Cunámi (iz japonščine 津波, pristaniščni val) je niz valov v vodnem telesu, ki jih povzroči premik velike količine vode, običajno v oceanu ali velikem jezeru. Potresi, vulkanski izbruhi in podvodne eksplozije (vključno z detonacijami, zemeljskimi plazovi, odlomki ledenikov, udarci meteoritov in drugimi motnjami) nad ali pod vodo lahko povzročijo cunami. Za razliko od običajnih oceanskih valov, ki jih povzroča veter ali plimovanja, ki ga povzroča gravitacijska sila Lune in Sonca, cunami nastane zaradi premika vode zaradi velikega dogodka.
Valovi cunamija niso podobni običajnim podvodnim tokovom ali morskim valovom, ker je njihova valovna dolžina veliko daljša. Namesto da bi se pojavil kot lomni val, je cunami sprva lahko podoben hitro naraščajoči plimi. Zaradi tega se pogosto imenuje plimski val, čeprav znanstvena skupnost te uporabe ne podpira, ker bi lahko dala napačen vtis o vzročni povezavi med plimovanjem in cunamijem. Cunamiji so običajno sestavljeni iz vrste valov, katerih obdobja se gibljejo od minut do ur in prihajajo v tako imenovanem valovnem vlaku. Veliki dogodki lahko povzročijo valove višine več deset metrov. Čeprav je vpliv cunamijev omejen na obalna območja, je njihova uničujoča moč lahko ogromna in lahko prizadenejo celotne oceanske bazene. Cunami v Indijskem oceanu leta 2004 je bil med najsmrtonosnejšimi naravnimi nesrečami v človeški zgodovini, saj je v 14 državah, ki mejijo na Indijski ocean, umrlo ali je pogrešanih najmanj 230.000 ljudi.
Terminologija Cunami
Izraz cunami je izposojen iz japonske besede , ki pomeni pristaniški val. Je izraz za niz valov v vodnem telesu, ki jih povzroči premik velike količine vode, običajno v oceanu ali velikem jezeru. Izraz je postal splošno sprejet v drugih jezikih, čeprav njegov dobesedni japonski pomen ni nujno opisen za valove, ki se ne pojavljajo le v pristaniščih.
Plimski val
Cunamiji se včasih imenujejo plimski valovi. Ta nekoč priljubljen izraz izhaja iz najpogostejšega pojava cunamija, ki je izjemno visok plimski val. Cunamiji in plimovanje povzročajo valove vode, ki se premikajo v notranjost, vendar je v primeru cunamija lahko premikanje vode v notranjost veliko večje, kar daje vtis neverjetno visoke in močne plime. V zadnjih letih je izraz plimski val izgubil na priljubljenosti, zlasti v znanstveni skupnosti, ker vzroki cunamijev nimajo nobene zveze s plimovanjem, ki ga povzroča gravitacijska sila lune in sonca, ne pa premikanje vode. Čeprav pomeni plimovanja vključujejo podobnost"Tidal", The American Heritage Stedman's Medical Dictionary. Houghton Mifflin Company. 11 November 2008.Dictionary.reference.com ali oblikovanje ali značaj-al. (n.d.). Dictionary.com Unabridged (v 1.1). Retrieved November 11, 2008, Dictionary.reference.com plimovanja, geologi in oceanografi uporabo izraza plimski val odsvetujejo.
Seizmični morski val Izraz seizmični morski val se tudi uporablja za označevanje tega pojava, ker valove najpogosteje povzroča seizmična aktivnost, kot so potresi. Preden se je izraz cunami pojavil v jezikih, so znanstveniki na splošno spodbujali uporabo izraza seizmični morski val namesto plimskega vala. Vendar pa tako kot plimski val tudi seizmični morski val ni povsem natančen izraz, saj lahko takšne valove ustvarijo tudi druge sile, razen potresov – vključno s podvodnimi zemeljskimi plazovi, vulkanskimi izbruhi, podvodnimi eksplozijami, drsenjem kopnega ali ledu v ocean, udarci meteoritov in vremenom, ko se atmosferski tlak zelo hitro spreminja – z izpodrivanjem vode.
Drugi izrazi Uporaba izraza cunami za valove, ki jih povzročijo zemeljski plazovi, ki vstopajo v vodna telesa, je postala mednarodno razširjena tako v znanstveni kot v poljudnoznanstveni literaturi, čeprav se takšni valovi po izvoru razlikujejo od velikih valov, ki jih povzročijo potresi. To razlikovanje včasih vodi do uporabe drugih izrazov za valove, ki jih povzročijo zemeljski plazovi, vključno s cunamijem, ki ga sprožijo zemeljski plazovi, valom premika, neseizmičnim valom, udarnim valom in preprosto velikanskim valom.
Cunami, ki ga ni mogoče povezati s potresom, se včasih imenuje osirotni cunami. To se lahko zgodi v primeru cunamijev, ki so jih v daljni preteklosti, pred mednarodnimi komunikacijami, povzročili potresi daleč stran, kot je cunami na Japonskem, ki ga je povzročil potres v Ameriki.General Information on Tsunami Waves, Seaquakes, and Other Catastrophic Phenomena in the Ocean
Zgodovina
Japonska ima najdaljšo zabeleženo zgodovino cunamijev.
Že leta 426 pr. n. št. je grški zgodovinar Tukidid v svoji knjigi Zgodovina peloponeške vojne raziskoval vzroke cunamija in prvi trdil, da morajo biti vzrok oceanski potresi.Thucydides: “A History of the Peloponnesian War”, 3.89.1–4 Najstarejši človeški zapis o cunamiju sega v leto 479 pr. n. št. v grški koloniji Potidaea, za katero se domneva, da ga je sprožil potres. Cunami je morda kolonijo rešil pred invazijo Ahemenidskega cesarstva.
Rimski zgodovinar Amijan Marcelin (Res Gestae 26.10.15–19) je opisal tipično zaporedje cunamija, vključno z začetnim potresom, nenadnim umikom morja in poznejšim velikanskim valom, potem ko je cunami leta 365 n. št. opustošil Aleksandrijo.Stanley, Jean-Daniel & Jorstad, Thomas F. (2005), "The 365 A.D. Tsunami Destruction of Alexandria, Egypt: Erosion, Deformation of Strata and Introduction of Allochthonous Material "
Cunamiji so pogosto podcenjena nevarnost v Sredozemskem morju in delih Evrope. Zgodovinskega in sedanjega (glede na predpostavke o tveganju) pomena so potres in cunami v Lizboni leta 1755, kalabrijski potres leta 1783, ki je vsak povzročil več deset tisoč smrtnih žrtev, in potres in cunami v Messini leta 1908. Cunami je na Siciliji in v Kalabriji zahteval več kot 123.000 življenj in je med najsmrtonosnejšimi naravnimi nesrečami v sodobni Evropi. Plaz Storegga v Norveškem morju in nekateri primeri cunamijev, ki so prizadeli Britanske otoke, se nanašajo na zemeljske plazove in meteotsunamije, predvsem in manj na valove, ki jih povzročajo potresi.
Uničenje, ki ga je povzročil potres in cunami v Indijskem oceanu leta 2004, ga označuje za najbolj uničujočega te vrste v sodobnem času, saj je ubilo približno 230.000 ljudi.Indian Ocean tsunami anniversary: Memorial events held 26 December 2014, BBC News Regija Sumatra je navajena tudi na cunamije zaradi potresov različnih magnitud, ki se redno pojavljajo ob obali otoka.The 10 most destructive tsunamis in history , Australian Geographic, March 16, 2011.
Vzroki Glavni mehanizem nastanka cunamija je premik znatne količine vode ali motenje morja. Ta premik vode običajno povzročijo potresi, lahko pa ga pripišemo tudi zemeljskim plazovom, vulkanskim izbruhom, odlomkom ledenikov ali redkeje meteoritom in jedrskim poskusom. Vendar pa je možnost, da bi meteorit povzročil cunami, predmet razprav.
Seizmičnost Cunamiji lahko nastanejo, ko se morsko dno nenadoma deformira in navpično premakne vodo nad njim. Tektonski potresi so posebna vrsta potresa, ki je povezana z deformacijo Zemljine skorje; ko se ti potresi zgodijo pod morjem, se voda nad deformiranim območjem premakne iz svojega ravnotežnega položaja. Natančneje, cunami lahko nastane, ko se narivne prelomnice, povezane s konvergentnimi ali destruktivnimi mejami plošč, nenadoma premaknejo, kar povzroči premik vode zaradi navpične komponente gibanja. Premiki na normalnih (ekstenzijskih) prelomih lahko povzročijo tudi premik morskega dna, vendar le največji takšni dogodki (običajno povezani z upogibanjem v zunanjem jarku) povzročijo dovolj premikov, da povzročijo znaten cunami, kot sta bila dogodka Sumba leta 1977 in Sanriku leta 1933.
Cunamiji imajo na odprtem morju majhno višino valov in zelo dolgo valovno dolžino (pogosto več sto kilometrov, medtem ko imajo običajni oceanski valovi valovno dolžino le 30 ali 40 metrov),Facts and figures: how tsunamis form , Australian Geographic, March 18, 2011. zato na morju običajno ostanejo neopaženi in tvorijo le rahel val, običajno približno 300 milimetrov nad običajno morsko gladino. Ko dosežejo plitvejšo vodo, se njihova višina poveča v procesu zlivanja valov, ki je opisan spodaj. Cunami se lahko pojavi v katerem koli plimskem stanju in tudi pri oseki lahko poplavi obalna območja.
1. aprila 1946 se je na Aleutskih otokih zgodil potres z magnitudo 8,6 Mw z največjo intenzivnostjo po Mercallijevi lestvici VI (močan). Povzročil je cunami, ki je poplavil Hilo na otoku Havaji s 14 metrov visokim valom. Umrlo je med 165 in 173 ljudi. Uničil je tudi vas v dolini Halawa na Molokaju, čeprav so prebivalci, ko so nekateri videli, da se ocean umika, pobegnili na višje ležeče mesto in sprožili alarm, zato nihče ni bil ubit, čeprav je bila vas uničena.Greg Upah, historian and multi-generational native of Halawa Valley, Molokai. https://www.youtube.com/watch?v=Hl1htO4Z7Cc at time stamp 33:50 also 7:50 Območje, kjer se je zgodil potres, je območje, kjer se dno Tihega oceana pod Aljasko podriva (ali se potiska navzdol).
Primeri cunamijev, ki izvirajo iz lokacij, oddaljenih od konvergentnih meja, vključujejo Storeggo pred približno 8000 leti, Grand Banks leta 1929 in Papuansko Novo Gvinejo leta 1998 (Tappin, 2001). Cunamiji Grand Banks in Papuaska Nova Gvineja so nastali zaradi potresov, ki so destabilizirali sedimente, zaradi česar so se zlili v ocean in ustvarili cunami. Razpršili so se, preden so prepotovali čezoceanske razdalje.
Vzrok za odlom sedimentov v Storeggi ni znan. Med možnostmi so preobremenitev sedimentov, potres ali sproščanje plinskih hidratov (metana itd.).
Potres v Valdivii leta 1960 (Mw 9,5), potres na Aljaski leta 1964 (Mw 9,2), potres v Indijskem oceanu leta 2004 (Mw 9,2) in potres v Tōhokuju leta 2011 (Mw9,0) so nedavni primeri močnih megapotresov, ki so povzročili cunamije (znane kot teletsunamiji), ki lahko prečkajo celotne oceane. Manjši potresi (Mw 4,2) na Japonskem lahko sprožijo cunamije (imenovane lokalni in regionalni cunamiji), ki lahko uničijo dele obale, vendar to lahko storijo v le nekaj minutah naenkrat.
Zemeljski plazovi Dogodek Tauredunum je bil velik cunami na Ženevskem jezeru leta 563 n. št., ki so ga povzročile sedimentne usedline, ki jih je destabiliziral plaz.
V 1950-ih so odkrili, da lahko cunamije, večje od prej domnevnih možnih, povzročijo velikanski podmorski plazovi. Te velike količine hitro izpodrinjene vode prenašajo energijo hitreje, kot jo voda lahko absorbira. Njihov obstoj je bil potrjen leta 1958, ko je velikanski plaz v zalivu Lituya na Aljaski povzročil najvišji val, kar jih je bilo kdaj zabeleženih, ki je bil visok 524 metrov. Val ni potoval daleč, saj je skoraj takoj udaril v kopno. Val je udaril tri čolne – vsak z dvema osebama na krovu – zasidrane v zalivu. En čoln je val prečkal, potopil pa je druga dva, pri čemer sta bili ubiti obe osebi na enem od njiju.
Drug dogodek s plazom in cunamijem se je zgodil leta 1963, ko je ogromen plaz z Monte Toca vdrl v rezervoar za jezom Vajont v Italiji. Nastali val se je prelil čez 262 metrov visok jez za 250 metrov in uničil več mest. Umrlo je približno 2000 ljudi. Znanstveniki so te valove poimenovali megacunami.
Nekateri geologi trdijo, da lahko veliki zemeljski plazovi z vulkanskih otokov, npr. Cumbre Vieja na La Palmi (nevarnost cunamija Cumbre Vieja) na Kanarskih otokih, povzročijo megacunamije, ki lahko prečkajo oceane, vendar mnogi drugi to oporekajo.