Arabska književnost ( / ALA-LC: al-Adab al-‘Arabī) je pisanje, tako v prozi kot poeziji, ki ga ustvarjajo pisatelji v arabskem jeziku. Arabska beseda, ki se uporablja za književnost, je Adab, ki izhaja iz pomena bontona in pomeni vljudnost, kulturo in bogatenje.Firmage, Edwin Brown and Wiess, Bernard G. and Welch, John W. Religion and Law. 1990, page 202-3
Arabska književnost, ki se je prenašala predvsem ustno, se je začela dokumentirati v pisni obliki v 7. stoletju, pred tem pa so se pojavili le fragmenti pisane arabščine.
KoranJones, p. ix. je imel največji trajen vpliv na arabsko kulturo in njeno književnost. Arabska književnost je cvetela v zlati dobi islama, vendar je ostala živahna do danes, pesniki in prozaisti po vsem arabskem svetu, pa tudi v arabski diaspori, pa dosegajo vse večji uspeh.
Nizozemski arabist Jan Just Witkam je na podlagi pomembnega števila ohranjenih islamskih rokopisov, od katerih je velik del v arabščini, trdil, da je »tradicionalna arabska književnost verjetno največji korpus književnosti na svetu«.
Zgodovina Predislamska poezija Predislamska arabska poezija se v tradicionalni arabski literaturi imenuje al-šiʿr al-Džāhilī, »poezija iz džahilije«. V predislamski Arabiji so bili trgi, kot je Suk Okaz, poleg Suk Majanna in Suk Dhi al-Majāz, cilji za karavane z vsega polotoka. Na teh trgih so recitirali poezijo, prevladujoče pa je postalo narečje Kurejši, plemena, ki je nadzorovalo Sk Okaz v Meki.
Dnevi Arabcev, zgodbe v prozimetru, vsebujejo najstarejše ohranjene arabske pripovedi, ki se osredotočajo na bitke in napade.
Pesniki
Pomembna pesnika predislamskega obdobja sta bila Abu Layla al-Muhalhel in Al-Šanfara. Tam so bili tudi pesniki Mu'allaqat ali 'suspendirani', skupine pesmi, ki naj bi bila na ogled v Meki. Ti pesniki so Imru' al-Qais, Tarafah ibn al-'Abd, 'Abid ibn al-Abras, Harith ibn Hilliza, Amr ibn Kulthum, Zuhayr ibn Abi Sulma, Al-Nabigha al-Dhubiyānī, Antara Ibn Shaddad, al-A'sha al-Akbar in Labīd ibn Rabī'ah.
Al-Khansa je izstopala v svoji poeziji rithā ali elegiji. Al-Hutay'ah je bil znan po svojem madīhu ali 'panegiriku', pa tudi po hijā ali 'žalitvi'.
Proza Ker se je literatura prenašala ustno in ne pisno, proza predstavlja le malo tega, kar se je prenašalo iz roda v rod. Glavne oblike so bile prispodobe ( al-mathal), govori ( al-khitāba) in zgodbe ( al-qisas).
Kuss Ibn Sa'ida al-Iyadi je bil pomemben arabski vladar, pisatelj in govornik. Aktham ibn Sayfi je bil tudi eden najbolj znanih vladarjev Arabcev in eden njihovih najbolj priznanih govorcev.
Koran
Muslimani verjamejo, da je Koran, glavna sveta knjiga islama, božansko razodetje od Boga Mohamedu, kasneje pa ga je kanoniziral kalif Utman. Koran je imel pomemben vpliv na arabski jezik in je zaznamoval začetek islamske književnosti. Muslimani verjamejo, da je bil prepisan v arabskem narečju Kurejši, Mohamedovega plemena. Ko se je islam širil, je bil Koran uporabljen za poenotenje in standardizacijo arabščine.
Koran je najstarejša ohranjena arabska literatura s 114 surami (poglavji), ki vsebujejo 6236 ajetov (verzov). Predstavljen je z božjim glasom in zajema žanre, kot so prepoved, pripoved, prilika, zakon in drugo. Sure so razvrščene kot mekanske ali medinske, odvisno od tega, ali so bile napisane v Meki ali Medini, pred ali po hidžri. Žanr Korana je predmet razprave, nekateri ga imajo za homilijo. Primerjali so ga tudi z obliko predislamske rimane proze, imenovane Sadž in ga včasih tudi obravnavali kot tako. Glede na islamsko doktrino i'džaz (neponovljivosti), ki jo navdihujejo verzi v samem Koranu (na primer Koran 11:13), slog Korana ni ponovljiv, kar je privedlo do izziva ustvarjanja posnemanja Korana. Nekateri muslimani verjamejo, da je posnemanje Korana prepovedano v skladu s Koranom 26:224-227.
Rašidi Pod Rašiduni ali »pravilno vodenimi kalifi« so se razvila literarna središča v Hidžazu, v mestih, kot sta Meka in Medina, v Levantu, v Damasku in v Iraku v Kufi in Basri. Literarna produkcija – in zlasti poezija – je v tem obdobju služila širjenju islama. Obstajala je tudi poezija za hvalo pogumnih bojevnikov, za navdihovanje vojakov v džihadu in rita' za žalovanje tistih, ki so padli v bitki. Med pomembnejšimi pesniki tega obreda so Ka'b ibn Zuhayr, Hasan ibn Tabit, Abu Dhu'ayb al-Hudhali in Nābigha al-Ja'dī.
Obstajala je tudi poezija za zabavo, pogosto v obliki gazel. Pomembne osebe tega gibanja so bile Jamil ibn Ma'mar, Layla al-Akhyaliyya in Umar Ibn Abi Rabi'ah.
Omajadi Prva fitna, ki je povzročila razkol med šiiti in suniti glede zakonitega kalifa, je imela velik vpliv na arabsko književnost. Medtem ko je bila arabska književnost – skupaj z arabsko družbo – v času Mohameda in rašidunov močno centralizirana, se je na začetku obdobja Omajadskega kalifata razdrobila, saj so boji za oblast privedli do plemenskega cesarstva. Arabska književnost se je v tem času vrnila v stanje Al Džahilija, s tržnicami, kot sta Kinasa blizu Kufe in Mirbad blizu Basre, kjer so recitirali poezijo v hvalo in opomin političnih strank in plemen. Pesniki in učenjaki so pod Omajadi našli podporo in pokroviteljstvo, vendar je bila književnost tega obdobja omejena, saj je služila interesom strank in posameznikov, in kot taka ni bila svobodna umetniška oblika.
Pomembni pisci te politične poezije so Al-Akhtal al-Taghlibi, Jarir ibn Atiyah, Al-Farazdaq, Al-Kumayt ibn Zayd al-Asadi, Tirimmah ibn Hakim in Ubayd Allah ibn Qays al-Ruqayyat].
Obstajale so tudi poetične oblike radžaza – ki sta jih obvladala al-Ajjaj in Ru'ba ibn al-Ajjaj – in ar-Rā'uwīyyāt ali »pastirska poezija« – ki sta jo obvladala al-Ra'i al-Numayri in Dhu ar-Rumma.
Abasidi
Abasidsko obdobje na splošno velja za začetek islamske zlate dobe in je bilo obdobje pomembne literarne produkcije. Hiša modrosti v Bagdadu je gostila številne učenjake in pisatelje, kot sta Al-Džahiz in Omar Hajam. Številne zgodbe v Tisoč in eni noči predstavljajo abasidskega kalifa Haruna al-Rašida. Al-Hariri iz Basre je bil pomembna literarna osebnost tega obdobja.
Nekateri pomembni pesniki v abasidski literaturi so bili: Baššar ibn Burd, Abu Nuvas, Abul Atahija, Muslim ibn al-Valid, Abbas Ibn al-Ahnaf in al-Husajn ibn al-Dahhak.
Andaluzija
Andaluzijska literatura je nastajala v Al Andaluzu ali islamski Iberiji od njene muslimanske osvojitve leta 711 do katoliške osvojitve Granade leta 1492 ali izgona Mavrov, ki se je končal leta 1614. Ibn Abd Rabbihova Al-ʿIqd al-Farīd ('Edinstvena ogrlica') in Ibn Tufailova Hayy ibn Yaqdhan so bila vplivna literarna dela iz te tradicije. Pomembne literarne osebnosti tega obdobja so Ibn Hazm, Ziryab, Ibn Zaydun, Wallada bint al-Mustakfi, Al-Mu'tamid ibn Abbad, Ibn Badža, Al-Bakri, Ibn Rušd, Hafsa bint al-Hajj al-Rukuniyya, Ibn Tufail, Ibn Arabi, Ibn Quzman, Abu al-Baqa ar-Rundi in Ibn al-Khatib. Muvaššah (strofična pesniška oblika) in zajal (radicionalna oblika ustne strofične poezije) sta bili pomembni literarni obliki v AlAndaluzu.
Vzpon arabske književnosti v Al Andaluzu se je zgodil v dialogu z zlato dobo judovske kulture v Iberskem polotoku. Večina judovskih pisateljev v Al Andaluzu je – čeprav so vključevali elemente, kot so rima, meter in teme klasične arabske poezije – ustvarjala poezijo v hebrejščini, Samuel ibn Naghrillah, Joseph ibn Naghrela in Ibn Sahl al-Isra'ili pa so pisali poezijo v arabščini. Mojzes Majmonid je svoje prelomno delo Dalãlat al-Hā'irīn (Vodnik za zmedene) napisal v arabščini z uporabo hebrejske abecede.
Magreb Fatima al-Fihri je leta 859 v Fesu ustanovila univerzo al-Karauin, ki velja za prvo univerzo na svetu. Še posebej od začetka 12. stoletja je univerza s sponzorstvom dinastije Almoravidov igrala pomembno vlogo pri razvoju književnosti v regiji, saj je sprejemala učenjake in pisatelje iz celotnega Magreba, Al Andaluza in Sredozemskega bazena. Med učenjaki, ki so tam študirali in poučevali, so bili Ibn Haldun, Al-Bitrudži, Ibn Hirzihim (Sidi Harazim), Ibn al-Khatib in Al-Wazzan (Leo Africanus), pa tudi judovski teolog Mojzes Majmonid.ref name=":202"/> Sufijska književnost je od tega zgodnjega obdobja igrala pomembno vlogo v literarnem in intelektualnem življenju v regiji, kot je na primer molitvenik Muhammada al-Jazulija Dala'il al-Khayrat.
Knjižnico Zaydani, knjižnico saadijskega sultana Zidana Abu Maalija, so v 16. stoletju ukradli španski zasebniki in jo hranili v samostanu El Escorial.
Mameluki V času mameluškega sultanata sta bila Ibn Abd al-Zahir in Ibn Kathir pomembna pisca zgodovine.
Osmani Pomembni pesniki arabske literature v času Osmanskega cesarstva so bili ash-Shab adh-Dharif, Al-Busiri, avtor "Al-Burda", Ibn al-Wardi (umrl 1349), Safi al-Din al-Hilli in Ibn Nubata. Abd al-Ghani al-Nabulsi je pisal o različnih temah, vključno s teologijo in potovanji.
Nahda
V 19. stoletju je prišlo do preporoda arabske literature in velikega dela arabske kulture, kar se v arabščini imenuje al-Nahda, kar pomeni 'preporod'. V Nahdi je obstajala smer neoklasicizma, zlasti med pisatelji, kot so Tahtavi, Šidjak, Jazidži in Muvajlihi, ki so verjeli v iḥyāʾ 'oživitev' arabske literarne dediščine in tradicije.
Prevajanje tuje literature je bilo pomemben element obdobja Nahda. Pomemben prevajalec 19. stoletja je bil Rifa'a al-Tahtavi, ki je leta 1835 v Kairu ustanovil Madrasat al-Alsun (znano kot Šola prevajalcev). V 20. stoletju je Jabra Ibrahim Jabra, palestinsko-iraški intelektualec, ki je živel večinoma v Bagdadu, prevajal dela Williama Shakespeara, Oscarja Wilda, Samuela Becketta ali Williama Faulknerja, med mnogimi drugimi.
Ta ponovni vzpon novega pisanja v arabščini je bil do 20. stoletja omejen predvsem na mesta v Siriji, Egiptu in Libanonu, ko se je razširil v druge države v regiji. Ta kulturna renesansa se ni čutila le v arabskem svetu, temveč tudi zunaj njega, z naraščajočim zanimanjem za prevajanje arabskih del v evropske jezike. Čeprav se je uporaba arabskega jezika oživila, zlasti v poeziji, so bili mnogi tropi prejšnje literature, zaradi katerih je bila tako okrašena in zapletena, opuščeni.
Tako kot v 8. stoletju, ko je gibanje za prevajanje starogrške in druge literature pripomoglo k oživitvi arabske literature, je drugo prevajalsko gibanje v tem obdobju ponudilo nove ideje in gradivo za arabsko literaturo. Zgodnji priljubljeni uspeh je bil Grof Monte Cristo, ki je spodbudil vrsto zgodovinskih romanov na podobne arabske teme. Jurji Zaydan in Niqula Haddad sta bila pomembna pisatelja tega žanra.
Poezija
Med obdobjem Nahda so pesniki, kot so Francis Marrash, Ahmad Shawqi in Hafiz Ibrahim, začeli raziskovati možnost razvoja klasičnih pesniških oblik.Moreh (1976), p. 44.Somekh, pp. 36–82. Nekateri od teh neoklasicističnih pesnikov so bili seznanjeni z zahodno literaturo, a so večinoma še naprej pisali v klasičnih oblikah, medtem ko so drugi, ki so obsojali slepo posnemanje klasične poezije in njenih ponavljajočih se tem,Moreh (1988), p. 34. iskali navdih v francoskem ali angleškem romantizmu.
Naslednja generacija pesnikov, tako imenovani romantični pesniki, je začela v veliko večji meri sprejemati vpliv razvoja zahodne poezije in se je čutila omejeno zaradi neoklasicističnih tradicij, ki jih je prejšnja generacija poskušala ohraniti. Pesniki Mahjari so bili izseljenci, ki so večinoma pisali v Ameriki, a so podobno začeli nadalje eksperimentirati z možnostmi arabske poezije. To eksperimentiranje se je nadaljevalo na Bližnjem vzhodu v prvi polovici 20. stoletja.Jayyusi (1992), pp. 132—180.
Ugledni pesniki Nahde ali »renesanse« so bili Nasif al-Yaziji, Mahmud Sami el-Baroudi, Ḥifnī Nāṣif, Ismāʻīl Ṣabrī in Hafez Ibrahim, Ahmed Shawqi, Jamil Sidqi al-Zahawi, Maruf al Rusafi, Fawzi al-Ma'luf in Khalil Mutran.
Proza