Neapeljsko kraljestvo je zgodovinsko kraljestvo, nastalo v južni Italiji; glavno mesto je bilo Neapelj. Do trinajstega stoletja je bilo sestavni del Kraljevine Sicilije. Karel I. Anžujski je leta 1266 prestavil sicilsko prestolnico iz Palerma v Neapelj, pozneje, po sicilskih večernicah leta 1282, se je tudi sam umaknil z otoka. S tem je praktično razdelil Kraljevino Sicilijo na dva dela, celinskega in otoškega. Uradno je bila delitev potrjena leta 1302, ko so se zaključile tako imenovane večerniške vojne: nastalo je Neapeljsko kraljestvo, to je južna Italija, ki je ostalo Anžujcem, medtem ko je Sicilija pripadla Aragoncem pod imenom Trinacria.
Nastanek države
V začetku 14. stoletja je zavzemala vso južno Italijo Kraljevina Sicilija, ki jo je bil leta 1266 osvojil za račun papeža Klemna IV. Karel I. Anžujski. Otoški del kraljevine (Sicilija) se je v marsičem razlikoval od celinskega dela (južni del Apeninskega polotoka), predvsem v sestavu aristokracije, ki je bila na otoku številnejša in močnejša. Sicilski plemiči in parlament so bili glavna ovira Karlovemu odločnemu absolutizmu, zato se jim je spretno izognil s prenosom prestolnice na celino in s svojo popolno odsotnostjo pri sicilskih dogajanjih. Sicilijanci so bili odstranjeni iz glavnih državnih služb in na njihovo mesto so bili imenovani tujci, predvsem Florentinci. Političnemu stanju se je pridružila ekonomska stiska zaradi pretiranega obdavčevanja, kar je na koncu privedlo do upora otočanov. Posledica je bila ta, da je Karel leta 1282, po porazu pri Mesini, za vedno zapustil Sicilijo, kjer je sicilski parlament oklical novega kralja, Petra III. Aragonskega.
Karel je umrl leta 1285 in nasledil ga je sin Karel II., ki je leta 1302 podpisal mirovno pogodbo v Caltabellotti, s katero je bilo uradno ustanovljeno Neapeljsko kraljestvo s prestolnico v Neaplju.
Vladavina Anžujcev
Karel II. Anžujski in Robert I. Neapeljski (1302 – 1343)
Po podpisu mirovne pogodbe se je Karel II. popolnoma posvetil notranji ureditvi svoje države. Razširil je mestno obzidje Neaplja, znižal davke in ustanovil prvo prizivno sodišče v Neapeljskem kraljestvu. <ref>Galasso G., Storia d'Italia, Torino 1995</ref> Za časa njegovega vladanja se je nadaljevala vojna proti Aragoncem, ki se je zaključila šele leta 1295. Umrl je leta 1309 in nasledil ga je sin Robert I. Neapeljski, ki je bil eden od najbolj vidnih politikov in bojevnikov svojega časa, zaznamovanega z bojem med gvelfi in gibelini. Njegovo življenje je v glavnem poteklo v bojih proti gibelinom po vsej Italiji. V tem času se je Neapelj razvil v veliko trgovinsko pristanišče, ki je postalo – tudi zaradi Robertovih diplomatskih zaslug širom po polotoku – središče kulture in umetnosti. Za časa Giottovega bivanja v Neaplju (1328 – 1333) je bila odprta umetniška šola, ki je združevala tipični mediteranski slog s srednjeevropsko umetnostjo. Orefice, M.: Il Vecchio Maschio degli Angioini, Napoli 2008 Velik zagon je dobila Salernska šola zdravstva, iz katere so izšli ne samo medicinci, temveč tudi sposobni prevajalci grških klasikov ter priznani filozofi.
Ko je Robertov sin in naslednik Karel Kalabrijski umrl pri komaj 30 letih, je nasledstvo prešlo na Karlovo hčer Ivano.
Ivana I. Neapeljska in Karel Draški (1343 - 1386) 300px|right|thumb|Ogrsko kraljestvo v 14. stoletju Leta 1372 je Ivana podpisala mirovni sporazum s Friderikom IV. Sicilskim, s katerim sta uzakonila status quo, to je Sicilijo Aragoncem in južno Italijo z Neapljem Anžujcem.
Ivana pa je imela tudi drugačne probleme. Njen soprog, brat ogrskega kralja Ludvika, je bil leta 1346 zahrbtno usmrčen, zaradi česar je kralj prišel z vojsko do Neaplja, saj je krivil prav Ivano za bratovo smrt. Zasedel je neapeljski prestol, a epidemija kuge ga je prisilila na umik in v kratkem se je Ivana vrnila. Ludvik je po dveh letih spet prišel pred Neapelj, vendar s slabo pripravljeno vojsko, kar ga je prepričalo, da je sprejel papeževo posredovanje. Od papeža Inocenca VI. je dosegel samo obljubo, da bo sprožil redni sodni postopek proti Ivani. Preiskava je ugotovila, da Ivana ni bila vpletena v zaroto, zato so Ludvikove obtožbe zapadle. Ivana pa je poklonila Cerkvi mesto Avignon.
Ker ni imela svojih otrok, je Ivana posvojila Ludvikovega daljnega bratranca Karla Draškega, ki je s tem postal prestolonaslednik. Pozneje, ko se je dvor razkrojil na dva politična tabora vsled Zahodnega razkola, ga je razlastila v prid Ludvika I. Anžujskega (brata francoskega kralja Karla). Ivana je leta 1382 umrla, verjetno umorjena po Karlovem ukazu, in Ludvik I. je napadel nasprotnika, a pri tem umrl leta 1384. Karel Draški je ostal edini upravičenec do neapeljskega prestola, pa tudi edini moški upravičenec do ogrskega prestola po smrti Ludvika Ogrskega 1382. Podal se je na Ogrsko, izpodrinil kraljico Marijo, hčer Ludvika Ogrskega, in se leta 1385 proglasil za kralja. Ludvikova vdova ga je dala napasti, zapreti in nato umoriti. Galasso G.: Storia d'Italia, Torino 1995
Na neapeljskem prestolu sta mu sledila sin Ladislav I. Neapeljski in hči Ivana II. Neapeljska.
Draška in francoska veja Anžujcev
Karla III. je v Neaplju nasledil šestletni sin Ladislav I. pod regentstvom matere, Ludvika I. Anžujskega pa v Provansi njegov sin Ludvik II. Ta je nadaljeval očetovo borbo za neapeljsko krono in 1390. dejansko z vojsko pregnal Ladislava in njegovo mater iz Neaplja. Umaknila sta se v utrjeno Gaeto, kjer sta preživela kar nekaj let. A Neapeljčani in papež Ludvika II. niso marali in 1399. se je Ladislav vrnil na prestol. Izkazal se je za spretnega politika in vojskovodja, ki je znal zmedo v Italiji obrniti sebi v prid. Novemu papežu, Inocencu VII. je pomagal utrditi oblast v upornem Rimu. Leta 1408 je zanj z vojsko zavzel Papeško državo vse do Perugie.
1409. in 1411. je Ludvik II. Anžujski ob podpori protipapežev Aleksandra V. in Janeza XXIII. še dvakrat prišel do Rima in Neaplja, a se je moral kmalu spet umakniti.
Ladislav je od 1390. zase zahteval tudi krono kralja Madžarske, Hrvaške in Dalmacije. Ko je končno uvidel, da v tekmi s Sigismundom Luksemburškim nima možnosti, je svoje pravice do Dalmacije prodal Benenečanom za 100.000 dukatov. Leta 1414 je umrl in nasledila ga je sestra Ivana II., tedaj že vdova.
Ivana II. Neapeljska in Rene Anžujski (1414 – 1442)
Ivana II. Neapeljska je bila samovoljna vladarica, ki je upravljala s svojim velikim kraljestvom sebično, brez obzira do državnih potreb in prednosti. Čeprav je kraljestvo izhajalo, kakor sicer tudi druga evropska kraljestva, iz cerkvene fevdalizacije, Ivana ni priznala papeževe pravice do pobiranja davkov na njeni zemlji. Zaradi tega se je papež Martin V. obrnil na Ludvika III. Anžujskega za posredovanje, a Ivanin odgovor je bil imenovanje Alfonza V. Aragonskega za svojega naslednika. Tako so se na neapeljskih tleh spopadli Anžujci in Aragonci, a kljub temu, da so slednji zmagali, Ivana ni bila zadovoljna in je Alfonsa odslovila. V oporoki je zapustila kraljestvo Ludvikovemu sinu Reneju Anžujskemu, znanemu kot Renato I. Neapeljski. Ta se je dolgo boril proti Aragoncem, a je na koncu moral popustiti zaradi pomanjkanja sredstev. Leta 1442 je Aragonec Alfonz V. osvojil Neapeljsko kraljestvo.
Vladavina Aragoncev
V petnajstem stoletju, to je v polni renesansi, so se glavna italijanska mesta razvila v prave male države, ki so skušale širiti svojo oblast na račun sosedov. Medtem ko so se mesta v drugih evropski pokrajinah združevala v države (Španija, Francija, Anglija), to v Italiji še ni bilo mogoče prav zaradi močnih nasprotij med sinjorijami. To so bile predvsem Firence, Ferrara in Milano, ki so se v zanosu svojega razvoja večkrat vpletle v vojne z zgodovinsko in ekonomsko ustaljenimi državami na Apeninskem polotoku, to je s Papeško državo, Beneško republiko in Neapeljskim kraljestvom. Prav Neapeljsko kraljestvo je igralo pri tem pomembno vlogo, saj je po eni strani, nasprotno od Benetk, zavzelo odločno stališče v bratomorilski vojni med gvelfi in gibelini, ki je tedaj bila na višku. Na drugi strani pa je sprejelo, nasprotno od papežev, revolucionarne ideje renesanse in humanizma.
Alfonz V. Aragonski (1442 - 1458) thumb|right|500px|Strozzi: Neapelj leta 1470 Pod vlado Alfonsa I. Neapeljskega, ki je na Siciliji vladal kot Alfonz V., sta bili Sicilija in Neapelj spet združeni pod isto krono. Z njegovo smrtjo 1458 pa sta se spet ločili. V Kraljevini Siciliji ga je nasledil njegov brat Ivan II. Aragonski, neapeljsko kraljestvo pa je po Alfonsovi oporoki dobil njegov nezakonski sin Ferdinand I. Neapeljski, imenovan Don Ferrante.
Alfonz je bil razsvetljen vladar, na čigar dvoru so se srečevali pomembnejši umetniki in znanstveniki. Vredno je omeniti Lorenza Valla, ki je prav med bivanjem v Neaplju priobčil svoje Dokaze o neobstoju Konstantinove darovnice. V državni administraciji je Alfonz ohranil ureditev, ki so jo bili tudi Anžujci podedovali po Staufovcih, vendar z nekaterimi pomembnimi izjemami. Stara okrožja, imenovana giustizierati, ki so originalno imela najvišjo sodno oblast, so bila po novem zadolžena samo za vojaške in politične zadeve. Sodstvo je bilo leta 1443 poverjeno baronalnim sodiščem, kar je bil odziv na renesančno zahtevo po ločitvi zakonodajne oblasti od sodne. Po zgledu Sicilijancev je bil ustanovljen parlament, v katerega pa so imeli vstop samo plemiči, kar naj bi po kraljevih načrtih obnovilo fevdalno birokracijo in s tem centralizacijo oblasti.Galasso G.: Storia d'Italia, Torino 1992 Pomembna je bila tudi reforma črednega pašništva. Stare navade so predvidevale, da se črede vsako jesen selijo v doline, saj so zime v Apeninih zelo ostre, kar je pa pomenilo, da je živina prezimila izven državnih meja, to je v Papeški državi. Alfonz je izdal vrsto zakonov, ki so zapovedali transumanco (letno selitev) v mejah države, za kar so bila celo nekatera obdelana polja z zakonom spremenjena v pašnike. Nastale so carinske postaje vzdolž novih gozdnih poti, živinski sejmi in nove rokodelske dejavnosti. Izkupički od pašništva, ki so se prej ustavljali v Papeški državi, so z novimi zakoni utrdili in obogateli lokalno gospodarstvo.
Ferdinand I. Neapeljski (1458 – 1494)
Ferdinand I. Neapeljski ali don Ferrante, kot so ga ljudje imenovali, je podedoval urejeno kraljestvo, kar mu je dovoljevalo, da je aktivno prisostvoval vsemu političnemu dogajanju na polotoku. Kot zaveznik Francesca Sforze je pomagal Firencam, kot somišljenik Medičejcev je preganjal udeležence zarote Pazzijev, skupaj s Firencami in Milanom je dosegel, da so Benetke podpisale mir s Ferraro. Vendar je njegova odsotnost zdoma omogočila tako imenovano zaroto baronov. To je bil upor plemičev, od katerih so nekateri filoanžujci zahtevali stare pravice nad kmečkimi fevdi, drugi so zahtevali politično podporo gvelfom, nekateri pa so samo zahtevali odpravo določenih davkov. Upornike sta podpirali Papeška država in Beneška republika, vendar so jih vladne čete s pomočjo Milana in Firenc premagale. Ravnotežje sil je bilo zelo krhko in podvrženo vsakršnim zunanjim vplivom. right|thumb|250px|Palača Como v Neaplju, zgrajena v petnajstem stoletju (1464-1490) Kljub mnogim zadržkom izven meja kraljestva, je Ferdinand-Ferrante veliko storil za svojo državo. Leta 1458 je podprl razvoj Accademie Pontaniane, ki je med najstarejšimi ustanovami te vrste in deluje še danes. Dal je tudi obnoviti mestno obzidje in dograditi nove prehode. Podpiral je znane humaniste in juriste, na primer Antonija D'Alessandro, ki je bil njegov glavni predstavnik pri dogovorih s papeži. Po zatrtju plemiške vstaje je Ferdinand zaplenil premoženja upornikov in s tem dejansko odpravil vmesni sloj baronov v razmerju do ljudstva. Pri vsakem sporu med baronom in podložnikom je podpiral slednjega. Leta 1466 je izdal zakon, po katerem so lahko pridelovalci svobodno razpolagali s svojimi pridelki in niso bili več primorani, da jih prodajo lokalnemu sinjorju po njegovih cenah.