thumb|300px|right|Evropa v zgodnjem 9. stoletju Ruski kaganat (tudi Volhovska Rusija, Ilmenska Rusija ali Novgorodska Rusija) je naziv hipotetične vzhodnoevropske države, ki naj bi bila na višku moči v slabo dokumentiranem poznem 8. in zgodnjem 9. stoletju.Christian, David: A History of Russia, Mongolia and Central Asia. Blackwell, 1999, str. 338-341. Šteje se za predhodnika Rurikove države in Kijevske Rusije. Kaganat je bil država ali skupek mestnih držav, ki naj bi jo ustanovili Rosi ali zgodovinski Rusi, med katerimi je bilo tudi nekaj Skandinavcev – Varjagov.Bertin, The Annals of St. Bertin. Ed. Waitz, Hanover, 1883, str. 19-20Jones, Gwyn, 'A History of the Vikings, 2nd ed. London: Oxford Univ. Press, 1984, str. 249-250 Lokacija kaganata je predmet razprav. Različne teorije ga postavljajo vse od Skandinavije, do juga današnje Ukrajine. Prebivalci so bili mešanica baltskih, slovanskih, ugrofinskih in nordijskih ljudstev. Ozemlje kaganata je bilo središče delovanja Varjagov, ljudstva iz vzhodne Skandinavije, trgovcev in piratov.Franklin, Simon in Shepard, Jonathan Shepard, The Emergence of Rus 750-1200. London: Longman, 1996. ISBN 0-582-49091-X, str. 33-36Dolukhanov, P.M., The Early Slavs: Eastern Europe and the Initial Settlement to Kievan Rus, London: Longman, 1996, str. 187.
Sodobni viri navajajo, da so bila prva središča, ki so bila zametki kasnejših mest, Holmgård (Novgorod), Aldeigja (Stara Ladoga), Ljubša, Sarsko gorodišče in Timerjevo. Vladarji naj bi nosili staroturški vladarski naslov kagan. V Ruskem kaganatu se je začela oblikovati družba zgodovinskih Rusov. Iz njega je nastala Kijevska Rusija in njene naslednice, iz katerih so se kasneje razvile sodobna Belorusija, Ukrajina in Rusija.
Del zgodovinarjev kaganat obravnava kot hipotetično državo in »zgodovinski fantom«. Po mnenju nekaterih se družbe zgodovinskih Rusov v tem obdobju ne da šteti za državo. V več zgodovinskih virih iz časa hipotetičnega obstoja kaganata ta ni omenjen, čeprav govorijo o Rusih.
Pisni viri
Vladarjev naslov kagan je omenjen v več zgodovinskih virih. Večina virov so tuja besedila iz 9. stoletja in tri vzhodnoslovanska besedila iz 11. in 12. stoletja.
Najstarejši evropski vir, ki omenja kaganat, so frankovski Anali sv. Bertina (Annales Bertiniani). Anali omenjajo skupino Nordijcev, ki so se imenovali Ros (qi se, id est gentem suam, Rhos vocari dicebant) in so okrog leta 838 obiskali Konstantinopel. Nordijci so se bali vrniti domov skozi stepe, ki so jih obvladovali napadalni Madžari, zato so v spremstvu grških ambasadorjev bizantinskega cesarja Teofila potovali skozi Nemčijo. Na obisku pri frankovskem cesarju Ludviku Pobožnemu v Ingelheimu so mu omenili, da se njihov vladar imenuje kagan (latinsko: chacanus). Skandinavci so v tistem času kagana imenovali Håkan ali Haakon, zato so na Zahodu menili, da Rosi omenjajo ime svojega kralja, da živijo na severu in da so Švedi (comperit eos gentis esse sueonum).
Trideset let kasneje, leta 871, sta se bizantinski cesar Bazilij I. in rimski cesar Ludvik II. sprla za oblast nad Barijem, od koder sta s skupnimi močmi pregnala Arabce. Bizantinski cesar je svojemu nasprotniku poslal ogorčeno pismo, v katerem ga je obtožil, da si je nezakonito prilastil naslov cesarja. Trdil je, da so frankovski vladarji samo reges (rimski kralji), medtem ko naslov cesar pripada vladarju vseh Rimljanov, se pravi njemu. Poudaril je tudi, da ima vsak narod svoj naziv za svojega vladarja. Avari, Hazari (Gazari) in "Nordijci" (Nortmanno), na primer, imajo kagana. Ludvik mu je odgovoril, da je za avarskega kagana že slišal, za kagana Hazarov in Nordijcev pa ne.Monumenta Germaniae Historica, Epistolae VII, Epistolae Karolini aevi V, Berlin: W. Henze, 1928.Monumenta Germaniae, str. 385-394cagano veram non praelatum Avarum, non Gazanorum aut Nortmannorum nuncipari reperimus; Duczko, Władysław. Viking Rus: Studies on the Presence of Scandinavians in Eastern Europe. Brill, 2004, str. 25. Bazilijevo pismo se je žal izgubilo, njegovo vsebino pa je mogoče rekonstruirati iz Ludvikovega odgovora, ki je v celoti naveden v Salernski kroniki (Chronicon Salernitanum).Franz Joseph Dölger, Regesten der Kaiserurkunden des ostromischen Reiches. I. Berlin, 1924, str. 59, №487. Korespondenca med cesarjema kaže, da je vsaj eni skupini Skandinavcev vladal "kagan".
Ahmed ibn Rustah, muslimanski geograf iz 10. stoletja, po poreklu iz Perzije, je zapisal, da je ruski kagan živel na otoku na jezeru.Brøndsted, Johannes. The Vikings. Penguin Books, 1965, str. 267–268 Constantine Zuckerman k temu dodaja, da je Ibn Rustah uporabil tekst neznanega avtorja iz okoli leta 870 in poskušal natančno prenesti naslove vseh vladarjev, ki jih je opisal njihov avtor, zato so Ibn Rustahovi zapisi še bolj dragoceni.Zuckerman, Constantine. "Deux étapes de la formation de l’ancien état russe", in Les centres proto-urbains russes entre Scandinavie, Byzance et Orient: Actes du Colloque International tenu au Collège de France en octobre 1997, éd. M. Kazanski, A. Nersessian et C. Zuckerman (Réalités Byzantines 7). Paris, 2000 (Russian translation online ). Muslimanski zgodovinar v svoji razpravi omenja samo dva kagana – kagana Hazarije in Rusije.
Drugi podatki o Ruskem kaganatu, ki so skoraj iz njegovega obdobja, prihajajo od al-Jakubija, ki je leta 889 ali 890 zapisal, da so kavkaški gorščaki med arabskim obleganjem leta 854 za pomoč zaprosili vladarje (sahib) al-Ruma (Bizantinskega cesarstva), Hazarije in al-Saqaliba (Slovanov).Zuckermann trdi, da Ibn Kordabeg in drugi arabski avtorji pri opisih ruskih pohodov 9. in 10. stoletja proti Kaspijskemu jezeru pogosto zamenjujejo izraza Rus in Saqaliba, zato bi vladar al-Saqualiba leta 852 lahko bil ruski kagan. Po drugi strani pa Ibn Kordabeg v svoji knjigi "Poti in kraljestva" ne omenja, da bi se ruski vlada rimenoval kagan. Laurent, J. In M. Canard. L'Armenie entre Byzance et l'islam depuis la conquete arabe jusqu'en 886. Lisbon, 1980.Duczko, Władysław. Viking Rus: Studies on the Presence of Scandinavians in Eastern Europe. Brill, 2004, str. 25.
Hudud al-Alam, besedilo neznanega arabskega geografa iz poznega 10. stoletja, omenja ruskega vladarja kot ruskega kagana.Minorsky, Vladimir. Hudud al-'Alam (Regions of the World). London: Luzac & Co., 1937, str. 159. Ker se neznani avtor Hudud al-Alama sklicuje na številne vire iz 9. stoletja, med njimi tudi na Kordabega, je mogoče, da so omembe ruskega kagana prepisane iz bolj zgodnjih besedil iz obdobja pred Rurikom in ne odražajo takratne politične realnosti. Ruskega kagana omenja tudi perzijski geograf Abu Said Gardizi in ga v svojem delu Zayn al-Akbar imenuje "khaqan-i rus". Tudi on se podobno kot drugi muslimanski geografi sklicuje na izročilo iz 9. stoletja."Rus", Encyclopaedia of Islam
Omenjeni viri izpričujejo, da so se v Kijevski Rusiji še v krščanskem obdobju spominjali naslova kagan. Metropolit Hilarion Kijevski je v svojem delu Slovo o Zakone i Blagodati (Pridiga o zakonu in milosti) iz leta okrog 1150, ki je najstarejše ohranjeno delo stare kijevske ruske literature, uporabil naslov kagan za velika kneza Kijevske Rusije Vladimirja I. Kijevskega in Jaroslava I. Modrega.Ilarion of Kiev. "Sermon on Law and Grace". Sermons and Rhetoric of Kievan Rus'. Simon Franklin, transl. Cambridge, MA: Harvard Ukrainian Research Institute, 1991.</ref> Hilarijon omenja Vladimirja kot "velikega kagana naše dežele" (velikago kagana našea zemlja, Vladimira), Jaroslava pa kot "našega pobožnega kagana".
Grafit na severni galeriji katedrale svete Sofije, ki pravi "O Bog, odreši našega kagana" (Spasi gospodi, kagana našego), se verjetno nanaša na Svjatoslava II. (1073-1076). Naslov kagana se omenja še v poznem 12. stoletju v Zgodbi o Igorjevem vojnem pohodu kot "kogan Oleg" in se, po izročilu, nanaša na Olega Tmutarakanskega.Večina komentatorjev se pri komentiranju odlomka zgleduje po Dimitriju Likačevu. Tmutarakan je bil nekdaj hazarska posest in hazarski običaji so se zato lahko tam ohranili za dolgo časa. Znano je, da si je Oleg med vladanjem v Tmutarakanu nadel naslov "arhont vse Hazarije". Druga kandidata za omenjeni naslov sta Oleg Novgorodski in Igor Svjatoslavič iz Novgoroda-Severskega. Zenkovsky, S.A., ed. Medieval Russia's Epics, Chronicles, and Tales. New York: Meridian, 1974. ISBN 0-452-01086-1, str. 160
Datiranje thumb|right|150px|Kälvestenski varjaški runski kamen iz 9. stoletja je najstarejši znani runski kamen, ki govori o pohodih proti vzhodu
Vsi razpoložljivi primarni viri verodostojno trdijo, da se je naslov kagana za ruske vladarje uporabljal zelo malo časa, v grobem od obiska njegovih ambasadorjev v Konstantinoplu (838) do Bazilijevega pisma (871). Vsi bizantinski viri po Baziliju I. ruske vladarje imenujejo arhont. Kasnejši kijevski avtorji so očitno zopet obudili naslov kagana kot poveličevalni pridevek vladajočih knezov namesto veljavnega političnega naslova knez,Brook, K.A., The Jews of Khazaria. 2d ed. Rowman and Littlefield, 2006, str.154. ki je bil sicer ustaljen naslov ruskih vladarjev. Ruski knjaz in germanski könig kljub etimološki sorodnosti nimata nobene povezave.
Datiranje obstoja kanata je predmet mnogih razprav in še vedno ni povsem jasno. Omeljan Pricak postavlja ustanovitev kanata v obdobje 830-840. Ruski zgodovinar Pavel Smirnov je v 20. letih 20. stoletja zatrjeval, da je Ruski kaganat nastal okrog leta 830 in da je bil takoj zatem uničen zaradi selitve madžarsko-kavarske plemenske zveze proti Karpatom.Smirnov, Pavel. Volžski šljah i starodavni Rusi (Volška pot in starodavna Rusija'). Kijev, 1928, str. 132-145. Natančnost takšnih trditev je sicer vprašljiva, po drugi strani pa je res, da noben vir ne omenja Rusov ali njihovih kaganov pred letom 830.<ref>Pricak, Omeljan. The Origins of the Old Rus' Weights and Monetary Systems. Cambridge, Harvard Ukrainian Research Institute, 1998.
Enako sporne so bile razprave o njegovem razpadu. Naslov kagan se ne omenja niti v rusko-bizantinskih državnih pogodbah iz leta 907, 911 in 944, niti v De Ceremoniis, dokumentu o bizantinskih ceremonijalih na dvoru Konstantina VII. leta 945, v katerem so zelo natančno dokumentirani naslovi vseh tujih vladarjev. Poleg tega arabski pisec in popotnik ibn Fadlan v svoji knjigi Kitāb ilā Mulk al-Saqāliba (922) opisuje ruskega vladarja kot kralja (malik). Iz teh dejstev je zgodovinar Peter Golden z argumentum ex silentio (pomanjkanje dokazov) zaključil, da je kaganat razpadel med letoma 871 in 922,Golden, P.B.. The Question of the Rus' Qaganate. Archivum Eurasiae Medii Aevi, 1982, str. 87-97. medtem ko Zuckermann trdi, da odsotnost naslova kagan v rusko-bizantinskih pogodbah dokazuje, da je kaganat razpadel pred letom 911.
Lega thumb|left|250px|Varjaška in ruska naselja (rdeča barva) in ozemlja slovanskih plemen (siva barva) sredi 9. stoletja; meja hazarskega vpliva je označena z modro barvo
Lega Ruskega kaganata je predmet razprav že od zgodnjega 20. stoletja. Po eni od skrajnih teorij naj bi bil kaganat nekje v Skandinaviji ali še bolj zahodno na nekdanjem otoku Walcheren v izlivu reke Šelde na Nizozemskem.Aleksandrov А.А. Остров руссов. [Ruski otok]. St. Petersburg-Kishinev, 1997, str. 222-224. Popolno nasprotje tej teoriji je teorija Georga Vernadskega, da je imel kagan sedež na vzhodnem Krimu ali na polotoku Taman in da leži otok, ki ga opisuje Ibn Rustah, najverjetneje v izlivu reke Kuban.Vernadsky VII-4. Nobena od obeh teorij nima prav veliko privržencev, ker niso arheologi na Krimu odkrili nobenih dokazov o slovansko-skandinavskih naselbinah iz 9. stoletja in ker noben nordijski vir ne omenja kaganov v Skandinaviji.Franklin, S. in Shepard J.: The Emergence of Rus 750-1200. London: Longman, 1996. ISBN 0-582-49091-X, str. 27-55.