Flavij Heraklij Avgust (), po poreklu Armenec, je bil od 5. oktobra 610 do 11. februarja 641 cesar Bizantinskega cesarstva,Fox, C.R. (29. marec 1996). »What, if anything, is a Byzantine?«. Lone Star College–Tomball. http://www.romanity.org/htm/fox.01.en.what_if_anything_is_a_byzantine.01.htm. Pridobljeno 21. oktobra 2009.Tarasov, Oleg (2004). Icon and Devotion: Sacred Spaces in Imperial Russia (January 3, 2004 ed.). Reaktion Books. ISBN 1-86189-118-0, str. 121.El-Cheikh, Nadia Maria. Byzantium viewed by the Arabs (2004 ed.). Harvard CMES. ISBN 0-932885-30-6. str. 22 * okoli 575, Kapadokija, Bizantinsko cesarstvo, † 11. februar 641, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo
Na oblasti je bil več kot trideset let. Njegova zasluga je, da se je v Bizantinskem cesarstvu opustila raba latinščine, da je na njeno mesto kot uradni jezik stopila grščina in da je prišlo do obsežne helenizacije cesarstva. Njegov vzpon na oblast se je začel leta 608, ko se je skupaj z očetom, ki je bil tudi Heraklij in je bil podkralj Afriškega ekzarhata, uspešno vodil upor proti osovraženemu uzurpatorju, cesarju Fokasu (Flavij Fokas Avgust).
Med njegovim vladanjem je bilo več obsežnih vojnih pohodov. Ko je leta 610 prišel na prestol, se je najprej spopadel s Sasanidi, ki jim je vladal kralj Kozrav II. Prve bitke so se končale s Heraklijevimi porazi in Perzijci so prodrli do samega Konstantinopla. Perzijska vojska je mesto napadla z vzhoda, vojska Avarov, Slovanov in Bolgarov pa istočasno z zahoda in z morja. Herakliju se je zaradi mogočnega mestnega obzidja in močne mornarice uspelo izogniti popolnemu porazu. Kmalu zatem je sprožil politično kampanjo za reformo armade. Po uspešno opravljeni reformi je leta 627 vdrl na perzijsko ozemlje in v bitka pri Ninivah zlomil perzijsko vojsko. Poraz je tako oslabil Sasanidsko cesarstvo, da se ni moglo uspešno upreti kasnejšemu napadu islamskih sil.
Heraklij je bil prvi bizantinski cesar, ki se je spopadel z muslimani. Po zmagi nad Sasanidi je začel cesarstvo ogrožati nov sovražnik, islam. Islamske sile so zlahka premagale Perzijce in leta 634 vdrle v Sirijo, kjer so porazile Heraklijevega brata Teodorja. Heraklij je po nizu vojaških spopadov izgubil Sirijo, Arabci pa so nato v kratkem času zasedli Mezopotamijo, Armenijo in Egipt.
Na verskem področju je bil Heraklij gonilna sila pokristjanjevanja ljudstev, ki so prodirala na Balkan. Papež Janez IV. (640-642) je na njegovo zahtevo poslal krščanske učitelje in misijonarje v novo hrvaško provinco Dalmacijo, ki jo je ustanovil knez Porga in njegovo pleme, ki je prakticiralo slovansko poganstvo. Poskušal je popraviti posledice razkola v krščanski cerkvi, ki je nastal zaradi monofizitov, tako da je promoviral kompromisno doktrino monoteletstvo. Monotelrtstvo sta obe sprti strani zavrnili kot heretično.
Poreklo Heraklij je bil najstarejši sin Heraklija Starejšega in Epifanije. Očetu vsi priznavajo armensko poreklo, mati Epifanija pa je bila verjetno iz Kapadokije. Za Heraklija velja, da je verjetno ali domnevno od otroštva govoril armensko in grško, vendar tudi to ni zanesljivo. O njegovem poreklu je vsekakor znano zelo malo. Njegov oče je bil leta 590 ključni general med vojno cesarja Mavricija s šahom Bahramom Čobinom, uzurpatorjem Sasanidskega cesarstva. Po vojni je Mavricij imenoval Heraklija Starejšega na položaj ekzarha Afrike.
Upor proti Fokasu in prihod na prestol thumb|left|Zlati solidus Heraklija in njegovega očeta, kovan med njunim uporom proti Fokasu
Leta 608 je Heraklij starejši odpovedal zvestobo cesarju Fokasu, ki je pred šestimi leti strmoglavil Mavricija. Uporniki so izdali kovance, na katerih sta bila oba Heraklija oblečena v hipatosa, čeprav nobeden od njiju takrat ni izrecno zahteval cesarskega naslova. Heraklijev mlajši bratranec Niketa je začel kopensko invazijo na Egipt in leta 609 je premagal Fokasovega generala Bonosa. Heraklij mlajši je medtem z drugo vojsko odplul proti Konstantinoplu. Ko je prišel do tja, so ekskubitorji, elitna cesarska garda pod poveljstvom Fokasovega zeta Priska, prestopili na njegovo stran in Heraklij je brez resnega odpora vstopil v mesto ter ujel in obglavil Fokasa. .
5. oktobra 610 je bil Heraklij kronan v kapeli sv. Štefana v Veliki palači. Potem se je poročil s Fabijo, ki se je preimenovala v Evdokijo. Po njeni smrti leta 612 se je leta 613 poročil s svojo nečakinjo Martino. Njegov drugi zakon je bil incestozen in zato zelo nepriljubljen. Med vladanjem Heraklijevih sinov naj bi Martina postala center moči in političnih spletk. Kljub vsesplošnemu sovraštvu do nje, je Heraklij zavrnil zahtevo patriarha Sergija, da bi se ločil.
Bizatinsko-sasanidska vojna (602–628) Začetni perzijski uspehi Med njegovimi balkanskimi pohodi je cesarja Mavricija in njegovo družino novembra 602 po uporu umoril Fokas. Mavricij je na prestol Sasanidskega cesarstva vrnil Kozrava II. in cesarja sta do Mavricijeve smrti ostala prijatelja. Po njegovi smrti je Kozrav izkoristil priložnost za napad na Bizantinsko cesarstvo in ponovno osvojil Mezopotamijo. Na perzijskem dvoru je bil nekdo, ki je trdil, da je Mavricijev sin Teodozij, in Kozrav je od Bizantincev zahteval, da ga sprejmejo za cesarja.
thumb|Heraklij s sinom Heraklijem Konstantinom okoli leta 613-616
V vojni so bili Perzijci sprva uspešni, deloma zaradi Fokasovega brutalnega zatiranja in nasledstvene krize, ki je nastala, ko je general Heraklij poslal svojega nečaka Niketa, da napade Egipt. Napad je Herakliju mlajšemu omogočil, da je leta 610 zahteval bizantinski prestol, in po prihodu v Konstantinopel odstavil tiranskega Fokasa.
V tem času so Perzijci osvojili tudi Kavkaz, leta 611 zavzeli Sirijo in vdrli v Anatolijo. Protinapad Bizantincev, ki ga je vodil Heraklij dve leti kasneje, sta pred Antiohijo odločilno odbila Šahrbaraz in Šahin in bizantinski protinapad je propadel. Perzijci so nato opustošili dele Anatolije in zavzeli Kalcedon nasproti Konstantinopla ob Bosporju.
V naslednjem desetletju je Perzijcem uspelo osvojiti Palestino in do sredine leta 621 cel Egipt. Medtem so Slovani in Avari izkoristili krizo, preplavili Balkan in pripeljali cesarstvo na rob uničenja. Leta 613 je perzijska vojska s pomočjo Judov zavzela Damask, leta 614 Jeruzalem, poškodovala baziliko Božjega groba in zasegla pravi križ. Ko so Sasanidi leta 615 dosegli Kalcedon, je bil Heraklij pripravljen odstopiti in dovoliti, da Bizantinsko cesarstvo postane Perziji podrejena država. Kozrav II. je mirovno ponudbo zavrnil in aretiral Heraklijeve veleposlanike.
S Perzijci pred samimi vrati Konstantinopla je Heraklij razmišljal o tem, da bi zapustil mesto in prestolnico preselil v Kartageno, vendar ga je močna cerkvena osebnost, patriarh Sergij, prepričal, naj ostane. Heraklij je bil za obzidjem Konstantinopla varen in je v zameno za mir ponudil perzijskemu šahu letni davek tisoč talentov zlata, tisoč talentov srebra, tisoč svilenih oblačil, tisoč konj in tisoč devic. Mir mu je omogočil, da je obnovil vojsko cesarstva tako, da je zmanjšal nevojaške izdatke, razvrednotil valuto in s podporo patriarha Sergija pretopil cerkvene zaklade, da bi zbral potrebna sredstva za nadaljevanje vojne.
Bizantinska protiofenziva in oživitev cesarstva
4. aprila 622 je Heraklij zapustil Konstantinopel in mesto zaupal Sergiju in generalu Bonu kot regentoma svojega sina. Svoje sile je zbral v Mali Aziji, verjetno v Bitiniji, in potem, ko jim je oživil porušeno moralo v vojski, sprožil novo protiofenzivo, ki je dobila značaj svete vojne. Vojska je kot svoj prapor nosila acheiropoieton – čudežno sveto ikono s podobo Kristusa, ki ni bila delo človeških rok.
thumb|levo|300px|Kerubin in Heraklij sprejemata podreditev Kozrava II.
Rimska vojska se je odpravila v Armenijo, porazila vojsko perzijskih zaveznikov Arabcev in nato še perzijsko vojsko pod Šahrbarazovim poveljstvom. Heraklijev pohod je trajal več let. 25. marca 624Chronicon Paschale 624. je skupaj z družino ponovno zapustil Konstantinopel. 15. aprila je v Nikomediji praznoval Veliko noč in se nato odpravil na pohod na Kavkaz. V Armeniji je dosegel več zmag proti Kozravu II. in njegovim generalom Šahrbarazu, Šahinu in Šahraplakanu. Istega leta je Vizigotom uspelo ponovno zavzeti Kartageno, glavno mesto zahodne bizantinske province Španije, kar je povzročilo izgubo ene redkih manjših provinc, ki so jih osvojile vojske Justinijana I. Leta 626 so Avari in Slovani ob podpori perzijske vojske oblegali Konstantinopel, a obleganje ni uspelo. Bizantinci so svojo zmago pripisali ikonam Device, ki jih je Sergij nosil v procesiji okoli mestnega obzidja. Medtem je drugo perzijsko vojsko pod Šahinovim poveljstvom porazil Heraklijev brat Teodor.
thumb|Heraklij (na srtedini) časti Marijino ikono pred pohodom proti Perzijem; Manasova korinika, 12. stoletje
Po razpadu perzijskih vojnih prizadevanj je Herakliju uspelo prepričati Gokturke iz Zahodnega turškega kaganata, da so vdrli v perzijsko Zakavkazje, in s spetkarjenjem dosegel, da je Kozrav II. ukazal usmrtiti generala Šahrbaraza. Konec leta 627 je sprožil zimsko ofenzivo v Mezopotamiji, kjer je kljub dezerterstvu svojih turških zaveznikov v bitki pri Ninivah premagal Perzijce pod Rahzadovim poveljstvom. Nadaljeval je pohod proti jugu ob Tigrisu je oplenil Kozravovo Veliko palačo v Dastagirdu. Napad na Ktezifon mu je preprečilo uničenje mostov na kanalu Nahravan. Diskreditiranega Kozrava II. so zaradi vrste katastrof strmoglavili in ubili v državnem udaru, ki ga je vodil njegov sin Kavad II. Slednji je takoj zaprosil za mir in se strinjal z umikom z vseh zasedenih ozemelj. Leta 629 je Heraklij z veličastno slovesnostjo v Jeruzalem vrnil pravi križ.
Heraklij je po zmagi privzel starodavni perzijski vladarsli naziv "kralj kraljev". Kasneje se je od leta 629 imenoval basileus, se pravi "suveren". Ta naslov so bizantinski cesarji uporabljali še naslednjih 800 let. Razlog, da je Heraklij izbral ta naslov namesto prejšnjih rimskih, na primer Avgust, so nekateri poznavalci pripisali njegovemu armenskemu poreklu.
Heraklijeva zmaga nad Perzijci je končala vojno, ki je s prekinitvami trajala skoraj 400 let in povzročala nestabilnost v Perzijskem cesarstvu. Kavad II. je umrl le nekaj mesecev po prevzemu oblasti, kar je Perzijo pahnilo v večletne dinastične spore in državljansko vojno. Perzijski prestol so v nekaj mesecih drug za drugim zasedali Ardašir III., Heraklijev zaveznik Šahrbaraz ter Kozravovi hčerki Boran in Azarmidoht. Država se je stabilizirala šele potem, ko je leta 632 prestol nasledil Jazdegerd III., vnuk Kozrava II. Do takrat je bilo Sasanidsko cesarstvo zelo neorganizirano, oslabljeno zaradi dolgoletne vojne in državljanskih sporov glede nasledstva prestola. Vojna je bila uničujoča tudi za Bizantince in imela dolgoletne posledice. V nekaj naseldnjih letih so obe cesarstvi premagali Arabci, kar je nazadnje privedlo do arabske osvojitve Perzije in padca Sasanidske dinastije leta 651.
Bizantinsko-arabske vojne thumb|Gibanje arabskih in bizantinskih vojaških enot od septembra 635 do tik pred bitko pri Jarmuku