Zgodovina Slovenije od leta 1945 do leta 1991

thumb|Grb Socialistične republike Slovenije Zgodovina Slovenije od leta 1945 do leta 1991 je obdobje slovenske zgodovine, ki je zaznamovano z enostrankarskim sistemom. Začne se z osvoboditvijo, konča pa z razglasitvijo samostojnosti in osamosvojitveno vojno.

1945–1953 Na tretjem zasedanju AVNOJ v Beogradu je 10. avgusta 1945 nova Jugoslavija dobila ime Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ). Ime se je namerno izognilo omembi državne ureditve nove države, kar naj bi skladno s sporazumom Tito-Šubašić, podpisanem na Visu 16. junija 1944.

Na volitvah v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945, kjer meščanske stranke dejansko niso sodelovale, je prepričljivo zmagala Ljudska fronta, katere nosilec je bil Josip Broz Tito. 29. novembra 1945 je ustavodajna skupščina razglasila republiko in spremenila ime države v Federativna ljudska republika Jugoslavija. Slovenija se je takrat imenovala Ljudska republika Slovenija.

17. decembra 1945 je predsedstvo SNOS sprejelo zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, s katero so podržavili zemljo tujcev, cerkve, bank in podjetij, okupatorjevih sodelavcev in veleposestnikov. Na ta način so podržavili 266 500 hektarjev zemlje, od katerih sta dve tretjini postali last države, preostalo tretjino pa so razdelili majhnim kmetom. Ustanavljati so se začele zadruge, s čimer se je v Sloveniji začela kolektivizacija.

Decembra 1946 je podržavljanju zemlje sledilo še podržavljanje podjetij. V letu 1946 so tako podržavili okoli 500 podjetij, leta 1948 pa še dodatnih 700. V naslednjem letu se je v celotni Jugoslaviji začela izvajati prva petletka, ki je imela za cilj elektrifikacijo in industrializacijo države . Hkrati s tem so začeli v nekaterih podjetjih v Sloveniji uvajati samoupravljanje, ki so ga nato junija 1950 tudi uzakonili.

Slovenija je 17. januarja 1947 med prvimi sprejela republiško ustavo, ki je uzakonjala republiško vlado, ministrstva in skupščino. Volivci pa so hkrati volili tudi zvezne predstavnike. Kljub vsemu je bila v Jugoslaviji težnja po prevladi centralizma očitna tudi na področju jezika. V armadi se je kot edini poveljevalni jezik uzakonila srbohrvaščina, saj naj bi bila armada nadnacionalna in eksteritorialna. Prav tako se je kot uradni in sporazumevalni jezik na zvezni ravni uporabljala samo srbohrvaščina, slovenščina pa je imela veljavo le na ozemlju Slovenije.

28. junija 1948 je Stalin v posebni resoluciji obtožil Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) za oddaljevanje od marksistične in leninistične ideologije, ter sovražen odnos do Sovjetske zveze (ZSSR) in jo izključil iz te organizacije. Resničen razlog za spopad je bil spor med Stalinom in Titom, ker je slednji po drugi svetovni vojni želel večjo stopnjo samostojnega odločanja v jugoslovanski politiki. Tito je v spor s Stalinom prišel predvsem zaradi prizadevanj, da bi pod svojim vodstvom združil veliko balkansko federacijo vključno z Bolgarijo in Albanijo, kar pa sta poleg Stalina zavračali tudi bolgarska in albanska komunistična partija. Ko Tito kljub zahtevam Stalina ni želel odreči vojaške podpore partizanom na severu Grčije, ki so po koncu druge svetovne vojne skušali v državi prevzeti oblast je prišlo do odkritega spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Stalin se je zavzemal, da bi lahko imel le on nadzor nad grškimi komunisti. Ker so nekateri jugoslovanski komunisti podprli Stalina je jugoslovanska oblast začela izvajati aretacije in likvidacije tako imenovanih Informbirojevcev. Leta 1949 je Tito ustanovil Goli otok, koncentracijsko taborišče za tiste, ki so ali naj bi podpirali Stalina. V času informbiroja so v Jugoslaviji izključili iz KPJ okoli 60.000 članov, medtem ko so 16.312 ljudi poslali v razna taborišča (Goli otok, Grgur,...)Repe, B., Rdeča Slovenija: Tokovi in obrazi iz obdobja socializma, str. 32.

V istem času so se začeli v Sloveniji med kulturniki in tudi med ostalimi intelektualci pojavljati dvomi o pravilnosti represivne politike, ki se je izvajala v celotni državi. Eden glavnih nasprotnikov takih metod je bil Edvard Kocbek, ki je leta 1951 na kongresu OF javno skritiziral državno politiko, zaradi česar so ga izključili iz partije. Njegov govor pa je kljub temu pripomogel k temu, da se je sodna in ideološka represija v državi nekoliko umirila.

Naslednje leto se je na 6. kongresu KPJ nekoliko reorganizirala in se preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije.

Povojni poboji Po zmagi partizanske vojske in podpisom nemške kapitulacije se je v Sloveniji začela Komunistična partija utrjevati na oblasti. Prva težava, s katero so se morali soočiti so bili poraženi vojaki kolaboracionističnih enot, ki so se pred napredujočimi partianskimi enotami umaknili v Avstrijo, kjer so jih zavezniki zaprli v taborišča in jih obravnavali kot vojne ujetnike. 15. maja 1945 je britanski general Patrick Scott ukazal izročitev vseh kvizlinških vojakov Jugoslovanski armadi, katere poveljnik je bil Danilo Basta, politični komisar 51. vojvodinske divizije. Poleg vojakov so izročili tudi civiliste. Največ teh ljudi je bilo ubitih v naslednjih tednih.

Le manjši del vojakov in civilistov so pobili v okolici Pliberka; največ jih je umrlo na pohodih skozi Jugoslavijo ter v ujetniških taboriščih. Veliko izročencev je umrlo v pobojih v Kočevskem Rogu.

Rupnikov proces 21. avgusta 1946 se je v Ljubljani začel sodni proces proti okupatorjevim sodelavcem in izvajalcem okupatorjeve politike, ki je dobil ime po prvoobtoženem, ljubljanskem županu in prezidentu Ljubljanske pokrajine, Leonu Rupniku. Obtožnica je vsebovala enajst točk. Na procesu je bil Leon Rupnik spoznan za krivega izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Proces se je končal 30. avgusta, poleg nekaj dolgotrajnih zapornih kazni pa so bile izrečene tudi tri smrtne. Na smrt z obešenjem so obsodili SS-Obergruppenführerja Erwina Rösenerja in Lovra Hacina. Leon Rupnik je bil obsojen na usmrtitev pred strelskim vodom.

Nagodetov proces Maja 1947 je slovenska tajna policija UDBA aretirala 32 visoko izobraženih intelektualcev. Med njimi so bili nekateri nekdanji člani KPS, večina pa je bila liberalnih demokratov, ki so bili naklonjeni parlamentarnim demokracijam na Zahodu. Med aretiranimi so bili Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj, Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc, Elizabeta Hribar, sredi procesa pa so priključili še Franca Snoja. Dva meseca so jih zasliševali in mučili v ljubljanskih zaporih. Politbiro Centralnega komiteja KPS je aretirane v slovenskih medijih označil kot peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva, ki nimajo nobene politične vsebine in katerih delo je brez vsake politične osnove škodovati ljudski oblasti. Proti 15 obtoženim se je 29. julija začelo sojenje, katerega vsebino so oblasti prek posebnih zvočnikov na ljubljanskih ulicah predvajale državljanom. Proces je dobil ime Nagodetov proces. Po 13 dneh sojenja, 12. avgusta so tri obtožene, med njimi Črtomirja Nagodeta, obsodili na smrt s streljanjem, ostale na visoke zaporne kazni, s prisilnim delom in odvzemom vseh državljanskih pravic. Dva od obsojenih sta izvršila samomorJerca Vodušek Starič: Nagodetov proces. Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, 1993, str. 270.

Dachauski procesi Med majem 1947 in oktobrom 1949 je bilo v Sloveniji enajst sodnih procesov proti bivšim zapornikom koncentracijskih taborišč Dachau in Buchenwald, ki so jih obtožili, da so v taborišču postali sodelavci Gestapa.

Procesi predhodni proces – Puflerjev proces (maj 1947) 1. dachavski proces (april 1948) 2. dachavski proces – proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maj 1948) 3. dachavski proces – proces proti Mitji Sark (maj 1948) 4. dachavski proces – proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maj 1948) 5. dachavski proces – proces proti Janku Ravnikarju (julij 1948) 6. dachavski proces – proces proti Kopaču, Bohincu, Brezarju in Vidmarji (avgust 1948) 7. dachavski proces – proces proti Reziki Barle (avgust 1948) 8. dachavski proces – proces proti Figarju in Ranzingerju (junij 1949) 9. dachavski proces – proces proti Marčanu (september 1949) 10. dachavski proces – proces proti Fakinu, Mrzelu in Petraku (oktober 1949)

V času preiskave so obravnavali 7.380 Slovencev in 2.144 tujcev, od katerih je bilo 37 oseb obsojenih, proti trem so ustavili preiskovalni postopek, trije pa so umrli med preiskavoe-izdaja na portalu sistory.

Svobodno tržaško ozemlje

1. maja 1945 je v Trst vkorakala 4. armada jugoslovanske vojske s slovenskim 9. korpusom NOV in POJ in ga zasedla.

Na seji zunanjih ministrov štirih velesil maja 1946 je obveljal francoski predlog, ki je predvideval ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), na podlagi katerega je 21 predstavnikov držav 10. februarja 1947 v Parizu podpisalo mirovni sporazum z Italijo (Pariška mirovna pogodba). Sporazum je stopil v veljavo 15. septembra 1947. Z njim je bilo uradno ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na dve območji. Uradna jezika sta bila slovenščina in italijanščina. Cona A, ki je vključevala Trst, je bila pod vojaško upravo britanskih zavezniških sil, cona B, ki je zajemala Slovensko primorje in Istro, pa Jugoslovanska armada. STO tako ni nikoli zares delovalo kot enotna država, kljub temu pa je izdajalo svoj denar in poštne znamke. Ozemlje cone B STO je obsegal Istrski okrožni ljudski odbor s sedežem v Kopru, ki se je delil še na okraja v Kopru in Bujah. Ozemeljsko je cona B STO obsegala upravno-teritorialne enote v obsegu avstrijske upravne razdelitve Istre iz leta 1910 na občine in katastrske občine.

S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t. i. londonski sporazum) je bila prenešena začasna civilna administracija cone A italijanski vladi in cona B jugoslovanski vladi. osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo ni bilo nikoli potrjeno iz strani združenih narodov. V veljavi je še vedno 16. resolucija združenih narodov

1953–1963 Začetek reform, ki naj bi Jugoslavijo politično prestavil iz državnega v demokratični socializem označuje Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve države, ki so ga januarja 1953 potrdile zvezna in republiške skupščine. Ta zakon je spreminjal ustavo iz leta 1946 in razglašal za temelje jugoslovanske ureditve družbeno lastnino in samoupravljanje ter v ustavo uvajal pojem socializem. V istem letu se je Ljudska fronta preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL), ki naj bi združevala celotno delovno ljudstvo.

V istem letu so razpustili Antifašistično fronto žensk in namesto nje ustanovili Zvezo ženskih društev.

S smrtjo sovjetskega diktatorja Stalina v letu 1953, so se ponovno izboljšali odnosi Jugoslavije s Sovjetsko zvezo, ki so bili slabi vse od Titovega odmika od stalinistične politike v poznih štiridesetih letih. Otoplitev odnosov je pomenila zaustavljanje procesov demokratizacije socializma v Jugoslaviji, čemur se je od pomembnejših politikov javno uprl le Milovan Đilas, ki je bil od decembra 1953 predsednik zvezne skupščine. Ta je januarja 1954 v enem svojih govorov javno izjavil, da so Zveza komunistov in njej podrejene organizacije le ovira pri uveljavljanju prave demokracije v državi. Posledično so Đilasa januarja 1954 izključili iz Zveze komunistov in ga v veliki politični kampanji poskušali očrniti v očeh javnosti. Leta 1956 je bil Đilas aretiran zaradi pisanja in podpore Madžarski revoluciji in obsojen na devet let zapora. Leta 1958 je napisal svoje spomine, z naslovom "Dežela brez pravice" in bil aprila 1962 ponovno zaprt zaradi objave "Pogovorov s Stalinom".