Mesta Art Nouveau so tista, kjer se je v začetku dvajsetega stoletja uveljavil slog Art Nouveau in kjer so se ohranila zgodnja pričevanja te umetnosti v raznih oblikah, predvsem v arhitekturi. left|150px|thumb|Alphonse Mucha: plakat Moët & Chandon Obnova sloga
Art Nouveau se je uveljavil kot umetniški slog leta 1893 v Bruslju, ko je Victor Horta zgradil prvo kompletno stavbo v tem slogu, hotel Tassel. Sledila je vrsta novih gradenj, v katerih se je slog razvijal in izpopolnjeval. Večina ostalih evropskih mest je na podoben način razvila različne smeri in variante sloga, a Bruselj je ostal najvažnejše mesto Art Nouveauja. Zato je razumljivo, da se je pred dvema desetletjima prav tu začutila potreba po obnovi in zaščiti sloga, ki sta ga bili svetovni vojni potisnili v pozabo. Leta 1999 je bilo ustanovljeno omrežje (network) Réseau Art Nouveau Network, pri katerem so sodelovala z Belgijsko prestolnico še sledeča mesta partnerji: Ålesund, Barcelona, Budimpešta, Dunaj, Glasgow, Helsinki, Ljubljana, Nancy, Reus, Riga, Terrassa in Avignonska šola (École d'Avignon) kot tehnični partner. Kmalu so se pridružila še druga mesta, ki so želela ohraniti svojo dediščino Art Nouveauja. Spletna stran omrežja podrobno opisuje spodaj navedena mesta in njihove posebnosti. Razen teh krajev, ki so se povezala v »Reseau«, so pomembna za Art Nouveau tudi razna druga mesta, predvsem zato, ker so v njih delovali veliki mojstri, na primer München (August Endell, Richard Riemerschmid), Weimar (Henry van de Velde), Palermo (Ernesto Basile), Chicago (Frank Lloyd Wright) in druga.
Ålesund 150px|right|thumb|Ålesund: Lekarna Svane Ålesund je pomembno ribiško pristanišče v zahodni Norveški, 236 km severno od mesta Bergen. Dne 23. januarja 1904 je nastal v eni od tovarn, ki so proizvajale ribje konzerve, hud požar. Ker je pihal močan veter in so bile skoraj vse mestne hiše lesene, se je požar naglo razširil in ga ni bilo mogoče upihniti. Pogorelo je okoli 850 zgradb in več kot deset tisoč ljudi je ostalo brez strehe. Vsa država se je organizirala za pomoč mestu in skupina 52 arhitektov je začela načrtovati nove zgradbe. Nemški cesar Viljem II., ki je hodil v te kraje na počitnice, je takoj poslal v Ålesund štiri ladje z vsem potrebnim za brezdomce. Po njegovem zgledu je veliko število obrtnikov šlo pomagat pri obnovi mesta, ki je v treh letih spet zaživelo. Vse nove hiše, ki so jih iz previdnosti zgradili iz kamna in opeke, so postavili v takrat modernem slogu, Art Nouveauju. Še danes se mesto lahko pohvali z več kot 400 zgradbami v tem slogu, kar je tudi edinstven prikaz okolja izpred prve svetovne vojne.
Aveiro 250px|left|thumb|Aveiro: okrašeno pročelje Aveiro je starinsko portugalsko mesto na obali Atlantskega oceana; leta 2001 je imelo 73.335 prebivalcev. V začetku dvajsetega stoletja se je vrnilo domov več Portugalcev, ki so se bili izselili v Brazilijo, kjer so tudi obogateli. Po povratku so se večinoma ustavili v mestu, kjer so se izkrcali, to je v Aveiru, in si tu zgradili hišo. Niso bili seznanjeni z zgodovino in idejami novega stila; posnemali so le njegove najvidnejše značilnosti, ki so bile kakor nalašč ustvarjene za razkazovanje bogastva. Tako so nastale stavbe z izrazitimi pročelji Art Nouveauja, a s klasično razporejenimi in opremljenimi notranjimi prostori. Novi slog je bil nekakšen dokaz, da se arhitekt razume na moderno umetnost, in prijelo se ga je ime aveirski slog. Posebnost aveirskega sloga so keramične ploščice z motivi pravega evropskega Art Nouveauja. Bile so odgovor srednjega in nižjega sloja prebivalstva na bahanje bogatinov: kdor si ni mogel privoščiti novomodne arhitekture, je obstoječo stavbo okrasil s ploščicami in ji s tem dal videz modernega novega sloga.
Bad Nauheim 250px|right|thumb|Bad Nauheim, v ospredju termalni vrelec Bad Nauheim leži v osrednji Nemčiji, približno 40 km severno od Frankfurta. Znan je predvsem po toplicah, ob katerih je bilo med letoma 1902 in 1912 zgrajeno veliko zdravilišče. Prav to zdravilišče je največja umetnina kraja, saj so vsi objekti sezidani in bogato opremljeni v čistem slogu Art Nouveau. To je skupina šestih kopaliških zgradb s številnimi osebnimi kabinami, ki so razporejene po obširnem parku okoli termalnega vrelca. Ker so bile takrat toplice ne samo kraj zdravljenja, pač pa predvsem neke vrste klub, kjer se je shajala aristokracija, je bil prvotnemu zdravstvenemu domu dodan prizidek z gledališčem in teraso. Zgrajena je bila tudi elegantna polkrožna stavba, v kateri je dvorana s prostorom za orkester. Okoli vseh stavb so prostorna dvorišča in vrtovi, na sredi parka pa je najstarejša zgradba kompleksa, ki je danes sedež javne knjižnice.
Barcelona 250px|right|thumb|Barcelona: Hiša Fuster (Lluis Domènech i Montaner) Čeprav se po navadi istoveti izraz Art Nouveau s španskim imenom Modernismo, je Art Nouveau v resnici le zaključna in izpopolnitvena faza Modernisma. V zadnjem desetletju devetnajstega stoletja so začeli španski arhitekti predvsem v Barceloni obnavljati zgodovinske oblike umetnosti, a vedno z inovativnimi posegi, kar je ustvarilo poseben slog, istočasno arhaičen in moderen. Na to podlago se je ob prelomu stoletja vključil Art Nouveau. Kot trenutno najbolj zanimiva novost je preplavil že itak raznoliki Modernismo in se zlil v edinstveni novi slog umetnosti. Zaradi tega je španski Art Nouveau zelo različen od centralnoevropskega. Razlika se kaže tudi v pojmovanju umetnikove svobode izražanja, za katero je Secesija postavila nove mejnike: medtem ko so evropski secesionisti odstopili od klasičnih kanonov in se s tem tudi odpovedali mecenom, je španska umetnost ostala še vedno odvisna od bogatih sponzorjev in njihovih napotkov. Razen tega se Modernismo odlikuje tudi po trajanju, saj ga izbruh prve svetovne vojne ni prekinil. Španija je tedaj ostala nevtralna in vojna dogajanja je niso dosegla, zato je novi slog trajal še dolgo potem, ko je bil v ostali Evropi že pozabljen.
Bruselj 200px|right|thumb|Ixelles, rue de Belle-Vue 44-46 (Ernest Blerot) Začetek arhitekture v slogu Art Nouveau je treba povezati z ozkimi hišami, ki so značilne za severnoevropska mesta, posebno za Bruselj. Te hiše, vse na videz enake, so bile tudi dejansko ena enaka drugi. Ko je mesto nastajalo, se davki niso računali na površino zasedenega zemljišča, pač pa na širino pročelja, to je na metražo zidov vzdolž ceste. Razumljivo torej, da so bile hiše samo toliko široke, da so zavzemale vhod in eno okno, vsega lahko samo pet metrov, čeprav so se potem v globino lahko malo razpotegnile. Notranjost ni mogla biti drugačna kot dnevna soba z oknom na cesto in ob njej iz vhoda dolg hodnik proti kuhinji, ki je imela okno na dvorišče za hišo. Ozke stopnice so vodile v nadstropje, kjer sta bili navadno dve sobi. To so bile hiše, ki se jih je Art Nouveau lotil spreminjati. V teh umetninah pride do izraza arhitektov talent, ki je znal spremeniti stroge in enolične starinske interjerje v elegantne osvetljene prostore. Poleg novih idej za preureditev notranjih prostorov so nastali v Bruslju tudi novi načini zunanjih poslikav. Hiše so bile opremljene s freskami ali, bolj pogosto, s tehniko »sgraffito«, ki je bila ena od srednjeveških tehnik dekoracije, a se že stoletja ni več uporabljala. Te slike, ki so bile zaradi obeh svetovnih vojn dolgo zanemarjene, so se začele v drugi polovici dvajsetega stoletja restavrirati in veliko jih je že danes na ogled, medtem ko je na mnogih obnovitveno delo še v teku.
Budimpešta 200px|right|thumb|Budimpešta: Toplice Gellert Glavna značilnost budimpeštanskega Art Nouveauja je sklicevanje na staro orientalsko arhitekturo in na svojo narodno folkloro, kar je ustvarilo veliko različnih variant sloga. Večina glavnih umetnikov je sprva uporabljala orientalske motive, na primer večje enobarvne ploskve na pročeljih stavb, valovite kamnite balkone, nazobane oboke in ošiljene ovale oken. Pozneje je povezava na narodno tradicijo velevala predvsem uporabo klasičnih materialov, kot so kamen in les, namesto stekla, ploščic in železa, ki so bila v rabi drugod po Evropi. Še posebno značilni so dekorativni motivi, ki sploh niso posnemali fantastičnih risb novega sloga, pač pa so izkoriščali svojo bogato tradicijo. Tako so bili na primer cvetovi še vedno variacije na temo čebulice in šipka, čeprav je Art Nouveau drugod uvedel tulipane in osat. Skoraj odsotno je tudi upodabljanje ženske podobe. V stavbarstvu je obveljala umetniška obdelava streh z raznobarvnimi strešniki. Vendar je poleg tega izvirnega dostopa do novega sloga, ki so ga uveljavili najbolj znani umetniki, več ustvarjalcev sledilo tudi vseevropskim napotkom Art Nouveauja.
Darmstadt 250px|left|thumb|Darmstadt: Mathildenhöhe in Poročni stolp (Joseph Maria Olbrich) Darmstadt je bil v devetnajstem stoletju glavno mesto pokrajine Hessen, ki ji je od leta 1892 do leta 1918 vladal nadvojvoda Ernst Ludwig von Hessen, ljubitelj umetnosti in mecen. Med drugim je ustanovil Darmstädter Künstlerkolonie, to je skupino umetnikov, ki jim je prodal po ugodnih cenah zemljišča na Mathildenhöhe, na katerih naj bi si zgradili domove. Te zgradbe so bile pozneje predmet razstav, ki naj bi po pričakovanju nadvojvode dale pobudo razcvetu umetnosti in posredno razmahu povezanih ekonomskih panog. Prva razstava (1901) je imela velik odmev po vsej Evropi, a je bila v ekonomskem smislu prava polomija, ker se ni nobena industrija zavzela za proizvodnjo novomodnih predmetov ali gradnjo v tem slogu. Zato so nekateri umetniki odstopili od projekta. Druga razstava (1904) je ponudila samo tri nove zgradbe, a je izpopolnila notranjo opremo in pritikline prejšnje skupine hiš. Negativnih kritik je bilo sicer precej manj, a dobiček je bil skromen. Za tretjo razstavo (1908) je bil zgrajen Poročni stolp in večja bogato okrašena stavba za izložbo domačih gradbenih materialov in industrijskih proizvodov. Poleg tega so bile na ogled »male rezidence«, to je skupina eno- ali dvodružinskih hišic, ki so bile dograjene z zelo skromnimi sredstvi. To naj bi bil dokaz, da je novi slog dostopen tudi manj premožnim slojem. Te hišice so bile kmalu po razstavi porušene in postavljene na nove lokacije. Četrta in zadnja razstava (1914) je predstavila skupino osmih stanovanjskih blokov, od katerih so bili trije popolnoma opremljeni. Zraven njih je stal velik atelje, ki je edini preživel drugo svetovno vojno. Tudi ostale zgradbe Darmštadske kolonije so bile v vojni hudo poškodovane, a večina je bila obnovljena.
Dunaj 250px|right|thumb|Dunaj: Postaja podzemne železnice (Otto Wagner)