Irena Avsenik Nabergoj, slovenska literarna zgodovinarka, antropologinja in religiologinja, * 28. junij 1969, Jesenice.
Življenje Rodila se je kot peta od devetih otrok na Koroški Beli pri Jesenicah. Naravoslovno-matematično srednjo šolo je obiskovala na Jesenicah in študij nadaljevala na Filozofski fakulteti, kjer je 1994 diplomirala ter postala profesorica slovenščine in umetnostne zgodovine. Leta 1998 je na Oddelku za slovenistiko FF Univerze v Ljubljani magistrirala iz literarne kritike in esejistike v reviji Meddobje (1954), 2004 pa doktorirala iz slovenske književnosti z disertacijo Greh, krivda, kazen in odpuščanje pri Ivanu Cankarju.
Od otroštva se je posvečala glasbi, najprej igranju na violino, pozneje pa predvsem solističnemu petju. Leta 1986 je že kot dijakinja poučevala violino v Glasbeni šoli na Jesenicah ter vodila tamkajšnji otroški godalni orkester, v letih 1993–96 pa se je ob študiju zaposlila kot sopranistka-solistka v profesionalnem Slovenskem komornem zboru pod vodstvom Mirka Cudermana.
Po diplomi je 1996–99 delala kot lektorica-fonetičarka na Radioteleviziji Slovenija. Po doktoratu je bila krajše obdobje zaposlena na časniku Finance, nato je bila 2000-03 mlada raziskovalka na Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani ter se leta 2004 vključila v raziskovalni program te fakultete in 2006 v raziskovalni projekt na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, kjer je tri leta tudi vodila raziskovalni projekt s področja literarnih ved v okviru Sekcije za interdisciplinarno raziskovanje ZRC SAZU. Irena Avsenik Nabergoj že od nastanka novogoriške slovenistike predava na tamkajšnji Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, kjer je 2006 postala docentka, 2011 izredna in 2017 redna profesorica za področje književnosti (dopolnilna zaposlitev). Vzporedno s pedagoškim delom poteka tudi njeno raziskovalno delovanje. Leta 2006 je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU (ZRC SAZU) in na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani postala znanstvena sodelavka, 2012 je bila izvoljena za višjo znanstveno sodelavko, 2017 pa za znanstveno svetnico na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Leta 2013 jo je senat Teološke fakultete Univerze v Ljubljani izvolil v naziv višje znanstvene sodelavke, 2017 v izredno profesorico za področje religiologije in religijske antropologije in 2018 v naziv znanstvene svetnice.
Vmes je (novembra 2015) še drugič doktorirala, tokrat s področja bibličnih študij in judovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Je nosilka ali (so)avtorica več predmetov na dodiplomski in podiplomski stopnji Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici za področje literarnih ved (»Literarna teorija«, »Pisanje zvrstnih besedil« idr.) ter predmetov na dodiplomski in podiplomski stopnji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (»Duhovna literatura: etika, estetika, retorika«; magistrski program s področja Religiologija in etika: »Literatura in etika«; »Vpliv Biblije na kulturo«; doktorski program s področja Teologija: »Ženska v Svetem pismu in v literarni interpretaciji«; »Resničnost, resnica in lepota v literaturi in literarni kritiki«; »Svet mitov in primerjalne študije o bibličnih motivih v literaturi«. V okviru programa Duhovno izpopolnjevanje je skupaj s soavtorji zasnovala predmet »Duhovnost v literaturi, glasbi in filmu«.
Irena Avsenik Nabergoj je poročena z arheologom in zgodovinarjem, kustosom za visoki in pozni srednji vek v Narodnem muzeju Slovenije, dr. Tomažem Nabergojem in je mati štirih otrok.
Znanstveno delo in dosežki Zaposlena je na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani (od leta 1999), na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (od 2006) in na Univerzi v Novi Gorici, kjer predava slovensko književnost in literarno teorijo, literaturo in etiko ter literarne vrste in zvrsti. Raziskovalno sodeluje v projektih in programih na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU in Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer opravlja svoje znanstvenoraziskovalno delo v okviru raziskovalnega programa »Judovsko-krščanski viri in razsežnosti pravičnosti«, katerega vodenje je prevzela leta 2016 po upokojitvi akademika Jožeta Krašovca na njegov predlog in ob soglasju članov in članic programa; ter v okviru različnih raziskovalnih projektov. Sodeluje v več raziskovalnih projektih in programih v okviru ARRS, kot sodelavka in kot vodja. Je članica Slavističnega društva Slovenije, American Association of Teachers of Slavic and East European Languages (AATSEEL, ZDA), International Organization for the Study of the Old Testament (IOSOT, Leiden, Nizozemska), Institute for Medieval Studies (IMS, Univerza v Leedsu, Anglija), Society of Biblical Literature (Atlanta, ZDA). V okviru združenja AATSEEL je v ZDA imela predavanja v Filadelfiji, Chicagu, San Franciscu, Seattlu in v Bostonu. S predavanji je nastopila tudi na Hrvaškem, Češkem (Karlova univerza v Pragi), Italiji (Univerza v Vidmu), na Madžarskem in v Angliji ter na kongresih IMC (International Medieval Congress) Univerze v Leedsu.
Občasno študijsko biva na raziskovalnih ustanovah v tujini. Raziskovalno je delovala na École biblique et archéologique française v Jeruzalemu, kot Visiting Scholar na Univerzi v Cambridgeu in kot “Visiting researcher” Harvard College Library Univerze na Harvardu. Je mentorica več diplomskih nalog in doktorskim študentom na področju literarnih ved.
Redno sodeluje z akademskimi ustanovami v tujini (zlasti z Univerzo v Cambridgeu, Anglija; status »Visiting Scholar« v poletnih mesecih v letih 2010-19); s slavističnim inštitutom Univerze na Dunaju idr. Kot aktivna članica se redno udeležuje kongresov in konferenc Mednarodnega združenja za kulturno zgodovino (ISCH – International Society for Cultural History, Škotska), Ameriškega združenja za slovanske in vzhodnoevropske jezike in literaturo (AATSEEL – American Association of Teachers of Slavic and East European Languages, ZDA), Mednarodnega združenja za srednjeveške študije (IMS – Institute for Medieval Studies, Anglija).
Od leta 2011 je pomočnica glavnega urednika revije Bogoslovni vestnik, tam pa je tudi področna urednica za književnost. Od 2018 je urednica za področje "verstva in teologija" pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu (uredništvo na ZRC SAZU).
Predsedstvo Republike Slovenije jo je leta 2017 izbralo za vodjo organizacijskega odbora za pripravo kulturnih dogodkov na državni ravni ob 100. obletnici smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja v letu 2018. Sodelovala je tudi v TV-dokumentarnem filmu Lepa Vida ali film o hrepenenju (2018/19).
Irena Avsenik Nabergoj se ukvarja s slovensko literaturo in kulturo v evropskem kontekstu. Področja njenega zanimanja in delovanja so zlasti:
reprezentacije prve in druge svetovne vojne v slovenski in svetovni književnosti; reprezentacije Judov in judovstva v slovenski in svetovni književnosti, avtobiografiji, dnevnikih, esejistiki in kritiki; motiv Lepe Vide ter lik zapeljivca/ugrabitelja od folklore do literature ter primerjave s svetovnim folklornim izročilom in književnostjo; transformacija antičnih in bibličnih motivov v literaturi in drugih umetnostih; Ivan Cankar ter literatura in likovna umetnost slovenske in evropske moderne oz. nove romantike; ljubezen in krivda, kazen in odpuščanje v literaturi; etika, estetika, retorika v literaturi; resničnost, resnica in lepota v zgodovini literature in umetnosti; literarne vrste in zvrsti, biografija in avtobiografija
Od leta 2004, ko je dosegla prvi doktorat, je objavila 5 angleških (Peter Lang 3, Cambridge Scholars Publishing 1, Vandenhoeck & Ruprecht 1) in 6 slovenskih znanstvenih monografij ter številne slovenske in angleške znanstvene študije.
Uredila in komentirala je tudi izbor Cankarjevih del Svetovi srca in duha: odlomki iz del Ivana Cankarja (Ljubljana, Cankarjeva založba, 2010).
Knjiga Literarne vrste in zvrsti: stari Izrael, grško-rimska antika in Evropa (2011) je prva monografska študija v slovenščini, ki ciljno obravnava posamezne literarne vrste in zvrsti na analitični in sintetični ravni z ilustracijo vzorčnih besedil od antike do danes. Monografija je namenjena predvsem študentom, profesorjem in drugim raziskovalcem na področju literarnih ved in na drugih področjih humanistike (primerjalna književnost, filozofija, gledališče idr.). V prvem delu knjiga sintetično obravnava literarne vrste in zvrsti z vidika razmerja med resničnostjo in fikcijo v najpomembnejših delih estetike in literarne teorije od antike do danes, v drugem delu pa je z definicijami, s sodobnimi literarnoteoretičnimi in literarnozgodovinskimi oznakami ter s primeri vzorčnih besedil iz slovenske in tuje književnosti prikazano dvaindevetdesetih literarnih vrst in zvrsti v njihovi diahroni in sinhroni razsežnosti (sodelovanje z založbo Kröner v Stuttgartu).
Monografija Resničnost in resnica v literaturi: od antičnega do modernega evropskega literarnega in kritičnega diskurza (2013) je v Sloveniji pionirsko delo o obravnavani tematiki ter ena redkih tovrstnih študij tudi v svetovnem merilu. Avtorici je pomenila vsebinsko izhodišče za vsebinsko razširitev njenih raziskav s področja literarnih ved na področje Svetega pisma in judovstva, na osnovi katerih je nastala njena druga doktorska disertacija s področja teologije (Resničnost in resnica v literaturi, v izbranih bibličnih besedilih in njihovi literarni interpretaciji, 2015). V njej je avtorica za izhodišče znanstvene hipoteze vzela vprašanje, kako je mogoče razlikovati med resničnostjo ali resnico v odnosu do zunanjega poteka stvari in do družbenih norm ter resnico v osebnem, globljem moralnem pomenu, torej med »zunanjo« in »notranjo« resnico. Namen te študije je, da avtorica z natančnejšo analizo izbranih besedil pride do ustreznih meril za razlikovanje med enostranskimi, pristranskimi in vsestransko utemeljenimi pogledi teoretikov estetike, literarnih teoretikov, eksegetov, filozofov in teologov o pomenskih vidikih resničnosti in resnice.
Njena druga disertacija je leta 2018 pod naslovom Podobe resničnosti, resnice in Ljubezni v Svetem pismu in literaturi v razširjeni obliki izšla pri založbi SAZU.
Knjiga Mirror of reality and dreams: Stories and confessions by Ivan Cankar (Ogledalo resničnosti in sanj: zgodbe in izpovedi Ivana Cankarja; Frankfurt etc.: Peter Lang, 2008) je prva znanstvena monografija o opusu največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja v angleškem jeziku. Njegova dela obravnava glede na pisateljev odnos do eksistencialne, družbene in moralne resničnosti v posameznikih in v družbi. Tematološka in slogovna analiza se osredotočata na osebne izpovedi in bogato simboliko, ki razkrivajo svet pisateljevega notranjega življenja in njegovih vrednot. Študija uveljavlja intertekstualni pristop, ko ugotavlja vpetost pisateljevih del v družbeno-kulturni, jezikovni in umetniški kontekst evropskega literarnega razvoja, tradicije in mehanizmov vplivanja. Primerjalna analiza besedil v medbesedilnih razmerjih razkriva močan vpliv klasične in sočasne evropske literature iz obdobja fin de siècla na njegovo pisanje, kar se kaže v Cankarjevem navezovanju na dela avtorjev od Biblije (vpliv Nove zaveze) in grške antike (vpliv Platona, Homerja) do klasične angleške dramatike (Shakespeare), španskega romana (Cervantes), ruskega psihološkega realizma (Dostojevski, Tolstoj, Gogolj idr.), evropskega naturalizma in dekadence (Govekar, Zola idr.), impresionizma, simbolizma in nove romantike (Ibsen, Maeterlinck idr.).