hale, and de Boer (2000). Ena od teorij pravi, da je kozji pastir krmil svojo čredo na Parnasu. Nekega dne so se koze začele igrati in se bližati razpoki v skali; pastir je ugotovil, da so hlapi vplivali na njegove možgane in ga vrgli v čuden trans, če je držal glavo nad razpoko.
Medtem ko je Pitija v transu norela – verjetno ekstatičen govor – so njeno govorjenje "prevedli" duhovniki v templju v izbranih heksametrih.
Pregled sodobne toksikološke literature kaže, da oleandrovec povzroča podobne znake. Pitija je uporabljala oleander kot dopolnilo v preroškem postopku, žvečila njegove liste in vdihavala njegov dim. Toksične snovi oleandra povzročajo znake, podobne epilepsiji, "sveti bolezni", ki je obvladovala Pitijo po duhu Apolona. Ta razlaga osvetljuje domnevni duh in razpoko Delfov, o kateri so veliko razpravljali in raziskovali v zadnjih sto letih.
Ljudje so se posvetovali z delfskim preročiščem o vseh pomembnih zadevah javnega reda in osebnih zadevah. Preročišče v zimskih mesecih ni delovalo, ker je Apolon pozimi živel med Hiperborejci. Med njegovo odsotnostjo je v templju živel Dioniz. See (e.g.) Fearn 2007, 182.
Zgodovina
Delfski orakelj je imel precejšen vpliv na ves grški svet. Z njim so se posvetovali pred vsemi večjimi dejanji: vojno, ustanovitvijo kolonij. Bil je spoštovan tudi v državah z grškim vplivom, kot sta bili Lidija, Karija, in celo v Egiptu. Orakelj je bil znan tudi zgodnjim Rimljanom. Sedmi in zadnji rimski cesar, Tarkvinij Ošabni, je po srečanju s kačo v bližini svoje palače poslal delegacijo, tudi z dvema od svojih sinov, da se posvetujejo v preročišču. Livy, Ab urbe condita, 1.56
Preročišče je imelo koristi, ko je bilo pod pokroviteljstvom makedonskih kraljev. Pozneje je bil pod zaščito Etolske zveze, ki je igrala vodilno vlogo pri odbijanju galskih vdorov pod vodstvom Brena leta 279 pred našim štetjem in varovala svetišče. Delfi so pod prevlado Etolcev uživali mir do 168, 167 pred našim štetjem, ko so Rimljani sčasoma prevladovali v regiji. Rimska republika je zaščitila preročišče pred nevarnim barbarskim vpadom leta 109 in 105 pred našim štetjem. Leta 86 pred našim štetjem je med mitridatskimi vojnami rimski general Sula odredil delfskemu amfiktijonu, da pošlje plemenite kovine kot daritev v templju. Naročilo so ubogali brez ugovora, saj so se bali rimske oblasti. Tri leta pozneje so Medi, tračanska plemena, vdrli v Delfe, zažgali tempelj, oropali svetišče in ukradli "večni ogenj" z oltarja. V požaru je del strehe templja propadel. V istem letu je bil tempelj hudo poškodovan v potresu. Tako je orakelj začel propadati in okolica je postala zapuščena. Pičlo lokalno prebivalstvo je ostalo brez dela. Verodostojnost preročišča je upadla tudi zaradi dvomljivih napovedi.
Ko je Neron prišel v Grčijo leta 66, je odnesel več kot 500 najboljših kipov iz Delfov v Rim. Poznejši rimski cesarji iz flavijske dinastije so bistveno prispevali k njegovi obnovi. Orakelj je nekoliko zacvetel med vladanjem cesarja Hadrijana, ki ga je verjetno obiskal dvakrat. Tudi Hadrijan je mestu daroval popolno avtonomijo. Plutarh je bil s svojo prisotnostjo kot glavni duhovnik pomemben dejavnik. Barbarski napadi so se spet začeli med vladanjem Marka Avrelija.