Josip Stritar (tudi Jožef/Joseph StritarJosip Stritar - gosposki gospod z Dunaja (rtvslo.si)), slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in prevajalec, * 6. marec 1836, Podsmreka pri Velikih Laščah, † 25. november 1923, Rogaška Slatina.
Življenje
thumb|300px|Vila Jakomir v Rogaški Slatini (F. Vesel) Josip Stritar se je rodil 6. marca 1836 v Podsmreki kot zadnji izmed osmih otrok kmetu Andreju in njegovi ženi Uršuli (roj. JakičUršula Stritar (Jakič) (geni.com)). Prva dva razreda osnovne šole je obiskoval v Velikih Laščah, kjer je spoznal pet let starejšega Frana Levstika. Jeseni 1846 je s tretjim razredom nadaljeval v Ljubljani, kjer ga je poučeval strogi učitelj Martin Ivanetič. Leto pozneje se je vpisal v gimnazijo, kjer je bil njegov učitelj med drugim tudi Fran Metelko. Stritar je bil vzoren učenec, saj je bil vsa leta med najboljšimi in nagrajenimi dijaki, bil pa je tudi sošolec znamenite generacije vajevcev, a v Vaje ni pisal, saj se je medtem tesneje navezal na Frana Levstika. Med dijaki in študenti se je Stritar zavzemal za njegovo z vseh strani napadano zbirko Pesmi (1854), zaradi česar je imel v šoli težave, saj so nekateri konservativni duhovniki pesmi imeli za morali in veri škodljive. V drugem gimnazijskem razredu je postal gojenec tedanjega Alojzijevišča, vendar je v sedmem razredu iz zavoda izstopil, ker je spoznal, da duhovniški poklic ni zanj. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer se je kljub željam ljubljanskega škofa A. A. Wolfa, da bi študiral na tamkajšnji orientalni akademiji, vpisal na študij klasične filologije. Študij sta mu omogočila stric Janez in brat Andrej, oba duhovnika, prejemal pa je tudi Knafljevo štipendijo. Sam si je denar služil kot domači učitelj, saj je poučeval v premožnih meščanskih družinah. Študij in liberalno dunajsko okolje sta Stritarja oblikovala v intelektualno dejavnega človeka z željo po spoznavanju svetovne književnosti. Od konca julija do začetka septembra 1861 je tako potoval po Belgiji in Franciji, leta 1871 je obiskal Švico, leta 1873 je bil v Dresdnu, v Slovenijo pa ni prišel pogosto. Septembra 1873 se je oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine v Aspangu pri Dunaju. Leta 1874 se jima je rodila hči Kamila, ki je čez nekaj mesecev umrla, leta 1875 pa sin Milan Jožef, kasneje profesor za kemijo na dunajski poljedelski visoki šoli. Študij je končal leta 1874 in postal pripravnik na gimnaziji v 18. dunajskem okraju (Hernals). Leto kasneje je postal učitelj, profesorski izpit pa je opravil leta 1878 in kmalu postal profesor na gimnaziji v 8. okraju (Josefstadt), kjer je ostal vse do upokojitve leta 1901. Poleg klasičnih jezikov je poučeval še nemščino, francoščino in lepopisje. Med 1. svetovno vojno in po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Januarja 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je stanoval v vili Jakomir (danes Stritarjev dom), prejemal narodno pokojnino in bil odlikovan z redom svetega Save III. stopnje. Že leta 1919 pa je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU). Umrl je v Rogaški Slatini 23. novembra 1923. Pokopan je na ljubljanskem Navju.
Delo Josip Stritar se je preizkusil v vseh literarnih vrstah, zvrsteh in oblikah, saj se je ukvarjal s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, mladinsko književnostjo, satiro, prevajalstvom, slovstveno kritiko in esejistiko, zelo pomemben pa je bil tudi kot urednik. Sam avtor je videl svojo nadarjenost in poslanstvo v literarni estetiki in kritiki. Z njima je prispeval tudi glavni delež v slovensko književnost.
Poezija Josip Stritar je začel pesniti že zelo zgodaj. Svoje prve pesmi, ki so bile bolj priložnostne narave (voščila ob godu za brata Andreja), je napisal že pri trinajstih letih, a je kljub temu v njih že uporabljal obliko soneta. V Alojzijevišču je bil sodelavec dijaških časopisov Daničica in Slavija – slednjega je na pobudo Antona Janežiča urejal Fran Levstik. Njegove prve objavljene pesmi so se pojavile leta 1853 v katoliškem časopisu Zgodnja Danica – gre za štiri nabožne sonete (Luna, Danica, Zora, Marija), ki jim je leto kasneje v Novicah dodal še elegični sonet Josipini Turnograjski na prerani grob. Svojo prvo pesniško zbirko Pesmi je objavil leta 1869. Zbirka, ki je sicer izšla pod psevdonimom Boris Miran, je bila zelo dobro sprejeta, kmalu razprodana, o njej pa se je pisalo v slovenskih in nemških revijah. Kritiki so bili mnenja, da gre za pomemben literarni dogodek, pesnika pa so postavljali ob bok Prešernu. Stritar je ob tem v pismu Luizi Pesjakovi 16. avgusta 1871 zapisal: »Te pesmi nijso izmišljene, nijso narejene, vse je prečuteno, vse preživljeno /…/.« Večina pesmi te zbirke je posvečena mlademu slovenskemu narodu (Mojemu narodu, Rojakom, Mladini, Dunajske elegije), kjer se Stritar pokaže kot domoljubni izobraženec, pojavljajo pa se motivi panslavizma, trpljenja južnih Slovanov pod Turki in pesnika na tujem, vse to zaznamovano s Stritarjevo kritiko družbe in tragično vizijo sveta – z izpovedovanjem svetožalja. Najbolj znano Stritarjevo pesniško delo so Dunajski soneti (1872), cikel 47 sonetov, v katerih nadaljuje z refleksijo družbenih tem in izpovedjo svojih idealov, ki so osebna svoboda, sovraštvo do nasilja in socialni humanizem. V njih Stritar ostro obračuna predvsem s takratnimi slovenskimi voditelji – staroslovenci pod vodstvom Janeza Bleiweisa (VII. sonet). Kot glavno sredstvo za prikaz svojega nestrinjanja uporabi satiro, s katero jim očita samovoljo, oblastništvo (XXI. sonet), neznanje, konzervativnost, lažno moralo (XXXVIII. sonet) in zaslužkarstvo v opoziciji s svojim resničnim patriotizmom (XVI. sonet) in svobodomiselnostjo (XLI. sonet): Izpoved mojo čujte: Jaz svobodi iz srca vdan sem – mirno poslušajte! V politiki poštenje mene vodi;
temo sovražim – kamen pobirajte! za mir gorim in spravo med narodi; Slovenec liberalen sem – metájte! (del XLI. soneta)
Po letu 1880 je Stritar dosegel klasično vrednost edino še v dramatičnih monologih (Pisarjev sin, Nosan, Glavan, Po pogrebu), ki so po Francu Koblarju »prvi klasični primeri pesniškega realizma pri Slovencih.« V svojih pesmih je Stritar uporabljal najrazličnejše kitične in pesemske oblike: oktavo, sonet, sonetni venec (Slovo), gazelo ter distih.
Proza Josip Stritar je bil tudi pripovednik. V njegovih delih opazimo snovno in oblikovno odvisnost od tujih zgledov, zlasti klasičnega leposlovja (Jean-Jacques Rousseau, Johann Wolfgang von Goethe, Oliver Goldsmith), sicer pa so idejno in stilistično povsem samostojna in izvirna. Veliko pozornost je med takratnimi bralci vzbudil leta 1868 z vaško povestjo Svetinova Metka, ki izvira iz avtorjevih spominov na mladost v okolici Velikih Lašč na Dolenjskem. Delo je izšlo pod psevdonimom Boris Miran v almanahu Mladika, svoje korenine pa ima v delu J. J. Rousseauja (Nova Heloiza) ter njegovi miselnosti o izhodiščno dobrem človeku in sreči, ki jo človek lahko najde le v naravi. Zasnova povesti je nastala vsaj deset let pred objavo, najbrž v zvezi z njegovim približevanjem vajevski generaciji. Gre za tipično moralistično povest z vplivi romantičnodomačijskega slovstva: dekle med dvema moškima, nasprotje med mestnim in vaškim okoljem, meščanski element je destruktiven in prinaša nesrečo vsakemu, ki stopi z njim v kakršno koli zvezo. Vsi dogodki v tem prvem delu so predstavljeni opisno in poučno, medtem ko so v drugi polovici, ki je nastala deset let kasneje, opazne nekatere prvine takrat aktualne Schopenhauerjeve filozofije, ki so se kasneje povezovale z občutjem svetobolja. Svetobolje v Svetinovi Metki razberemo v ideji, da je svet vir trpljenja, kar je bilo takratno občutje dobe in ni popolnoma skladno s Schopenhauerjevo filozofsko idejo. Ta je izrazitejša v Stritarejvi poeziji (Srce moje, kaj če to?), v prozi pa se schopenhauerjanskim prvinam najbolj približa v sentimentalnem romanu Zorin (1870), tudi v povesti Rosana (1877), romanu Sodnikovi (1878) in utopičnem besedilu Deveta dežela (1878). Stritarju so očitali schopenhauerjanstvo (npr. Mahnič v Dvanajstih večerih), sam pa je svojo neodvisnost odločno zagovarjal: »Pustite me vendar pri miru sè svojim Schopenhauerjem, svojim darvinizmom in svojo 'nirvano'! /…/ O življenji sem mislil tako, kakor mislim sedaj, ko nisem še vedel, da je kak Schopenhauer na svetu.«Stritar, Josip (1885): Pogovori. Ljubljanski zvon V., str. 155.
Leta 1868 je v almanahu Mladika izšel odlomek iz romana Zorin, ki je imel naslov Evelina. Celotni Stritarjev roman v pismih Zorin je izhajal v dunajskem Zvonu od 1. januarja do 15. avgusta 1870, kar pomeni, da je vseh petnajst poglavij izšlo v petnajstih zaporednih številkah revije. Ideja romana sega v leto 1861, ko se je pesnik vrnil s potovanja v Pariz. To potovanje je namreč najtrdnejša motivna enota, tako rekoč ogrodje romana. Za tem je prišla pesnikova dunajska osamljenost in razmišljanje o umetnosti in kulturi. Takrat se je spoznal s Schopenhauerjevim pesimizmom, obhajali so ga spomini na otroštvo in hrepenenje po domovini. Tema romana je bila za tedanje slovenske bralce velika novost, saj jih je v njem pisatelj popeljal v tuj, velemestni in gosposki svet, ki ga je kot svetovljan dobro poznal. Tega sveta v Svetinovi Metki zaradi narave domačijske povesti ni mogel razviti. Poleg izkušenj s potovanj pa je Stritar v roman vpletel še druga osebna doživetja: svoja otroška leta in deklico Devo, prijateljico iz otroških let (V. in VI. poglavje), obiskovanje muzejev, razmišljanje o umetnosti ter samomor njegovega prijatelja zaradi nesrečne ljubezni. V središču romana je zgodba o nedosegljivi ljubezni med Milanom Zorinom in Delo. Trpljenje zaradi neuresničljive ljubezni in tudi razočaranja ob nepremagljivem razkolu med ideali in stvarnostjo Zorin izpoveduje v pismih svojemu prijatelju. Zanimivi so zlasti obsežni esejistični odlomki, ki obravnavajo družbene, kulturne in umetnostne probleme tedanjega časa. V romanu je Stritar ponovno izpovedal zanj značilno romantično idejo svetožalja ali svetobolja (nekateri ga imenujejo kar stritarjansko svetobolje), ki se tukaj razplete do konca, saj v zadnjem pismu Zorin namiguje na samomor. Pisatelj pa se je zavedal moralnega vpliva svojega dela na mlade bralce, zato je v dodatku pojasnil, da Zorin ni junak, ki naj bi ga mladina posnemala ter da naj bi bila njegova usoda svarilo mladim ljudem, kam jih lahko pripeljejo »zmote preobčutljivega srca«. Vsebina in oblika romana sta posneti po Goethejevem romanu Trpljenje mladega Wertherja, opazen pa je tudi vpliv Rousseaujevega dela Nova Eloiza (podobno kot pri Svetinovi Metki), kar je Stritar vztrajno zavračal in poudarjal svojo izvirnost.