Činditi

Činditi () je naziv za zavezniško specialno silo, ki je delovala pod britanskim poveljstvom med burmansko kampanjo druge svetovne vojne.

Delovali so kot samostojne skupine daljinskega izvidovanja, ki so delovale globoko v japonskem zaledju na področju okupirane Burme (današnji Mjanmar).

Večina činditov je prišla iz vrst Britanske kopenske vojske in enot Gurk britanske Indijske kopenske vojske. Iz vrst Burmancev so pridobili izvidnike, medtem ko so pripadniki ameriških Letalskih sil Kopenske vojske ZDA (USAAF) zagotavljali zračno podporo.

Začetek thumb|right|150px| Chinthé

Pobudo za ustanovitev činditov je podal britanski brigadir Orde Charles Wingate, ki je služil pod Archibaldom Wavellom, vrhovnim poveljnikom na Daljnem vzhodu.

Wingate je imel kot častnik Sudanske obrambne sile (1928-33) izkušnje tako iz protigverilskega kot gverilskega bojevanja. Med arabsko vstajo v Palestini je ustanovil Specialne nočne oddelke, protigverilske mešano britansko-judovske oborožene skupine, ki so postavljale zasede arabskih napadalcem na britanske naftovode.Michael Calvert: Činditi (Ljubljana, 1975), 10.Nath, P. (1990). Wingate, his relevance to contemporary warfare. New Delhi: Sterling. ISBN 8120711653

Na začetku druge svetovne vojne je Wingate ustanovil t. i. Gideon Force, ki je bila sestavljena iz sudanskih, etiopijskih in abesinskih vojakov. Pod njegovim poveljstvom so izvajali gverilske napade v italijanskem zaledju, pri čemer so napadali oskrbovalne kolone ter izvajali izvidniško-obveščevalno dejavnost za potrebe britanskih oboroženih sil.Thompson, str. 374.

Potem, ko je bila Gideon Force razpuščena leta 1941, je Wingate zbolel za malarijo in bil poslan nazaj v Britanijo na zdravljenje. Njegovo poročilo o delovanju v Abesiniji je prejel tudi Winston Churchill, ki je bil naklonjen nekonvencionalnim silam. Zaradi Wavellove prošnje je bil Wingate februarja 1942 dodeljen Poveljstvu Britanske Indije.

Wavell je želel, da Wintgate ustanovi podobno nekonvencionalno enoto, ki bi z gverilskim delovanjem zaustavila japonsko napredovanje. A zaradi hitrega japonskega napredovanja je Wintgate prišel na idejo, da bi redna enota izvajala globinsko bojevanje; idejo o hitro mobilni, lahko opremljeni enoti je dobil na podlagi japonskega uspeha hitrega prečkanja džungle v napadu na Burmo in Singapur.Brayley, str. 18. Tako je bil iz Burme s posebnim letalom evkuiran nazaj v Indijo, kjer je Wavellu predstavil novo idejo. Dobil je dovoljenje za ustanovitev 77. (indijske) pehotne brigade, ki je bila sestavljena iz 13. bataljona Kraljevega polka, 3. bataljona 2. polka gurških strelcev, 2. bataljona polka burmanskih strelcev, 142. komandoške čete, odreda RAF in Wingatovega štaba.Michael Calvert: Činditi (Ljubljana, 1975), 10.

Simbol in naziv za enoto je predlagal stotnik Aung Thin (Burmanska kopenska vojska) in sicer Chinthé - ime za kipe burmanskega mitičnega bitja, ki varuje budistične templje.

Brigada se je pričela formirati v poletju 1942 na področju Jhansija. Wingate je sam prevzel urjenje pripadnikov v gverilskem in džungelskem bojevanju, ki je potekalo med deževno dobo. Urjenje je služilo tudi kot selekcijski postopek, saj so brigadi dodeljene enote sestavljali vojaki različne kvalitete. Najbolj izkušeni so bili pripadniki 142. komandoške čete (poveljnik Michael Calvert), iz katerih so sestavili minerske oddelke in pripadniki 2. polka burmanskih strelcev, ki so jih organizirali v izvidniške voje. 13. bataljon Kraljevega polka je bil ustanovljen izključno za obalno-obrambne naloge v Veliki Britaniji in nato za notranje-varnostne naloge v Indiji; povprečna starost pripadnikov je bila tako 33 let, pri čemer so vsi končali osnovno urjenje. Najbolj neizkušeni so bili pripadniki 3. bataljona 2. polka gurških strelcev, ki so imeli povprečno le 18 let in le okoli 11 mesecev vojaške službe. Tako so iz brigadne sestave izločili vse psihofizično nepripravljene vojake ter vse vojake, starejše od 40 let. Da bi izpopolnili brigado, so začeli sprejemati prostovoljce iz vse britanske Indijske kopenske vojske, s čimer so pridobili veliko motiviranih mož, ki so bili pripravljeni na težko džungelsko bojevanje.Tim Moreman, Chindit 1942-45 (Osprey, Oxford, 2009), 10..

Hkrati pa je izpopolnjeval tudi svojo idejo: pripadniki enote se bodo peš prebili v sovražnikovo zaledje ter izkoriščali svojo mobilnost in element presenečenja, da bodo napadli japonske oskrbovalne kolone. Ker bodo mobilnost pridobili z žrtovanjem težke oborožitve in preskrbovalne enote, bodo izkoristili vojno letalstvo za bližnjo letalsko podporo (namesto artilerijske podpore) ter za oskrbovanje.Thompson, str. 375.

Standardna brigadna organizacija ni bila primerna za tako obliko delovanja, zato je Wingate razbil brigado na sedem enakovrednih kolon; vsaka kolona je bila tako sestavljena iz treh pehotnih vodov, podpornega voda ter skupine usmerjevalcev letalske podpore. Dve ali več koloni sta bili nato združeni pod poveljstvo skupine, ki je nato sama spadala pod brigadno poveljstvo. Osnovna oborožitev činditov so bile puške SMLE ter brzostrelke Thompson. Poleg tega pa je imela vsaka kolona še: tri 2-palčne minomete, štiri Boysove protitankovske puške, dva srednja mitraljeza Vickers, dva lahka protiletalska topova in devet lahkih mitraljezov Bren. Osnovno transportno sredstvo, poleg vojakov, pa naj bi predstavljalo še tisoč mul, ki bi tovorile radijsko opremo, strelivo in oskrbo ter v primeru potrebe predstavljale tudi zalogo rezervne hrane.

Vsak vojak je tako na sebi nosil več kot 35 kilogramov opreme, kar je bilo več kot obremenitev mul. S seboj je nosil tedensko zalogo hrane, mačeto ali nož kukri, osebno orožje s strelivom, ročne bombe, šotorsko krilo, dodatno obleko in druge osebne potrebščine.Brayley, str. 18-19.

Operacija Longcloth

right|350px|thumb|Operacija Longcloth right|350px|thumb|General Stilwell med umikom iz Burme (1942)

8. februarja 1943 se je pričela operacija Longcloth, ko je 77. pehotna brigada (v moči 3000 vojakov) prečkala mejo in prodrla v Burmo. Prvotni namen operacije so bile diverzijske naloge v podporo večji ofenzivi. Slednja je bila odpovedana, a je Wingate uspel prepričati Wavella, da vseeno izpeljejo lastno operacijo.

13. februarja so činditi pričkali reko Chindwin in čez dva dni so se prvič spopadli z Japonci. Dve koloni sta napredovali proti jugu; letalska podpora je bila izvajana podnevi, s čimer so hoteli doseči vtis, da je to glavni napad načrtovane ofenzive. V podporo temu so imeli v sestavi brigade tudi vojaka, ki je igral vlogo britanskega generala. RAF je izvajala tudi letalske napade vzdolž poti kolon. Načrtovano je bilo, da bi obe koloni takoj po vstopu v Burmo zavili proti vzhodu in tako napadli glavno sever-jug železnico. Ena kolona je uspešno izvedla napade na železnico, medtem ko je druga padla v japonsko zasedo; polovica te kolone se je uspela vrniti nazaj v Indijo.

Pet drugih kolon je napredovalo proti vzhodu. Dve med njimi, pod poveljstvom Michaela Calverta in Bernarda Fergussona, sta napredovali proti glavni sever-jug železnici v Burmi. Calvertova kolona je dosegla železnico in jo uničila na 70 mestih. Fergusson je prišel čez dva dneva in prav tako uničil železnico.

V bojih so imeli činditi številne ranjence, ki pa jih niso mogli nositi s seboj; nekatere so tako pustili za seboj v lokalnih vaseh. Wingate je že pred operacijo izdal ukaz, da je potrebno pustiti za seboj vse ranjenje, a vse kolone tega niso upoštevale in so ranjence nosile s seboj. Činditi so se premikali po takem terenu, da velikokrat niso imeli druge poti, kot tiste, ki so jih sami izsekali skozi džungelsko rastlinje z mačetami in kukriji (enkrat so si od lokalnih prebivalcev celo izposodili).

Wingate je v Burmi večkrat spremenil predhodne načrte, o čemer pogosto ni obvestil vseh poveljnikov kolon. Večina dveh kolon se je obrnila nazaj proti Indiji, potem ko sta obe padli v japonske zasede. Po napadih na železnico je Wingate ukazal prečkanje reke Iravadi, a druga stran reke se je izkazala za neprimerno okolje; Japonci so zaradi rečnega sistema in razvejanega cestnega omrežja uspeli skrčili britansko operativno področje.

Konec marca se je Wingate odločil, da bo umaknil večino sil, istočasno pa je poslal eni koloni ukaz, naj še naprej napredujeproti vzhodu. Tako se je odločil, ker so oskrbovalna letala dosegla svoj operativni doseg, prav tako pa so Japonci povečali pritisk na čindite. Kolone so dobile ukaz, naj se znajdejo in samostojno najdejo pot nazaj v Indijo. Na povratku je bila najtežja naloga prečkanje reke Iravadi, saj so Japonci na obrežje postavili opazovalce in patrulje. Postopoma so se vse kolone razbile na manjše skupine in same napredovale proti Indiji. Wingatov štab se je uspel vrniti v Indijo pred večino svojih mož, ki so se vračali vse do jeseni 1943. Nekatere skupine so se prebile na skrajni sever Burme, nekateri činditi pa so prišli vse do Kitajske. Višji poveljniki so ob umiku storili vse, kar so mogli: nadaljevali so letalsko oskrbo ter letalski transport ranjencev.

Konec aprila se je tako končala operacija, ki je trajala tri mesece. Večina preživelih činditov je povprečno prehodila med 750 in 1000 milj.Brayley, str. 19. Od 3.000 vojakov na začetku operacije jih je 818 padlo, bilo ujetih, ali pa so podlegli bolezni; 2.182 se je vrnilo nazaj v Indijo. Od teh jih je bilo okrog 600 preveč izčrpanih ali prehudo ranjenih, da bi se lahko vrnili v aktivno službo.Thompson, str. 374 Izmed preostalih vojakov je Wingate naredil selekcijo najbolj sposobnih, ki jih je obdržal, medtem ko so ostale vrnili nazaj k njihovim izvirnim enotam.

Vmesno obdobje thumb|right|350px|General Stiwell z zaseženo japonsko zastavo (1942) Kljub temu, da je poveljstvo Britanske kopenske vojske v Indiji kritiziralo uspešnost činditov (Japonci so popravili železnico v manj kot tednu dni), pa so prispevali k porastu morale zavezniških vojakov v Indiji in prejeli so veliko pozornost s strani medijev.

Wingate je napisal operacijsko poročilo o vračanju v Indijo, ki je bilo zelo kontroverzno, saj je Wingate v njem napadel častnike pod njegovim poveljstvom. Poročilo je bilo napisano tako, da je opravičevalo napake Wingata ter hkrati napadalo druge častnike, pri čemer je imel Wingate zelo omejene podatke. S pomočjo njegovih političnih zaveznikov v Londonu je poročilo prejel tudi Churchill, ki je bil navdušen nad prebranim; Wingate ga je nato spremljal na konferenco v Quebecu leta 1943. Njegov koncept o daljinskih penetracijskih operacijah v japonskem zaledju je končno dobil uradni blagoslov ter istočasno pridobil tudi ameriško podporo. Slednji so v okviru Kopenske vojske ZDA pričeli razvijati svojo enoto s podobnim konceptom in sicer t. i. Merrillovi maraderji.

Medtem, ko so se člani prve činditske ekspedicije vračali nazaj v Indijo, so tam ustanovili drugo činditsko brigado in sicer 111. (indijsko) pehotno brigado.Masters, 135. Brigada je dobila vzdevek Leopardi, ukaz o ustanovitvi pa je izdal general Wavell brez Wingatovega vedenja, ki je bil še vedno v Burmi. Slednji je imel močen odpor proti indijski kopenski vojski, predvsem zaradi etične in verske raznolikosti v enotah (kar je vplivalo na logistično podporoCallahan, str. 101.) in slabih britanskih častnikov. Vseeno je Wavell osebno izbral brigadnega poveljnika brigadirja Joeja Lentaigneta.