Kijevska Rusija (, , , ), v času obstoja imenovana Ruska zemlja oziroma samo Rus' (starovzhodnoslovansko Ро́усьскаѧ землѧ́), kasneje tudi Rutenija (), je bila srednjeveška vzhodnoslovanska država, ki je nastala leta 882 in je obstajala do sredine 13. stoletja. Skupaj so jo ustanovili predniki današnje ukrajinske nacije, knezi kijevske rodbine Poljani in skandinavski trgovci Varjagi, imenovani Rusini, Ruteni ali Rusiči. Prestolnica države je bil Kijev, sicer glavno mesto današnje Ukrajine. Kijevska Rusija velja za skupno prednico treh sodobnih vzhodnoslovanskih narodov: Belorusov, Rusov in Ukrajincev, čeprav hočejo sodobni zgodovinarji vseh treh narodov zgodovino te srednjeveške države pripisati sebi.
Kijevska Rusija je doživela svojo zlato dobo med vladanjem Vladimirja Velikega (980–1015) in njegovega sina Jaroslava I. Modrega (1019–1054). Med njunim vladanjem so sprejeli krščanstvo in prvi slovanski pisani pravni kodeks Ruska pravda (Правда роусьскаꙗ, Pravda Rusĭskaya). Prvi vladarji Kijevske Rusije so bili zelo verjetno pripadniki skandinavske vojaške elite, ki je vladala množici slovanskih podložnikov.Robin Milner-Gulland, The Russians, Blackwell Publishing, 1999, ISBN 0-631-21849-1, 9780631218494, str. 45 Skandinavci so se postopoma asimilirali med slovansko prebivalstvo, tako da je tretji znani vladar, Rurikov vnuk Svjatoslav I., že imel slovansko ime.
Bizantinski zgodovinar Mihael Psel je trdil, da so Skandinavci vladali najmanj do sredine 11. stoletja.Michael Psellus: Chronographia, ed. E. Sewter, (Yale University Press, 1953), str. 91 in R. Jenkins, Byzantium: The Imperial Centuries AD 610-1071 (Toronto 1987), str. 307. Moč države je zaradi propadanja Bizantinskega cesarstva začela usihati. Trgovske poti so presahnile, državo pa so dokončno uničili Mongoli leta 1240.
Ime
Čeprav je v slovenščini uporabljena identična beseda današnji Rusiji in Rusom, se v kontekstu Kijevske Rusije ne more govoriti o isti državi in ljudeh. Ime Rus so šele stoletja kasneje prevzeli sodobni Belorusi in Rusi.
Ime Kijevska Rusija je sodobnega izvora in je delo ruskih zgodovinarjev v 19. stoletju. Med samim obstojem države je bila poznana kot dežela Rusov, Ruska zemlja ali pa samo Rus''' () oz. kasneje kot Rutenija.
thumb|Dežela Rusov v ožjem pomenu, območje, ki ga je v začetku označeval ta pojem.
|levo
Obstaja več teorij izvora imena Rus. Prevladujoča teorija je, da izvira iz skupnega prednika skandinavskih jezikov, kjer rods označuje ljudi, ki veslajo veslanje je bil glavni način potovanja po rekah Vzhodne Evrope. Izvor bi bil lahko tudi povezan z obalnim območjem na Švedskem Roslagen (oz. včasih Roden).Stefan Brink, 'Who were the Vikings?', in The Viking World , ed. by Stefan Brink and Neil Price (Abingdon: Routledge, 2008), pp. 4–10 (pp. 6–7). V finščini in estonščini je z enako teorijo pojasnen izvor njihove besede za Švede (ruotsi in rootsi)."Russ, adj. and n." OED Online, Oxford University Press, June 2018, www.oed.com/view/Entry/169069. Accessed 12 January 2021. Ob prihodu Varjagov je bila beseda Rus povezana z njimi in ozemlji v okolici Dnepra, ki so jih nadzirali.
Zgodnja zgodovina
sličica|levo|225px|Glavne trgovske poti Kijevske Rusije od 8. do 11. stoletja: Volga od Ladoškega jezera do Kaspijskega jezera in Perzije (rdeča), varjaška trgovska pot iz Uppsale do Ladoškega jezera (škrlatna) in naprej do Konstantinopla (modra); ostale trgovske poti so označene z oranžno barvo
Po mnenju nekaterih zgodovinarjev so se severna plemena začela v zgodnjem 9. stoletju združevati v ohlapni kaganat, ki je nekakšen predhodnik Kijevske Rusije.Franklin, Simon in Shepard, Jonathon, The Emergence of Rus, 750–1200. (Longman History of Russia, general editor Harold Shukman.) Longman, London, 1996. ISBN 0-582-49091-X, str. 33-36.Jones, Gwyn. A History of the Vikings. 2nd ed. London: Oxford Univ. Press, 1984, str. 249-250.Christian, David. A History of Russia, Mongolia and Central Asia. Blackwell, 1999, str. 340-341. Najstarejša kronika Kijevske Rusije Zgodovina minulih let (starovzhodnoslovansko: Повѣсть времяньныхъ лѣтъ), imenovana tudi Nestorjeva kronika, pravi, da je bil Varjag (Viking) z imenom Rurik (ali Rjurik) okrog leta 860 v Novgorodu izvoljen za vladarja več slovanskih in finskih plemen, potem pa je odšel na jug in razširil svojo oblast do Kijeva, glavnega mesta današnje Ukrajine. Zgodovina minulih let o tem pravi:Leto 6367 (859): Varjagi z druge strani morja so pobirali davke od Čudov, Slovanov, Merjanov, Vepsov, Krivičev...Leto 6370 (852): Varjage so [omenjena plemena] pregnali nazaj čez morje, jim prenehali plačevati davke in si začeli vladati sami. Toda med njimi je vladalo brezzakonje in pleme se je dvignilo proti drugemu plemenu. Nesoglasja so prerasla v vojne, zato so si nazadnje rekli: "Poiščimo kneza, ki nam bo vladal in sodil po naših običajih". In so odšli čez morje do Varjagov. Ti Varjagi so se imenovali Rusini, tako kot so se nekateri imenovali Švedi, drugi pa Normani, Angli in Goti (Gotlandci). Čudi, Slovani, Merjani, Vepsi in Kriviči so Rusinom dejali: »Naša dežela je velika in bogata, toda v njej ni reda. Zato pridite in nam vladajte kot knezi«. Odzvali so se trije bratje s svojimi sorodniki in s seboj pripeljali vse Rusine.thumb|200px|Kijevska Rusija sredi 11. stoletja
Varjagi so se najprej naselili v Ladogi, potem pa so se preselili proti jugu v Novgorod in nazadnje v Kijev.
Kijevsko Rusijo je okrog leta 880 na podlagi zavezništva s Poljaki ustanovil knez Oleg Novgorodski, potem ko je leta 878 ubil prva varjaška vojskovodja Askolda in Dira. V naslednjih 35 letih je Oleg podjarmil številna vzhodnoslovanska in finska plemena. Leta 907 je napadel Konstantinopel in leta 911 kot enakopraven partner podpisal trgovsko pogodbo z Bizantinskim cesarstvom. Nova kijevska država je uspevala zaradi obsežnega izvoza krzna, čebeljega voska in medu in zaradi obvladovanja glavnih trgovskih poti v Vzhodni Evropi. Najpomembnejše so bile Volška trgovska pot od Baltika do Orienta, dneprska trgovska pot od Baltika do Črnega morja in trgovska pot med Hazari in Germani.
Zaradi proskandinavske naravnanosti Zgodovine minulih let nekateri slovanski zgodovinarji zmanjšujejo vlogo Varjagov v ustanovitvi Kijevske Rusije, ker niso vsa slovanska plemena, na primer Drevljani, takoj na začetku priznala oblasti Kijeva.
Kijevski vladarji od Svjatoslava I. (vladal 945–972) dalje so imeli slovanska imena, vendar je njihova družina ostala še naprej skandinavska. Svjatoslav I. je dosegel velike vojaške uspehe: leta 965 je porazil Hazare in dokončno uničil njihovo cesarstvo, za njimi pa še Volške Bolgare, ki so bili hazarski vazali.
V 9. stoletju so se začele težave z nomadskimi Pečenegi, ki so več kot dve stoletji vpadali na ozemlje Kijevske Rusije. Vpadi so občasno prerasli v prave vojne, kakršna je bila vojna Igorja I. leta 920, vmes pa so bila tudi obdobja zavezništva, na primer leta 943, ko so skupaj napadli Bizantinsko cesarstvo. Leta 968 so Pečenegi napadli in zatem oblegali Kijev.The Pechenegs, History and Warfare, Steven Lowe and Dmitriy V. Ryaboy Pečenege je v vojnah proti vzhodnoslovanskim državam vedno odkrito podpiralo Bizantinsko cesarstvo.
Zlata doba Kijeva
Kijevska regija je bila naslednjih dvesto let najpomembnejši del Kijevske Rusije. Mestu in okolici je vladal veliki knez, drugim mestom pa so vladali njegovi sorodniki, ki so mu bili podrejeni in so mu plačevali davek. Država je dosegla svoj višek med vladanjem kneza Vladimirja I. (vladal 980-1015) in Jaroslava Modrega (vladal 1019-1054). Oba vladarja sta nadaljevala s širjenjem države, ki ga je pred njima začel Oleg.
thumb|150px|levo|Ostromirov evangelij, najstarejši znani rusinski rokopis iz leta 1056 ali 1057
Vladimir je prišel na prestol po smrti svojega očeta Svjatoslava. Njegov najbolj znan dosežek je kristjanizacija Kijevske Rusije, ki se je začela leta 988. Letopisi trdijo, da je Vladimir, ko se je odločil da bo namesto slovanskega poganstva sprejel novo vero, v Evropo poslal nekaj svojih najbolj cenjenih svetovalcev in vojakov. Odposlanci so obiskali kristjane latinskega obreda, Jude in muslimane in nazadnje prišli v Konstantinopel. Islam so zavrnili, med drugim tudi zaradi prepovedi uživanja alkohola, judaizem zaradi njihovega boga, ki je dovolil, da je njegovo izbrano ljudstvo prikrajšano za svojo državo, rimskokatoliško obredje pa se jim je zdelo medlo. V Konstantinoplu so bili tako osupli nad lepoto stolnice Hagija Sofija in bizantinskim obredjem, da so se odločili zanj. Po vrnitvi v domovino so Vladimirja prepričali, da je vera bizantinskega obredja zanje najboljša izbira. Vladimir je zatem odpotoval v Konstantinopel in se tam poročil s princeso Ano, sestro bizantinskega cesarja Bazilija II.Janet, Martin. (1995). Medieval Russia, 980-1584. Cambridge, str. 7.
Vladimirjeva izbira pravoslavnega krščanstva bi lahko bila tudi odraz njegovih tesnih osebnih vezi s Konstantinoplom, ki je gospodoval nad Črnim morjem in zato tudi nad Dneprom, ki je bil najvitalnejša kijevska trgovska pot. Privrženost pravoslavni cerkvi je imela daljnosežne politične, kulturne in verske posledice. Za potrebe slovanskih vernikov se je začela iz grščine prevajati cerkvena literatura, pisana v cirilici. Prevedena literatura je še pospešila širjenje krščanstva med vzhodnimi Slovani in jih seznanila z osnovami grške filozofije, znanosti in zgodovinopisja brez učenja grškega jezika. V srednjeveški zahodni in srednji Evropi je bilo stanje povsem drugačno, saj so se morali izobraženci najprej naučiti latinščine. Vzhodni Slovani so bili neodvisni od rimskih oblasti in načel latinskega nauka, zato so razvili svojo lastno literaturo in umetnost, ki sta se precej razlikovali od tistih v drugih vzhodnih pravoslavnih državah. Po Veliki shizmi leta 1054 je rusinska cerkev nekaj časa vzdrževala stike z Rimom in Konstantinoplom, potem pa se je skupaj z večino drugih vzhodnih Cerkva priključila vzhodnemu pravoslavju.
thumb|right|200px|Cerkev (sobor) svete Sofije v Kijevu
Leta 1019 je kijevski prestol zasedel Jaroslav Modri, ki se je vse do leta 1036 boril s svojimi brati za oblast nad celotno državo. Podobno kot Vladimir se je trudil za izboljšanje odnosov z ostalo Evropo, predvsem z Bizantinskim cesarstvom. Jaroslavova vnukinja Eufrazija, hčerka njegovega sina Vsevoloda I. Kijevskega, je bila poročena s cesarjem Svetega rimskega cesarstva Henrikom III.. Jaroslav je pripravil tudi poroke svoje sestre in treh hčera s kralji Poljske, Francije, Ogrske in Norveške. Razglasil je prvi vzhodnoslovanski zakonik Ruska pravda, zgradil cerkvi svete Sofije v Kijevu in Novgorodu, podpiral lokalno duhovščino in meništvo in, tako pravijo, osnoval šolski sistem. Jaroslavovi sinovi so razvili slavni kijevski samostan Kijevsko-Pečerska lavra, ki je bil v Kijevski Rusiji nekakšna cerkvena akademija.
V 11. in 12. stoletju so bili kijevski knezi in dvor mešanica skandinavskih in slovanskih elit. Vodilni vojaki in državni uradniki so za svoje usluge od velikih knezov dobivali denar in zemljiške posesti. Kijevska družba je imela zelo malo stanovskih organizacij in svobodnih mest, ki so bila značilna za zahodnoevropski fevdalizem. Mestni trgovci, umetniki in delavci so lahko uveljavljali svojo politično voljo v mestnem svetu (veče), ki so ga sestavljali vsi odrasli moški prebivalci. Na dnu družbene lestvice so bili sužnji. Pomemben družbeni razred so bili kmetje, ki so plačevali davke in imeli delovne obveznosti do svojih knezov, tlačanstva, ki je bilo značilno za Zahodno Evropo, pa v Kijevski Rusiji ni bilo.
Vzpon regionalnih središč