Nunavut je največje in najmlajše zvezno ozemlje Kanade. 1. aprila 1999 se je z zakonom Nunavut in zakonom o sporazumu o zahtevkih za zemljišča Nunavut, uradno odcepil od Severozahodnih ozemelj, meje pa so bile določene leta 1993. Glavni razlog odcepitve so bile težnje po večji avtonomiji večinskega inuitskega prebivalstva.
Ustanovitev Nunavuta je povzročila prvo večjo spremembo na kanadskem političnem zemljevidu v pol stoletja, odkar je bila leta 1949 sprejeta provinca Nova Fundlandija (danes Nova Fundlandija in Labrador).
Nunavut obsega večji del severne Kanade in večino Arktičnega arhipelaga. Zaradi obsežnega ozemlja je peta največja državna podrazdelitev na svetu in druga največja v Severni Ameriki (za Grenlandijo). Glavno mesto Iqaluit (prej Frobisher Bay) na Baffinovem otoku na vzhodu je bilo izbrano na plebiscitu leta 1995. Med drugimi večjimi skupnostmi sta regionalni središči Rankin Inlet in Cambridge Bay.
Nunavut vključuje otok Ellesmere na skrajnem severu, vzhodni in južni del Viktorijinega otoka na zahodu ter vse otoke v zalivih Hudson, James in Ungava, vključno z zahodnim delom otoka Killiniq na jugovzhodu in otokom Akimiski daleč na jugu preostalega ozemlja. Je edina geopolitična regija Kanade, ki ni povezana s preostalo Severno Ameriko prek Panameriške ceste.
Nunavut je najmanj gosto poseljena večja državna podrazdelitev na svetu (brez Antarktike) in je celo manj gosto poseljena kot danska Grenlandija. S 36.858 prebivalci po kanadskem popisu prebivalstva leta 2021 (v primerjavi s 35.944 leta 2016), ki jih večinoma sestavljajo Inuiti, in kopensko maso, ki je skoraj tako velika kot Mehika, ima Nunavut površino 1.836.993,78 km², gostoto prebivalstva 0,022/km².
V Nunavutu je tudi najsevernejše neprekinjeno naseljeno mesto na svetu, Alert. Eureka, vremenska postaja na otoku Ellesmere, ima najnižjo povprečno letno temperaturo med vsemi kanadskimi vremenskimi postajami.
Zgodovina Zgodnja zgodovina
Območje, ki je danes celinski Nunavut, je bilo prvič naseljeno pred približno 4500 leti s strani preddorsetske kulture, raznolike paleoeskimske kulture, ki se je preselila proti vzhodu iz območja Beringovega preliva.
Preddorsetsko kulturo je pred približno 2800 leti nasledila Dorsetska kultura. Antropologi in zgodovinarji verjamejo, da se je Dorsetska kultura nekako razvila iz preddorsetske.
Helluland, ki so ga nordijski raziskovalci opisali kot obisk v svojih Sagah Islandcev, je bil povezan z Baffinovim otokom v Nunavutu. Trditve o stikih med Dorsetom in Vikingi so sporne.
Ljudstvo Thule, predniki sodobnih Inuitov, se je v 11. stoletju začelo seliti iz Aljaske na Severozahodna ozemlja in Nunavut. Do leta 1300 je geografski obseg naselbine Thule vključeval večino sodobnega Nunavuta.
Selitev ljudstva Thule sovpada z upadanjem Dorsetov. Ljudje Thule so genetsko in kulturno popolnoma nadomestili Dorset nekaj časa po letu 1300.
Evropska raziskovanja
Najstarejši pisni zgodovinski zapis o tem območju datira v leto 1576, poročilo pa je napisal angleški raziskovalec Martin Frobisher. Medtem ko je vodil odpravo za iskanje Severozahodnega prehoda, je Frobisher mislil, da je odkril zlato rudo okoli vodnega telesa, ki je danes znano kot Frobisherjev zaliv na obali Baffinovega otoka."Nunavut: The Story of Canada's " , Maple Leaf Web Ruda se je izkazala za ničvredno, vendar je Frobisher vzpostavil prvi zabeleženi evropski stik z Inuiti. V 17. stoletju so mu sledili drugi raziskovalci, ki so iskali izmuzljivi Severozahodni prehod, vključno s Henryjem Hudsonom, Williamom Baffinom in Robertom Bylotom.
20. in 21. stoletje Otoka Cornwallis in Ellesmere sta bila v 1950-ih pomembna v zgodovini hladne vojne. Zvezna vlada je zaradi zaskrbljenosti zaradi strateškega geopolitičnega položaja območja v okviru preselitve v visoko arktično območje preselila Inuite iz Nunavika (severni Quebec) v Resolute in Grise Fiord. V neznanih in sovražnih razmerah so se soočali z lakoto, a so bili prisiljeni ostati.McGrath, Melanie. The Long Exile: A Tale of Inuit Betrayal and Survival in the High Arctic. Alfred A. Knopf, 2006. Hardcover: Paperback:
Štirideset let pozneje je Kraljeva komisija za domorodna ljudstva leta 1994 izdala poročilo z naslovom Preselitev v visoko arktično območje: poročilo o preselitvi v letih 1953–55. Vlada je izplačala odškodnino prizadetim in njihovim potomcem. 18. avgusta 2010 se je v Inukjuaku častni John Duncan, poslanec, prej minister za indijanske zadeve in severni razvoj ter zvezni sogovornik za Métise in Indijance brez statusa, v imenu kanadske vlade uradno opravičil za preselitev v visoko arktično območje.
Razprave o delitvi severozahodnih ozemelj po etničnih mejah so se začele v 1950-ih, zakonodaja za dosego tega cilja pa je bila uvedena leta 1963. Po neuspehu je zvezna komisija priporočila, da se tak ukrep ne sprejme.
V 1970-ih se je med Inuiti, Prvimi narodi in Inuji povečal aktivizem za priznanje njihove prisilne asimilacije. Leta 1976 so se stranke v okviru pogajanj o ozemljih med Inuiti Tapiriit Kanatami (takrat imenovanimi Inuit Tapirisat Kanade) in zvezno vlado pogovarjale o delitvi Severozahodnih ozemelj, da bi Inuiti dobili ločeno ozemlje. 14. aprila 1982 je bil na severozahodnih ozemljih izveden plebiscit o delitvi. Večina prebivalcev je glasovala za, zvezna vlada pa je sedem mesecev pozneje dala pogojni sporazum.
Sporazum o zahtevkih za zemljišča je bil sklenjen septembra 1992 in ga je na referendumu ratificiralo skoraj 85 % volivcev v Nunavutu. 9. julija 1993 je kanadski parlament sprejel Zakon o sporazumu o zahtevkih za zemljišča Nunavuta in Zakon o Nunavutu. Prehod na ustanovitev ozemlja Nunavut je bil zaključen 1. aprila 1999. 18. januarja 2024 sta zvezna in teritorialna vlada podpisali Sporazum o decentralizaciji zemljišč in virov Nunavuta; vladi Nunavuta daje nadzor nad zemljišči in viri ozemlja.
Leta 2020 je Nunavut uvedel stroge potovalne predpise, da bi preprečil izbruh pandemije COVID-19. Vlada je prepovedala vstop skoraj vsem nerezidentom. 6. novembra 2020 je Nunavut potrdil svoj prvi primer v Sanikiluaqu, saj je bil prej edini kraj v Severni Ameriki, kjer ni bilo primerov COVID-19.
Geografija
Nunavut pokriva 1.836.993,78 km² kopnega in 160.930 km² vode v severni Kanadi. Ozemlje vključuje znaten del celine, večino Arktičnega arhipelaga ter vode in otoke Hudsonovega zaliva, Jamesovega zaliva in zaliva Ungava; to vključuje oddaljene otoke Belcher in otok Akimiski, ki sta bila del severozahodnih ozemelj, od katerih je bil Nunavut ločen. Zaradi tega je peta največja podnacionalna enota (ali upravna enota) na svetu. Če bi bil Nunavut država, bi se po površini uvrstil na 15. mesto.
Nunavut ima dolge kopenske meje s Severozahodnimi ozemlji na celini in nekaj arktičnimi otoki ter z Manitobo južno od celinske Nunavut; na jugozahodu se na kvadripointu sreča tudi s Saskatchewanom in ima kratko kopensko mejo z Novo Fundlandijo in Labradorjem na otoku Killiniq. Meja s Severozahodnimi ozemlji se približno ujema z gozdno mejo v Kanadi. Nunavut si deli morske meje s provincami Quebec, Ontario in Manitoba; te potekajo vzdolž obale teh provinc in vključujejo celotne zalive pod jurisdikcijo Nunavuta, namesto da bi običajno potekale skozi sredino vodnega telesa. Z Grenlandijo, sestavno državo Danskega kraljestva, si deli predvsem morsko mednarodno mejo, ki vključuje kratko kopensko mejo na otoku Hans.
Najvišja točka Nunavuta je vrh Barbeau (2616 m) na otoku Ellesmere. Gostota prebivalstva je 0,022/km2, kar je ena najnižjih na svetu. Za primerjavo, Grenlandija ima približno enako površino in skoraj dvakrat več prebivalcev.
Podnebje Nunavut ima v večini regij polarno podnebje zaradi visoke zemljepisne širine in manjšega celinskega poletnega vpliva kot območja na zahodu. V bolj južnih celinskih območjih je zelo hladno subarktično podnebje, saj je julij nekoliko milejši od zahtevanih 10 °C.
Demografija Nunavut ima po popisu prebivalstva iz leta 2021 36.858 prebivalcev. Leta 2021 se je 30.865 ljudi opredelilo kot Inuiti (84,3 % celotnega prebivalstva), 180 kot Prvi narodi (0,5 %), 120 kot Métisi (0,3 %), 230 z več ali drugimi avtohtonimi ljudstvi (0,6 %) in 5210 kot neavtohtoni (14,2 %).
Stopnja rasti prebivalstva Nunavuta je že več desetletij precej nad kanadskim povprečjem, predvsem zaradi rodnosti, ki je bistveno višja od kanadskega povprečja – trend, ki se nadaljuje. Med letoma 2011 in 2016 je imel Nunavut najvišjo stopnjo rasti prebivalstva od vseh kanadskih provinc ali ozemelj, in sicer 12,7 %. Druga najvišja je bila Alberta s stopnjo rasti 11,6 %. Med letoma 2016 in 2021 se je rast prebivalstva povečala za 2,5 % (tretja najnižja), kar je 10,2 % manj kot v prejšnjem popisu.
Uradni jeziki so inuitski jezik (Inuktitut in Inuinnaqtun), znan kot Inuktitut, angleščina in francoščina. V popisu prebivalstva leta 2016 je bilo ugotovljeno, da 2045 ljudi (5,8 %), ki so živeli v Nunavutu, ni znalo nobenega od uradnih jezikov Kanade. Popis prebivalstva leta 2016 je tudi pokazal, da je od 30.135 Inuitov v Nunavutu 90,7 % govorilo inuktitut ali inuinaqtun.
Gospodarstvo
Gospodarstvo Nunavuta poganjajo inuitska in teritorialna vlada, rudarstvo, raziskovanje nafte, plina in mineralov, umetnost, obrt, lov, ribolov, kitolov, turizem, promet, razvoj stanovanj, vojska, raziskave in izobraževanje. Trenutno v Nunavutu deluje en kolidž, Nunavut Arctic College, ter več arktičnih raziskovalnih postaj, ki so na ozemlju. Nova kanadska visokoarktična raziskovalna postaja CHARS načrtuje za Cambridge Bay in visokoseverno postajo Alert Bay.
Iqaluit vsako leto aprila gosti letni Nunavutski rudarski simpozij, sejem, ki predstavlja številne gospodarske dejavnosti, ki potekajo v Nunavutu.
Baffinland Iron Mines Corporation, upravljavec rudnika Mary River, je največji delodajalec v zasebnem sektorju na ozemlju z več kot 2600 delavci in je leta 2019 predstavljal 23 odstotkov gospodarske dejavnosti Nunavuta.
Trenutno v Nunavutu delujejo trije večji rudniki. Agnico-Eagle Mines Ltd – oddelek Meadowbank. Rudnik zlata Meadowbank je odprti rudnik zlata z ocenjeno življenjsko dobo rudnika 2010–2020 in zaposluje približno 680 ljudi.
Drugi rudnik v proizvodnji je rudnik železove rude Mary River na severu Baffinovega otoka, ki ga upravlja Baffinland Iron Mines in proizvaja visokokakovostno železovo rudo za neposreden izvoz.
Najnovejši odprti rudnik je Doris North oziroma rudnik Hope Bay, ki ga v bližini letališča Hope Bay upravlja TMAC Resource Ltd. Ta novi rudnik visokokakovostnega zlata je prvi v vrsti potencialnih rudnikov v nahajališčih zlata vzdolž celotnega zelenega kamnitega pasu Hope Bay.
Prebivalci Nunavuta se za pogon generatorjev in ogrevanje domov zanašajo predvsem na dizelsko gorivo, fosilna goriva pa se iz južne Kanade dostavljajo z letali ali ladjami, ker je v regijo malo ali nič cestnih ali železniških povezav. Vlada si prizadeva za večjo uporabo obnovljivih virov energije, kar skupnost na splošno podpira.
Ta podpora izhaja iz dejstva, da Nunavut čuti posledice globalnega segrevanja.Nunavut and Climate Change , Aboriginal Affairs and Northern Development Canada Nekdanja premierka Nunavuta Eva Aariak je leta 2011 dejala: »Podnebne spremembe so zelo močne. Vplivajo na naše lovce, živali, tanjšanje ledu je velika skrb, prav tako pa tudi erozija zaradi taljenja permafrosta.« Regija se segreva približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, ugotavlja Medvladni panel ZN za podnebne spremembe.
Turizem