Germani sestavljajo veliko, jezikovno in plemensko sorodno skupino indoevropskih ljudstev, katerih pradomovina je bila današnja južna Švedska, Danska, Schleswig-Holstein in Severnoevropsko nižavje (med rekama Weser in Odra). Značilnosti germanskih jezikov vključujejo določene glasovne spremembe v primerjavi z rekonstruiranim protoindoevropskim jezikom, ki je skupno znan kot germanski ali prvi glasovni premik. Območje naselitve, ki so ga naseljevala germanska ljudstva, so Rimljani imenovali Germania Magna.
Od začetka našega štetja naprej so stiki z Rimljani oblikovali germanski svet, tako kot se je razvoj Rimskega cesarstva vse bolj prepletal z germanskim svetom. V pozni antiki, med obdobjem selitve ljudstev, so se številna plemena postopoma razširila proti vzhodu do reke Visle, proti zahodu do reke Ren in proti jugu do Majne, spuščajoč se celo do Donave in Karpatov. Nekateri so oblikovali večje konfederacije in na koncu napadli Rimsko cesarstvo. Njihov glavni cilj je bil deliti bogastvo cesarstva, ne da bi nameravali uničiti njegove strukture in kulturo. Nekatere od teh skupin so na ozemlju Zahodnega rimskega cesarstva, ki je propadlo okoli leta 476, ustanovile kraljestva po vzoru starorimskih. Elementi germanske religije in verskih običajev so bili med drugim prilagojeni sprejetemu krščanstvu s pomočjo prilagoditev.
Danes so to območja Nemčije in Avstrije, Švice, Francije, Anglije, zahodne Poljske, severne Italije, Danske, Norveške, Švedske, Liechtensteina, Luksemburga, Nizozemske in Sudetov (Češke republike).
Novejše raziskave vse bolj kritično gledajo na skupni izraz germanska ljudstva, saj se tako imenovane skupine nikoli niso videle kot enotna entiteta, temveč je izraz zgolj zunanja oznaka, ki zakriva razlike.Siehe etwa die Beiträge in: Matthias Friedrich; James M. Harland (Hrsg.): Interrogating the 'Germanic'. A Category and its Use in Late Antiquity and the Early Middle Ages. Berlin: de Gruyter 2020.
Ta članek opisuje splošno zgodovino germanskih ljudstev, ki se začne pred našim štetjem in se nadaljuje v pozno antiko in zgodnji srednji vek. Znanstveniki obravnavajo tudi zgodovino Skandinavije do srednjega veka v germanskem kontekstu. Zgodovina posameznih plemen, germanska mitologija in germansko plemensko pravo so predmet drugih člankov.
Izraz Izvor in razvoj pomena v antiki Izvor izraza Germanoí (; ), ostaja nezadovoljivo pojasnjen. Njegov jezikovni in etimološki izvor ter natančna starost prav tako ostajata nejasna. Zgodovinske raziskave so obravnavale jezikovne korenine v latinščini, keltskih in germanskih jezikih. Občasno predlagana povezava z germanskim *gaizaz, 'ger, met kopja', se zdaj šteje za ovrženo. Izpeljava iz latinskega germānus, 'telesni, pristen, resničen', ki jo je predlagal Strabon, se zaradi fonetičnih razlogov prav tako šteje za malo verjetno.Strabon, Geographie 7, 1, 2. Strabon versteht den Germanennamen dabei bezeichnenderweise als „die echten Gallier“ (ὡς ἂν γνησίους Γαλάτας φράζειν βουλόμενοι). Keltska etimologija je torej najverjetnejša razlaga. Upoštevajo se tudi korenine staroirskega gair, 'sosed' ali gairm, 'jokati', iz katerih izhajajo poimenovalni motivi 'sosedje' in 'jokajoči'.Wolfgang Pfeifer: Etymologisches Wörterbuch des Deutschen, München 2000, S. 434.
V antiki je izraz germanski služil kot etnološki krovni izraz za veliko skupino ljudstev, ki so živela med Kelti in Skiti. Zato je šlo predvsem za oznako, ki so jo drugi dali določenim ljudstvom, in le v manjši meri, verjetno sekundarno, za samopoimenovanje germanskih ljudstev. Pred Cezarjevimi galskimi vojnami (58–52 pr. n. št.) so ljudstva, ki so živela vzhodno od Rena, ostala večinoma zunaj zavedanja starodavnih opazovalcev in ko so se prvič seznanili z njimi, so jih sprva imeli za Kelte ali pa se vsaj niso izrecno razlikovali od njih. Najstarejši zgodovinski zapisi o germanskih kulturah izvirajo iz srečanj z Grki in Rimskim cesarstvom; lastni pisni zapisi, kot so runski napisi, so najdeni šele po našem času. Poročila starodavnih avtorjev o germanskih ljudstvih pogosto niso temeljila na njihovih lastnih opažanjih, temveč na govoricah. Grški popotnik Piteas iz Masalije (danes Marseille) je že leta 330 pr. n. št. poročal o deželah okoli Severnega morja in ljudstvih, ki so tam živela. Vzhodnogermanski Bastarni so od okoli leta 200 pr. n. št. napredovali proti jugovzhodu v današnjo vzhodno Romunijo in se od leta 179 pr. n. št. naprej zapletli v konflikte z Makedonci in drugimi ljudstvi na Balkanskem polotoku. Okoli leta 120 pr. n. št. so se Kimbri, Tevtoni in Ambroni preselili proti jugu in Rimljanom zadali več hudih porazov (Kimbrska vojna).
Najstarejši dokaz, ki se včasih navaja za ime ljudstva, so Fasti Capitolini iz leta 222 pr. n. št.Wolfram Euler und Konrad Badenheuer: Sprache und Herkunft der Germanen. Abriss des Protogermanischen vor der Ersten Lautverschiebung. Inspiration Un Limited, Hamburg und London 2009, S. 12. Tam Mark Klavdij Marcel omenja zmago de Galleis et Germaneis ('nad Galci in Germani') pri Klastidiju. Vendar pa je ta omemba imena za germanska ljudstva lahko tudi kasnejša predelava v kontekstu avgustovega urejanja Fasti Capitolini.Vgl. Franz Schön: Germanen sind wir gewesen?. In: Eckart Olshausen, Holger Sonnabend (Hrsg.): „Trojaner sind wir gewesen“ – Migrationen in der antiken Welt. Stuttgart 2002, S. 167 ff., hier S. 172. Prva nedvoumna uporaba imena za germanska ljudstva se pojavlja okoli leta 80 pr. n. št. v spisih Posidonija.Poseidonios von Apameia, Historien, Buch 30. Auch der Text des Poseidonios ist allerdings nur durch ein Zitat bei Athenaios (um 190 n. Chr.) belegt.Vgl. Gustav Stümpel: Name und Nationalität der Germanen. Eine neue Untersuchung zu Poseidonios, Caesar und Tacitus. Dieterich, Leipzig 1932; Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte. In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998, S. 181–245, hier S. 183 (Artikel abgerufen über Germanische Altertumskunde Online (GAO) bei De Gruyter Online). Izraz se je sprva nanašal le na majhno plemensko skupino v belgijski regiji Spodnji Ren, katere ozemlje je prvotno bilo na desnem bregu Rena. Posidonij opisuje, kako so ti Germani kot glavni obrok jedli ude pečenega mesa, skupaj z mlekom in nerazredčenim vinom, kar na nek način odraža barbarski stereotip svojega časa.
V svojem delu De Bello Gallico Gaj Julij Cezar poroča, da so se plemena Belgov (Remi, Kondrusi, Eburoni, Caerosi, Paemani in Sekvani), ki so se naselila na levem bregu Rena, imenovala Germani. Ta plemena (vedno po poročilih svojih zaveznikov Remov) imenuje Germani cisrhenani, ne pa Atuatukov (ki jih danes prav tako šteje za Germane) – ki jih je imel za potomce Kimbrov – in le z zadržki imenuje Ambivarite.Gaius Iulius Caesar, Commentarii de bello Gallico 2, 4, 4.Vgl. Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte. In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998, S. 181–245, hier S. 184 f. (Artikel abgerufen über GAO bei De Gruyter Online), v. Petrikovits S. 89. Oznaka cisrhenani ('levi breg Rena') nakazuje, da so se ta plemena že takrat razlikovala od Germanov na desnem bregu Rena. thumb|upright=1.1|Zemljevid Evrope po Strabonu
V Cezarjevem vojnem poročilu se koncept Germanov še naprej razvija, kar doseže vrhunec v njegovi celoviti razlagi v ekskurziji o germanskih plemenih v šesti knjigi (53 pr. n. št.). Cezar tukaj tudi izrecno uporabi razširjen koncept Germanije, pri čemer Ren razglasi za kulturno ločnico med Galci na zahodnem bregu in germanskimi plemeni vzhodno od reke ter vsa ozemlja vzhodno od nje označi kot Germanijo.Gaius Iulius Caesar, Commentarii de bello Gallico 6, 21–28. Antični zgodovinar Mischa Meier zato sklepa: »Cezar si je izmislil germanska plemena.« Ni etnokulturnih meril, po katerih bi lahko objektivno opredelili skupine ljudi kot germanske ali negermanske.ref>Mischa Meier: Caesar hat die Germanen erfunden – oder doch nicht? In: Martin Langebach (Hrsg.): Germanenideologie. Einer völkischen Weltanschauung auf der Spur. Bundeszentrale für politische Bildung, Bonn 2020, S. 15–38, hier S. 15 und 29.</ref>
Kaj je Cezarja motiviralo, da je vsa ljudstva, ki živijo vzhodno od Rena, opredelil kot germanska, je predmet razprave v zgodovinskih raziskavah. Ena od razlag bi lahko bila, da je general nameraval uporabiti Ren kot mejo med ljudstvi, s čimer je postavil temelje za globok razkol med Galci in germanskimi plemeni ter s tem prikazal svojo vojaško kampanjo kot »osvojitev Galije«.Walser; dagegen Wiegels, Sp. 955.Vgl. Dieter Timpe: Germanen, Germania, Germanische Altertumskunde. I. Geschichte. In: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Bd. 11, Berlin/New York 1998, S. 181–245, hier S. 188 (Artikel abgerufen über GAO bei De Gruyter Online).
V tem primeru bi bila geografska razlika med Kelti in germanskimi plemeni tudi politično motivirana, saj bi lahko pomagala utrditi rimsko zahtevo po prevladi nad vsemi ozemlji zahodno od Rena. Medtem ko je Cezar prej uporabljal poenoten izraz Gali za označevanje različnih skupin, ki so se imele za Akvitance, Kelte in Belge, je zdaj izraz germanski uporabil za različne etnične skupine vzhodno od Rena.Artikel abgerufen über GAO bei De Gruyter Online. Vendar Ren takrat ni predstavljal jasne kulturne ločnice, saj so se vzhodno od njega naselile keltske skupine, zahodno od njega pa germanske skupine, kot že kaže Cezarjev zapis. Z arheološkega vidika je mogoče jasno opredeliti le območje keltskih oppid na severu in vzhodu. Cezarjeva opredelitev je imela posledično tudi razlikovalni učinek v etnografskem smislu.
Pred Cezarjem so domnevali, da severno od Alp živijo Kelti na zahodu in Skiti na vzhodu – od njih jih ločuje reka Tanais (danes Don). Cicero leta 56 pr. n. št. še ni bil seznanjen s Cezarjevim konceptom germanskih ljudstev.Cicero, De provinciis consularibus 32–33. Toda že za Pomponija Melo (okoli 44 pr. n. št.) je bila južna meja germanskega ozemlja Alpe, zahodna meja Ren, vzhodna meja Visla in ozemlje Sarmatov, severna pa obala.Pomponius Mela, De chorographia 3, 3, 25. Tudi Plinij Starejši v svoji Prirodoslovni zgodovini (okoli 77 n. št.) omenja germanska ljudstva v Alpah.Plinius, Naturalis historia 3, 25. Celo Strabon je v svoji Geografiji (napisani med 20 pr. n. št. in 23 n. št.) opisal germanska ljudstva kot ljudstvo, podobno Galcem. Tudi selitev Kimbrov, Tevtonov in Ambronov je bila prepoznana šele veliko pozneje kot uvod v rimsko-germanski spopad. V času svojega nastanka Kimbri še niso bili opredeljeni kot germanski. Šele okoli leta 100 n. št. je Plutarh skoval izraz germanski za germansko pleme ob Severnem morju, ki je bilo prej pretežno obravnavano kot keltsko.Plutarch, Marius 11, 4. Rimski zgodovinar Tacit v svojem etnografskem delu Germania (objavljenem najpozneje leta 98 n. št.) pojasnjuje izraza Germani in Germania, kot ju uporablja:
Ta Tacitova poročila se ujemajo s podatki, ki jih je Cezar posredoval o belgijskih Remih iz časa galskih vojn.Artikel abgerufen über GAO bei De Gruyter Online. Po tem zapisu so plemena vzhodno od Rena najprej sosednji Galci imenovali »Germani« v širšem smislu. To razširitev imena za germanska ljudstva se danes na splošno pripisuje dejstvu, da so Galci vzhodne napadalce dojemali kot tuje ali drugačne in so se od njih želeli razlikovati. Rimljani naj bi nato od Galcev prevzeli ime za germanska ljudstva.Reinhard Wenskus: Über die Möglichkeit eines allgemeinen interdisziplinären Germanenbegriffs. In: Heinrich Beck (Hrsg.), Germanenprobleme in heutiger Sicht. Berlin und New York 1986, S. 1–21, hier S. 13.
Germanska identiteta v antiki?