Benito Amilcare Andrea Mussolini, italijanski fašistični diktator in novinar, * 29. julij 1883, Dova di Predappio, Emilija - Romanja, Kraljevina Italija, † 28. april 1945, Milano, Italija.
Mussolini je ustanovil in vodil Nacionalno fašistično stranko. Bil je italijanski fašistični diktator od marca 1922 do njegove odpovedi leta 1943 ter "Duce" od ustanovitve italijanskega borilnega obrata leta 1919 do njegove usmrtitve leta 1945 s strani italijanskih partizanov. Kot diktator Italije in ustanovitelj fašizma je Mussolini navdihnil in podprl mednarodno širjenje fašističnih gibanj v medvojnem obdobju.
Mussolini je bil sprva socialistični politik in novinar pri časopisu Avanti! Leta 1912 je postal član nacionalnega direktorata Italijanske socialistične stranke (PSI), vendar je bil izključen iz PSI zaradi zagovarjanja vojaškega posredovanja v prvi svetovni vojni, v nasprotju s stališčem stranke o nevtralnosti. Leta 1914 je Mussolini ustanovil novo revijo Il Popolo d'Italia in med vojno služil v italijanski kraljevski vojski, dokler ni bil ranjen in odpuščen leta 1917. Mussolini je obsodil PSI, svoja stališča osredotočil na italijanski nacionalizem namesto na socializem, in kasneje ustanovil fašistično gibanje, ki je nasprotovalo egalitarizmu in razrednemu spopadu, namesto tega se je zavzelo za "revolucionarni nacionalizem", ki presega razredne meje. 31. marca 1922, po Pohodu na Rim (28. – 30. oktober), je kralj Victor Emmanuel III Mussolinija imenoval za premierja in s tem najmlajšega posameznika, ki je do takrat opravljal to funkcijo. Potem ko so s svojo tajno policijo odstranili vse politično nasprotovanje in prepovedali delavske stavke, so Mussolini in njegovi privrženci utrdili oblast z vrsto zakonov, ki so narod spremenili v enopartijsko diktaturo. V petih letih je Mussolini z legalnimi in nezakonitimi sredstvi vzpostavil diktatorsko oblast in si prizadeval ustvariti totalitarno državo. Leta 1929 je Mussolini s Svetim sedežem podpisal Lateransko pogodbo za ustanovitev Vatikana.
Zunanja politika Mussolinija je želela obnoviti starodavno slavo rimskega cesarstva s širjenjem italijanskih kolonialnih posesti in fašističnega vpliva. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je odredil pacifikacijo Libije, naročil bombardiranje Krfa zaradi incidenta z Grčijo, vzpostavil protektorat nad Albanijo in po dogovorih z Jugoslavijo mesto Fiume vključil v italijansko državo. Leta 1936 je bila Etiopija po drugi italijansko-etiopski vojni osvojena in združena v Vzhodno Afriko (AOI) z Eritrejo in Somalijo. Leta 1939 so italijanske sile priključile Albanijo. Med letoma 1936 in 1939 je Mussolini ukazal uspešno italijansko vojaško intervencijo v Španiji v korist Francisca Franca med špansko državljansko vojno. Mussolinijeva fašistična Italija se je sprva poskušala izogniti izbruhu druge svetovne vojne, tako da je na prehod Brenner poslala vojake, ki so zavrli Anschluss in sodelovali na fronti Stresa, Lyttonovem poročilu, Lausannski pogodbi, Paktu štirih sil in Münchenskem sporazumu. Vendar se je Italija nato oddaljila od Velike Britanije in Francije, tako da se je pridružila Nemčiji in Japonski. Nemčija je 1. septembra 1939 napadla Poljsko, kar je povzročilo vojno razglasitev Francije in Združenega kraljestva ter začetek druge svetovne vojne.
10. junija 1940 se je Mussolini odločil za vstop v vojno na strani sil osi. Kljub začetnemu uspehu je poznejši zlom osi na več frontah in morebitna zavezniška invazija na Sicilijo povzročila, da je Mussolini izgubil podporo prebivalstva in članov fašistične stranke. Posledično je veliki fašistični svet na začetku 25. julija 1943 sprejel predlog nezaupnice Mussoliniju; pozneje istega dne ga je kralj Victor Emmanuel III razrešil s položaja predsednika vlade in ga dal v pripor ter za predsednika vlade imenoval Pietra Badoglia. Potem ko je kralj privolil v premirje z zavezniki, so 12. septembra 1943 Mussolinija v Operaciji Hrast rešili nemški padalci in komandosi Waffen-SS, ki jih je vodil major Otto-Harald Mors. Hitler je po srečanju z rešenim nekdanjim diktatorjem nato Mussolinija postavil za vodjo marionetnega režima v severni Italiji, Italijanski socialni republiki (italijansko: Repubblica Sociale Italiana, RSI), neuradno znani kot republika Salò, kar je povzročilo civilno vojno. Konec aprila 1945, po skoraj popolnem porazu, sta Mussolini in njegova ljubica Clara Petacci poskušala pobegniti v Švico, vendar so ju ujeli italijanski komunistični partizani in ju 28. aprila 1945 na hitro usmrtili s streljanjem. Trupli Mussolinija in njegove ljubice so nato odpeljali v Milano, kjer so ju na bencinskem servisu obesili z glavo navzdol ter tako javno potrdili njuno smrt.
Zgodnje življenje levo|sličica|Mussolinijeva rojstna hiša v Predappiu Benito Mussolini se je rodil v majhni vasici Predappio v provinci Forli v deželi Emilija - Romanja. Njegov oče Alessandro je bil po poklicu kovač, njegova mati Rosa Maltoni pa je bila učiteljica. Ime je dobil po mehiškemu reformističnemu predsedniku Benitu Juárezu. Tako kot njegov oče je postal socialist. Mussolini je imel tudi brata Armanda, ki je pozneje postal glavni urednik vodilnega fašističnega časopisa Il Popolo d'Italia. sličica|Mussolinijeva datoteka o aretaciji po policijski aretaciji 19. junija 1903 v Bernu v Švici Leta 1902 je emigriral v Švico. Kratek čas je delal kot kamnosek, vendar ni mogel najti stalne zaposlitve in je bil zaradi potepuštva aretiran in nato izgnan nazaj v Italijo, kjer je moral odslužiti vojaško obveznost. Po odsluženi vojski se je leta 1908 pridružil uredništvu lokalnega časopisa v takrat avstrijskem mestu Trento (), istočasno pa je napisal novelo. Leta 1912 je postal urednik socialističnega časopisa Avanti; takrat je bil na strani maksimalističnega (revolucionarnega) krila italijanske socialistične stranke, ki je na kongresu v Reggio d´Emilia julija 1912 izključila reformiste in tako obsodila italijansko ekspanzijo v Libiji.
Služenje v prvi svetovni vojni levo|sličica|Mussolini kot italijanski vojak, 1917 Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil za strogo nevtralnost Italije, kar je bila tudi uradna politika socialistične stranke. Oktobra 1914 pa si je premislil in zagovarjal pogojno nevtralnost. Posledici sta bili odstop z mesta urednika Avantija in spor s socialistično stranko. Ustanovil je svoj časnik Popolo d´Italia, kjer je s svojimi članki podpiral vstop Italije v vojno na strani antante, kmalu pa je pokazal tudi svoja prej zatrta nacionalistična in vojnohuskaška čustva. Maja 1915 je Italija napadla Avstro-Ogrsko, Mussolinija so v vojsko vpoklicali avgusta istega leta. Med vojno je celo dosegel čin korporala. Leta 1917 je bil zaradi rane na nogi odpuščen iz vojske, istega leta se je vrnil v Milano na mesto urednika Popolo d´Italia.
Ustanovitev fašistične stranke in pohod na Rim Po koncu vojne je v Italiji vladalo razočaranje, saj se ni mogla vrniti v mirne tirnice, ostala pa je brez dela ozemelj, obljubljenih v londonskem paktu. Časnikar Mussolini je menil, da poleg Notranjske, Primorske in Istre, Italiji pripadata tudi Reka (relativna italijanska večina) in Dalmacija (neznatno število Italijanov). Ameriški predsednik Woodrow Wilson je preprečil namere Italije, da dobi vsa ta ozemlja, zato ga Mussolini leta 1919 v svojem časniku napade: Mussolini je nasprotoval tudi ustanovitvi Društva narodov, češ da: »za utrditev miru zadošča zveza med ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Italijo in Japonsko.« sličica|Mussolini v mesecih pred prihodom na oblast, marec 1922 Spomladi leta 1919 je Mussolini s somišljeniki ustanovil zvezo Fasci di Combattimento ali Zvezo borcev. To je bila dokaj pisana druščina nekdanjih vojakov, futuristov, oficirjev, nekdanjih socialistov in anarhosindikalistov. Objavili so tudi program, ki je bil zmes revolucionarnih, socialnih in nacionalističnih tez (npr. ženska volilna pravica, progresivno obdavčenje kapitala, starostno in invalidsko zavarovanje). Najpomembnejša točka programa je bila »revalorizacija vojne«. Takrat so se Mussolinijevi arditi že spopadali z bivšimi Benitovimi tovariši, socialisti. Kmalu po ustanovitvi prvega faša, so fašisti uničili uredništvo Avantija v Milanu. Policija dostikrat ni preprečevala fašističnih napadov, nanje je celo gledala z naklonjenostjo. Na prvih povojnih volitvah novembra 1919, sta fašistična lista in Mussolini popolno pogorela, saj so zbrali le 1,7 % glasov. Zmagovalci volitev so bili socialisti s slabo tretjino glasov. Socialistični delavci pa so v sprevodu mimo Mussolinijevega »brloga« nosili krsto z napisom Benito Mussolini. Neuspeh je Musssolinija prizadel, upadla mu je samozavest, nekaj časa pa je celo razmišljal o umiku iz politike. Vendar so mu njegovi napadalni članki v Popolu d´Italia vendar prinesli srečo in Mussolinijev vpliv je začel rasti. Fašizem je bil sprva omejen le na Milano, nato so v letu 1920 začele fašistične skvadre rasti kot gobe po dežju, največkrat kot obramba pred dejanji socialistov. Zato so skvadre ustanavljali in podpirali tudi veleposestniki in podjetniki. Fašistične skupine so bile dosti bolje oborožene kot levičarske, saj so orožje večkrat dobili neposredno iz vojašnic. Sledilo je obdobje »Bienia rossa«, ko so delavci zasedali tovarne, kmetje pa veleposestva. Srednjih in višjih slojev se je polotil strah in začeli so množično podpirati naraščajoči fašizem. Tudi policija je mižala pred nasiljem fašističnih skvader. Fašistična stranka ()je bila ustanovljena novembra 1921, ko je bil Mussolini že poslanec. Neprestano kaotično stanje in spopadi so pri mnogih ljudeh porajali potrebo po »čvrsti roki«. Mussolini pa je kot vodja stranke ponujal prav to, zato so ga podprli pripadniki srednjega razreda, aristokracije in lastniki velikih tovarn.
V oktobru 1922 je Musolini s svojo stranko izvedel pohod na Rim, vendar se nanj ni odpravil peš, ampak se je tja odpeljal z vlakom. V tem pohodu je zahteval prevzem oblasti. Ob vsesplošnem nasilju fašističnih oboroženih skupin - črnih srajc, je kralj Viktor Emanuel III. vodenje vlade ponudil Mussoliniju. Musolini je postal Duce ali voditelj, ki je vodil Italijo kot diktator.
Odpravil je demokracijo in vse politične stranke razen fašistične. Tajna policija je zapirala in odstranjevala njegove nasprotnike. Časopisi in radijske postaje so bili prisiljeni objavljati fašistična načela in Mussolinijeve govore. S sporazumom z Vatikanom je pridobil naklonjenost katoliške cerkve. Fašisti so organizirali množična zborovanja, na katerih so poveličevali Mussolinija. Pod njegovim vodstvom je Italija postala vzor za fašistične sisteme tudi v drugih državah.
Fašistična Italija
levo|sličica|Mussolini leta 1930 Med letoma 1925 in 1927 je Mussolini postopoma odpravil skoraj vse ustavne in običajne omejitve svoje moči in ustanovil policijsko državo. Zakon, sprejet 24. decembra 1925 - božični večer za večinoma rimskokatoliško državo - je Mussolinijev uradni naziv preimenoval iz "predsednik ministrskega sveta" v "šef vlade", čeprav so ga večina neimenovanih še vedno imenovali "premier" – Italijanski viri novic. Parlamentu ni bil več odgovoren in ga je lahko odstranil samo kralj. Medtem ko je italijanska ustava določala, da so ministri odgovorni samo suvereni, je v praksi postalo skoraj nemogoče vladati proti izrecni volji parlamenta. Zakon o božičnem večeru je to prakso končal in Mussolini postal edina oseba, ki je pristojna za določanje dnevnega reda tega telesa. Ta zakon je Mussolinijevo vlado spremenil v dejansko pravno diktaturo. Lokalna avtonomija je bila ukinjena in podestati, ki jih je imenoval italijanski senat, so zamenjali izvoljene župane in svete.