Prva srbska vstaja (srbsko: Први српски устанак, latinizirano: Prvi srpski ustanak, turško: Birinci Sırp Ayaklanması) je bila vstaja Srbov v Orašcu proti dahijam in kasneje Osmanskemu cesarstvu, ki je trajala od 14. februarja 1804 do 7. oktobra 1813. Vstaja se je začela kot lokalni upor proti odpadniškim janičarskim častnikom, ki so si z državnim udarom proti osmanskemu sultanu prisvojili oblast. Kasneje se je vstaja po več kot treh stoletjih vladavine Osmanskega cesarstva in kratkih avstrijskih okupacijah razvila v vojno za neodvisnost, znano kot srbska revolucija.
Leta 1801 so janičarski poveljniki umorili beograjskega pašo in prevzeli oblast nad Beograjskim pašalukom ter mu vladali neodvisno od osmanskega sultana. Začelo se je obdobje tiranije, v katerem so janičarji ukinili pravice, ki jih je sultan prej podelil Srbom. Zvišali so davke, uvedli prisilno delo in druge spremembe z negativnimi posledicami na Srbe. Leta 1804 so se janičarji zbali, da bo sultan Srbe uporabil proti njim, in umorili številne srbske poglavarje. Skupščina upornikov v Orašcu je za vodjo upora izbrala Karađorđa, uporniška vojska pa je hitro premagala in zavzela mesta po celotnem sandžaku. Tehnično gledano se je borila za sultana. Sultan Selim III. se je ustrašil njihove moči in vsem pašalukom v regiji ukazal, naj vstajo zatrejo. Srbi so se obrnili proti Osmanom in po nekaj večjih zmagah v letih 1805–1806 ustanovili vlado in parlament, ki sta ljudem vrnila zemljo, odpravila prisilno delo in znižala davke.
Vojaški uspehi Srbije so se v naslednjih letih nadaljevali. V vojni jih je spodbujalo Rusko carstvo, ki je sprožilo rusko-turško vojno (1806-1812). Med vstajniki so se zatem začela nesoglasja med Karađorđem, ki si je prizadeval ustanoviti absolutno monarhijo, in drugimi voditelji, ki so želeli omejiti njegovo oblast, ker so nekateri njegovi pristaši zlorabljali privilegije za osebno korist. Po koncu rusko-turške vojne leta 1812 je Osmansko cesarstvo izkoristilo mir in leta 1813 ponovno zasedlo Srbijo.
Čeprav je bil upor neuspešen, so bili Srbi prvi kristjani v osmanski zgodovini, ki so se uprli sultanu in uspeli ustvariti kratkotrajno neodvisno državo. Njihov upor je sčasoma postal simbol procesa prebujanja naroda na Balkanu in je spodbudil nemire med sosednjimi balkanskimi narodi. Upor se je kmalu zatem leta 1815 nadaljeval z drugo srbsko vstajo.
Ozadje Srbija je bila pod osmansko oblastjo od bitke na Kosovskem polju leta 1389. Srbi so v Osmanskem cesarstvu več stoletij doživljali zatiranje, visoke davke in kulturno asimilacijo. Razmere so do 18. stoletja postajale vse težje. Poleg visokih davkov so se soočali z diskriminacijo in uvedbo sistema devširme, krvnega davka, ki je od krščanskih družin zahteval, da dajo svoje sinove osmanski vojski. Srbi so živeli na obsežnem delu zahodnega Balkana. Velik del Srbov je bilo izkušenih borcev, ki so se pod svojimi častniki borili v Srbskem svobodnem korpusu avstrijske vojske. Prihajali so iz Smederevskega sandžaka, bolj znanega kot Beograjski pašaluk. Obmejna ozemlja so imela pred letom 1804 približno 368.000 prebivalcev.
Beograd, sedež istoimenskega pašaluka, je postal drugo največje osmansko mesto v Evropi z več kot 100.000 prebivalci. Prekašal ga je le Konstantinopel. Med avstrijsko-turško vojno leta 1788 so vzhodno Šumadijo zasedli Avstrijsko-srbski svobodni korpus in hajduki, kar je privedlo do avstrijske okupacije večine Smederevskega sandžaka. Od 15. septembra do 8. oktobra 1789 je avstrijska vojska oblegala trdnjavo Beograd. Avstrijci so mesto zasedli in ga obdržali do leta 1791, ko so ga morali v skladu s Sistovskim sporazumom vrniti Osmanskemu cesarstvu. Umik je bil za Srbe veliko razočaranje.
Po vrnitvi sandžaka Osmanskemu cesarstvu so Srbi pričakovali povračilne ukrepe Osmanov zaradi njihove podpore Avstrijcem. Sultan Selim III. je Smederevski in Beograjski sandžak zaupal prekaljenim janičarjem, ki so se med avstrijsko-turško vojno in drugimi konflikti borili proti krščanskim silam. Selim je leta 1793 podelil oblast miroljubnemu Hadži Mustafi Paši, vendar se napetosti med Srbi in janičarskim poveljstvom niso umirile.The Ottoman Empire and the Serb Uprising, S J Shaw in The First Serbian Uprising 1804–1813 Ed W Vucinich, str. 72 Leta 1793 in 1796 je Selim izdal fermane, ki so Srbom dali več pravic. Pravice so vključevale pobiranje davkov s strani oborskih knezov (vojvod), svobodo trgovine in veroizpovedi ter vzpostavitev miru. Selim je ukazal tudi odstranitev nekaterih nepriljubljenih janičarjev iz Beograjskega pašaluka, saj jih je videl kot grožnjo oblasti Hadži Mustafe Paše. Mnogi janičarji so odšli ali se zatekli k Osmanu Pazvantoğluju, odpadniškemu Selimovemu nasprotniku v Vidinskem sandžaku. Pazvantoğlu je brez sultanovega dovoljenja sprožil vrsto napadov na Srbe, kar je v regiji povzročilo veliko nestabilnosti in strahu. Leta 1793 so Srbi Pazvantoğluja premagali v bitki pri Kolarjih. Poleti 1797 je sultan imenoval Mustafo Pašo za beglerbega Rumelskega ejaleta. Paša je odšel iz Srbije v Plovdiv, da bi se boril proti vidinskim Pazvantoğlujevim upornikom. Med njegovo odsotnostjo so Pazvantoğlujeve čete zavzele Požarevac in oblegale beograjsko trdnjavo. Novembra 1797 so v Beograd s svojimi četami prišli oborski knez Aleksa Nenadović, Ilija Birčanin in Nikola Grbović in prisilili janičarje k umiku v Smederevo.
30. januarja 1799 je Selim III. dovolil janičarjem vrnitev in janičarji so sprva sprejeli oblast Hadži Mustafe Paše. Ko je v Šabcu janičar Bego Novljanin od nekega Srba zahteval plačilo in ga umoril, ko je ta plačilo zavrnil, se je Hadži Mustafa Paša v strahu pred najhujšim s 600 možmi odpravil v Šabac. Paša je nameraval morilca privesti pred sodišče in vzpostaviti red. Janičarji se niso odločili le podpreti Bego Novljanina, ampak so celo napadli Beograjski pašaluk.
Preludij 15. decembra 1801 je beograjskega vezirja Hadži Mustafo Pašo ubil Kučuk-Alija, eden od štirih janičarjev iz Vidinskega sandžaka v današnji severozahodni Bolgarija. Drugi trije so bili Mehmed Foça-oğlu, Aganli-Bajraktar in Mülla Jusuf. Omenjeni janičarji so se imenovali dahije, kar pomeni 'strici', v prenesenem pomenu pa 'nasilniki'. Dahije so zavzeli Beograd in si razdelili Smederevski sandžak. Vladali so neodvisno od osmanske vlade in v nasprotju s sultanom, ki je v Beograd poslal novega pašo. Janičarji so vzpostavili režim samovoljnih zlorab, ki mu ni bilo primere v celotni zgodovini osmanske vladavine na Balkanu. Dahije so sandžak razdelili na pašaluke, takoj ukinili srbsko avtonomijo in znatno zvišali davke. Zaplemba zemlje in uvedba prisilnega dela, znanega kot čiflik, sta mnoge Srbe spodbudili k begu v gore.
Srbi so sultana obvesti o tiraniji, ki jo trpijo. Ko so za to izvedeli dahije, so se odločili, da bodo ukrepali prvi. Konec januarja 1804 so v celotnem sandžaku usmrtili med 70 in 150 vaških voditeljev (knezov), trgovcev z živino in pravoslavnih duhovnikov v dogodku, znanem kot pokol knezov. Po sodobnih virih iz Valjeva so bile odsekane glave voditeljev razstavljene na osrednjem trgu kot opozorilo vsem, ki bi lahko kovali zaroto proti vladavini dahij. Janičarska grozodejstva so med Srbi podžgala strah in jezo, zaradi česar so nekateri s celimi družinami pobegnili v gozdove, drugi pa so se organizirali v enote za samoobrambo. Po vsej regiji je izbruhnil neusklajen odpor.
Dogodke v Srbiji so pozorno spremljale sosednje krščanske države, kot je Vlaška, osmanska vazalna država, ki je mejila na Srbijo na severovzhodu in ji je vladal fanariotski knez Konstantin Ipsilanti, prikrit sovražnik osmanskih oblasti. V zgodnjih fazah upora so beograjski pašaluk obiskali Ipisilantijevi agenti, vključno z Dositejem Filitijem.
Upor proti dahijam thumb|250px|Umor Hadži Mustafa Paše|left thumb|Zbor v Orašcu
14. februarja 1804 se je skupina vodilnih Srbov zbrala v Marićevićevi soteski v majhni vasi Orašac blizu Aranđelovca, da bi podprla poziv k splošnemu uporu. Zbor je bil sklican po pokolu knezov in usmerjen proti dahijam, ki so preklicali privilegije, ki jih je Srbom podelil Selim III. Med prisotnimi so bili Stanoje Glavaš, Atanasije Antonijević in Tanasko Rajić. Za svojega vodjo so izvolili Đorđa Petrovića, trgovca z živino, znanega kot Karađorđe. Karađorđe, nekdanji član Svobodnega srbskega korpusa med avstrijsko-turško vojno in častnik v narodni milici, je imel precejšnje vojaške izkušnje. Srbske sile so hitro prevzele oblast nad Šumadijo, tako da je dahijam ostal samo Beograd. Istanbulska vlada je pašam sosednjih pašalukov ukazala, naj ne pomagajo dahijam.Vucinich, Wayne S. The First Serbian Uprising, 1804–1813. Social Science Monographs, Brooklyn College Press, 1982. Srbi so se sprva borili na sultanovi strani proti janičarjem. Kasneje so jih podprli osmanski uradniki in spahijski konjeniški korpus. Srbi so kljub majhnemu številu dosegli pomembne vojaške zmage, zavzeli Požarevac in Šabac ter v drugega za drugim uspešno napadli Smederevo in Beograd.
Julija 1804 je sultan v strahu, da bi srbsko gibanje ušlo izpod nadzora, poslal v Srbijo Bekirja pašo, nekdanjega beograjskega pašo in zdajšnjega pašo Bosanskega pašaluka, da bi uradno pomagal Srbom, v resnici pa jih je želel imeti pod nadzorom. Alija Gušanac, janičarski poveljnik Beograda, se je zdaj soočal tako s Srbi kot s cesarsko oblastjo in je dovolil Bekirju paši vstop v mesto. Bekir paša je zahteval predajo dahij in dahije so pobegnile proti vzhodu na Ada Kale, otok na Donavi na meji med Srbijo in Vlaško. Karađorđe je medtem na otok poslal svojega poveljnika Milenka Stojkovića. Ker se dahije niso hotele predati, jih je Stojković napadel in ujel. V noči s 5. na 6. avgust 1804 jih je ukazal obglaviti. Po uničenju dahij je Bekir paša želel razpustiti srbske vojske, ker so janičarji še vedno zasedali pomembna mesta, med njimi tudi Užice, pa se Srbi niso želeli ustaviti brez ustreznih zagotovil. Maja 1804 so se srbski voditelji pod vodstvom Đorđa Petrovića sestali v Ostružnici, da bi nadaljevali upor. Njihovi cilji so bili dobiti zaščito Avstrije. Sultana Selima III. so zaprositi za večjo avtonomijo in ruskega veleposlanika v Istanbulu za rusko zaščito. Ruska vlada je do srbskega upora ohranila nevtralno politiko do poletja 1804 zaradi nedavno sklenjenega rusko-turškega prijateljstva, ki je bilo odgovor na naraščajoči vpliv Francije. Na začetku upora je ruski odposlanec v Črni gori zavrnil dostavo sporočila, s katerim so Srbi prosili za pomoč, in Srbom naročil, naj se obrnejo na sultana. Ruska vlada je po srečanju v Ostružnici poleti 1804 spremenila svojo politiko in zahtevala, naj jo Istanbul prizna za garanta miru v regiji.
Pogajanja med Srbi in Osmani so se začela maja 1804. Posrednik je bil avstrijski guverner Slavonije. Srbi so postavili zelo skromne zahteve in si prizadevali le za avtonomijo znotraj meja pašaluka. Ta avtonomija naj bi bila pod oblastjo srbskega kneza s pooblastilom pobiranja davkov za Visoko porto. Poleg tega so srbski voditelji zahtevali dodatne omejitve za janičarje. Leta 1805 so se pogajanja med Porto in Srbi prekinila zaradi nezmožnosti Porte, da bi sprejela sporazum, za katerega je jamčila tuja sila, in ker Srbi niso odložili orožja. Porta se je bala krščanske vstaje in 7. maja 1805 izdala odlok, v katerem je upornikom ukazala, naj odložijo orožje in se zanesejo na redno osmansko vojsko, da jih bo zaščitila pred dahijami. Srbi so odlok ignorirali. Selim se je na to odzval tako, da je Hafizu Paši iz Niša ukazal, naj krene proti Srbom in zavzame Beograd.
Vstaja proti Osmanom thumb|200px|Pečat Vladarskega sveta ()|alt=|left thumb|Afanasij Šeloumov: Bitka pri Mišarju (1806)|alt= thumb|Pištole iz prve srbske vstaje|alt= thumb|Uniforma in orožje rednega srbskega vojaka (1809–1810)