Bengazi

Bengazi, tudi Binghāzī (), je drugo najbolj naseljeno mesto v Libiji in največje mesto v Cirenajki, z ocenjenim prebivalstvom 859.000 leta 2023. Bengazi, ki je v zalivu Sirta v Sredozemskem morju, je tudi pomembno pristanišče.

Grška kolonija z imenom Euesperides je na tem območju obstajala okoli leta 525 pr. n. št. V 3. stoletju pred našim štetjem so ga preselili in ponovno ustanovili kot ptolemajsko mesto Berenike. Berenika je uspevala pod Rimljani in po 3. stoletju našega štetja je nadomestila Kireno in Barko kot središče Cirenajke. Mesto je v bizantinskem obdobju propadalo in je bilo že zmanjšano na majhno naselje, preden so ga osvojili Arabci. Po približno štirih stoletjih miroljubne osmanske vladavine je Italija leta 1911 zavzela Bengazi in preostalo Tripolitanijo iz Osmanskega cesarstva. Pod italijansko vladavino je bil Bengazi priča obdobju obsežnega razvoja in modernizacije, zlasti v drugi polovici 1930-ih pod italijansko libijsko kolonijo. Mesto je med drugo svetovno vojno večkrat zamenjalo lastnika in je bilo pri tem močno poškodovano. Po vojni je bil Bengazi obnovljen in je postal soglavno mesto nove neodvisne Kraljevine Libije. Po državnem udaru Moamerja Gadafija leta 1969 je Bengazi izgubil status glavnega mesta in vsi vladni uradi so se preselili v Tripolis.

Bengazi ostaja središče libijske trgovine, industrije, prometa in kulture ter eno od treh največjih mest v Libiji s Tripolisom in Misrato. Še naprej ima ustanove in organizacije, ki so običajno povezane z glavnim mestom, vključno z več državnimi vladnimi stavbami in nacionalno knjižnico Libije.

Zgodovina Starogrška kolonija

Arheološki dokazi kažejo, da so se stari Grki naselili na mestu Bengazija v poznem 7. stoletju pred našim štetjem. Mesto so imenovali Euesperides ()Stephanus of Byzantium, Ethnica, §E284.19 in Hesperis ().Stephanus of Byzantium, Ethnica, §E282.16 Euesperides so najverjetneje ustanovili ljudje iz Kirene ali Barke, in je stalo na robu lagune, ki se je odpirala z morja. Takrat je bilo to območje morda dovolj globoko, da je lahko sprejelo majhne jadrnice. Ime so pripisali rodovitnosti soseske, kar je povzročilo mitološke asociacije na vrt Hesperid. Starodavno mesto je obstajalo na dvignjenem delu zemlje nasproti današnjega pokopališča Sidi-Abajd v severnem predmestju Bengazija Sbikhat al-Salmani (močvirje al-Salmani).

Mesto je prvič omenjeno v starodavnih virih v Herodotovem poročilu o uporu Barke in perzijskem pohodu na Cirenajko v letu 515 pr. n. št., kjer je navedeno, da je kaznovalna sila, ki jo je poslal egiptovski satrap, osvojila Cirenajko daleč zahodno do Euesperides.Herodotus, IV.204. Najstarejši kovanci, kovani v mestu, segajo v leto 480 pr. n. št. Na eni strani teh kovancev so vgraviran Delfi. Na drugi strani je gravura rastline silphium, ki je bila nekoč simbol trgovine iz Cirenajke zaradi uporabe kot bogata začimba in kot zdravilo. Kovanec nakazuje, da je mesto zagotovo uživalo nekaj avtonomije od Kirene v zgodnjem 5. stoletju pr. n. št., ko so imele izdaje Euesperides svoje tipe z legendo EU (ES), ki so se razlikovale od tistih iz Kirene.

Mesto je bilo na sovražnem ozemlju in je bilo obkroženo z negostoljubnimi plemeni. Grški zgodovinar Tukidid omenja obleganje mesta leta 414 pr. n. št. s strani Libijcev, ki so bili verjetno Nasamonci: Euesperida je rešil nepričakovan prihod špartanskega generala Gilipusa in njegove flote, ki so ju nasprotni vetrovi na poti na Sicilijo odpihnili v Libijo.

Eden od kirenskih kraljev, čigar usoda je povezana z mestom, je Arcesilaj IV. Kralj je izkoristil svojo zmago s kočijami na Pitijskih igrah leta 462 pr. n. št., da bi privabil nove naseljence v Euesperides, kjer je Arcesilaj upal, da si bo ustvaril varno zatočišče pred zamero prebivalcev Kirene. To se je izkazalo za neučinkovito, saj je bil kralj, ko je med pričakovano revolucijo (okrog leta 440 pr. n. št.) pobegnil k Euesperidesu, nanj umorjen, s čimer se je končala skoraj 200-letna vladavina rodbine Battiadov.

Napis, ki so ga našli tam in je datiran okoli sredine 4. stoletja pr. n. št., pravi, da je imelo mesto podobno ustavo kot Kirena, z odborom vrhovnih sodnikov (efors) in svetom starešin (gerontes). Od leta 324 do 322 pr. n. št. je mesto podpiralo špartanskega pustolovca Tibrona, ki je poskušal v Cirenajki ustanoviti svoje kraljestvo, a je bil poražen. Mesto je prišlo pod nadzor Ptolemaja I. in je po letu 276 pred našim štetjem postalo del kraljestva Maga iz Kirene, ki se je odcepilo.

Leta 246 pr. n. št. se je med bojem za oblast po Magovi smrti njegova hči Berenika poročila s Ptolemajem III., s čimer je regija ponovno prišla pod Ptolemajev nadzor. Euesperides je bil preseljen na novo mesto pod modernim mestnim središčem Bengazija in preimenovan v Berenike. Do selitve je morda prišlo zaradi zamuljevanja lagun, vendar ni arheoloških dokazov o gospodarskem upadu v prejšnjem obdobju in bolj verjetno je, da je bila ponovna ustanovitev kazen za nasprotovanje prevzemu oblasti Berenike in Ptolemaja.

Rimsko in bizantinsko obdobje Berenice so pozneje postale rimsko mesto in 600 let močno cvetele. Mesto je nadomestilo Kireno in Barko kot glavno središče Cirenajke po 3. stoletju našega štetja in med perzijskimi pohodi; do leta 642–643, ko so ga osvojili muslimanski Arabci in ga delno uničili, se je zmanjšalo na nepomembno vasico med veličastnimi zgodovinskimi ruševinami.

V uspešnejšem obdobju je Berenika postala krščanska škofija. Prvi od njenih škofov, čigar ime je zapisano v obstoječih dokumentih, je Amon, ki mu je Dionizij Aleksandrijski pisal okoli leta 260. Dathes je bil na prvem koncilu v Nikeji leta 325, Probatij pa na sinodi v Konstantinoplu leta 394.Michel Lequien, Oriens christianus in quatuor Patriarchatus digestus, Paris 1740, Vol. II, coll. 623–626Pius Bonifacius Gams, Series episcoporum Ecclesiae Catholicae, Leipzig 1931, p. 462 Katoliška cerkev Berenice danes ni več rezidenčna škofija in je danes navedena kot naslovni sedež.Annuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013 ), p. 838

Osmanska provinca

V 13. stoletju je majhna naselbina postala pomemben akter v trgovini, ki je rasla med genovskimi trgovci in plemeni v zaledju. Na zemljevidih ​​iz 16. stoletja se pojavlja ime Marsa ibn Ghazi.

Bengazi je imel strateško pristaniško lokacijo, ki je bila preveč uporabna, da bi jo Osmani prezrli. Leta 1578 so Turki osvojili Bengazi in od leta 1711 do 1835 so mu iz Tripolisa vladali Karamanlijevi; nato je do leta 1911 prešlo pod neposredno osmansko oblast. Grški in italijanski ribiči na spužve so lovili njegove obalne vode. Leta 1858 in ponovno leta 1874 je Bengazi opustošila bubonska kuga.

Italijanska kolonialna vladavina

Leta 1911 so Bengazi vdrli in osvojili Italijani. Skoraj polovica lokalnega prebivalstva Cirenajke se je pod vodstvom Omarja Mukhtarja uprla italijanski okupaciji.Cirenaika je trpela zatiranje, zlasti pod fašističnim diktatorjemMussolinijem. Približno 125.000 Libijcev je bilo prisiljenih v koncentracijska taborišča, od katerih jih je približno ena tretjina umrla (predvsem zaradi epidemij)

V zgodnjih 1930-ih je bilo upora konec in Italijani – pod guvernerjem Italom Balbom – so začeli z asimilacijo lokalnega prebivalstva s politiko pomiritve: za Cirenajčane so bile ustvarjene številne nove vasi z zdravstvenimi storitvami in šolami.

Poleg tega je bila Cirenajka v poznih 1930-ih poseljena z več kot 20.000 italijanskimi kolonisti, predvsem okoli obale Bengazija. Prebivalstvo Bengazija je leta 1939 sestavljalo več kot 35 odstotkov Italijanov. Posledično je v Cirenajki in večinoma v Bengaziju v drugi polovici 1930-ih prišlo do velikega gospodarskega razvoja. Bengazi je postal sodobno mesto z novim letališčem, novo železniško postajo, novo postajo za hidroplane, razširjenim pristaniščem in številnimi objekti. Bengazi naj bi leta 1940 z novo železnico povezal s Tripolisom, a se je poleti tistega leta začela vojna med Italijani in Britanci in razvoj infrastrukture je zastal.

Druga svetovna vojna Med drugo svetovno vojno je Bengazi večkrat zamenjal lastnika. Med operacijo Compass so mesto 6. februarja 1941 Italijani zavzeli Combe Force.

Bengazi so 4. aprila ponovno zavzele sile osi, ki jih je vodil general Erwin Rommel iz nemškega Afriškega korpusa.

Med operacijo Crusader so ga Britanci znova zavzeli 24. decembra, da bi 29. januarja 1942 ponovno zamenjal lastnika v prodoru afriškega korpusa Rommel v Egipt.

Med usodno bitko pri El Alameinu – 106 kilometrov od Aleksandrije, so egiptovsko-britanske čete pod vodstvom generala Bernarda Montgomeryja ponovno premagale Afriški korpus, ki se je nato dolgo in vztrajno umikal proti zahodu in zadnjič šel skozi Bengazi. 20. novembra je Bengazi zavzela britanska 8. armada in so ga zatem držali Britanci.

Avgusta 1943 se je z letališča Benina v Bengaziju začel ameriški napad na naftne rafinerije Ploiești s 178 bombniki B-24 (imenovan Operacija Tidal Wave), po napadu italijanskih padalcev Arditi, ki je junija 1943 uničil nekaj zavezniških letal.

Sodobni Bengazi

Bengazi, ki je bil med drugo svetovno vojno močno bombardiran, je bil pozneje obnovljen z na novo odkritim naftnim bogastvom države kot bleščeč eksponat sodobne Libije. Postal je glavno mesto Cirenajskega emirata (1949–1951) pod Idrisom Senusijem I. Leta 1951 je bila Cirenajka združena s Tripolitanijo in Fezanom v neodvisno Kraljevino Libijo, katere glavni mesti sta bili Bengazi in Tripolis.

Bengazi je izgubil status glavnega mesta, ko so svobodni častniki pod vodstvom Moamerja Gadafija leta 1969 izvedli državni udar, nato pa so bile vse vladne institucije skoncentrirane v Tripolisu. Čeprav je bil kralj Idris prisiljen v izgnanstvo in je bila monarhija ukinjena, je podpora rodbini Senusi v Cirenajki ostala močna. To je bilo poudarjeno z resničnimi ali domnevnimi krivicami vlade do ljudi v Bengaziju, vključno z rušenjem leta 2000 arene nogometnega kluba Alahli Bengazi SC, po protivladnih protestih. 15. aprila 1986 so letala ameriškega letalstva in mornarice bombardirala Bengazi in Tripolis. Predsednik Ronald Reagan je napade utemeljil s trditvijo, da je Libija odgovorna za terorizem, usmerjen proti ZDA, vključno z bombnim napadom na diskoteko La Belle v Zahodnem Berlinu deset dni pred tem.

Druga libijska državljanska vojna Po izbruhu druge libijske državljanske vojne leta 2014 je Bengazi postal predmet hudih spopadov med vlado predstavniškega doma, ki je povezana z libijsko nacionalno vojsko, in islamističnim svetom Šura revolucionarjev v Bengaziju ter vilajatom Barka, ki je povezana z ISIL-om, ki sta bila zasidrana v različnih žepih v mestu. V zadnjih mesecih bitke, med koncem leta 2016 in sredino leta 2017, je velik del mestnega središča v in okoli preostalega žepa sveta Šura v osrednjih obalnih četrtih Suk Al-Hout in al-Sabri utrpel močno bombardiranje in vojno škodo. Militanti vilajat Barka naj bi pobegnili iz Bengazija v začetku januarja, medtem ko je general LNA Khalifa Haftar 5. julija 2017 razglasil, da je mesto osvobojeno sveta Šura. Kljub Haftarjevi izjavi o osvoboditvi mesta je na desetine strelcev ostalo utrjenih in obleganih v Sidi Akribešu, glede na vire blizu vojske. LNA je decembra 2017 zavzela zadnje okrožje, ki so ga držali militanti.

23. oktobra 2020 je Skupna libijska vojaška komisija 5+5, ki zastopa LNA in GNA, dosegla »trajni sporazum o prekinitvi ognja na vseh območjih Libije«. Sporazum, ki je začel veljati takoj, je zahteval, da vsi tuji borci zapustijo Libijo v treh mesecih, medtem ko bodo skupne policijske enote patruljirale na spornih območjih. Istega dne je bil izveden prvi komercialni let med Tripolisom in Bengazijem. 10. marca 2021 je bila oblikovana začasna vlada enotnosti, ki naj bi ostala na veljavi do naslednjih libijskih predsedniških volitev, predvidenih za 10. december. Vendar so bile volitve večkrat preložene, saj je vlada enotnosti dejansko postala na oblasti za nedoločen čas, kar je povzročilo napetosti, ki grozijo, da bodo znova zanetile vojno.

Upravne enote