Srečko Kosovel [sréčko kosovél], slovenski pesnik, * 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj.
Življenje Srečko Kosovel se je rodil v Sežani očetu učitelju in zborovodji Antonu Kosovelu ter materi Katarini (rojena Stres). Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Krasu, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli. alt=|levo|sličica|Kosovelova domačija V Tomaju je obiskoval osnovno šolo. Kosovel je prvič objavil svoj spis kot 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje Trst. V to mesto je kot otrok veliko hodil in je imelo v njegovem srcu poseben prostor. Pri Kosovelih je bilo zanimanje za umetnost splošno. Hodili so v Trst v gledališče in na koncerte ali k prijateljem in znancem, ki so bili podobnega duha, in ti so bili večkrat gostje pri njih v Tomaju. Po opravljeni osnovni šoli se je leta 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil učni jezik nemški. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati je začel tudi tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Leta 1920 je tam srečal Ludvika Mrzela. Istega leta se je odzval na požig Narodnega doma v Trstu. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Sprva je pesnil pod vplivom moderne, posebej impresionizma J. Murna. Prevladujoči motivi so kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom (pesmi Balada, Bori, Vas za bori, Slutnja). Tako najobsežnejši del njegovega pesništva govori o Krasu, zaradi česar ga imenujemo »lirik Krasa«, kjer srečujemo impresije, ki pogosto preraščajo v prispodobo narodne ogroženosti, motive, v katerih je upodobljena ljubezen do matere in dekleta, pa izpovedi, v katerih se oglaša slutnja smrti. Nato je Kosovel prešel v ekspresionizem in razvil vizionarno, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa.
Tako precej pesmi govori o družbenih krivicah, o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Velik delež v Kosovelovem opusu predstavljajo tudi njegove t. i. konstruktivistične pesmi (konsi), ki so izšle v pesniški zbirki Integrali, in so najmodernejši tip slovenske poezije.
Po zagorskem literarnem večeru februarja 1926 v Zagorju se je Kosovel z nekaj kolegi želel z vlakom vrniti v Ljubljano, a so zapadli v tako razgreto debato, da je vlak odpeljal kar brez njih. Tisto noč je prebil v ledeno mrzli čakalnici in se močno prehladil. Kmalu si je nekoliko opomogel in odpotoval v domači Tomaj, a se mu je prikrita influenca razvila v gripo, nato je dobil vnetje možganske ovojnice in po hudih mukah je 27. maja 1926 umrl za meningitisom. Star je bil komaj 22 let. Nekaj mesecev pred smrtjo je zaradi vse večje politične angažiranosti menda obveljala tiha prepoved njegovega javnega delovanja. sličica|Kosovelov grob v Tomaju
Na njegovo umetniško ustvarjanje so med drugim močno vplivala filozofska dela Friedricha Wilhelma Nietzscheja, Karla Marxa ter etika Klementa Juga.
Leta 1996 je bil v tržaškem Ljudskem vrtu odkrit doprsni kip – ne brez polemik v nekaterih italijanskih nacionalističnih krogih –, posvečen Kosovelu. Od tega kipa se leta 2025 simbolično začenja literarna pot z zvočno zgodbo, ki v okviru Cizerounovega projekta Per li rami vodi k odkrivanju nekaterih slovenskih avtorjev iz Trsta in s Krasa.
Delo thumb|left|Kosovelov rokopis pesmi Kons. 5
Kosovelovo ustvarjalno obdobje je bilo sicer zelo kratko, a izjemno intenzivno. Tako se njegovo ustvarjanje razteza na področja impresionizma, ekspresionizma, futurizma, zenitizma ter konstruktivizma. Čeprav se je Kosovel naposled opredelil kot konstruktivist, se vendarle ni nikdar odrekel pisanju impresionistične oziroma tradicionalne lirike. Tako je tudi ob koncu svojega življenja še vedno ustvarjal tako tradicionalno kot avantgardno poezijo, čeprav je slednji pripisoval veliko večji pomen.
Kosovel in futurizem Začetek pesniške kariere pri Kosovelu je zaznamovan s strani slovenskega avantgardista Antona Podbevška, ki je deloval v času, ko je bilo Srečku komaj 16 let. Anton Podbevšek je predstavljal vzpon avantgarda, natančneje futuristične avantgarde, ki se je močno zgledovala po italijanskem futurizmu, ki po Kosovelovih besedah "ni poznal meje med grdim in lepim". Kljub temu pa je Podbevšek predstavljal, sicer zelo ekstremen, a kakorkoli že revolucionaren princip moderne umetnosti. Le-to se najbolje odrazi prav v prvi številki Treh labodov, ki je prinašal na slovensko območje umetnost "nove dobe", ki je bila dokaz za konec stare dobe in popoln preobrat. Revijo so zasnovali Anton Podbevšek, Marij Kogoj in Josip Vidmar leta 1920.
A tako radikalne umetniške smeri je (za nekaj časa) konec že pri izdaji druge številke treh labodov, ki se usmeri v bolj tradicionalne vode. V tej reviji lahko zasledimo tudi Srečkovo objavo treh impresionističnih pesmi, ki jih je "potegnil iz rokava", ko je videl, da objava njegovih futurističnih pesmi, ki so nastale pod vplivom Podbevška ne bo možna.
Pri njegovih futurističnih pesmih, ki so nastajale za objavo v srednješolskem glasilu Lepa Vida, se predvsem opazi njegovo učenje raznih stilov, značilnih za futurizem, npr. učenje optično otipljivega pisanja, mešanja črnila in rdečila itd. Po mnenju Antona Ocvirka se med njegove futuristične pesmi lahko šteje "pesem moja duša, ki je napisana v dolgih verzih z rimo, podobno Podbevškovim objavam v Domu in svetu iz leta 1919" (Vrečko. 38). Ohranila se je tudi pesem Pesem o sanji, ki je izrazito likovno zasnovana.
A eksperimentiranje s futurizmom se pri Kosovelu kmalu končna. Po objavi svojih impresionističnih pesmi v reviji Trije labodi se Srečko pridruži Kogoju in Vidmarju ter prične z ustvarjanjem bolj tradicionalne, impresionistične lirike.
Kosovel in impresionizem sličica|Spominska soba Srečka Kosovela v Sežani Kosovelova impresionistična lirika temelji na vračanju lirskega subjekta nazaj v naravno - natančneje na Kras -, ki predstavlja okolje v katerem se posameznik še zmerom lahko prepozna, postane eno z naravo in sebstvom, medtem ko je to v "novi", moderni alienirani družbi postalo nemogoče. Njegov impresionizem lahko torej po eni strani razumemo kot doživljanje zvestobe in intimne ljubezni do okolja, s katerim se pesnik (oz. bralec) spoji v eno. Vendar se po drugi strani skozi njegovo liriko že kaže, da takšno odmaknjenje od družbe (žal) ni več mogoče in za modernega človeka predstavlja prej utopični ideal kot resnično dejstvo. "Posameznik se je civilizacijsko preveč oddaljil od izvorne narave, zato se v modernih časih samo deloma ali zelo omejeno posreči strnjenost človeka z naturo v eno".
Ob tem pa se moremo zavedati časa, v katerem je živel Kosovel, ki nam pojasni njegovo družbene angažiranosti in s tem tudi marsikatero izmed njegovih pesmi. "Leta 1918 so primorski Slovenci postali proti svoji volji italijanski državljani" (Vrečko, 51), leta 1920 pa se zgodi požig slovenskega narodnega doma (ter mnogih drugih objektov, ki so pripadali Slovencem) v Trstu. Njegova nacionalna zavest in družbena angažiranost se kaže predvsem v pesmih: Brinjevka, Drevo v snegu, Videl sem bore rasti, Bori, Temni Bori itd. V teh pesmih prične pesnik izkazovati mračnost in tesnobnost svojega časa, ki je povezana z nepravičnim zoževanjem geografskega prostora slovenskega naroda ter fašistično represivnostjo, ki je ta čas močno vplivala na vse primorske Slovence.
Kosovel in ekspresionizem Z ekspresionizmom se pri Kosovelu prvič srečamo leta 1921, ko v pismu svojemu prijatelju Alfonzu Gspanu piše o izgledu neke razglednice in jo opisuje kot "ekspresionizem kombinatorike". Kljub temu da mnogo ljudi opredeljuje Kosovela kot izrazito ekspresionističnega pesnika, pa je v resnici pesnik z gibanjem kasneje močno obračunal ter se od njega oddaljil, saj je menil, da je ekspresionizem odtujen od človeka in da ne prinaša resnične revolucije (le to je kasneje videl v konstruktivizmu).
Ekspresionizem se je oddaljeval od sveta zunaj njega in se je zapiral "v kozmos" oz. v samega sebe. Hkrati pa je s tem prinašal "dekonstrukcijo" zgolj na ravni jezika in ne na splošni ravni, ki bi koristila vsem nadaljnjim generacijam (prav za to so si prizadevali konstruktivisti).
Močan obračun z ekspresionizmom lahko pri Kosovelu zasledimo, ko o njem piše kot o "ekspresionizmu kretenskih kračic". Vendar sam tega gibanja ni popolnoma zanikal oz. mu odrekal pravice do obstoja, temveč ga je videl le kot "pripravo za nastop moderne umetnosti". Ta naj bi po njegovem prišla "z revolucionarnim konstruktivizmom, ki bo na vojno pogorišče postavljal nove vrednote človeku in človeški družbi".
Vsekakor pa je Kosovel pisal tudi ekspresionistično liriko, v kateri se predrugači odnos med človekom in naravo. Med njegove ekspresionistične pesmi lahko uvrstimo: Prestreljeno srce, Klic, Mrtvi človek, Skrivnostni tečaj, Modri konj, Glas iz ječ, Na veter pomladni, Sodobna mrtvila itd. V njih so močno poudarjeni motivi vlaka, smrti ter problema disociacije subjekta. Njegova osemkitična balada Ekstaza smrti, ki jo Boris Pahor povezuje s pesnikovim intimnim doživljanjem naroda, pa morda že nakazuje na Kosovelov prestop oz. pesniško opredelitev v gibanju konstruktivizma.
Srečko Kosovel - konstruktivist Kot smo že povedali, se je Srečko Kosovel opredelil kot konstruktivist, vendar je znotraj njegovega konstruktivizma potrebno ločiti dve obdobji (oz. dva tipa konstruktivistične poezije). Nekatere Kosovelove konstruktivistične pesmi so nastale pod vplivom zenitizma (ime Zenitizem prihaja iz imena avantgardističnega glasila Zenit) in tako rekoč predstavljajo pesmi, ki so v resnici bolj podobne futurističnem igranju z jezikom, kot pa konstruktivizmu, ki so ga poznali v Rusiji (več o tem spodaj). Kosovel zenitistično konstruktivističnim pesmim kasneje pravi "zenitistični štrudelj" oz "kompleksi", saj predstavljajo pesmi, ki prinašajo revolucijo (samo) v jeziku in so zgrajene po nekakšnem principu montaže. Zenitistične pesmi se torej lahko primerjajo s futurističnimi pesmimi, npr. Marinettijevimi.
Vendarle pa se po prihodu Grahorja, Kosovelovega prijatelja, iz Rusije njegovo razumevanje konstruktivizma spremeni. Kosovel, z Grahorjevimi informaciji o dogajanju na ruski umetniški sceni in njihovem konstruktivizmu pridobi novo razumevanje tega gibanja (in umetnosti nasploh), ki je temeljijo ne samo na revoluciji v jeziku, ne samo na destrukciji in zavračanju tradicije, temveč na novem razumevanju sveta in etični revoluciji človeštva. S tem pa prinaša tako kot destrukcijo tudi konstrukcijo ali drugače povedano, tako kot podira tudi zida. O problemih zenitizma Kosovel v svojem dneviku zapiše takole: "Zenitizem greši v tem, da je začel novo družbo graditi z istimi sredstvi, na katerih propada, mehanizem, duševna otopelost, intelektualizem"
Prav zato je v Kosovelovem opusu potrebno ločiti t. i. zenitistične pesmi, ki najbrž res nimajo velikega pomena ter njegove konstruktivne pesmi (več o njih spodaj), ki predstavljajo enega izmed vrhuncev v literarni avantgardi nasploh. Po mnenju strokovnjakov je konstruktivnih konsev v Kosovelovem opusu samo ducat.