thumb|Sestavljena satelitska slika Južne Amerike Južna Amêrika je celina, ki jo sicer prečka ekvator, vendar je večina njene površine na južni polobli. Južna Amerika leži med Tihim in Atlantskim oceanom, v Panami pa se preko Srednje Amerike stika z drugo celino, Severno Ameriko.
Po površini je manjša od Severne Amerike, Azije in Afrike, vendar večja od Evrope. Delimo jo na tri nižavja (Amazonsko, Laplatsko in Orinoško nižavje), dve višavji (Brazilsko in Gvajansko višavje) in eno veliko gorsko verigo: Ande.
Po površini je Južna Amerika na četrtem mestu, po prebivalstvu pa na petem. Obsega 17.840.000 km2 in ima 434.254.119 prebivalcev."World Population Prospects 2022". United Nations Department of Economic and Social Affairs, Population Division. Retrieved 17 July 2022. Njena najvišja gora je Aconcagua (Argentina) 6960 m, najdaljša reka Amazonka (Brazilija) 6516 km in največje jezero Titikaka (Bolivija / Peru) 8340 km².
Geografija Južna Amerika zavzema južni del obeh Amerik. Celino na severozahodu na splošno razmejuje razvodje Darién vzdolž meje med Kolumbijo in Panamo, čeprav nekateri menijo, da je meja namesto tega Panamski prekop. GeopolitičnoCohen, Saul Bernard. 2003. "North and Middle America" (Ch. 5) . Geopolitics of the World System, in geografsko je vsa Panama – vključno z odsekom vzhodno od Panamskega prekopa v ožini – običajno vključena samo v Severno Ameriko in med države Srednje Amerike. Skoraj vsa celinska Južna Amerika leži na južnoameriški tektonski plošči.
Južna Amerika je dom številnih superlativov, vključno z drugim najvišjim neprekinjenim slapom na svetu, Angelov slap v Venezueli; najvišji enokapljični slap Kaieteur v Gvajani; največja reka po prostornini, Amazonka; najdaljše gorovje, Andi (katerih najvišja gora je Aconcagua s 6962 m; najbolj suho nepolarno mesto na svetu, puščava Atacama; najbolj mokro mesto na svetu, López de Micay v Kolumbiji; največji pragozd, Amazonski deževni gozd; najvišja prestolnica La Paz, Bolivija; najvišje komercialno plovno jezero na svetu, jezero Titicaca; in, razen raziskovalnih postaj na Antarktiki, najjužnejša stalno naseljena skupnost na svetu, Puerto Toro, Čile.
Glavni mineralni viri Južne Amerike so zlato, srebro, baker, železova ruda, kositer in nafta. Ti viri so njenim državam prinesli visok dohodek, zlasti v času vojne ali hitre gospodarske rasti industrializiranih držav drugod. Vendar je koncentracija v proizvodnji enega ali nekaj večjih izvoznih proizvodov pogosto ovirala razvoj in diverzifikacijo njenih gospodarstev. Nihanje cen surovin na mednarodnih trgih je v preteklosti vodilo do velikih vzponov in padcev, razcvetov in padcev v gospodarstvih južnoameriških držav, kar je pogosto povzročilo politično nestabilnost. To je pripeljalo do pozivov k diverzifikaciji proizvodnje in povečanju trgovine v sami Južni Ameriki.
Brazilija je največja država v Južni Ameriki, pokriva malo manj kot polovico kopne celine in obsega približno polovico prebivalstva celine. Preostale države in ozemlja so razdeljena med štiri podregije: andske države, karibske Južne Amerike, Gvajane in južni stožec.
Obrobni otoki
Fizično geografsko Južna Amerika vključuje tudi nekatere bližnje otoke. Nizozemski otoki ABC (Aruba, Bonaire in Curaçao), otoki Trinidad in Tobago (otok Trinidad in otok Tobago itd.), država Nueva Esparta in zvezna območja Venezuele ležijo na severnem delu južnoameriškega epikontinentalni pas in se včasih štejejo za dele celine. Geopolitično so bile vse otoške države in ozemlja v Karibih na splošno združene v podregijo Severne Amerike. Nasprotno sta otok Aves (ki ga upravlja Venezuela) in otočje San Andrés, Providencia in Santa Catalina (otok San Andrés, otok Providencia in otok Santa Catalina itd., ki jih upravlja Kolumbija) politično del južnoameriških držav, vendar fizičnografsko deli Severne Amerike.
Drugi otoki, ki jih pogosto povezujejo z geopolitično Južno Ameriko, so arhipelag Chiloé in otok Robinson Crusoe (oboje upravlja Čile), Velikonočni otok (kulturno del Oceanije, prav tako upravlja Čile), Galapaški otoki (ki jih upravlja Ekvador) veljajo za del Oceanije) in Tierra del Fuego (razdeljena med Argentino in Čilom). V Atlantskem oceanu Brazilija upravlja Fernando de Noronha, Trindade in Martim Vaz ter arhipelag svetega Petra in svetega Pavla, medtem ko Falklandske otoke () ter Južna Georgija in Južni Sandwichevi otoki (biogeografsko in hidrološko povezane z Antarktiko) sta bili pod krono upravljani kot dve britanski čezmorski ozemlji, katerih suverenosti nad otoki izpodbija Argentina.
Posebni primeri Izoliran vulkanski otok na južnoameriški plošči, otok Ascension, je geološko del Južne Amerike. Otok, ki je pod upravo Svete Helene, Ascension in Tristan da Cunha, je geopolitično del Afrike.
Falklandski otoki Leta 1592 je angleški pomorščak John Davis na krovu ladje Desire v Atlantskem oceanu odkril otočje. Leta 1960 so otoke poimenovali po viskontu Falklandu, zakladniku britanske mornarice. V različnih obdobjih so otoke zasedali Angleži, Španci, Francozi in Argentinci.
Podnebje
Vsa glavna svetovna podnebna območja so prisotna v Južni Ameriki.
Porazdelitev povprečnih temperatur v regiji predstavlja stalno pravilnost od 30° zemljepisne širine proti jugu, ko se izoterme vedno bolj zamenjujejo s stopinjami zemljepisne širine.O CLIMA. In: Atlas Mundial. São Paulo: Cia. Melhoramentos de São Paulo, 1999, pp. 20–21
V zmernih zemljepisnih širinah so zime in poletja milejši kot v Severni Ameriki. To je zato, ker je najobsežnejši del celine v ekvatorialnem pasu (regija ima več območij ekvatorialnih nižin kot katera koli druga regija), kar daje južnemu stožcu večji oceanski vpliv, ki znižuje temperature skozi vse leto.
Povprečne letne temperature v amazonskem bazenu nihajo okoli 27 °C, z nizkimi toplotnimi amplitudami in visokimi indeksi padavin. Med jezerom Maracaibo in ustjem Orinoka prevladuje ekvatorialno podnebje tipa kongoškega, ki vključuje tudi dele brazilskega ozemlja.
Vzhodno-osrednja brazilska planota ima vlažno in toplo tropsko podnebje. Severni in vzhodni del argentinskih pamp ima vlažno subtropsko podnebje s suhimi zimami in vlažnimi poletji kitajskega tipa, zahodno in vzhodno območje pa subtropsko dinarsko podnebje. Na najvišjih točkah andske regije je podnebje hladnejše od tistega na najvišji točki norveških fjordov. V andskih planotah prevladuje toplo podnebje, čeprav ga blaži nadmorska višina, v obalnem pasu pa ekvatorialno podnebje gvinejskega tipa. Od te točke do severa čilske obale se zaporedoma pojavi sredozemsko oceansko podnebje, zmerno bretonsko podnebje in že v Ognjeni zemlji hladno podnebje sibirskega tipa.
Razporeditev padavin je povezana z režimom vetrov in zračnih mas. V večini tropskega območja vzhodno od Andov vetrovi, ki pihajo s severovzhoda, vzhoda in jugovzhoda, prenašajo vlago iz Atlantika in povzročajo obilne padavine. Vendar pa so južnoatlantski tropski cikloni zaradi dosledno močnega strižnega vetra in šibke medtropske konvergenčne cone redki. V Orinoco Llanos in na Gvajanski planoti se raven padavin spreminja od zmerne do visoke. Pacifiška obala Kolumbije in severni Ekvador sta deževni regiji, pri čemer je Chocó v Kolumbiji najbolj deževen kraj na svetu skupaj s severnimi pobočji indijske Himalaje. Puščava Atacama, vzdolž tega odseka obale, je ena najbolj suhih regij na svetu. Osrednji in južni del Čila je podvržen ekstratropskim ciklonom, večina argentinske Patagonije pa je puščava. V pampah v Argentini, Urugvaju in južni Braziliji so padavine zmerne, z dobro porazdeljenim dežjem med letom. Zmerno suhe razmere v Gran Chaco nasprotujejo intenzivnim padavinam v vzhodni regiji Paragvaja. Na polsušni obali brazilskega severovzhoda je deževje povezano z monsunskim režimom.
Pomembni dejavniki pri določanju podnebja so morski tokovi, kot sta sedanji Humboldtov tok in Falklandski tok. Ekvatorialni tok Južnega Atlantika udarja ob severovzhodno obalo in se tam deli na dva druga: Brazilski tok in obalni tok, ki teče proti severozahodu proti Antilom, kjer se pomika proti severovzhodnemu toku in tako tvori najpomembnejši in slavni oceanski tok na svetu, Zalivski tok.
Živalstvo Južna Amerika je ena najbolj biološko raznovrstnih celin na Zemlji. Južna Amerika je dom številnih edinstvenih vrst živali, vključno z lamo, anakondo, pirajo, jaguarjem, vikunjo in tapirjem. Amazonski deževni gozdovi imajo visoko biotsko raznovrstnost, pri čemer je ocenjeno, da Brazilija vsebuje 10 % vseh vrst na Zemlji. 83 % južnoameriških velikih sesalcev (megafavna) je izumrlo ob koncu pleistocena pred približno 11.000 leti kot del kvartarnega izumrtja, med najvišjimi na vseh celinah, pri čemer so bile žrtve med drugim sabljastozobe mačke, lenivci, gliptodonti, gomphotheres, kopitarji Hippidion in Equus neogeus ter vsi preostali južnoameriški avtohtoni parkljarji.
Države in teritoriji
Država ali ozemlje Površina(km²)Podatki za kopne površine so iz The 2008 World Factbook, ki trenutno uporablja podatke iz julija 2007, razen če ni drugače navedeno. Prebivalstvo 2021 Gostota prebivalstva(na km2) Glavno mesto 45.276.780 Buenos Aires 12.079.472 La Paz in SucreLa Paz je administrativno glavno mesto Bolivije; 214.326.223 Brasília Vključuje Velikonočni otok v Pacifiku, čilensko ozemlje, ki ga pogosto vključujejo v Oceanijo. Santiago de Chile je administrativno glavno mesto Čila; Valparaíso je sedež parlamenta. 19.493.184 Santiago 51.516.562 Bogotá 17.797.737 Quito (Združeno kraljestvo)Zahteva jih Argentina. 3764 Port Stanley (Francija) 297.449(January 2009) Cayenne (Préfecture) 804.567 Georgetown 6.703.799 Asunción 33.715.471 Lima <ref>Zahteva ga Argentina; Južna Georgia in Južni Sandwichevi otoki v Južnem Atlantskem oceanu se pogosto povezuje z Antarktiko (zaradi njene bližine) in nima stalnega prebivalstva; ima le občasno skupino 100 raziskovalcev in obiskovalcev.</small></ref> 20 King Edward Pointhttp://country-facts.findthedata.org/q/240/2390/What-is-the-capital-city-of-South-Georgia-And-The-South-Sandwich-Islands-a-country-in-the-continent-of-Oceania 612.985 Paramaribo 3.426.260 Montevideo 28.199.867 Caracas Skupaj (ocena preb. 2021) 21,5
Zgodovina Prazgodovina
Ljudje naj bi Južno Ameriko najprej naselili, ko so ljudje prečkali Beringov kopenski most (danes Beringov preliv) pred vsaj 15.000 leti z ozemlja današnje Rusije. Migrirali so na jug skozi Severno Ameriko in sčasoma dosegli Južno Ameriko preko Panamske ožine.
Med najstarejšimi dokazi o prisotnosti človeka v Južni Ameriki je najdišče Monte Verde II v Čilu, ki naj bi bilo staro okoli 14.500 let. Od približno 13.000 let nazaj se je po vsej Južni Ameriki razširil slog puščic v obliki ribjega repa, njihovo izginotje pred približno 11.000 leti pa je sovpadalo z izginotjem južnoameriške megafavne. Koruza je bila v severnem delu Južne Amerike prisotna pred približno 6000 leti.
Do leta 2000 pred našim štetjem so bile po Andih in okoliških regijah naseljene številne agrarne skupnosti. Ribolov je postal razširjena praksa vzdolž obale, kar je pomagalo uveljaviti ribe kot primarni vir hrane. V tem času so se razvili tudi namakalni sistemi, ki so pripomogli k vzponu agrarne družbe.O'Brien, Patrick. (General Editor). Oxford Atlas of World History. New York: Oxford University Press, 2005. p. 25
Južnoameriške kulture so okoli leta 3500 pred našim štetjem začele udomačevati lame, vikunje, gvanake in alpake v visokogorju Andov. Poleg uporabe kot vira mesa in volne so te živali uporabljali za prevoz blaga.
Predkolumbovske civilizacije
Vzpon gojenja rastlin in kasnejši pojav stalnih človeških naselbin sta omogočila številne in prekrivajoče se začetke civilizacij v Južni Ameriki.