Nova Fundlandija in Labrador (, , ) je najbolj vzhodna provinca Kanade. Provinca obsega otok Nova Fundlandija in celinsko regijo Labrador, s skupno površino 405.212 km2. Leta 2025 je bilo prebivalstvo Nove Fundlandije in Labradorja ocenjeno na 549.738. Na otoku Nova Fundlandija (in njegovih manjših sosednjih otokih) živi približno 94 odstotkov prebivalstva province, več kot polovica pa jih živi na polotoku Avalon. Labrador ima kopensko mejo s provinco Quebec in kratko mejo z ozemljem Nunavut na otoku Killiniq. Francoska čezmorska skupnost Saint Pierre in Miquelon leži približno 20 km zahodno od polotoka Burin.
Današnje ozemlje province je bilo sprva britanska kolonija in do leta 1949 britanski dominion. 31. marca 1949 se je pridružila Kanadi pod imenom Nova Fundlandija. Vlada province je od leta 1964 uporabljala ime Nova Fundlandija in Labrador, ki je s spremembno kanadske ustave leta 2001 postalo tudi uradno. Kanadčani v pogovornem jeziku provinco še naprej imenujejo kar Nova Fundlandija, za ozemlje na polotoku pa uporabljajo ime Labrador.
Geografija
Nova Fundlandija in Labrador je najvzhodnejša provinca v Kanadi, ki leži v severovzhodni regiji Severne Amerike. Preliv Belle Isle ločuje provinco na dva geografska dela: Labrador, povezan s celinsko Kanado, in Novo Fundlandijo, otok v Atlantskem oceanu. Provinca vključuje tudi več kot 7000 drobnih otokov. Najvišja točka province je gora Caubvick, najvišja točka na Novi Fundlandiji pa je Cabox.
Nova Fundlandija ima približno trikotno obliko. Vsaka stranica je dolga približno 400 km, njena površina pa je 108.860 km2. Nova Fundlandija in njeni sosednji majhni otoki (brez francoskih posesti) imajo površino 111.390 km2. Nova Fundlandija se razprostira med zemljepisnima širinama 46°36′ severne in 51°38′ severne zemljepisne širine.
Labrador ima tudi približno trikotno obliko: zahodni del meje s Quebecom je drenažni del polotoka Labrador. Zemljišča, ki jih odmakajo reke, ki se izlivajo v Atlantski ocean, so del Labradorja, preostanek pa pripada Quebecu. Večina južne meje Labradorja s Quebecom sledi 52. vzporedniku zemljepisne širine. Skrajni severni vrh Labradorja na 60°22′ severne zemljepisne širine si deli kratko mejo z Nunavutom na otoku Killiniq. Labrador ima tudi morsko mejo z Grenlandijo. Površina Labradorja (vključno s pripadajočimi majhnimi otoki) je 294.330 km2. Nova Fundlandija in Labrador skupaj predstavljata 4,06 odstotka površine Kanade, s skupno površino 405.720 km2.
Geologija
Labrador je najvzhodnejši del Kanadskega ščita, obsežnega območja starodavnih metamorfnih kamnin, ki sestavljajo velik del severovzhodne Severne Amerike. Trki tektonskih plošč so oblikovali velik del geologije Nove Fundlandije. Narodni park Gros Morne slovi kot izjemen primer tektonike pri delu, in je bil kot tak uvrščen na seznam svetovne dediščine.[Unesco Gorovje Long Range na zahodni obali Nove Fundlandije je najseverovzhodnejši podaljšek Apalaškega gorovja.
Severno-južni obseg province (od 46°36′ severne širine do 60°22′ severne širine), prevladujoči zahodni vetrovi, hladni oceanski tokovi in lokalni dejavniki, kot so gore in obala, skupaj ustvarjajo različna podnebja province.
Podnebje
Nova Fundlandija ima na splošno hladen poletni podtip z vlažnim celinskim podnebjem, ki ga je mogoče pripisati bližini vode – noben del otoka ni oddaljen več kot 100 km od Atlantskega oceana. Vendar pa je severni Labrador razvrščen kot polarno tundra podnebje, južni Labrador pa ima subarktično podnebje. Nova Fundlandija in Labrador vsebujeta vrsto podnebij in vremenskih vzorcev, vključno s pogostimi kombinacijami močnih vetrov, snega, dežja in megle, razmer, ki so potovanje po cesti, zraku ali trajektu redno oteževale ali onemogočale.
Povprečne mesečne temperature, količina padavin in količina snežnih padavin za štiri lokacije so prikazane v priloženih grafih. St. John's predstavlja vzhodno obalo, Gander notranjost otoka, Corner Brook zahodno obalo otoka in Wabush notranjost Labradorja. Podnebni podatki za 56 krajev v provinci so na voljo pri Environment Canada.
Podatki za grafe so povprečje v 30 letih. Stolpci napak na grafu temperature označujejo razpon dnevnih najvišjih in nočnih najnižjih temperatur. Snežne padavine so skupna količina, ki je padla v mesecu, ne pa količina, ki se je nabrala na tleh. Ta razlika je še posebej pomembna za St. John's, kjer lahko močnemu sneženju sledi dež, zato na tleh ne ostane snega.
Temperature površinske vode na atlantski strani dosežejo poletno povprečje 12 °C ob obali in 9 °C ob morju, zimske najnižje pa so -1 °C ob obali in 2 °C ob morju. Temperature morja na zahodni obali so za 1–3 °C toplejše od atlantske strani. Morje ohranja zimske temperature nekoliko višje, poletne pa nekoliko nižje na obali kot v notranjosti. Obmorsko podnebje povzroča bolj spremenljivo vreme, obilo padavin v različnih oblikah, večjo vlažnost, manjšo vidljivost, več oblakov, manj sonca in močnejše vetrove kot celinsko podnebje.
Zgodovina Evropsko odkritje Novo Fundlandijo je prvi odkril Viking Leif Erikson, prvi Evropejec, ki mu je to uspelo, vikinška naselbina pa je na kratko obstajala na območju današnjega L'Anse aux Meadows (ki je danes na Unescovem seznamu svetovne dediščine).Unesco Nekatera strokovna literatura ugiba, ali so baskovski kitolovci, ki so se pojavili v vodah ob Novi Fundlandiji okoli leta 1530, morda pristali na Novi Fundlandiji ali v Labradorju pred Kolumbom in Johnom Cabotom. Do danes za to ni prepričljivih dokazov.
Po legendi iz 9./10. stoletja, Navigatio Sancti Brendani (»Potovanje svetega Brendana«), naj bi se ta irski opat v 5. stoletju z več drugimi menihi podal na potovanje proti zahodu po Atlantiku in pristal na otoku Saint Brendan. Nova Fundlandija in Labrador sta bila prav tako povezana s to zgodbo, vendar spet ni arheoloških dokazov, ki bi jo podpirali. thumb|left|Plošča v cerkvi sv. Janeza obeležuje Humphreyjevo formalno zahtevo po Novi Fundlandiji za Anglijo 5. avgusta 1583
Giovanni Caboto (John Cabot) velja za prvega zgodnjenovoveškega odkritelja Nove Fundlandije in Labradorja. Po naročilu angleškega kralja Henrika VII. se je podal na odkritje in 24. junija 1497 verjetno pristal na rtu Bonavista na vzhodni obali Nove Fundlandije. Vendar pa so možne tudi druge lokacije na Novi Fundlandiji, v Labradorju in Novi Škotski. Kmalu zatem, leta 1499 in 1500, sta portugalska navigatorja João Fernandes Lavrador in Pêro de Barcelos raziskala in kartirala obalo. Prvi je dal ime Labradorju. Portugalska se je leta 1494 sklicevala na Tordesillsko pogodbo in zahtevala Labrador, saj je menila, da leži vzhodno od ločnice in je torej znotraj portugalske vplivne sfere.
Leta 1500 in 1501 sta se na Terra Verde (verjetno Nova Fundlandija) odpravil portugalski odpravi pod vodstvom bratov Miguel in Gaspar Corte-Real. Sledili so še drugi pomorščaki iz različnih držav. Leta 1524 je Giovanni da Verrazzano, italijanski pomorščak v službi francoskega kralja Franca I., raziskoval območje okoli Nove Fundlandije, leta 1524–25 pa sta portugalski navigator Estevão Gomes v španski službi in John Rut, ki ga je naročil kralj Henrik VIII. Angleški, raziskovala vode okoli Nove Fundlandije. Zelo pomembni sta bili dve potovanji, ki ju je leta 1534 in 1535–36 opravil Jacques Cartier po naročilu Francije. Odkril je zaliv sv. Lovrenca in bil prvi, ki je plul po reki sv. Lovrenca. Od druge polovice 16. stoletja naprej in v stoletjih, ki so sledila, so se številna potovanja osredotočala na iskanje severozahodne poti v Azijo. Vode okoli Nove Fundlandije so postale še posebej zanimive zaradi bogatih ribjih in kitovih zalog. Sprva so prevladovali baskovski, španski, portugalski in francoski ribiči. Od druge polovice 16. stoletja so angleške ribiške ladje začele igrati vse pomembnejšo vlogo, špansko in baskovsko ribištvo pa sta bila zdesetkana in vse bolj izpodrinjena, zlasti zaradi angleških zasebnikov, kot je bil Bernard Drake.
Angleško-britanska kolonija thumb|Zemljevid Nove Fundlandije Jamesa Cooka (1775)
Leta 1583 je bila Nova Fundlandija uradno razglašena za angleško ozemlje. Prva stalna angleška naselja so bila ustanovljena v naslednjih desetletjih, vključno s sedanjo prestolnico St. John's. Od druge polovice 17. stoletja naprej je anglo-špansko rivalstvo nadomestilo anglo-francosko. Angleške posesti na Novi Fundlandiji so bile ogrožene s strani bližnje francoske kolonije Kanada in so bile prizorišče več vojaških spopadov. Med vojno kralja Viljema (1689–1697), ki se je odvijala kot sekundarno severnoameriško vojno ob vojni za palatinsko nasledstvo v Evropi, je francoski poveljnik Pierre Le Moyne d'Iberville skoraj popolnoma opustošil angleške naselbine na Novi Fundlandiji. Ta grožnja se je končala šele, ko je Francija v sedemletni vojni (1756–1763) izgubila vse svoje posesti v Kanadi v korist Velike Britanije.
Dominion Nove Fundlandije 1907–1934 in leta do leta 1949
Od leta 1907 do 1934 je bila Nova Fundlandija skupaj z Labradorjem neodvisna dominion znotraj Britanskega imperija. Zaradi nemirov po veliki depresiji leta 1929 in politične nestabilnosti se je vlada leta 1934 strinjala z njeno razpustitvijo. Velika Britanija je ponovno prevzela nadzor, ozemlje pa je bilo prerazvrščeno v britansko kronsko kolonijo. Po drugi svetovni vojni se je pojavilo več možnosti: ostati britanska kolonija, ponovna pridobitev statusa dominija, dejansko doseči neodvisnost znotraj Skupnosti narodov, pridružitev sosednji Kanadi in gospodarska ali celo politična unija z Združenimi državami.
Na referendumu 22. julija 1948 so volivci tesno (52,3 %) zavrnili neodvisnost in se odločili za združitev s Kanado. Združitev je bila zaključena 31. marca 1949.
Nemški misijonarji moravske cerkve so imeli dolgo vlogo med Inuiti v Labradorju. Prvi transatlantski leti in transatlantske telekomunikacije (Marconi) so prav tako del zgodovine Nove Fundlandije kot edini sovražnikov stik z Nemčijo med drugo svetovno vojno in najbolj uničujoč potres in cunami v kanadski zgodovini (polotok Burin leta 1929).
Demografija 1. oktobra 2021 je imela Nova Fundlandija in Labrador 521.758 prebivalcev. Več kot polovica prebivalstva živi na polotoku Avalon v Novi Fundlandiji, kjer je glavno mesto in zgodovinska zgodnja naselbina. Od leta 2006 se je prebivalstvo province začelo povečevati prvič od začetka 1990-ih.
V začetku leta 2021 sta Nova Fundlandija in Labrador začela sprejemati vloge za priseljenski program Priority Skills. Vlada upa, da bo program, ki se osredotoča na visoko izobražene, visoko usposobljene prišleke s specializiranimi izkušnjami na področjih, kjer je povpraševanje preseglo lokalno usposabljanje in zaposlovanje, kot so poklici v tehnologiji in oceanskih znanostih, vsako leto privabil 2500 novih stalnih prebivalcev.
Po kanadskem popisu prebivalstva leta 2021 je bilo med desetimi najpogosteje govorjenimi jeziki v provinci angleščina (501.135 ali 99,81 %), francoščina (26.130 ali 5,2 %), arabščina (2.195 ali 0,44 %), španščina (2.085 ali 0,42 %), innuitščina (Montagnais) (1.925 ali 0,38 %), tagalogščina (1.810 ali 0,36 %), hindijščina (1.565 ali 0,31 %), mandarinščina (1.170 ali 0,23 %), nemščina (1.075 ali 0,21 %) in pandžabščina (1.040 ali 0,21 %). Vprašanje o znanju jezikov omogoča več odgovorov.
Gospodarstvo
Nova Fundlandija in Labrador sta dolga leta doživela depresivno gospodarstvo. Po propadu ribolova trske v zgodnjih 1990-ih je provinca trpela zaradi rekordne stopnje brezposelnosti, prebivalstvo pa se je zmanjšalo za približno 60.000. Zaradi velikega razcveta energije in virov je gospodarstvo province od preloma 21. stoletja doživelo velik preobrat. Stopnja brezposelnosti se je zmanjšala, prebivalstvo se je stabiliziralo in zabeležilo zmerno rast. Provinca je dosegla rekordne presežke, zaradi česar se je znebila statusa province, ki "ni imela" prebivalstva.