thumb|thumbtime=5|Vidoeposnetek podpisa Versajske pogodbe Versajska mirovna pogodba je ena od pogodb, s katerimi se je formalno končala prva svetovna vojna. 28. junija 1919, točno pet let po atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sta jo podpisala nemški zunanji minister Hermann Müller in kolonialni minister Johannes Bell. Z ostalimi nemškimi zaveznicami so bile sklenjene ločene pogodbe.Saintgermainska mirovna pogodba z Avstrijo, Neulijska mirovna pogodba z Bolgarijo, Trianonska mirovna pogodba z Madžarsko in Sevreska mirovna pogodba z osmanskim cesarstvom Spopadi so bili dejansko končani že 11. novembra 1918 s podpisom premirja, sestavljanje mirovne pogodbe pa je zahtevalo še pol leta pogajanj na pariški mirovni konferenci. 9. julija 1919 jo je ratificiral nemški državni zbor in 21. oktobra istega leta je bila registrirana pri sekretariatu Lige narodov.
Za Nemčijo najbolj sporna od številnih določil pogodbe je bila, da Nemčija sprejema izključno odgovornost za škodo, ki jo je nasprotnikom povzročila vojna. Nadaljnjih 17 členov je nalagalo državi razorožitev, odpoved številnim ozemljem in vojne reparacije nekaterim državam antante. Predvsem zahteva po plačilu 132 milijard mark reparacij je povzročila mnogo nezadovoljstva nemškega naroda, saj je nalagala ogromno breme od vojne izčrpanemu gospodarstvu.
Celotna pogodba je bila kompromis pogosto nasprotujočih si interesov držav antante, ki ni zadovoljil nikogar; Nemčija ni bila ne pomirjena ne trajno vojaško onemogočena. To je vodilo v nove konflikte, ki so na koncu privedli do izbruha druge svetovne vojne.
Ozadje
Prva svetovna vojna
Prva svetovna vojna (1914–1918) zajema spopade po Evropi, Bližnjem vzhodu, Afriki in Aziji. Prizadete so bile tudi države zunaj vojnega območja, ob motnjah v mednarodni trgovini, finančnih in diplomatskih pritiskih vojskujočih se strani.Simkins, Jukes, Hickey, p. 9 Leta 1917 je znotraj Ruskega cesarstva izbruhnila revolucija, ki je vodila h kolapsu cesarske vlade in k vzponu boljševikov pod vodstvom Vladimirja Lenina na oblast.Bell, p. 19
Štirinajst točk
6. aprila 1917 so zaradi vojaškega delovanja nemških podmornic, naperjenega proti ladjam, ki so trgovale s Francijo in Veliko Britanijo, v vojno proti centralnim silam vstopile tudi Združene države Amerike. Njihov cilj je bil razdvojiti vojno od nacionalističnih sporov ali ambicij potem, ko so boljševiki razkrili skrivne sporazume med zavezniki, s tem pa diskreditirali njihove trditve, da je Nemčija edina sila z agresivnimi ambicijami.Folly, p. xxxiv
8. januarja 1918 je predsednik Združenih držav Woodrow Wilson podal izjavo, kasneje znano kot Štirinajst točk. S svojim govorom je poudaril politiko proste trgovine, odprtih sporazumov, demokracije in samoodločbe. Prav tako je pozval k diplomatskemu koncu vojne, mednarodni razorožitvi, umiku centralnih sil z okupiranih ozemelj, ustanovitvi poljske države, ponovnemu risanju evropskih meja vzdolž etničnih mej in oblikovanju Društva narodov, da bi se zagotovila »vzajemna jamstva za politično neodvisnost in ozemeljsko celovitost enako za velike in male države«.Tucker (2005a), p. 429Fourteen Points Speech Wilsonov govor je bil tudi odgovor na Leninov odlok o miru novembra 1917; slednji je predlagal takojšnji umik Rusije iz vojne, s klicem po pravičnem in demokratičnem miru, ki ga ne bi ogrožale aneksacije ozemelj. Govor štirinajstih točk je temeljil na raziskavi The Inquiry, skupine približno 150 zunanjepolitičnih svetovalcev, ki jo je vodil Edward M. House, o temah, ki bi lahko prišle na dan na pričakovani mirovni konferenci. Evropejci so na splošno pozdravili Wilsonovo vmešavanje, zavezniški premierji Georges Clemenceau iz Francije, David Lloyd George iz Združenega kraljestva Vittorio Emanuele Orlando iz Italije pa so bili skeptični do njegovega idealizma.Irwin Unger, These United States (2007) 561.
Brest-Litovski mir, 1918
right|thumb|Meje vzhodne Evrope, kot so bile narisane ob mirovnem sporazumu v Brest-Litovsku. Potem ko so Centralne sile pričele z operacijo Faustschlag na vzhodni fronti, je nova vlada sovjetske Rusije 3. marca 1918 podpisala z Nemčijo mirovni sporazum v Brest-Litovsku.Simkins, Jukes, Hickey, p. 265 Sporazum je končal vojno med njo in centralnimi silami, s tem pa je Rusija izgubila 3.400.000 km² ozemlja in 62 milijonov prebivalcev.Tucker (2005a), p. 225
Premirje Jeseni 1918 je centralnim silam moč začela pešati.Beller, pp. 182-95 Število dezerterstev iz nemške vojske je pričelo naraščati, civilne stavke pa so drastično zmanjšale vojno proizvodnjo.Bessel, pp.47–8Hardach, pp. 183–4 Na zahodni fronti so sile antante zagnale stodnevno ofenzivo in odločilno porazile nemško vojsko.Simkins, p. 71 Upor mornarjev cesarske mornarice 3. novembra v Kielu je zanetil vstaje po vsej Nemčiji, ki so dobile skupno ime novembrska revolucija.Tucker (2005a), p. 638Schmitt, p. 101 Nemška vlada je poskušala doseči mirovni sporazum s temelji na štirinajstih točkah in ob vdaji vztrajala na tej osnovi. Po krogu pogajanj so sile antante z Nemčijo podpisale premirje, ki je pričelo veljati 11. novembra, ko je bila nemška vojska še vedno prisotna v Franciji in Belgiji.Schmitt, p. 102Weinberg, p. 8Boyer, p. 526
Zasedba Porenja Pogoji premirja so klicali k evakuaciji nemške cesarske vojske iz Belgije, Nemčije in Luksemburga v roku petnajstih dni.Edmonds, (1943), p. 1 Nadalje je bilo določeno, da morajo sile antante zasesti ozemlje Porenja, kar se je zgodilo proti koncu leta 1918.Martel (1999), p. 18
Blokada Tako Nemško cesarstvo kot Velika Britanija sta bila odvisna od uvoza hrane in surovin, slednja predvsem iz Amerike, od koder jih je bilo treba prepeljati preko Atlantika. Blokada Nemčije od 1914 do 1919 je bila pomorska operacija, ki so jo nadzirale sile antante, za zaustavitev dobave surovin in hrane Centralnim silam. Nemška Kaiserliche Marine se je v glavnem omejila na , pri čemer je napadala trgovske ladje in izvajala neomejeno podmorniško vojno kot protiblokado.
Poljska vstaja
Proti koncu leta 1918 je bila oblikovana poljska vlada in razglašena neodvisna Poljska. Decembra so Poljaki zagnali vstajo znotraj nemške province Posen. Boji so trajali vse do februarja, ko je bilo podpisano premirje, s katerim je ozemlje pristalo v poljskih rokah, čeprav tehnično še vedno pod Nemčijo.Frucht, p. 24
Pogajanja Pogajanja med silami antante so se pričela 18. januarja na Quai d'Orsay v Parizu, v dvorani Salle de l'Horloge francoskega zunanjega ministrstva. Prvotno se je pogajanj udeležilo 70 delegatov 27 narodov. Predstavnike poraženih Nemčije, Avstrije in Madžarske so izločili iz pogajanj. Prav tako je bila izključena tudi ruska delegacija, ker je z Nemčijo sklenila mir v Brest-Litovsku, s katerim je Nemčija dobila velik del ruskega ozemlja in virov. Pogoji pogodbe so bili, kot so kasneje poudarili pogajalci v Versaillesu, izredno strogi.
Sprva je bil to »Svet desetih«, sestavljen iz po dveh delegatov Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike, Italije in Japonske, ki se je uradno srečal, da bi odločal o mirovnih pogojih. Po izstopu Japonske iz Lige narodov so ostali »Veliki štirje«, glavni predstavniki ostalih štirih delegacij, ki so se srečali na 145 zaprtih sejah in sprejeli vse glavne odločitve, ki naj bi jih kasneje ratificiral celoten zbor. Z izjemo italijanskih vprašanj so bili glavni pogoji določeni na osebnih srečanjih med voditelji »velikih treh« narodov: britanskim ministrskim predsednikom Davidom Lloydom Georgem, francoskim ministrskim predsednikom Georgesom Clemenceaujem in ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom.
Manjši narodi so prisostvovali tedenski plenarni konferenci, na kateri so razpravljali o vprašanjih v splošnem forumu, vendar brez odločitev. Ti člani so oblikovali več kot 50 komisij, ki so predložile različna priporočila, od katerih so mnoga bila upoštevana pri končni pogodbi.Slavicek, pp. 40-1Venzon, p. 439
Francoske zahteve thumb|right|150px|Francoski ministrski predsednik Georges Clemenceau
Kot edina izmed glavnih sil antante, ki je na kopnem mejila z Nemčijo, je Francija svojo glavno skrb namenila čim temeljitejši slabitvi Nemčije. Clemenceau je najbolje opisal francoski položaj ob pogovoru z Wilsonom: »Amerika je daleč stran, varovana z oceanom. Celo sam Napoleon se ni mogel dotakniti Anglije. Oboji ste tako zaščiteni; mi nismo.« Clemenceau je želel prenesti mejo na Ren ali oblikovati tamponsko državo v Porenju, vendar zahteva ni bila izpolnjena s pogodbo. Namesto tega je pridobil demilitarizacijo Porenja, mandat nad Posarjem in obljubo anglo-ameriške pomoči v primeru nove nemške agresije, vendar Združene države niso ratificirale sporazuma.Larousse
Francija, ki je utrpela največ škode in imela največ človeških žrtev med zaveznicami, je ostala neomajna pri plačilu reparacij. Zaradi nezmožnost Weimarske republike za povrnitev vojne škode sta francoska in belgijska vojska leta 1923 zasedli Porurje.
Britanske zahteve thumb|right|150px|Britanski ministrski predsednik David Lloyd George
Britanija je utrpela le neznatno škodo na svojem ozemlju v času vojne. Ministrski predsednik David Lloyd George je ob tem podpiral reparacije v znatno manjšem obsegu kot Francozi. Britanci so gledali na obnovljeno Nemčijo kot pomembnega trgovinskega partnerja in jih je skrbelo glede učinka reparacij na britansko gospodarstvo.David Thomson, Europe Since Napoleon. Penguin Books. 1970, p. 605.
Ameriške zahteve Pred koncem vojne je predsednik Woodrow Wilson navedel svojih štirinajst točk, ki so predstavljale liberalni položaj na konferenci in pripomogle k oblikovanju svetovnega mnenja. Wilson si je prizadeval za obnovitev evropskega gospodarstva, spodbujanje samoodločbe, proste trgovine, oblikovanje ustreznih mandatov za nekdanje kolonije, predvsem pa oblikovanje močnega Društva narodov, ki bi zagotavljalo mir. Nasprotoval je strogemu postopanju z Nemčijo, vendar sta ga britanski in francoski delegat preglasovala. S seboj je pripeljal vrh izobražencev kot svetovalce, vendar je njegova zavrnitev vključitve uglednih republikancev v ameriško delegacijo dala njegovim prizadevanjem strankarski značaj, s čemer je tvegal politični poraz doma.John Milton Cooper, Woodrow Wilson: A Biography (2011) pp 454-505
Italijanske zahteve Kraljevina Italija je bila zelo zadržana ob vstopu v vojno, vendar je z zmago na strani antante izkoristila priložnost priključitve še zadnjih dveh iredentističnih ozemelj, južnotirolskega Trentina in jadranskega Trsta z Istro, poleg njiju pa še turškega Dodekaneza v Egejskem morju. Italijanske zahteve so bile vključene v besedilo senžermenske in sevreške pogodbe.
Pogodba
thumb|Ob podpisu versajske pogodbe v Dvorani ogledal
Zavezniki so izjavili, da se bo v primeru, če nemška vlada ne bo podpisala pogodbe, vojna nadaljevala. Takratni vladni kabinet na čelu s Philippom Scheidemannom se ni mogel dogovoriti o skupnem stališču, Sheidemann je raje odstopil kot podpisal pogodbo. Gustav Bauer, kancler nove nemške vlade, je poslal telegram, v katerem je navedeno, da jo namerava podpisati, če bodo določeni členi pogodbe umaknjeni. Zavezniki so mu dali ultimat, ali naj Nemčija sprejme pogodbo ali pa bodo zavezniške sile v 24 urah prečkale Ren. 23. junija se je Bauer predal in poslal drugi telegram, v katerem je sporočil, da bo nemška delegacija v kratkem prispela na podpis pogodbe.Slavicek, p. 73 28. junija 1919, ob peti obletnici atentata na avstrijskega prestolonaslednika nadvojvoda Franca Ferdinanda, je bila pogodba podpisana. Pogodba je imela klavzule z razponom od vojnih zločinov, prepovedi združitve novo ustanovljene Avstrije z Nemčijo brez soglasja Društva narodov, proste plovbe po glavnih evropskih rekah, vse do vračila Korana arabskemu kralju v Hedžazu.Versajska pogodba, členi 227-230Versajska pogodba, člen 80Versajska pogodba, Part XIIVersajska pogodba, člen 246
Ozemeljske spremembe 250px|thumb|left|Nemško ozemlje po pogodbi: