Stara novgorodščina () je izumrlo narečje stare vzhodne slovanščine. Govorili so jo v kneževini Novgorod v srednjem veku. Najstarejšo pisno najdbo predstavljajo pisma na brezovem lubju iz leta 923.

Uvod

V ožjem smislu pod pojmom stara novgorodščina razumemo narečje Novgoroda in njegove okolice. Na osnovi tega narečja je nastal tudi jezik koiné, ki se je uporabljal na celotnem območju Novgorodske republike, predvsem v mestih. Zelo podobno mu je narečje Pskovske republike – stara pskovščina, ki pa skupaj z novgorodskim (v ožjem smislu) sestavlja staro novgorodsko-pskovsko narečje (skupaj z manjšimi narečji).

V širšem smislu pa pojem staro novgorodsko narečje zajema skupek vseh staroruskih govorov, ki so se nahajali na območju Novgoroda in Pskova, vključno z vzhodnonovgorodskimi govori in staropskovskimi narečji. Stara novgorodska narečja in naddialektna stara ruščina so genetsko povezani na ravni praslovanščine. Prištevanje starega novgorodskega narečja med vzhodnoslovanske jezike je rezultat poznejših procesov zbliževanja z ostalimi staroruskimi jezikovnimi areali.

Arhaična novgorodska toponimija in gramatičnosintaktični podatki pričajo o vidni sorodnosti staronovgorodskega narečja in zahodnoslovanskih jezikov.

V obdobju med 13. in 15. stoletjem je opazno izrinjanje staronovgorodskih posebnih značilnosti, kar je posledica vse močnejših jezikovnih stikov na ozemlju bodočega ruskega jezika. Ta proces se pospeši po letu 1478 s priključitvijo Novgorodske republike k Moskovski veliki kneževini. Staronovgorodsko narečje razpade na vrsto samostojno razvijajočih se govorov, ki spadajo v širši ruski narečni kontinuum. Staronovgorodsko narečje je vplivalo na razvoj severnoruskih govorov, del se je ohranil tudi v zahodnih srednjeruskih govorih, predvsem v pskovskih.

Za staro novgorodščino je bilo značilno razlikovanje od staroruskega jezika in drugih slovanskih jezikov. V fonetiki so razlike vidne pri:

- realizaciji praslovanskega *ě v širok samoglasnik;

- prehodu *TorT > TorəT ali v ToroT (lahko tudi v *TroT);

- prehodu *ТъrT > ТъrъТ, ТrъТ ali v Тъr̥ъТ;

- odsotnosti druge ter tretje palatalizacije.

Pri morfologiji pa razlike opazimo pri oblikovanju končnice -e v imenovalniku ednine moškega spola v trdi *ŏ- sklanjatvi (glej oblikoslovne značilnosti).

V obdobju pismenosti sta za staronovgorodsko narečje pomembni dve obdobji, v katerih pride do postopnega izpusta polglasnikov — zgodnje obdobje staronovgorodskega narečja (od 11. stoletja do prve četrtine 13. stoletja) in pozno obdobje staronovgorodskega narečja (druga četrtina 13. stoletja do 15. stoletja). Spomeniki, eni izmed najstarejših izpričanih slovanskih virov, so zapisani v cirilici.

Jezikovna geografija

Areal

Območje razširjenosti staronovgorodskega narečja— Novgorod in sosednja področja starega Novgorodskega ozemlja. Prvotni areal narečja je območje Ilmenskega jezera v porečju rek Volhov in Šelon ter v porečjih nižjega in srednjega toka rek Msta in Lovat. Areal stare novgorodščine je v širšem smislu zajemal tudi porečje reke Velikaje in okolico Pskovskega jezera. Narečje je bilo razširjeno tudi na območju arealov jezikov in narečij ugrofinskih narodov: Votov, Ingrov, Vepsov na severu, Merjanov na vzhodu, Estov na severozahodu od staropskovskega areala. Južno od omenjenega območja se je nahajalo vzhodnoslovansko pleme Kriviči, na jugovzhodu (od staropskovskega areala) pa baltsko pleme Latgalci. Od 8. stoletja dalje se je areal staronovgorodskega narečja začel širiti — iz Prilmenja na vzhod med reki Volgo in Oko. Novgorodski Slovani so potovali ob gornjem toku Volge proti njenim levim pritokom — Tverca in Mologa, potem pa še čez desne pritoke — v porečje reke Kljazme. Po reki Šeksni so napredovali proti severu, v Zavolže do Belega jezera. Od 10. do 12. stoletja je slovanska kolonizacija na sever potekala iz novgorodskih ozemelj na območju takratne Republike Karelije in porečju srednjega in spodnjega toka Severne Dvine do bregov Belega morja, kjer so živeli Kareli, Čudi in druga ugrofinska plemena.

Družbeno-jezikovni podatki

Staro novgorodsko narečje v naddialektni formi je v osnovi bilo razširjeno v mestih po vseh območjih fevdalne republike. Uporabljala se je kot sredstvo vsakdanjega sporazumevanja na Novgorodskem ozemlju. Cerkvenoslovanski jezik je imel vlogo jezika liturgije in knjižnega jezika, v vsakdanji komunikaciji se je poleg novgorodščine uporabljala staroruščina.

Preučevanje pisem na brezovem lubju je pokazalo, da se pri sestavi uradnih dokumentov določene forme pojavljajo v staronovgorodskem narečju kot naddialektnem jeziku, medtem ko se je staroruski jezik uporabljal v administrativnih krogih knezov. Delno je raba stare ruščine v administrativnem jeziku povezana z občasnimi stiki s prebivalci drugih ruskih ozemelj kot npr. Kijeva. Prvotna naddialektna forma staroruskega jezika je bila verjetno podvržena vplivu kijevskega govora, od 14. stoletja naprej pa se v Novgorodu postopoma uveljavi staroruski rostovsko-suzdalski knjižni jezik.

Narečne razlike

Na območju staro novgorodskega narečja je na osnovi analize pisem na brezovem lubju, zapisov na pergamentu, letopisev in drugih pisnih spomenikov, kot tudi na podlagi sodobnih raziskav, možno razdeliti staronovgorodsko narečje na zahodno in vzhodno. Zahodni staronovgorodski areal (zahodno od Novgoroda) je bil še najbližji staropskovskemu narečju. Vzhodni areal, ki je obsegal ozemlje severovzhodno in vzhodno od Novgoroda ter območja poznejše novgorodske kolonizacije na severovzhodu, je bil sorazmerno blizu standardni staroruščini. Posebnost oblikovanja arealov je bila odsotnost skupnega «pranovgorodskega prednika» zahodnih in vzhodnih staronovgorodskih govorov — imeli so različen genetičen izvor, enotne narečne značilnosti so se oblikovale kot rezultat procesov, ki so bili posledica mednarečnih stikov govorcev različnih govorov na območju ene države — Novgorodske republike. Govori osrednjega območja staronovgorodskega areala so se nahajali na področju najbolj intenzivnega mednarečnega stika med govori zahodnonovgorodskega in vzhodnonovgorodskega narečnega tipa. Rezultat dolgo trajajočih stikov govorcev zahodnih in vzhodnih govorov, na osnovi zahodnonovgorodskih govorov, ki je prevzel tudi nekatere vzhodnonovgorodske značilnosti, je nastalo narečje mešanega tipa.

Jezikovne značilnosti

Glasoslovne značilnosti

Glavna glasoslovna značilnost staronovgorodskega narečja je odsotnost tako imenovane druge palatalizacije zadnjejezičnih soglasnikov: *k, *g, *x so se v položaju pred samoglasnikoma ě in i, ki sta nastala iz *oi, zmehčali, oziroma prešli v [k'], [g'], [x'], niso pa se razvili v pripornike [c'], [z'], [s'], kot v ostalih praslovanskih narečjih. Na primer v korenih besed iz pisem na brezovem lubju: кѣле proti rus. цел 'cel', хѣрь proti rus. серь, 'brezbarven' in podobno. V sodobnih govorih: кеп proti rus. цеп 'cepec', ке́вка proti rus. цевка 'cevka', кеди́ть proti rus. цедить 'cediti' in drugo, toponimi: Хѣдово 'Hidovo', Хѣрово 'Hirovo' itd.

Isto je razvidno na stiku osnove in končnice: на рукѣ 'na roki', къ тетъкѣ 'k teti', на Лугѣ, помоги 'pomagaj' in podobno. Staronovgorodsko narečje se v tem ne razlikuje le od ostalih vzhodnoslovanskih narečij, temveč na splošno od vseh drugih slovanskih jezikov. Odsotnost druge palatalizacije beležijo predvsem zahodni govori staronovgorodskega narečja.

V staronovgorodskem narečju tudi v sklopih *kv, *gv in *xv v položaju pred samoglasniki ě, i, ь, ni prišlo do prehoda v [c'], [z'], [s']: гвѣзда proti rus. звезда 'zvezda', квѣт proti rus. цвет 'cvet'. Tako je tudi v zahodnoslovanskih jezikih. Koren вьх-, proti rus. весь 'ves' v staronovgorodskem narečju ni bil podvržen tretji palatalizaciji, tako da se je ohranil x ‘h’ (in ne s') v celotnem sklanjatvenem vzorcu: вьхэ, вьхо, вьху proti rus. все, всё , всю, ‘vse, vso, vso’ itd.

Za staronovgorodsko narečje in območje Novgorodske republike je značilen pojav cokanja oziroma sovpad fonemov /c/ in /č/ (to je značilno tudi za staropskovsko narečje), kjer so sovpadli rezultati prve in tretje palatalizacije za *k. Primere cokanja lahko najdemo v pismih na brezovem lubju ter na pergamentih novgorodskih rokopisov iz zgodnjega obdobja: хоцоу, proti rus. хочу 'hočem', отьчеви proti rus. отцу 'očetu', цето proti rus. что 'kaj/kar' itd. V staropskovskem narečju je prišlo do sovpada /s’/ — /š’/, /z’/ — /ž’/ oziroma do tako imenovanega šokanja. Glede na redke primere iz pisem na brezovem lubju, lahko sklepamo da se je šokanje v staronovgorodskem narečju razvilo le v določeni meri: шизыи, rus. сизый,'temno siv', заожеричъ 'prebivalec Zaozerja', idr. Refleksi zvenečih sklopov *stj, *skj, *zdj, in *zgj so se v staronovgorodskem narečju razvili na dva načina: zahodni [ž'g'], [š'k'] in vzhodni [ž'Ǯ'] in [š'č'] (sovpadajo s starovzhodnoslovanskimi). Primere tovrstnih refleksov najdemo v staronovgorodskih spomenikih, med drugim tudi v starocerkvenoslovanskih: o refleksu zvenečih sklopov priča жг: дъжгь proti rus. дождь 'dež', наѣжгѧѧ, rus. »наезжая« 'medtem, ko je nekdo napadal' in podobno. Refleks nezvenečih soglasniških sklopov pa je najpogosteje izražen s črko щ, ki se je brala kot [š'k']: оу Тимоще proti rus. у Тимошки, Събышкиницѧ proti rus. Сбышкинича.

Pskovski spomeniki beležijo pomemben prehod praslovanskih *tl, *dl > kl, gl, ki pa so se v staronovgorodskem narečju pojavljali ob tipičnih vzhodnoslovanskih refleksih *tl, *dl> l. V pismih na brezovem lubju in drugih novgorodskih virih sta prisotna oba tipa refleksa: staropskovski клещь proti rus. лещ 'riba ploščič', повеглѣ proti rus повели 'odpeljali, povedli', ob starovzhodnoslovanskem мыла 'milo', розвьли proti rus. развели 'ločili'. V staronovgorodskem narečju (in staropskovskem) je prišlo do posebnega razvoja vl' in ml' v l’ in n’ (iz psl. *vj, *mj): испралю proti rus.исправлю 'popravim', Яколь namesto Яковль 'Jakobov' (svojilni pridevnik od imena Яковъ 'Jakov'), на зени proti rus. на земле 'na zemlji'. Prvi dokazi za ta pojav so iz 12. stoletja, povsem možno pa je, da je do pojava prišlo že prej.

Refleksi praslovanskih dvoglasniških zvez samoglasnikov in jezičnikov v staronovgorodskem narečju so najverjetneje bili drugačni od onih v starovzhodnoslovanščini. Osnovni staronovgorodski tip razvoja zveze *TъrT je prehod v ТъrъТ, kjer jezičnik r stoji med dvema polglasnikoma, tj. ТъrъТ, ТьrьТ, ТъlъТ, ТьlьТ (če *TьlT ni prešel v *ТьlТ), s tem, da pred trdimi zobnimi gre ь v ъ: ТьrьТ v ТьrъТ. O tem refleksu pričajo pisma na brezovem lubju, kjer je prisotna dvoglasniška zveza, kjer jezičnik stoji med dvema polglasnikoma: мълъви, rus. «скажи» 'povej', въ бъръзѣ proti rus. быстро 'hitro' in podobno (za razliko od standardnih staroruskih zapisov, kjer je le en polglasnik pred jezičnikom, npr. *TъrT). V staronovgorodskem narečju je obstajal še en tip dvoglasniške zveze *TrъT ali T ььT, kjer polglasnik stoji za zlogotvornim jezičnikom, z vokalnim prizvokom na obeh straneh. Tovrstne primere lahko ponovno najdemo v pismih na brezovem lubju in v nekaterih novgorodskih rokopisih: мловила 'rekla je', во брозѣ 'hitro', къ Влъчькови, rus. »к Волчку« 'k Volčku' v primerjavi z zapisi iz Žitija Andreja Jurodivega iz 14 st.: проты proti rus. порты 'hlače', млония proti rus. молния 'strela', idr. Staronovgorodsko narečje prav tako beleži poseben refleks v dvoglasniških zvezah *TorT, ki se v zapisih odraža кот ро, ло (ъро, ъло): 2 срочька proti. rus. два сорочка (сорочькъ — merilna enota oziroma valuta, v prvotnem pomenu »40 krzen«), погрод(ье) proti rus. погородье (dajatev, ki so jo plačevala mesta), дрогое proti rus. дорогое 'drago', idr.

Vsa narečja staronovgorodskega območja so ohranila zaporniški (eksplozivni) [g] za razliko od južnih in jugozahodnih narečij Kijevske Rusije, kjer se je praslovanski *g razvil v priporniški (frikativni) [γ].