Rímska arhitektúra () je sprejela zunanji jezik klasične grške arhitekture za namene starodavnih Rimljanov, vendar se je od grških stavb razlikovala in postala nov arhitekturni slog. Oba sloga se pogosto veljata za klasično arhitekturo. Nastajala je v Rimski republiki in še bolj pod cesarstvom, ko je bila zgrajena velika večina preživelih stavb. Uporabljala je nove materiale, zlasti beton in novejše tehnologije, kot sta lok in kupola, da bi bile zgradbe močne in dobro zgrajene. Številni so ostanki v kakšni obliki po celotnem bivšem cesarstvu, včasih popolni in še vedno v uporabi.
Rimska arhitektura pokriva obdobje od ustanovitve Rimske republike v 509 pr. n. št. do okoli 4. stoletja našega štetja, po katerem se prerazporedi v pozno antično ali bizantinsko arhitekturo. Skoraj nobenih bistvenih primerov ni ohranjenih izpred približno 100 let pr. n. št., večina glavnih ostankov je iz poznejšega imperija po približno letu 100. Rimski arhitekturni slog je še po več stoletjih vplival na gradnjo na območju nekdanjega cesarstva, slog, ki se v Zahodni Evropi začne okoli leta 1000 in se imenuje romanska arhitektura, ter odraža to odvisnost od osnovnih rimskih oblik.
Rimljani so začeli ustvarjati izvirnost v arhitekturi okoli začetka imperialnega obdobja, potem ko so združili vidike svoje prvotne etruščanske arhitekture z drugimi, ki so jih vzeli iz Grčije, vključno z večino elementov sloga, ki ga zdaj imenujemo klasična arhitektura. Premaknili so se iz konstrukcije, ki je bila večinoma zasnovana na stebrih in prekladah, ki so temeljile na masivnih stenah, in jih nadomestili z loki in kasneje kupolami, oba sistema sta se zelo razvila prav pod Rimljani. Klasični redi so postali večinoma dekorativni in ne strukturni, razen v kolonadah. Slogovni razvoj je vključeval toskanske in kompozitne sloge, pri čemer je prvi skrajšana, poenostavljena varianta dorskega sloga in kompozitni, ki ima cvetlično okrasje korintskega in volute jonskega sloga. V obdobju od približno 40 pr. n. št. do približno leta 230, je nastala večina največjih dosežkov, to je pred krizo tretjega stoletja in kasnejšimi težavami, ki so zmanjšale bogastvo in organizacijsko moč centralne vlade.
Rimljani so zgradili velike javne zgradbe in inženirske konstrukcije in so bili odgovorni za pomemben razvoj stanovanj in javne higiene, na primer njihova javna in zasebna kopališča in latrine, talno ogrevanje v obliki hipokavsta, zasteklitev s sljudo (primeri v Ostiji Antici), vodovodi s toplo in hladno vodo (primeri v Pompejih in Ostiji).
Pregled Kljub tehničnemu razvoju Rimljanov, ki so gradili daleč od osnovne grške koncepcije, kjer so bili potrebni stebri za podporo težkih tramov in streh, so zelo neradi opustiti klasične rede v javnih stavbah, čeprav so ti postali v bistvu dekorativni. Vendar pa niso bili v celoti grško skrbni ampak so imeli veliko svobode.
Inovacije so se začele v 3. ali 2. stoletju pred našim štetjem, z razvojem rimskega betona kot zlahka dobavljivega dodatka za kamen in opeko ali za njihovo zamenjavo. Kmalu so sledile še bolj drzne zgradbe, s številnimi stebri, ki podpirajo široke loke in kupole. Svoboda betona je prav tako navdihnila kolonadni zaslon, vrsto čisto dekorativnih stebrov pred nosilno steno. V manjših strukturah je nosilnost betona osvobodila tloris iz pravokotne celice v bolj prosto oblikovano okolje.
Dejavniki, kot so bogastvo in velika gostota prebivalstva v mestih, so prisilili stare Rimljane, da odkrijejo nove lastne arhitekturne rešitve. Uporaba obokov in lokov, skupaj z dobrim poznavanjem gradbenih materialov, jim je omogočila doseči izjemne uspehe pri gradnji impozantne infrastrukture za javno uporabo. Primeri so rimski akvadukti, Dioklecijanove terme in Karakalove terme, bazilike in Kolosej. Ti so bili reproducirani v manjšem obsegu v najpomembnejših mestih v cesarstvu. Nekatere preživele strukture so skoraj popolne, kot je mestno obzidje Luga v Tarakonski Hispaniji, zdaj v severni Španiji. Upravna struktura in bogastvo cesarstva sta omogočila zelo velike projekte tudi na lokacijah, ki so bile oddaljene od glavnih centrov Henig, 26, kot tudi pri uporabi suženjskega dela, tako usposobljenih kot nekvalificiranih.
Zlasti pod imperijem je bila arhitektura pogosto politična funkcija, ki je pokazala moč rimske države na splošno in nekaterih posameznikov, odgovornih za gradnjo. Rimska arhitektura je morda dosegla svoj vrhunec pod vladavino Hadrijana, katerega številni dosežki so ponovna izgradnja Panteona v svoji sedanji obliki in pustil pečat v severni pokrajini Anglije s Hadrijanovim zidom.
Izvor Medtem ko so si veliko izposodili iz prejšnje etruščanske arhitekture, kot je uporaba hidravlike in gradnja lokov, je rimska prestižna arhitektura ostala trdno pod vplivom stare grške arhitekture in klasičnimi redi. Ta je sprva prišla iz Magne Graecie, grških kolonij v južni Italiji in posredno iz grškega vpliva na Etruščane, a po rimski osvojitvi Grčije neposredno iz najboljših klasičnih in helenističnih primerov v grškem svetu. Vpliv je očiten na več načinov; na primer pri uvajanju in uporabi tricliniuma v rimskih vilah kot prostor in način jedilnice. Rimski graditelji so zaposlovali številne Grke, zlasti v velikem razcvetu gradenj v zgodnjem cesarstvu.
Rimska arhitekturna revolucija
Rimska arhitekturna revolucija, znana tudi kot betonska revolucija , je predstavljala razširjeno uporabo prej redko uporabljenih arhitekturnih oblik loka, oboka in kupole. Prvič v zgodovini je bil njihov potencial v celoti izkoriščen pri gradnji široke palete gradbenih inženirskih objektov, javnih zgradb in vojaških objektov. Sem spadajo amfiteatri, akvadukti, terme, mostovi, cirkusi, jezovi, kupole, pristanišča in templji.
Ključni dejavnik tega razvoja, ki je zaznamoval trend monumentalne arhitekture, je bil izum rimskega betona (opus caementicium), ki je privedel do osvoboditve oblik iz diktatov tradicionalnih materialov kamna in opeke.
To je omogočilo gradnjo številnih akvaduktov po celotnem cesarstvu, kot so akvadukt v Segoviji, Pont du Gard in enajst akvaduktov v Rimu. Po istem principu so nastali številni mostovi, od katerih so nekateri še vedno v uporabi, na primer Puente Romano v Méridi v Španiji, Pont Julien in most v Vaison-la-Romaine, oba v Provansi v Franciji.
Kupola je dovoljevala gradnjo obokanih stropov brez prečnih pregrad in omogočila širok javni prostor, kot so javne terme in bazilike.
Rimljani so najprej sprejeli lok od Etruščanov. Uporaba lokov, ki so izvirali neposredno iz vrhov stebrov, je bil rimski razvoj, ki je bil viden iz 1. stoletja n. št., in je bil zelo široko sprejet v srednjeveški zahodni, bizantinski in islamski arhitekturi.
Kupole
Rimljani so bili prvi graditelji v zgodovini arhitekture, ki so spoznali potencial kupol za ustvarjanje velikih in dobro opredeljenih notranjih prostorov. Kupole so bile uvedene v številnih rimskih zgradbah, kot so templji, terme, palače, mavzoleji in kasneje tudi cerkve. Pol-kupole so postale prednostni arhitekturni element in so bile sprejete kot apside v krščansko versko arhitekturo.
Monumentalne kupole so se začele pojavljati v 1. stoletju pred našim štetjem v Rimu in provincah okoli Sredozemskega morja. Skupaj z oboki so postopoma zamenjale tradicionalno konstrukcijo iz stebrov in arhitrava. Gradnjo kupol je močno olajšal izum betona. Njihove velike dimenzije so ostale nepremagane do uvedbe strukturnih jeklenih okvirov konec 19. stoletja.).
Vpliv na poznejšo arhitekturo
Rimska arhitektura je dobila osnovni besednjak predromanske in romanske arhitekture in se razširila po krščanski Evropi, kar je precej preseglo stare meje cesarstva, tudi na Irsko in v Skandinavijo. Na vzhodu je bizantinska arhitektura razvila nove sloge v cerkvah, vendar je večina drugih stavb ostala zelo blizu poznorimskim oblikam. Enako je mogoče povedati za vrsto islamske arhitekture, kjer se rimske oblike še dolgo pojavljajo, zlasti v zasebnih stavbah, kot so hiše in turške kopeli, ter inženirske gradnje, kot so utrdbe in mostovi.
V Evropi je italijanska renesansa obudila pravilne klasične sloge, ki so na začetku temeljili le na rimskih primerih. Vitruvija spoštljivo reinterpretira vrsta arhitekturnih piscev, toskanski in kompozitni red pa sta prvič formalizirana in sicer pet, namesto treh redov (slogov). Po razkošju baročne arhitekture je neoklasicistična arhitektura 18. stoletja ponovno obudila čistejšo različico klasičnega sloga in prvič dodala neposredni vpliv grškega sveta.
Razvili so številne lokalne klasične sloge, kot so paladijevska arhitektura, jurijanska arhitektura in regentska arhitektura v angleško govorečem svetu, v Združenih državah Amerike pa zvezna arhitektura, kasneje trakast klasicizem in PWA Moderne.
Rimske vplive lahko najdemo danes okoli nas, v bankah, vladnih poslopjih, velikih hišah in celo majhnih hišah, morda v obliki verande z dorskimi stebri in pedimentom ali v kaminu ali mozaiku v prhi, ki izvira iz rimskega izvirnika, pogosto iz Pompejev ali Herkulaneja. Močni stebri, kupole in oboki iz Rima se odzivajo tudi v Novem svetu, kjer jih v Washingtonu vidimo v stavbi Kapitolu, v Beli hiši, v Lincolnovem spomeniku in v drugih vladnih stavbah. Po vseh ZDA so bili sedeži regionalne vlade običajno zgrajeni v rimskih tradicijah, z velikimi stopnišči, ogromnimi kupolami, pozlačenimi ali okrašenimi znotraj z enakimi ali podobnimi temami, ki so bile priljubljene v Rimu.
V Veliki Britaniji se je podobno navdušenje pojavilo tudi v na tisoče neoklasicističnih zgradbah v zadnjih petih stoletjih, tako državniških kot tudi zasebnih, številni podeželski dvorci so v klasičnem slogu, očitni primer pa je Buckinghamska palača.
Materiali
Kamen Marmor ni bil posebej blizu Rimu in so ga tam le redko uporabljali pred Avgustom, ki se je znano pohvalil, da je našel Rim iz opeke in ga je zapustil v marmorju, čeprav je bil to predvsem opeka ali beton. Tempelj Herkula Victorja iz poznega 2. stoletja pr. n. št. je najstarejša izjema v Rimu. Od vladavine Avgusta so bili kamnolomi v Carrari obsežno razviti za kapitele, izkoriščali pa so tudi druge vire okoli cesarstva, zlasti prestižne grške kamnolome, kot je Paros. Travertinski apnenec je bil precej bližje, okoli Tivolija, in so ga uporabljali od konca republike; Kolosej je v glavnem zgrajen iz tega kamna, ki je dobro nosilen, z opečnim jedrom. Okoli cesarstva so bili uporabljeni drugi bolj ali manj lokalni kamniFavro, (ii) Materials and construction techniques.
Rimljani so bili izjemno navdušeni nad luksuznimi uvoženimi barvnimi kamni, ki so imeli čudovite vzorce; notranjost najpomembnejših stavb je bila zelo pogosto obdana s ploščami teh, ki so jih običajno odstranili tudi tam, kjer je stavba preživela. Uvoz iz Grčije za ta namen se je začel v 2. stoletju pred našim štetjem. Henig, 22; Favro, (ii) Materials and construction techniques, which lists major quarries
Rimska opeka
Rimljani so izdelovali žgano opeko že od začetka cesarstva, ki so nadomestila prejšnjo na soncu sušeno blatno opeko. Rimska opeka je bila skoraj vedno manjša od moderne opeke, vendar je bila izdelana v različnih oblikah in velikostih. Oblike so bile kvadratne, pravokotne, trikotne in okrogle, in največje najdene opeke so merile več kot tri čevlje. Antična rimska opeka je bila na splošno velika 1½ do 1 rimskega čevlja. Obstajajo razlike do 15 inčev. Ostale velikosti opeke v starem Rimu so bile tudi 24" x 12" x 4" in 15" x 8" x 10". Antične rimske opeke najdemo v Franciji velikosti 8" x 8" x 3". Konstantinova bazilika v Trierju je izdelana iz rimskih opek 15" v kvadrat in 1½" debela. Pogosta je očitna razlika (še posebej, kadar so se ohranili le fragmenti) med rimsko opeko, ki se je uporabljala za stene in ploščice, ki so se uporabljale za strešnike ali tla. Tako arheologi včasih raje uporabljajo splošni izraz keramični gradbeni material.