Štorklje (znanstveno ime Ciconiidae) so veliki, dolgonogi, dolgovrati ptiči z dolgimi krepkimi kljuni. Družino štorkelj so nekdaj uvrščali skupaj s čapljami, ibisi in drugimi v red močvirnikov, kasneje pa se je izkazalo, da niso bližnje sorodne nobeni od teh družin, zato so bile povzdignjene v samostojen red Ciconiiformes.
Štorklje so jadralci. To pomeni, da si pri letenju pomagajo s toplotnimi zračnimi tokovi in tako prihranijo veliko energije. Znamenite fotografije štorkelj, ki jih je leta 1884 posnel Ottomar Anschütz, so navdihnile poskusni model jadralne naprave, ki jo je v poznem 19. stoletju skonstruiral Otto Lilienthal.
Morfologija Štorklje so velike do zelo velike vodne ptice. Različne vrste lahko zrastejo do različnih velikosti in lahko tehtajo različno. Po obliki so zelo podobne čapljam, predvsem po dolgih nogah in vratih, vendar so težje. Pri štorkljah je prisotna nekakšna razlika med spoloma, in sicer po velikosti saj so samci do 15 % večji od samic pri nekaterih vrstah (npr. afriške sedlarice), vendar nasploh ni večjih razlik. Edina razlika je v barvi šarenice dveh rodov štorkelj Ephippiorhynchus.
Čeprav se včasih navaja, da štorklje nimajo sirinksa in so zato neme, to ne drži; štorklje imajo sirinks, vendar ga uporabljajo redko in proizvajajo le nekaj preprostih zvokov. Sporazumevajo se tako, da klopotajo s kljuni.
Razširjenost in habitat
Štorklje najdemo skoraj po celem svetu, saj jih ni le na območjih okoli polov, v večjem delu Severne Amerike in v večjem delu Avstralije. Največja raznolikost vrst je v tropski Aziji in podsaharski Afriki, z osmimi vrstami oz. šest gnezdečih vrst. V Novem svetu živijo tri vrste: lesna štorklja (Mycteria americana), maguarska štorklja (Ciconia maguari) in jabiru (Jabiru mycteria), ki je najvišja leteča ptica na ameriški celini. Dve vrsti, bela štorklja (Ciconia ciconia) in črna štorklja (Ciconia nigra), se pojavljata v Evropi in zmernih območjih zahodne. Črnokljuna štorklja (Ciconia boyciana) se pojavlja v zmernih območjih vzhodne Azije, medtem ko je črnovrata štorklja (Ephippiorhynchus asiaticus) razširjena v Avstralaziji.del Hoyo, J. Elliott, A. & Sargatal, J. (1992). Handbook of the Birds of the World. Volume 1: Ostrich to Ducks. Lynx Edicions. .
Štorklje so najbolj raznolike in pogoste v tropskih območjih. Vrste, ki živijo v zmernem podnebju se večinoma selijo v toplejše kraje, da se izognejo najhladnejšemu delu zime. Pri izbiri življenjskega prostora so precej prilagodljive in naseljujejo različna okolja.
Prehranjevanje Štorklje se večinoma prehranjujejo z žabami, ribami, žuželkami, deževniki in drobnimi pticami ali sesalci. Obstaja 19 vrst štorkelj, ki jih razvrščamo v šest rodov. Uporabljajo poseben način komunikacije v gnezdu. Večina štorkelj jé žabe, ribe, žuželke, deževnike, male ptice in majhne sesalce.
Razmnoževanje Gnezda štorkelj so pogosto zelo velika in jih uporabljajo mnogo let. Nekatera so v premer zrasla prek 2 metra, v globino pa okrog 2 metra. Nekdaj so menili, da so štorklje monogamne, vendar pa to drži le do neke mere.. Partnerja lahko po selitvi zamenjajo in se selijo brez njega. Na svoje gnezdo so navezane prav toliko kot na partnerja.
Zaradi svoje velikosti, serijske monogamije in zvestobe gnezdu, ki so si ga izbrale, je mitološki in kulturni pomen štorkelj zelo velik.
Sistematika Genetske raziskave so pokazale, da družine Ardeidae (čaplje), Balaenicipitidae (čevljekljuni), Scopidae (senčarji) in Threskiornithidae (ibisi) pripadajo redu Pelecaniformes (močvirniki). To pomeni, da družina Ciconiidae predstavlja edino samostojno skupino znotraj svojega reda.
Štorklje so bile kot skupina že jasno oblikovane in verjetno razširjene v obdobju oligocena. Tako kot večina družin vodnih ptic so se najverjetneje pojavile v paleogenu, pred približno 40–50 milijoni let. Fosilni zapisi današnjih rodov so dokumentirani vsaj od srednjega miocena (okoli 15 milijonov let nazaj).
Nobena vrsta ali podvrsta štorklje ni znana kot izumrla v sodobni zgodovini. Sistematični pregled znanstvene literature je odkril skoraj tisoč študij o štorkljah, kljub temu je za večino vrst znanstveno razumevanje še vedno zelo omejeno. To nakazuje, da bi bilo treba številne vrste uvrstiti na Rdeči seznam IUCN med »podatkovno pomanjkljive«.
Vrste International Ornithologists' Union (IOU) priznava 20 vrst štorkelj v 6 rodovih.
Simbolična vloga štorkelj thumb|200px|Štorklje lahko gradijo gnezda zelo visoko Bela štorklja je simbol Haaga na Nizozemskem. je nacionalna ptica Litve, Belorusije in Poljske.
V ljudskem izročilu na območju Evrope staršem prinaša otroke bela štorklja. Legenda je zelo stara, vendar jo je popularizirala pravljica Hansa Christiana Andersena iz leta 1839 z naslovom »Štorklje«.
Slika štorklje, kako nosi otroka, se v popularni kulturi pogosto pojavlja. Ognjeno znamenje (nevus flammeus), drobne rožnate ali rdečkaste madeže, ki so zaradi razvoja žil pogosto prisotni na novorojenčkovih vekah, med očmi, na zgornjem delu lica in na vratni gubi, še vedno občasno imenujejo štorklji ugrizi.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Ptice selivke Kategorija:Taksoni, opisani leta 1840 Kategorija:Redovi ptičev Kategorija:Družine ptičev