Aleksander III. Makedonski (tudi Aleksander (III.) Veliki) (grško: Μέγας Αλέξανδρος, Megas Aleksandros), makedonski kralj in vojskovodja, * 20. julij ali 21. julij 356 pr. n. št., Pella v Makedoniji † 10. junij oziroma 11. junij 323 pr. n. št. (star 32 let).
Aleksander Veliki je najbolj poznan kot eden najboljših antičnih vojskovodij in eden najbolj zaslužnih za razvoj grške kulture po tedaj znanem svetu.
Obdobje osvajalnih pohodov Filipova smrt in Aleksandrov prihod na prestol Leta 336 pr. n. št. je bil Filip sredi priprav na vojno s Perzijci. V Malo Azijo je poslal 10.000 mož, ki naj bi pripravili teren za prihod glavnine vojske. V tem času se je možila tudi Filipova hči Kleopatra. Filip se je udeležil te velike slovesnosti v nekdanji prestolnici Ajgah, kjer pa ga je umoril mladi makedonski plemič Pavzanij. Zarotnikov tega umora niso nikoli odkrili, sum pa je padel celo na Olimpiado in Aleksandra.
Filipa je takoj po smrti zamenjal tedaj 20-letni Aleksander. Z namenom, da bi potrdil svojo oblast, je stopil pred makedonsko ljudsko skupščino, ki je med drugim imela tudi pravico potrditi novega kralja. Aleksander je nato v Ajgah sam vodil pogrebne slovesnosti svojemu očetu v čast. To dejanje je bilo Makedoncem zadosten dokaz, da Aleksander lahko nadaljuje dinastijo - Aleksander s tem dejanjem postane kralj Aleksander III. Makedonski.
Zavarovanje meja Makedonije in utrjevanje oblasti v Grčiji Nenadna Filipova smrt je ogrozila makedonsko hegemonijo, zato je Aleksander takoj z vojsko krenil čez Tesalijo v Grčijo, kjer ga je korintska skupščina izbrala za neomejenega stratega.
Pomladi 335 pr. n. št. je Aleksander krenil s svojo vojsko na severne in severozahodne meje kraljestva, kjer si je pokoril Tračane in Tribale, nato pregnal Gete na levem bregu Donave ter nato še premagal Ilire. S tem je zavaroval severne meje Makedonije.
Poleti 335 pr. n. št. se je v Grčiji razširila vest, da je Aleksander padel v bojih na Balkanu, kar je povzročilo upor v Tebah, ki so se želele znebiti makedonske nadoblasti. Še istega leta je Aleksander pridrvel s svojo vojsko pred Tebe in pozval Tebance k vdaji. Po odklonilnem odgovoru je mesto obkolil, zavzel, oropal in porušil. Po bitki je obležalo okoli 6.000 Tebancev, preživelih 30.000 pa je prodal kot sužnje. Prizanesel je le duhovnikom, vsem gostinskim prijateljem Makedoncev in Pindarjevim potomcem. Po uničenju Teb je bila Grčija mirna. Z zavarovanjem severnih meja in utrditvijo oblasti v Grčiji je Makedonija izpolnila dva osnovna pogoja za začetek napada na Perzijo.
Priprave na pohod v Perzijo Pozimi 335-334 pr. n. št. se je Aleksander posvetil pripravam na vojno. Zbiral je najemnike in zaveznike, gradil ladje in se seznanjal z značilnostmi bojišča. Perzija je v tem času že izgubila veliko nekdanje veličine: satrapi niso bili več poslušni, pokorjena ljudstva se niso več bala centralne oblasti. Zaradi tega je Aleksander predvideval, da bodo pravi nasprotniki le Perzijci in Feničani.
Aleksander je bil v tem času finančno zlomljen: posedoval je le 60 talentov srebra, dolžan pa naj bi jih bil 1.300 (atensko-evbejski talent 26,196 kg srebra). Kljub prazni državni blagajni, pa mu je oče zapustil veliko dragocenost - najboljšo vojsko, ki jo je svet dotlej poznal. Jedro vojske so predstavljali Makedonci, dopolnjena pa je bila z Grki in barbari (npr. Tračani). Vojska se je delila na težko, srednjo in lahko pehoto ter na težko in lahko konjenico. Vsi ti deli vojske so na bojišču delovali kot organska celota in so težili k istemu cilju.
Pomladi 334 pr. n. št. je Aleksander v Makedoniji določil za naslednika Antipatra (398.–319 pr. n. št.) in mu pustil vojsko 13.500 mož: 12.000 pešakov in 1500 konjenikov. Aleksander je na pohod krenil z vojsko, ki je štela okoli 30.000 pešakov (19.000 težkih, 9.000 srednjih in 2.000 lahkih) in okoli 5.200 konjenikov (3.400 težkih in 1.800 lahkih). Od 35.200 vojakov je bilo okoli 15.000 Makedoncev. Vse je bilo pripravljeno za veliki pohod.
Začetek pohoda in bitka na reki Granik Pomladi 334 pr. n. št. je Aleksander svojo vojsko zbral pri Helespontu (Dardanele) in jo ob pomoči 160 trirem in večjega števila manjših trgovskih ladij pripeljal čez morsko ožino ter jo izkrcal v Mali Aziji. Ko je Aleksander sestopil z ladje, je zapičil kopje v tla in s to simbolično potezo nakazal, da si prilašča zemljo Velikega kralja.
Vodja grških najemnikov v perzijski službi, Memnon, je želel, da bi se izmikali odločilni bitki in zvabili Aleksandrovo vojsko v notranjost Male Azije, daleč od zalog, z namenom, da bi se vojska izčrpala in izolirala od oskrbovalnih baz. Vodje perzijske vojske - satrapi Male Frigije, Kapadokije in Frigije se s tem niso strinjali in so se odločili za frontalni odpor. Za bitko so zbrali 20.000 grških najemnikov pešakov in 20.000 konjenikov.
Vojski sta se srečali na reki Granik, vsaka na svoji strani. Desno krilo makedonske vojske, ki mu je osebno poveljeval Aleksander, je krenilo čez reko in napadlo perzijsko konjenico. Tekom spopada konjenice je makedonska falanga prečkala reko z namenom, da pomaga konjenici. V strahu pred falango pa se je perzijska konjenica v neredu umaknila. Na bojišču so ostali le grški najemniki, katere je nato makedonska vojska obkolila. Kljub prošnjam za vdajo je Aleksander ukazal napasti in jih pobiti. Poleg 1.000 pobitih perzijskih konjenikov je na bojišču obležalo še 18.000 grških najemnikov v perzijski službi, preostalih 2.000 so poslali na delo v rudnike. Makedonci naj bi izgubili le 85 konjenikov in 30 pešakov.
V tej bitki je bila uničena perzijska prevlada severno od gorovja Tauros. Aleksander je obdržal delitev na satrapije; na mesto satrapov je postavil svoje ljudi. Davki so za prebivalce satrapij ostali enaki, le da so jih morali namesto Velikemu kralju - Dareju III. Kodomanu (vladal: 336–330 pr. n. št.) plačevati Aleksandru.
Osvojitev obal Male Azije Po tej blesteči zmagi je bila Makedoncem odprta pot v notranjost Male Azije, vendar se je Aleksander odločil, da najprej zavzame obmorska mesta, ker se je bal perzijskega ladjevja, ki bi napadlo njegove oskrbovalne ladje. Pozimi 334 pr. n. št. je Aleksander nadaljeval pohod ob obalah. Vsa maloazijska pristaniška mesta, z izjemo Mileta in Halikarnasa, so se Aleksandru predala. Milet je osvojil sorazmerno hitro, Halikarnas, mesto z enim od svetovnih čudes - grobnico satrapa Mavzola II. (vladal: 377–353 pr. n. št.), pa se je zagrizeno upiral in trdnjava je padla šele pomladi naslednje leto. Aleksander je v osvojenih mestih oligarhe zamenjal z demokratično vlado. V vseh mestih se je izmikal uporabi nasilnih metod.
Pozimi se je Aleksander umaknil s svojo vojsko v Gordij, kjer je nameraval prezimiti. Tu je videl znameniti voz, privezan na oje z drenovim lubjem. Po legendi naj bi tisti, ki bi razvozlal ta vozel, postal kralj vesoljnega sveta. Po eni zgodbi naj bi Aleksander vozel razvozlal tako, da ga je presekal z mečem, po drugi pa naj bi iz ojesa izvlekel klin (pregelj), s katerim je bil pritrjen ojesni jermen, in tako ločil oje od voza.
Napredovanje proti jugu in bitka pri Isu Pomladi 333 pr. n. št. je Aleksander odpotoval iz Gordija proti jugu, z namenom da osvoji vsa nasprotnikova pomorska oporišča. Aleksander je krenil s svojo vojsko v Kilikijo, nasproti pa mu je prišel sam Veliki kralj - Darej III. s svojo vojsko. Darejeva vojska je štela približno toliko vojakov kot Aleksandrova, vendar nekateri viri navajajo, da naj bi imel Darej na razpolago od 300.000 do 600.000 mož, vendar pa je ta številka pretirana - vanjo so najbrž všteti tudi spremljevalci vojakov in družine vojakov.
Vojski sta se srečali v začetku novembra 333 pr. n. št. pri Isu, ravnini med morjem in gorami, katero prečka reka Pinar, in sicer Makedonci na južnem bregu, Perzijci pa na severnem. Z napadom je začel Aleksander, ko je z desnim krilom prečkal Pinar in napadel nasprotnikovo krilo. Nekoliko kasneje je Darej napadel s svojim desnim krilom levo krilo makedonske vojske. Čeprav sta oba nasprotnika imela možnost napasti bok, pa je to storil le Aleksander na desnem krilu, s čimer se je začela premoč Makedoncev. Darej se je zbal poraza in je pobegnil z bojišča. Na bojišču je pustil znamenja oblasti: kraljevski plašč, lok in bojni voz.
Po končanem boju naj bi na bojišču obležalo kar 110.000 žrtev, večina seveda iz spremstva vojske. Aleksandrovi vojaki so ujeli Darejevo mater, ženo in dve še neporočeni hčeri. Čeprav so bile ujetnice zelo lepe in kakor jim je Aleksander v šali dejal - muka za oči, se jih nihče ni smel niti dotakniti. Živele so v posebnem, udobnem šotoru, vstran od vojaškega vrveža, z njimi pa so ravnali po kraljevsko. Makedonci so zasegli tudi velike količine zakladov.
Zasedba Fenicije in Egipta Po hudem porazu Perzijcev so vsa feničanska mesta brez boja sprejela Aleksandra, upiral se je edino Tir, ki je bil zaradi svoje otoške lege težko osvojljiv. Januarja 332 pr. n. št. se je začelo 7 mesecev trajajoče obleganje, tekom katerega je Aleksandrova vojska zgradila nasip od kopnega do otoka, tako da je nastal polotok. Obleganje se je končalo na moč presenetljivo. Aleksander je napadal branilce z manjšimi enotami, da bi jih izčrpaval. Tega dne je vedež Aristandros žrtvoval žival in na podlagi žrtvovane živali trdil, da bo Tir osvojen že ta mesec, vendar je bil že zadnji, trideseti dan v mesecu. Med vojaki se je razlegel smeh, vendar je Aleksander videl vedeževo zadrego in je izdal ukaz, da je ta dan šele sedemindvajseti v mesecu. Zatem je izvedel napad z okrepljenimi enotami in spričo dobrega poteka bitke so v boj prostovoljno posegli mnogi drugi Makedonci. Tir je padel še isti dan. Prebivalce so v veliki meri pobili, preživele pa prodali v sužnost.
Še istega leta je po dvomesečnem obleganju osvojil Gazo. Uporne branilce je surovo kaznoval, prav tako kot branilce Tira. Mesta, ki so se predala brez boja, je bogato nagradil.
Jeseni 332 pr. n. št. je Aleksandrova vojska vkorakala v Egipt in brez boja zasedla prestolnico Memfis. Egipčani so ga pričakali kot osvoboditelja in mu izkazali velike časti. Aleksander je kljub temu poskrbel za utrditev svoje oblasti in dal na ustju najzahodnejšega Nilovega rokava zgraditi mesto Aleksandrija.
Z osvojitvijo Fenicije in Egipta si je Aleksander prisvojil celotno azijsko obalo od Helesponta do Nila. Ob koncu leta 332 pr. n. št. je perzijska mornarica v Sredozemlju prenehala obstajati. Z osvojitvijo obal si je Aleksander ustvaril vse strateške pogoje za nadaljevanje vojaških operacij v notranjosti Azije.
Prodor v notranjost Azije in bitka pri Gavgamelah thumb|440px|Zemljevid prikazuje Aleksandrovo cesarstvo v največjem obsegu Pomladi 331 pr. n. št. je Aleksander krenil preko Tira v Mezopotamijo. Moč njegove vojske je nekoliko oslabela zaradi namestitve vojaških posadk v osvojenih mestih, vendar pa so vojsko okrepile enote, ki so prispele iz Grčije in Makedonije. Z okrepljeno vojsko je avgusta Aleksander prečkal Evfrat in Tigris. V začetku oktobra sta se pri Gavgamelah, blizu Niniv srečali Aleksandrova in Darejeva vojska. Aleksandrova vojska je štela z okrepitvami vred 40.000 pešakov in 7000 konjenikov, Darejeva pa naj bi štela 200.000 pešakov in 45.000 konjenikov ter 200 bojnih voz s rezili na kolesih.