Rúski impêrij (sodobno ; starejše Россійская Имперія, in tudi sodobno , ali ) je bila država, ki je obstajala med letoma 1721 in 1917. Nasledil je Rusko carstvo in je bil predhodnica Ruske republike.
Imperij je bil druga največja združena država v svetovni zgodovini (za Mongolskim cesarstvom). Leta 1866 je imela največji obseg, saj je segala od Evrope, Azije do Severne Amerike.
V začetku 19. stoletja je bila Rusija tako največja država na svetu, ki je segala od Arktičnega morja na severu do Črnega morja na jugu, od Baltskega morja na zahodu do Tihega oceana na vzhodu. S 174,4 milijona prebivalcev je imela tretje največje prebivalstvo na svetu (za Kitajsko in Britanskim imperijem).
Ob koncu imperija je bila država ena zadnjih absolutističnih monarhij v Evropi, ki jo je vodil car. Pred izbruhom prve svetovne vojne avgusta 1914 je bila Rusija ena izmed petih velikih sil Evrope.
Vladanje Petra Velikega
Rusko carstvo se lahko preimenovalo v Ruski imperij odkar (22. oktobra 1721) je ruski senat na proslavi zmage nad Švedi v veliki severni vojni imenoval Petra Velikega z latinskim imenom za cesarja – imperator. Novi naziv ni le uskladil rusko poimenovanje mnogonarodnostne države z evropsko politično tradicijo, ampak je tudi poudaril nov način Petrovega vladanja: Peter ni bil le dedni naslednik vladajoče dinastije in »oče« svojim podložnikom, kot mnogi njegovi predhodniki, temveč resnični suveren – imperator in prvi služabnik države. Rusiji je na stežaj odprl dostop do evropskega znanja, tehnologije in kulture in ji s tem nakazal smer razvoja za naslednji dve stoletji. Svoje delo je opravil večinoma že pred letom 1721. sličica|Peter Veliki Petrove vojne in zunanja politika
Peter Veliki (car v letih 1682–1725, do leta 1696 formalno skupaj s slaboumnim polbratom Ivanom V.) je osebno zavladal leta 1689. Najprej je želel zavarovati južno mejo države, ki so jo ogrožali vpadi Krimskih Tatarov, vazalov Osmanskih Turkov, in odpreti Rusiji izhod na Črno morje. Prvi poskus (1695), da bi osvojil Azov, mu ni uspel, ker ni imel mornarice, ki bi pristanišče obkolila tudi z morske strani. Zato je pozimi v Voronežu ob Donu zgradil ladjevje in v napadu naslednje leto (1696) uspel.
Peter je v letih 1697/98 skoraj leto dni z veliko delegacijo potoval po Evropi, se seznanjal z moderno strojegradnjo in ladjedelništvom, se zanimal za metode upravljanja države, za znanstvene dosežke, nakupoval knjige, najemal strokovnjake in vzpodbujal diplomatska pogajanja za križarsko vojno proti Turkom. A Evropa se je pripravljala na špansko nasledstveno vojno in za vojno s Turki ni bila navdušena. Peter je sklenil zvezo s Saško-Poljsko in Dansko proti Švedski, ki je pripeljala do velike severne vojne (1700–21). Ta je bila potem Petrova glavna skrb skoraj ves čas njegovega vladanja. Vojna, ki se je začela s hudim porazom proti mlademu švedskemu kralju Karlu X., je dolgo časa vezala nase vse razpoložljive materialne in človeške vire carstva in v veliki meri vplivala tudi na Petrove odločitve in ukrepe v domači politiki. Šele po veliki zmagi nad Karlom X. v bitki pri Poltavi (1709) je Peter lahko posvetil več pozornosti temeljitim spremembam v ruskih upravnih institucijah.
Karel X., ki je po porazu pri Poltavi našel zatočišče v Carigradu (turško Istambul), je Turke nagovoril k novi vojni z Rusijo (1710–11). Peter je poleti 1711 nespametno dopustil, da je njegovo 40.000 glavo vojsko ob reki Prut obkolila še veliko večja turška vojska. Turški vezir je Petrovo vojsko spustil iz obroča, a Peter se je moral odpovedati Azovu in ga poslej ni več poskušal zavzeti.
Vojna s Švedi ob in na Baltskem morju pa se je nadaljevala in se končala šele po smrti Karla X. z mirom v Nystadtu (1721), ki je Petru prinesel nadzor nad Finskim zalivom in vzhodnim delom Baltiškega morja ter mu priznal oblast nad obbaltskimi deželami severno od Zahodne Dvine, ki so imele že zahodno državno ureditev, socialno strukturo in kulturno tradicijo. Trgovanje in sodelovanje z zahodno Evropo je postalo lažje in pristanišča, kot sta Riga in Ravel (danes Talin), poleg Sankt Peterburga, so lahko nadomestila velik del leta v led vklenjena pristanišča Belega morja (Murmansk, Arhangelsk).
Od leta 1714 je Peter pošiljal raziskovalne odprave v Centralno Azijo in na območje Kaspijskega jezera, kar je leta 1722 omogočilo, da je ruska vojska prodrla v Perzijo. Leta 1723 so Perzijci Rusom, v zameno za vojaško pomoč proti Turkom, prepustili zahodno in južno obalo Kaspijskega jezera (ki pa so jo Rusi leta 1732 izgubili).
Reforme Petra Velikega
Peter Veliki je želel Rusijo po znanju in kulturi čim bolj približati Evropi. Želel je ustvariti družbo, v kateri bi vsak državljan služil državi, vsak na svoj način, glede na znanje in sposobnosti in položaj v družbi. To je pomenilo popoln zasuk v tradiciji, navadah, čutenju in verski tradiciji ruskega ljudstva. Zato se je neprestano srečeval z nerazumevanjem in odporom. Pri svojih zahtevah je bil pogosto (zlasti ob vojnih razmerah) neučakan in nasilen in njegov racionalni način vladanja so mnogi razumeli kot vladanje Antikrista. Kljub temu je uspel vnesti v rusko družbo socialne, institucionalne in intelektualne trende, ki so prevladovali v Rusiji naslednji dve stoletji in so že v drugi polovici 18. stoletja, predvsem na nivoju plemstva, popolnoma spremenili rusko družbo.
Peter se je najprej lotil reformiranja vojske, ki jo je preoblikoval po evropskih zgledih. Najel je evropske poveljnike. Ustanovil je oficirsko šolo za plemiče, navadne vojake pa je rekrutiral iz kmečkega prebivalstva in nižjega meščanstva. Vojaška služba je trajala vse življenje. Dal je pretopiti cerkvene zvonove v topove in vojsko oborožil s puškami in topovi domače izdelave. Zgradil je mornarico. Po zmagi nad Švedi je vojsko razporedil po vsej Rusiji v garnizone, ki jih je prepustil v vzdrževanje lokalnemu prebivalstvu. Nova ureditev vojske je povzročila zmedo, ker so se pristojnosti poveljnikov garnizonov prekrivale s pristojnostmi pokrajinskih oblasti.
Peter je vpeljal julijanski koledar. Ukinil je bojarsko dumo in organiziral skoraj povsem novo centralno upravo, ki jo je sestavljalo 9 (kasneje 12) kolegijev, od katerih je bil vsak pooblaščen za svoje področje in je moral Petrove ukaze prevesti v zakonodajo. Kolegije je koordiniral in nadzoroval senat. Rusijo je razdelil v 50 pokrajin – gubernij; glubernijske oblasti so imele upravne, vojaške in sodne pristojnosti. Mesta so dobila svoje samouprave.
Za dobro izpeljavo reform pa je Petru manjkalo zanesljivih in šolanih ljudi, ki bi se znali držati postavljenih pravil in opravljati svoje delo odgovorno v korist države. Da bi se temu približal, je vzpostavil register štirinajstih službenih stopenj, v katerega so bili razvrščeni uslužbenci na dvoru, upravi in vojski. Uslužbenci so napredovali od štirinajste stopnje navzgor z znanjem, izkušenostjo in zaslugami. Sistem je tako omogočil napredovanje tudi tistim, ki niso bili rojeni kot plemiči. Z osmo stopnjo (prva častniška stopnja) so avtomatično pridobili dedni plemiški naslov. Evidenco uslužbencev po razredih je vodil poseben urad, podrejen senatu. Vsi plemiči so bili obvezani služiti državi kot državni uslužbenci ali oficirji, na položajih in lokacijah, kjer so bili potrebni.
Peter je zahteval, da se vsi plemiški sinovi izobrazijo. Izobrazba je bila pogoj za službo. Pri starih bojarjih je ta radikalna sprememba povzročilo ogorčenje in odpor, a s časom, po generaciji ali dveh, je postalo šolanje plemiških otrok samoumevno, način plemiškega življenja. Ob koncu 18. stoletja plemič ni veljal za polnoletnega in se ni smel poročiti, dokler ni opravil državnega izpita.
Teh sprememb pa niso bili deležni nižji sloji prebivalstva, ki so z rokami opravljali svojemu položaju ustrezno delo in plačevali davke. Da bi preprečil izmikanje davkom, je Peter vezal davke na moško glavo in gospodarje zadolžil za pobiranje davka od svojih "duš". Kmetje so postali zgolj postavka na davčnem seznamu; možno jih je bilo prestaviti na drugo lokacijo, prodati ali zamenjati glede na potrebe in kaprice gospodarja (posestnika, cerkve, države). Tlačani so bili v položaju sužnjev. V Petrovi državi se je izgubil tradicionalni občutek osebne povezanosti ruskega mužika s carjem.
Veliko pozornosti je Peter posvečal šolstvu. Pospeševal je ustanavljanje laičnih šol, od splošnih do oficirskih; ker so plemiči še vedno bolj zaupali samostanskim šolam, so dobili na laičnih šolah prostor tudi otroci vojakov, uradnikov in duhovnikov. Plemiški sinovi so veliko študirali v tujini. Peter je v Rusijo vabil tuje strokovnjake in umetnike. Vzpodbujal je prevode tehniških, zgodovinskih in potopisnih del v ruščino.
Kot racionalen človek se Peter ni dosti menil za cerkev in jo je videl le kot sredstvo nadzora in vzgojno ustanovo. Ko je leta 1700 patriarh umrl, ni imenoval novega. Leta 1721 je vzpostavil novo cerkveno upravno organizacijo: sveto sinodo, sestavljeno iz nekaj imenovanih cerkvenih prvakov in carjevega laičnega predstavnika, ki je imel vodilno vlogo. Cerkvenim institucijam je natančno določil učni program, ki je bil primernejši za bodoče uradnike kot duhovnike. Duhovnike je postavil v vlogo verskih uradnikov, ki naj državi pomagajo uveljavljati njene zakone, posebno tiste proti starovercem. Preprosti ljudje so tako čutili Petrovo državo kot prisilo, nasprotno tradiciji; mnogi kot vladanje Antikrista.
Razvoj vojske je potegnil za seboj napredek v tehnologiji, metalurgiji, razvijale so se vedno nove obrtne delavnice. Peter je z zakonodajo pospeševal razvijanje podjetništva in trgovine. Podjetnikom je dovolil, da so od veleposestnikov kupovali tlačane in jim dodeljeval kmete iz državnih posesti. Zunanja trgovina se je v njegovem času posedmerila, pobrani davki potrojili. Vzpodbujal je vse gospodarske dejavnosti, gradnjo dvorcev, tovarn, trdnjav, ladjedelnic, prekopov, zgradb, muzejev, knjižnic. Posebno poglavje je bila gradnja Sankt Peterburga, za katerega je leta 1706 sam določil mesto v močvirju ustja reke Neve; leta 1712 je že tja prenesel prestolnico države. Tam so si morali zgraditi zidane hiše in se tja preseliti plemiči, ki so služili na dvoru. Leta 1725 je bil dograjen Peterhof, "ruski Versailles".
Od Petra Velikega do Katarine Velike (1725–62)
Petru je sledilo nekaj slabotnih vladarjev, ki so vladali pod vplivom svoje okolice in dopustili, da so Petrove reforme zamrle. Petrovo delo je nadaljevala šele Katarina II. Velika.
Katarina I., (1725–27), Petrova žena, je ustanovila vrhovni tajni svet, ki naj bi vladal v njenem imenu in v katerega je imenovala šest Petrovih sodelavcev s knezom Menšikovim na čelu; s tem je odvzela veljavo senatu in sveti sinodi, v katerih so bili najvišji posvetni in cerkveni veljaki. V njenem času je zaživela v Sankt Peterburgu akademija znanosti, ki jo je pripravil že Peter Veliki. Kapitan Bering je odkril Beringov preliv. sličica|Katarina Velika Popolnoma nemočen vladar je bil mladoletni Peter II. (1727–30) , sin Petrovega sina Alekseja Petroviča, umrlega v ječi. Peter II. je prišel na prestol dvanajstleten, umrl pa je petnajstleten za ošpicami.
Za njim so ruski veljaki za carico izbrali Ano (1730–40), hčerko Ivana V., za katero so mislili, da bo najbolj vodljiva. A so se zmotili. Ana se je osvobodila pritiska svojih pokroviteljev in zavladala samostojno, kot pritiče ruskemu carju. Bila je žena tedaj že umrlega vojvode Kurlandije in Semigalije, Friedricha (III.) Wilhelma Kettlerja. Rusom ni zaupala in se je pri vladanju opirala na baltske Nemce. Na petrograjski dvor je prinesla razkošno zahodno modo, ki so ji ruski dvorjani skušali slediti. Rusija je v njenem času posredovala pri izvolitvi saškega volilnega kneza za poljskega kralja Avgusta III.