Nova Škotska ( ; ) je provinca na jugovzhodni obali Kanade. Z ocenjenim prebivalstvom več kot milijon ljudi leta 2025 je Nova Škotska najbolj naseljena provinca v atlantski Kanadi. Nova Škotska je tudi druga najbolj gosto poseljena provinca v Kanadi in druga najmanjša provinca po površini. Provinca obsega polotok Nova Škotska in otok Cape Breton ter 3800 drugih obalnih otokov. Provinco s preostalo Kanado povezuje Chignectojska ožina, na kateri je edina kopenska meja province z New Brunswickom.
Glavno in največje mesto Nove Škotske je Halifax, kjer je, po popisu prebivalstva leta 2021, živelo več kot 45 % prebivalstva province. Halifax je dvanajsto največje metropolitansko območje po popisu prebivalstva v Kanadi, največja občina v atlantski Kanadi in druga največja obalna občina v Kanadi po Vancouvru.
Pred prihodom evropskih kolonizatorjev je na območju današnje Nove Škotske živelo staroselsko ljudstvo Miꞌkmaqi. Prvi evropski naseljenci so bili Francozi, ki so ozemlje poimenovali Akadija in leta 1604 ustanovili prvo stalno evropsko naselbino severno od Floride, Port Royal. Škoti, Angleži in nato Britanci so se več kot stoletje pozneje večkrat borili proti Franciji za ozemlje, ki so ga od nje dobili z utrechtskim mirom leta 1713, ki je končal špansko nasledstveno vojno. Port Royal se je preimenoval v Annapolis Royal, naselje pa je bilo glavno mesto Nove Škotske do ustanovitve Halifaxa leta 1749. V naslednjih letih so Britanci začeli naseljevati 'tuje protestante' v regiji in množično deportirati francosko govoreče Akadijce. Med ameriško revolucionarno vojno (1775–1783) se je v Novi Škotski naselilo na tisoče lojalistov.
Leta 1848 je Nova Škotska postala prva britanska kolonija, ki je dosegla odgovorno vlado. Julija 1867 se je Nova Škotska pridružila Konfederaciji skupaj z Novim Brunswickom in provinco Kanada (danes Ontario in Quebec) ter tako oblikovala Dominion Kanada (danes samo "Kanada"). Ime je dobila po Škotski in potomci škotskih priseljencev so še danes največja etnična skupina v provinci.
Etimologija Nova Škotska je latinski izraz za »Nova Škotska« in je priznano kanadsko angleško ime za provinco. Tik preden je prejela to ime, se je imenovala Nova Francia. Nova Škotska se na nekaterih starejših zemljevidih pojavlja tudi kot Nova Kaledonija. V kanadski francoščini in kanadski gelščini se provinca neposredno prevaja kot »Nova Škotska« (; Gaelic: ). Na splošno romanski in slovanski jeziki uporabljajo prevode besede »Nova Škotska« v svoj jezik, medtem ko večina drugih jezikov uporablja transliteracije latinskega (ki je enako angleškemu) imena, vključno z maternim jezikom Mi'kmaq (No'pa Sko'sia).
Provinca je bila prvič imenovana v kraljevi listini iz leta 1621, ki je siru Williamu Alexandru podelila pravico do naselitve ozemelj kot škotske kolonije, vključno s sodobno Novo Škotsko, otokom Cape Breton, otokom princa Edvarda, New Brunswickom in polotokom Gaspé.
Zgodovina
Nova Škotska vključuje regijo Mi'kmaq naroda Mi'kma'ki (mi'gama'gi), katerega ozemlje se razteza čez pomorske otoke, dele Maine, Nove Fundlandije in polotok Gaspé. Ljudstvo Mi'kmaq je del velike algonkinske jezikovne družine in je naseljevalo Novo Škotsko v času, ko so prispeli prvi evropski kolonisti. Raziskava, objavljena leta 1871, in delo Silasa Tertiusa Randa iz leta 1894 sta pokazali, da so nekateri Mi'kmaqi verjeli, da so se izselili z zahoda in nato živeli skupaj s Kwēdĕchki, prvotnimi prebivalci. Glede na ta poročila sta se plemeni zapletli v vojno, ki je trajala "mnoga leta" in je vključevala »pokol moških, žensk in otrok ter mučenje ujetnikov«, ter končno premestitev Kwēdĕchkov s strani zmagovitih Mi'kmaqov.
Evropska naselbina Prvi Evropejci, ki so naselili to območje, so bili Francozi, ki so leta 1604 odpluli v kotlino Annapolis, a so se namesto tega odločili za naselitev na otoku Saint Croix v Mainu. Naslednje leto so opustili naselbino v Mainu in leta 1605 ustanovili naselbino v Port Royalu, ki je zrasla v današnji Annapolis Royal. To je bila prva stalna evropska naselbina na območju, ki je kasneje postalo Kanada. Naselbina je bila v okrožju Mi'kmaw v Kespukwitku in je bila ustanovna naselbina območja, ki je kasneje postalo Acadia.Nova Scotia Archives – An Acadian Parish Remembered . Gov.ns.ca (1 December 2009). Retrieved 12 July 2013.
Leta 1621 je kralj Jakob VI. Škotski podelil listino, ki je omogočila ustanovitev škotske kolonije v Severni Ameriki. Listina, ki jo je podelil kralj, je zajemala območje pomorskih provinc in polotoka Gaspé, medtem ko so Francozi zahtevali ozemlje v Akadiji. Listina je siru Williamu Alexandru, škotskemu plemiču, podelila pooblastila za vzpostavitev sistema vlade, polne pravice do ribolova in mineralov ter pooblastilo za izvrševanje zakona v novi koloniji. Škotska kolonija je bila ustanovljena leta 1629 po prihodu približno sedemdesetih Škotov, ki so se naselili na območju, znanem kot Nova Škotska.
Novo Škotsko so Francozi zavzeli leta 1632, Škoti, ki so kolonizirali območje, pa so se morali po francoski okupaciji vrniti na Škotsko. Po daljšem obdobju sprememb med Francozi in Britanci se je Nova Škotska sčasoma vrnila Britancem (ki so po Pogodbi o uniji takrat vključevali Škotsko kot eno od držav Združenega kraljestva). Posledično so mnogi Škoti izkoristili priložnost, da se ponovno naselijo v Novi Škotski.
Vojne so bile v Novi Škotski v 17. in 18. stoletju pogoste. V prvih 80 letih življenja Francozov in Akadijcev v Novi Škotski se je zgodilo devet večjih vojaških spopadov med Angleži, Nizozemci, Francozi in Mi'kmaki, ki so se borili za posest območja. Ti spopadi so se zgodili pri Port Royalu, Saint Johnu, Cap de Sable (današnji Pubnico do Port La Tour, Nova Škotska), Jemsegu (1674 in 1758) in Baleinu (1629). Akadijska državljanska vojna je trajala od leta 1640 do 1645. Začenši z vojno kralja Viljema leta 1688, se je med Angleži in Francozi odvijala serija šestih vojn, pri čemer je bila Nova Škotska stalno prizorišče spopadov med obema silama.
18. stoletje
Sovražnosti med Anglijo in Francijo v Severni Ameriki so se nadaljevale od leta 1702 do 1713, znane kot vojna kraljice Ane. Obleganje Port Royala se je zgodilo leta 1710, s čimer se je končala francoska oblast v polotoku Akadija. Kasnejši podpis Utrechtske pogodbe leta 1713 je formalno priznal britansko oblast v regiji, hkrati pa vrnil otok Cape Breton (Île Royale) in otok princa Edvarda (Île Saint-Jean) Francozom. Kljub britanski osvojitvi Akadije leta 1710 je Nova Škotska ostala pretežno pod okupacijo katoliških Akadijcev in Mi'kmakov, ki so omejili britanske sile na Annapolis in Canso. Današnji New Brunswick je bil del francoske kolonije Akadija. Takoj po zavzetju Port Royala leta 1710 je Francis Nicholson napovedal, da se bo v čast kraljice Ane preimenoval v Annapolis Royal.
Zaradi vojne očeta Raleja (1722–1725) so Mi'kmaqi leta 1725 podpisali vrsto pogodb z Britanci. Mi'kmaqi so podpisali pogodbo o podreditvi britanski kroni. Vendar pa se je konflikt med Akadijci, Mi'kmaqi, Francozi in Britanci nadaljeval v naslednjih desetletjih z vojno kralja Jurija (1744–1748).
Vojna očeta Le Loutra (1749–1755) se je začela, ko je 21. junija 1749 Edward Cornwallis s 13 transportnimi ladjami prispel v Halifax.Grenier, John. The Far Reaches of Empire. War in Nova Scotia, 1710–1760. Norman: University of Oklahoma Press, 2008Thomas Beamish Akins. History of Halifax, Brookhouse Press. 1895. (2002 edition), p. 7 Splošno sodišče, ki sta ga sestavljala guverner in svet, je bilo takrat najvišje sodišče v koloniji. Jonathan Belcher je bil 21. oktobra 1754 prisežen kot vrhovni sodnik vrhovnega sodišča Nove Škotske. Prva zakonodajna skupščina v Halifaxu pod guvernerjem Charlesom Lawrenceom se je sestala 2. oktobra 1758.
Med francosko-indijansko vojno 1754–1763 (severnoameriško prizorišče sedemletne vojne) so Britanci deportirali Akadijce in rekrutirali plantažnike iz Nove Anglije, da bi naselili kolonijo. 75-letno obdobje vojne se je končalo s Halifaxškimi pogodbami med Britanci in Mi'kmaki (1761). Po vojni se je nekaterim Akadijcem dovolila vrnitev.
Leta 1763 je večina Akadijce (otok Cape Breton, otok St. John's (danes Otok princa Edvarda) in New Brunswick) postala del Nove Škotske. Leta 1765 je bila ustanovljena grofija Sunbury. To je vključevalo ozemlje današnjega New Brunswicka in vzhodne Maine vse do reke Penobscot. Leta 1769 je otok St. John's postal ločena kolonija.
Ameriška revolucija (1775–1783) je imela pomemben vpliv na oblikovanje Nove Škotske, saj je kolonija sprva kazala ambivalentnost glede tega, ali naj se pridruži revoluciji; upor je izbruhnil v bitki pri utrdbi Cumberland (1776) in ob \obleganju Saint Johna (1777). Med vojno so ameriški zasebniki opustošili pomorsko gospodarstvo z ujetjem ladij in plenjenjem skoraj vseh skupnosti zunaj Halifaxa. Ti ameriški napadi so odtujili številne simpatične ali nevtralne Novoškotske, da so podprli Britance. Do konca vojne je Nova Škotska opremila številne zasebne ladje za napad na ameriško ladjo.
Britanske vojaške sile s sedežem v Halifaxu so uspele preprečiti ameriško okupacijo Nove Škotske, čeprav kraljeva mornarica ni uspela vzpostaviti pomorske prevlade v regiji. Medtem ko so Britanci v bitkah, kot je pomorska bitka pri Halifaxu (1782), ujeli veliko ameriških zasebnikov, so se številni nadaljevali z napadi na ladje in naselja vse do zadnjih mesecev vojne. Kraljeva mornarica se je borila za vzdrževanje britanskih oskrbovalnih linij in branila britanske konvoje pred ameriškimi in francoskimi napadi, kot v hudi bitki za konvoje, pomorski bitki pri Cape Bretonu (1781).
Potem ko so Američani in njihovi francoski zavezniki leta 1781 zmagali v obleganju Yorktowna, se je v Novi Škotski naselilo približno 33.000 lojalistov, kraljevih lojalnih Američanov, ki so jim za imenom dovolili dodati Združeni lojalisti imperija, od tega 14.000 v tistem, kar je postalo New Brunswick, na zemljiščih, ki jih je krona podelila kot nadomestilo za njihove izgube. Britanska uprava je leta 1784 razdelila Novo Škotsko in odcepila Cape Breton in New Brunswick. Izselitev lojalistov je ustvarila nove skupnosti po Novi Škotski, vključno s Shelburnom, ki je za kratek čas postal eno večjih britanskih naselij v Severni Ameriki, in Novi Škotski prinesla dodaten kapital in znanje.
Migracija je povzročila politične napetosti med voditelji lojalistov in voditelji obstoječega naselja plantažnikov Nove Anglije. Priliv lojalistov je tudi 2000 ljudstva Mi'kmaq iz Nove Škotske potisnil na obrobje, saj so lojalistične zemljiške dodelitve posegle v slabo opredeljena domorodna ozemlja. Kot del migracije lojalistov je prispelo približno 3000 črnih lojalistov; ustanovili so največje svobodno črnsko naselje v Severni Ameriki v Birchtownu blizu Shelburna. V neoznačenih grobovih na starem pokopališču v Halifaxu je pokopanih več črnih lojalistov. Številne skupnosti v Novi Škotski so naselili britanski polki, ki so se borili v vojni.
Leta 1786, med mandatom generalpolkovnika Johna Parra kot guvernerja, je kolonija Nova Škotska preimenovala v provinco Nova Škotska, prebivalstvo pa je pridobilo višjo stopnjo avtonomije in samouprave.
19. stoletje
Med vojno leta 1812 je prispevek Nove Škotske k britanskim vojnim prizadevanjem vključeval nakup ali gradnjo različnih zasebnih ladij za napad na ameriška plovila. Morda najbolj dramatičen trenutek v vojni za Novo Škotsko se je zgodil, ko je HMS Shannon leta 1813 pospremila ujeto ameriško fregato USS Chesapeake v pristanišče Halifax. Mnogi ameriški ujetniki so bili zadržani na Deadman's Islandu.
Nova Škotska je postala prva kolonija v britanski Severni Ameriki in v Britanskem imperiju, ki je januarja in februarja 1848 dosegla odgovorno vlado in postala samoupravna s prizadevanji Josepha Howeja. Nova Škotska je leta 1758 vzpostavila predstavniško vlado, dosežek, ki so ga kasneje obeležili z gradnjo stolpa Dingle leta 1908.