Realnost ali stvarnost je vsota ali skupek vsega, kar je v okviru sistema resnično ali obstaja, v nasprotju z vsem, kar je le namišljeno. Izraz se uporablja tudi kot oznaka za ontološko stanje stvari, ker kaže na dejstvo, da obstajajo. V fizičnem smislu pomeni stvarnost celotnost sistema, znanega in neznanega. Filozofska vprašanja o naravi stvarnosti ali obstoja ali bitja se obravnavajo v rubriki ontologije, ki je glavna veja metafizike v zahodni filozofski tradiciji. Ontološka vprašanja se pojavljajo tudi v različnih vejah filozofije, med drugim v filozofiji znanosti, filozofiji religije, filozofiji matematike in filozofski logiki. Sem spadajo vprašanja o tem, ali so resnični samo fizični predmeti (tj. fizikalizem), ali pa je stvarnost v svojih temeljih nematerialna (npr. idealizem), ali hipotetične neopazljive entitete, ki jih predpostavljajo znanstvene teorije, obstajajo, ali obstaja Bog, ali obstajajo številke in drugi abstraktni predmeti in ali obstajajo možni svetovi.
Sorodni koncepti
Pogledi na svet in teorije sveta Za običajno pogovorno rabo bi stvarnost pomenila "zaznavanja, prepričanja in odnos do stvarnosti", kot v "Moja stvarnost ni tvoja stvarnost". To se pogosto uporablja zgolj kot kolokvializem, v smislu, da se v pogovor vpleteni strinjajo (ali bi se morali strinjati), da o globoko različnih koncepcijah realnosti ne bodo prepirali. Na primer, v pogovoru med prijatelji o veri je mogoče priti na dan s takole šalo: "Morda se ne strinjate, toda v moji stvarnosti vsi gredo v nebesa."
stvarnost je mogoče opredeliti na način, ki jo povezuje s svetovnimi pogledi ali njih deli (konceptualnimi okviri): Realnost je celota vseh stvari, struktur (dejanskih in konceptualnih), dogodkov (v preteklosti in v sedanjosti) in pojavov, ki jih je mogoče zaznati ali pa tudi ne. Vse to skuša konec koncev pogled na svet (ne glede na to, ali temelji na individualni ali skupni človeški izkušnji) opisati ali preslikati.
Nekatere ideje iz fizike, filozofije, sociologije, literarne kritike in drugih področij oblikujejo različne teorije stvarnosti. Eno takšnih prepričanj je, da stvarnosti, ki bi presegala zaznavanja ali prepričanja, ki jih ima vsak od nas o stvarnosti, preprosto in dobesedno ni. Takšna stališča je lahko spoznati po izjavah, kot recimo "stvarnost je, kar občutimo" ali "Življenje je, kako dojemaš stvarnost" ali "Realnost je tisto,kar ti omogoča, de se izmažeš" ( Robert Anton Wilson ), in kažejo na antirealizem - to je stališče, da ni objektivne stvarnosti, ne glede na to, ali se izrecno priznava ali ne.
Številni koncepti znanosti in filozofije so pogosto opredeljeni kulturno in socialno. To idejo je razložil Thomas Kuhn v svoji knjigi Struktura znanstvenih revolucij (1962). Leta 1966 je izšla knjiga Socialna konstrukcija stvarnosti, knjiga o sociologiji znanja, ki sta jo napisala Peter L. Berger in Thomas Luckmann. Avtorja pojasnjujeta,, kako se pride do znanja in kako se uporablja za to, da razumemo stvarnost. Od vseh realnosti je najpomembnejša vsakdanja realnost, saj naša zavest od nas zahteva, da se popolnoma zavedamo in pazimo na izkušnje vsakdanjega življenja.
Zahodna filozofija Filozofija vidi dva različna vidika, ko gre za stvarnost: naravo same stvarnosti in odnos med razumom (pa tudi jezikom in kulturo) in stvarnostjo.
Po eni strani ontologija razmišlja o biti, osrednja tema pri tem pa ima različne okvirje, kot so bivanje, eksistenca, "tisto, kar je" in stvarnost. Naloga ontologije je opisati najbolj splošne kategorije stvarnosti in njihovo medsebojno povezanost. Ko bi filozof želel podati pozitivno definicijo pojma "stvarnost", bi to storil pod tem napisom. Kot je razloženo zgoraj, nekateri filozofi ločujejo med stvarnostjo in eksistenco. Mnogi analitični filozofi se danes pri razpravi o ontoloških vprašanjih izogibajo izrazom kot je "stvarnost". Toda za tiste, ki bi obravnavali »resnično«, enako kot »obstaja«, je eno vodilnih vprašanj analitične filozofije vprašanje, ali je obstoj (ali stvarnost) lastnost predmetov. Analitični filozofi so pogosto trdili, da nikakor ni lastnost, čeprav je to stališče v zadnjih desetletjih nekaj izgubilo na teži..
Po drugi strani pa se filozofske razprave o "stvarnosti", zlasti v razpravah o objektivnosti, ki prepletajo tako metafiziko kot v epistemologijo, pogosto tičejo načinov, kako je stvarnost na nek način odvisna (ali ne) od ali da uporabimo modni žargon, "konstruirana" iz) duševnih in kulturnih faktorjev, kot so občutki, prepričanja in druga duševna stanja, pa tudi kulturni artefakti, kot so vere in politična gibanja, vse do nejasnega pojma Weltanschauung - splošnega kulturnega pogleda na svet.
Stališče, da stvarnost, neodvisno od kakršnih koli prepričanj, zaznav itd. obstaja, se imenuje realizem. Natančneje, filozofi so nagnjeni k "realizmu o tem in onem", kot je realizem o univerzalnih pojmih ali realizem o zunanjem svetu. Na splošno, kjer se lahko prepozna vsak razred predmeta, obstoj ali bistvene značilnosti, za katere se lahko reče, da niso odvisne od dojemanja, prepričanja, jezika, ali katerega koli drugega človeškega artefakta, je mogoče govoriti o "realizma o" tem predmetu..
Eno lahko tudi o istih predmetih govorimo s stališča proti-realizma.. Proti-realizem je zadnji v dolgi vrsti stališč, ki nasprotujejo realizmu. Morda je bil prvi med njimi idealizem, katerega ime kaže, da ima stvarnost v naših mislih za plod naših idej. Berkeleyski idealizem je stališče, ki ga je predlagal irski empirik George Berkeley. Po njem so predmeti zaznavanja dejansko ideje v mislih. V tem pogledu bi lahko koga zamikalo reči, da je stvarnost "miselni konstrukt"; to pa ni povsem natančno, saj po Berkeleyjevem mnenju zaznavne ideje ustvarja in usklajuje Bog. Do 20. stoletja so podobne poglede, podobne Berkeleyjevim, imenovali fenomenalizem. Fenomenalizem se od berkeleyskega idealizma razlikuje predvsem po tem, da je Berkeley verjel, da umi ali duše niso zgolj ideje niti sestavljeni iz idej, medtem ko so vrste fenomenalizma, kot je alternativa, ki jo zagovarja Russell, šle korak naprej v smislu, da je um sam zgolj zbirka zaznav, spominov itd. in da nad takšnimi duševnimi dogodki ni najti kakega duha ali duše. Končno je antirealizem postal modni izraz za vsako stališče, po katerem je obstoj nekega predmeta odvisen od uma ali kulturnih predmetov. Stališče, da je tako imenovani zunanji svet v resnici zgolj družbeni ali kulturni artefakt, tako imenovani socialni konstrukcionizem, je ena od vrst antirealizma. Kulturni relativizem je stališče, da družbene teme, kot je na primer morala, niso absoluten, temveč vsaj delno kulturen artefakt.
Korespondenčna teorija znanja o tem, kaj obstaja, trdi, da "resnično" znanje o stvarnosti predstavlja natančno ujemanje izjav o in podobah stvarnosti z dejansko stvarnostjo, ki jo izjave ali slike skušajo predstaviti. Na primer, znanstvena metoda lahko na podlagi opazljivih dokazov za obstoj stvari preveri, ali je trditev resnična. Mnogo ljudi lahko pokaže na Triglav in trdi, da to Julijske Alpe obstajajo in bodo še dalje obstajale, tudi če jih nihče ne opazuje ali daje izjave o njih.
Bit Narava biti je trajna tema v metafiziki. Parmenid je na primer učil, da je stvarnost ena sama nespremenljiva bit, Heraklit pa je pisal, da vse teče. Filozof 20. stoletja Heidegger je menil, da so prejšnji filozofi izgubili izpred oči vprašanje biti (qua bit) z osredotočanjem na vprašanje bitja (obstoječih stvari), tako da se je treba vrniti k parmenidskemu pristopu. Ontološki katalog je poskus našteti temeljne sestavine stvarnosti. Vprašanje, ali je eksistenca predikat ali ni, se premleva že od zgodnje moderne, nenazadnje v zvezi z ontološkim argumentom za obstoj Boga. Obstoj, da nekaj je, je bil v nasprotju z bistvom, z vprašanjem, kaj nekaj je. Ker obstoj brez bistva zveni prazno, se povezuje z ničnostjo filozofov, kot je Hegel. Nihilizem predstavlja izjemno negativen pogled na bivanje, absolut pa pozitiven.
Dojemanje Vprašanje neposrednega ali "naivnega" realizma se v nasprotju s posrednim ali "reprezentativnim" realizmom pojavlja v filozofiji zaznavanja in razuma v razpravljanju o naravi zavestne izkušnje; Lehar, Steve. (2000). The Function of Conscious Experience: An Analogical Paradigm of Perception and Behavior , Consciousness and Cognition. Lehar, Steve. (2000). Naïve Realism in Contemporary Philosophy , The Function of Conscious Experience. epistemološko vprašanje, namreč ali je svet, ki ga vidimo okoli sebe, sam po sebi resničen svet ali pa gre zgolj za notranje dojeto kopijo tega sveta, ki ga ustvarjajo nevronski procesi v naših možganih. Naivni realizem je znan kot neposredni realizem, ko je nastal kot nasprotje posrednemu ali predstavitvenemu realizmu, ki je znan tudi kot epistemološki dualizem, Lehar, Steve. Representationalism to je kot filozofsko stališče, da ne gre za naše zavestno izkustvo samega resničnega sveta, temveč za izkustvo notranje predstavitve, miniaturne, virtualno stvarnostne replike sveta.
Timothy Leary je skoval vplivni izraz Tunel stvarnosti - Reality tunnel, ki je zanj neke vrste predstavitveni realizem. Teorija trdi, da si vsak posameznik s podzavestnim naborom miselnih filtrov, nastalih iz njegovih prepričanj in izkušenj, en in isti svet razlaga drugače, zato je "resnica v očeh gledalca". Njegove ideje so vplivale na delo njegovega prijatelja Roberta Antona Wilsona.
Abstraktni predmeti in matematika Status abstraktnih pojmov, posebno števil, je tema razprave v matematiki.Najbolj znana oblika realizma v filozofiji matematike je platonski realizem, ki številom pripisuje abstraktni, nematerialni obstoj. Druge oblike realizma matematiko enačijo s konkretnim fizičnim vesoljem.Med antirealistična stališča spadata formalizem in fikcionalizem.
Nekateri pristopi so glede nekaterih matematičnih predmetov selektivno realistični, drugi spet ne. Finitizem zavrača neskončne količine. Ultrafinitizem sprejema končne količine do določene velikosti. Konstruktivizem in intuicionizem sta realna, kar se tiče predmetov, ki jih je mogoče eksplicitno zgraditi, vendar zavračata uporabo načela izključitve sredine pri dokazovanju obstoja z reductio ad absurdum.
Tradicionalna razprava se osredotoča na vprašanje, ali poleg fizičnega (smiselnega, konkretnega) sveta obstaja še abstraktno (nematerialno, razumljivo) področje števil. Nedavni razvoj je hipoteza o matematičnem vesolju; po tej teoriji obstaja edinole matematični svet in končni, fizični svet je samo iluzija znotraj njega.
Ekstremna oblika realizma v matematiki je matematična multiverzna hipoteza, ki jo je postavil Max Tegmark. Edini Tegmarkov postulat je: Vse strukture, ki obstajajo matematično, obstajajo tudi fizično. Se pravi v smislu, da bodo "v tistih [svetovih], ki so dovolj zapleteni, da vsebujejo podstrukture, in ki se sami sebe zavedajo, [svetovi] subjektivno sebe videli kot obstoječe v fizično 'resničnem' svetu". Tegmark (1998), p. 1. Hipoteza se nagiba k sklepu, da je treba svetove, ki ustrezajo različnim naborom začetnih pogojev, fizičnih konstant ali popolnoma različnih enačb, šteti za resnične. Teorijo lahko štejemo za obliko platonizma, saj predpostavlja eksistenco matematičnih entitet, lahko pa jo štejemo tudi za matematični monizem, ker zanika, da razen objektov matematike ne obstaja nič.
Lastnosti Starodaven problem univerzalij v metafiziki se ukvarja s vprašanjem, ali univerzalije obstajajo. Univerzalije so splošne ali abstraktne kakovosti, značilnosti, lastnosti, vrste ali razmerja, kot so moški / ženska, trdna snov / tekočina / plin ali kaka določena barva Loux (2001), p. 4 ki jih je mogoče izpeljati iz posameznih objektov ali podrobnosti, ali za katere velja, da jih posamezniki ali podrobnosti delijo z drugimi ali v njih sodelujejo. Na primer, Pika, Anica in Tomaž imajo skupno univerzalno lastnost človeka ali človeštva.