Stephanus Johannes Paulus Kruger (, vzdevek Oom Paul, stric Paul), burski politik, * 1825, † 1904, Montreux, Švica.
Paul Kruger, je bil južnoafriški politik. Bil je ena od prevladujočih političnih in vojaških osebnosti v Južni Afriki 19. stoletja in državni predsednik Južnoafriške republike (ali Transvaala) od leta 1883 do 1900. Z vzdevkom Oom Paul ( 'Stric Paul') je postal mednarodno znan kot obraz burske zadeve – zadeve Transvaala in njene sosednje Svobodne države Oranje – proti Veliki Britaniji med drugo bursko vojno 1899–1902. Imenovali so ga poosebitev Afrikanarstva, občudovalci pa ga častijo kot tragičnega ljudskega junaka.
Kruger se je rodil blizu vzhodnega roba Kapske kolonije in se je kot otrok v poznih 1830-ih udeležil Velikega pohoda. Razen Biblije ni imel skoraj nobene izobrazbe. Kot varovanec vodje Voortrekkerjev Andriesa Pretoriusa je bil leta 1852 priča podpisu Konvencije o reki Sand z Veliko Britanijo in v naslednjem desetletju igral pomembno vlogo pri oblikovanju Južnoafriške republike, saj je vodil njene komandose in reševal spore med rivalskimi burskimi voditelji in frakcijami. Leta 1863 je bil izvoljen za generalnega poveljnika, kar je opravljal desetletje, preden je odstopil kmalu po izvolitvi predsednika Thomasa Françoisa Burgersa.
Kruger je bil marca 1877 imenovan za podpredsednika, malo preden je Velika Britanija priključila Južnoafriško republiko kot Transvaal. V naslednjih treh letih je vodil dve delegaciji v London, da bi poskušal to razveljaviti. Postal je vodilna osebnost v gibanju za obnovitev neodvisnosti Južnoafriške republike, ki je doseglo vrhunec z zmago Burov v prvi burski vojni 1880–1881. Kruger je do leta 1883 služil kot član izvršilnega triumvirata, nato pa je bil izvoljen za predsednika. Leta 1884 je vodil tretjo delegacijo, ki je posredovala pri Londonski konvenciji, po kateri je Velika Britanija priznala Južnoafriško republiko kot popolnoma neodvisno državo.
Po prilivu tisočev pretežno britanskih naseljencev med zlato mrzlico v Witwatersrandu leta 1886 so uitlandci (tujci) zagotavljali skoraj vse davčne prihodke Južnoafriške republike, vendar niso imeli državljanske zastopanosti; burski meščani so ohranili nadzor nad vlado. Problem uitlandcev in z njim povezane napetosti z Veliko Britanijo so Krugerju posvečali pozornost do konca njegovega predsedovanja, za katerega je bil ponovno izvoljen leta 1888, 1893 in 1898, kar je privedlo do Jamesonovega napada 1895–1896 in na koncu do druge burske vojne. Kruger je leta 1900 odšel v Evropo, ko se je vojna obrnila proti Burom in preostanek življenja preživel v izgnanstvu, po britanski zmagi pa se ni hotel vrniti domov. Potem ko je leta 1904 umrl v Švici v starosti 78 let, so njegovo truplo za državni pogreb vrnili v Južno Afriko in ga pokopali na grobu Heroes' Acre v Pretorii.
Zgodnje življenje Družina in otroštvo Stephanus Johannes Paulus Kruger se je rodil 10. oktobra 1825 v Bulhoeku, kmetiji na območju Steynsburga v Kapski koloniji, kot tretji otrok in drugi sin kmeta Casperja Jana Hendrika Krugerja (1801–1852) in njegove žene Elsje (Elisa; rojena Steyn; 1806–1834). Družina je bila nizozemsko govorečega afrikanerskega porekla ter nemškega, francoskega hugenotskega in nizozemskega porekla. Imeli so tudi nekaj prednikov Khoi kot potomci južnoafriškega tolmača Krotoa iz kolonialne dobe.
Očetovi predniki družine Kruger so živeli v Južni Afriki od leta 1713, ko je Jacob Krüger iz Berlina prispel v Cape Town kot 17-letni vojak v službi Nizozemske vzhodnoindijske družbe. Jacobovi otroci so iz družinskega imena izpustili preglas, kar je bila običajna praksa med Južnoafričani nemškega porekla. V naslednjih generacijah so se Krugerjevi predniki po očetovi strani preselili v notranjost. Družina njegove matere, Steynovi, je živela v Južni Afriki od leta 1668 in je bila po kapskih standardih relativno premožna in kulturna. Krugerjev praprastric Hermanus Steyn je bil predsednik samooklicane republike Swellendam, ki se je leta 1795 uprla vladavini družbe.
Bulhoek, Krugerjev rojstni kraj, je bila družinska kmetija Steynov in Elsiejin dom že od zgodnjega otroštva; njen oče Douw Gerbrand Steyn se je tam naselil leta 1809. Družini Kruger in Steyn sta se poznali in Casper je kot mladenič občasno obiskoval Bulhoek. Z Elsie sta se poročila v Cradocku leta 1820, ko je bil on star 19 let, ona pa 14. Deklica Sophia in fant Douw Gerbrand sta se rodila, preden se je leta 1825 rodil Paul. Njegovi prvi dve imeni, Stephanus Johannes, sta bili izbrani po njegovem dedku po očetovi strani, vendar sta bili le redko uporabljeni. Izvor tretjega imena, Paulus, »je ostal precejšnja skrivnost«, je Johannes Meintjes zapisal v svoji biografiji Krugerja iz leta 1974, »in vendar se je fant vedno imenoval Paul«.
Paul Kruger je bil krščen v Cradocku 19. marca 1826. Kmalu zatem sta njegova starša pridobila lastno kmetijo na severozahodu v Vaalbanku, blizu Colesberga, na oddaljenem severovzhodu Kapske kolonije. Njegova mati je umrla, ko je bil star osem let; njegov oče Casper se je kmalu ponovno poročil in imel še več otrok z drugo ženo Heiletje (rojeno du Plessis). Poleg branja in pisanja, ki se ju je naučil od sorodnikov, je bila edina izobrazba, ki jo je Kruger prejel, trimesečni študij pri potujočem mentorju Tielmanu Roosu in kalvinistični verski pouk od očeta. V odrasli dobi je Kruger trdil, da ni nikoli prebral nobene knjige razen Biblije.
Veliki pohod
Leta 1834 so se Casper Kruger, njegov oče in brata Gert in Theuns z družinami preselili na vzhod in ustanovili kmetije v bližini reke Caledon, na skrajni severovzhodni meji Kapske kolonije. Ta je bila pod britansko suverenostjo od leta 1814, ko jo je Nizozemska z Londonsko konvencijo prepustila Veliki Britaniji. Nezadovoljstvo Burov z vidiki britanske vladavine, kot sta uvedba angleščine kot edinega uradnega jezika in odprava suženjstva leta 1834, je privedlo do Velikega pohoda – množične migracije nizozemsko govorečih Voortrekkerjev severovzhodno od Capa na deželo na drugi strani rek Oranje in Vaal. Mnogi Buri so že nekaj časa izražali nezadovoljstvo z britansko upravo Capa, vendar so bili Krugerji relativno zadovoljni. Vedno so sodelovali z Britanci in niso imeli sužnjev. Malo so razmišljali o tem, da bi zapustili Cape.
Skupina izseljencev pod vodstvom Hendrika Potgieterja je v začetku leta 1836 prečkala taborišča Krugerjev v Kaledonu. Potgieter si je predstavljal bursko republiko, v kateri bi imel on sam vidno vlogo; Krugerje je dovolj navdušil, da so se pridružili njegovi skupini Voortrekkerjev. Krugerjev oče je med potovanjem še naprej otrokom dajal versko vzgojo na burski način, tako da so jih vsak dan po kosilu in večerji na pamet prosili, naj recitirajo ali zapisujejo biblijske odlomke. Na postankih na poti so pohodniki naredili improvizirane učilnice in jih označili s trstiko in travo. Bolj izobraženi izseljenci so se pri poučevanju izmenjevali.
Voortrekkerji so se soočili s konkurenco domorodcev za območje, na katero so vstopali iz Mzilikazija in njegovega ljudstva Ndebele (ali Matabele), veje kraljestva Zulu na jugovzhodu. 16. oktobra 1836 se je 11-letni Kruger udeležil bitke pri Vegkopu, kjer je Mzilikazi in približno 4000–6000 bojevnikov Matabele neuspešno napadel Potgieterjev tabor, krog vozov, zvezanih skupaj. Kruger in drugi majhni otroci so pomagali pri opravilih, kot je metanje krogel, medtem ko so ženske in večji fantje pomagali vojakom, ki jih je bilo približno 40. Kruger se je bitke spominjal zelo podrobno in jo živo pripovedoval še dolgo v starosti.
Med letoma 1837 in 1838 je bila Krugerjeva družina del skupine Voortrekker pod Potgieterjem, ki se je odpravila dlje proti vzhodu v Natal. Tam so srečali ameriškega misijonarja Daniela Lindleyja, ki je mlademu Paulu dal veliko duhovne poživitve. Zulujski kralj Dingane je s Potgieterjem sklenil kopensko pogodbo. Vendar si je premislil in najprej pobil skupino naseljencev Pieta Retiefa, nato pa še druge v Weenenu. Kruger je kasneje pripovedoval o tem, kako so Zuluji kmalu po pokolu v Retiefu napadli skupino svoje družine in opisal »otroke, ki so jih s sulicami prikovali na materine prsi ali pa so jim možgane razbili na kolesih vozov«. Toda »Bog je slišal našo molitev,« se je spominjal, »in sledili smo jim in jih streljali, ko so bežali, dokler jih ni bilo več mrtvih kot tistih, ki so nas ubili v napadu ... Znal sem streljati dokaj dobro, saj smo živeli, tako rekoč, med divjadjo.«
Zaradi napadov so se Krugerji vrnili v visokogorje, kjer so sodelovali v Potgieterjevi kampanji, ki je Mzilikazija prisilila, da je svoje ljudstvo preselil na sever, čez reko Limpopo, v območje, ki je postalo Matabeleland. Kruger in njegov oče sta se naselila ob vznožju gorovja Magaliesberg v Transvaalu. V Natalu je Andries Pretorius v bitki pri Blood River 16. decembra 1838 premagal več kot 10.000 Dinganejevih Zulujev, datum, ki so ga Buri kasneje označili za dan zaobljube.
Meščanstvo Burska tradicija tistega časa je narekovala, da so imeli moški pravico izbrati dve kmetiji s površino 6000 akrov (24 km²) – eno za pridelke in eno za pašo –, ko so pri 16 letih postali meščani z volilno pravico. Kruger se je naselil na kmetiji Boekenhoutfontein blizu Rustenburga na območju Magaliesberga. Kruger je kasneje, 30. septembra 1842, postal lastnik kosa kmetijskega zemljišča z imenom Waterkloof. S tem je zaključil in si kmalu prizadeval za roko Marie du Plessis, hčerke sorojenca iz Voortrekkerja južno od Vaala; stara je bila komaj 14 let, ko sta se leta 1842 poročila v Potchefstroomu. Istega leta je bil Kruger izvoljen za namestnika poljskega korneta – »izjemna čast pri sedemnajstih«, komentira Meintjes. Ta vloga je združevala civilne dolžnosti lokalnega sodnika z vojaškim činom, enakovrednim činu nižjega častnika.
Kruger je bil že izkušen mejaš, konjenik in gverilec. Poleg materne nizozemščine je znal govoriti osnovno angleščino in več afriških jezikov, nekatere tekoče. Kot deček je prvič ustrelil leva – v starosti se je spominjal, da je bil star 14 let, vendar Meintjes namiguje, da je bil morda star komaj 11 let. Med številnimi lovskimi izleti je bil Kruger večkrat skoraj ubit. Leta 1845, ko je lovil nosoroge ob reki Steelpoort, mu je v rokah eksplodirala štiricevna puška za slone in mu odstrelila večino levega palca. Kruger je rano zavil v robec in se umaknil v tabor, kjer jo je zdravil s terpentinom. Zavrnil je pozive, naj mu zdravnik amputira roko, in namesto tega sam odrezal ostanke poškodovanega palca z žepnim nožem. Ko so se mu na roki do rame pojavile gangrenske sledi, je roko položil v trebuh sveže ubitega kozla, kar je bilo tradicionalno bursko zdravilo. To je imel za uspeh – »ko je prišla na vrsto druga koza, je bila moja roka že lažja in nevarnost veliko manjša.« Rana se je celila več kot šest mesecev, vendar ni čakal tako dolgo, da je spet začel loviti.
Britanija je leta 1843 priključila kratkotrajno Natalsko republiko Voortrekkerjev kot kolonijo Natal. Pretorius je na kratko vodil burski odpor, a kmalu se je večina Burov v Natalu vrnila proti severozahodu na območje okoli rek Oranje in Vaal. Leta 1845 je bil Kruger član Potgieterjeve odprave v zaliv Delagoa v Mozambiku, da bi se pogajal o meji s Portugalsko; gorovje Lebombo je bilo določeno kot meja med burskimi in portugalskimi ozemlji. Maria in njun prvi otrok sta januarja 1846 umrla zaradi vročine.; . Leta 1847 se je Kruger poročil s svojo sestrično Gezino du Plessis iz območja Colesberga. Njun prvi otrok, Casper Jan Hendrik, se je rodil 22. decembra istega leta.