Medičejci () so bili sinjori Firenc od leta 1434 do leta 1737. Odlikovali so se kot veliki podporniki znanosti in umetnosti in napravili iz Firenc središče kulture tedanjega sveta.
Začetki družine med legendo in zgodovino
Ime družine Medici izhaja iz naziva "medico" (zdravnik), ki ga je nosil njihov davni prednik Medico di Poltrone, znan po zdravniški sposobnosti. Živel je v 11. stoletju (1046-1102) in obstaja dokumentacija o njegovem nasledstvu vse do vzpona Medičejcev v 15. stoletju. Iz teh dokumentov je razvidno, da so se Medici sprva bavili s trgovanjem volne in volnenih izdelkov. Ukvarjali so se tudi s politiko in bili večkrat v samem vodstvu Florentinske republike. Firence so bile od leta 1115 dalje samostojna komuna, kjer so se dolgo borili za politično nadoblast gvelfi in gibelini. Po krvavih spopadih so leta 1269 zmagali gvelfi. Mesto je bilo odtlej svobodna republika, ki ji je vladala oligarhija premožnih trgovcev in bankirjev.
Medičejci so bili meščani Firenc, ki so v 13. stoletju začeli kupovati posestva v okolici mesta, v kraju Mugello, kjer so v poznejših časih imeli rezidenco. Bili so med najuglednejšimi družinami mesta še iz časov komune. ki so jo že v zgodnjem 13. stoletju predstavljali v stikih z drugimi mestnimi državami na polotoku.
Tradicija, pravzaprav legenda, je ime Medici prvič zabeležila leta 1296, ko je bil Ardingo Medičejski gonfaloniere (župan) in njegov brat Guccio tri leta kasneje. Averardo, Cosimov prapraded, je bil gonfaloniere 1314. Ponovno je bil za gonfaloniera izbran Salvestro Medičejski [1370 in 1378), ki se je ob uporu ciompi-jev (delavcev v volnenih obratih) postavil začasno na njihovo stran. thumb|right|Medičejski grb na cerkvi Santa Maria Novella. Krogle predstavljajo vdolbine, nastale zaradi udarca z večkrogelnim buzdovanom s strani legendarnega velikana Mugella, ki naj bi ga kljub temu Averardo premagal. V teku stoletij sta se število in barva krogel spreminjala.
Zgodovinarji menijo, da so podatki o teh zgodnjih pripadnikih družine in o njihovih visokih sposobnostih in časteh, samo zapisi malo verodostojnih oboževalcev.
Za zgodovinarje je nasledstvo od Medica Poltroneja "verjetno", saj se ujemajo številni zgodovinski podatki. Ostaja pa tudi zanj sum, da so si ga izmislili srednjeveški življenjepisci. Zato velja za očaka dinastije neki Giambuono, ki je živel med 12. in 13. stoletjem. Imel je tri sinove. Prvemu je bilo ime Bonagiunta in njegova veja se je po tradiciji bavila s politiko, saj je več njegovih potomcev doseglo najvišje položaje v mestni upravi. Bili so pa nespretni v ekonomskih zadevah in so popolnoma obubožali. Zadnji moški predstavnik te veje je umrl v 15. stoletju, pred zgodovinskim vzponom družine.
Drugi brat se je imenoval Chiarissimo in njegovi potomci so bili v glavnem vojaki. Nekateri od njih so bili celo obsojeni zaradi krutosti v boju ali zaradi umora. Edini od njih, ki se je povzpel do političnih odgovornosti, se je izkazal za nesposobnega in je bil poslan v izgnanstvo.
Tretji brat je bil Averardo Bicci, ki je bil spreten gospodar. Uvidel je ugodne trenutke za nakup zemljišč in tako pridobil obširne posesti v predmestju Firenc. Imetje je razdelil med šest sinov, ki so pa sklenili, da ga upravljajo kolektivno, kot "Družba Averardovih sinov". S podedovanim kapitalom so ustanovili uspešno bančno ustanovo, ki se je ukvarjala z vsemi finančnimi problemi mesta. Ta družba je sicer delovala samo deset let, a je bistvene važnosti za nadaljnji razvoj dinastije. Čeprav so se Averardovi nasledniki uveljavili na vseh področjih, vključno s politiko in vojsko, so bili vseskozi spretni gospodarji, ki so znali večati družinsko bogastvo. Med letoma 1349 in 1375 so postopoma odkupili celo velik predel samega mesta Firence.
Vzpon dinastije
Giovanni di Bicci (1360-1429) je bil sin premožnega Averarda, vendar je po očetovi smrti moral deliti dediščino z več brati, tako da se je moral zaposliti pri bogatem stricu. Ta je bil bankir in Giovanni se je kmalu toliko izučil, da je z ženino doto odkupil rimsko podružnico stričeve banke. Ko je njegov prijatelj Baldassarre Cossa postal papež, mu je zagotovil vse poslovanje s Papeško državo, ki je bilo tedaj zelo živahno. Giovanni di Bicci je postal najbogatejši bankir v Firencah in je razširil svojo dejavnost po vsej Evropi.
Giovanni di' Bicci je imel dva sina, Cosima in Lorenza, ki sta kasneje kot začetnika dveh vej rodu Medičejcev oba dobila vzdevek Starejši.
Starejša veja rodu Medičejcev
Starejša veja rodu Medičejcev izhaja od Cosima Medičejskega Starejšega, ki je bil ded Lorenzu Medičejskemu Veličastnemu. Iz te veje so se povzpeli papeža Leon X. in Klemen VII. in francoska kraljica Katarina Medičejska. Leta 1537 je veja izumrla in nasledila jo je mlajša veja.
Cosimo Medičejski Starejši (1389-1464)
Cosimo Medičejski Starejši, ki je s smrtjo očeta postal vodja družine, je nadaljeval s preudarnim gospodarjenjem. V florentinski republiki je postal dejanski pobudnik in nadzornik javnega življenja, čeprav se ni nikoli hotel potegovati za visoka republiška priznanja. Podpiral je umetnosti in filozofijo. Zaradi priljubljenosti med ljudstvom so ga politični nasprotniki po krivem obsodili izdaje republike in obsodili na izgon. To je ostalo v spominu kot prvo pregnanstvo Medičejcev.
Že po letu dni, ko so Firence prišle v gospodarsko krizo, so poklicali Cosima nazaj. Povratek Medičejcev na oblast je bila velika politična zmaga, ki jo je Cosimo tudi dobro izkoristil. Pod njegovim vodstvom se je okrepila mestna ekonomija, predvsem pa politična ureditev države. Odtlej je bil Cosimo v Firencah kralj razen po imenu (kot je rekel Enea Silvio Piccolomini, kasnejši papež Pij II.). Ob koncu življenja mu je ljudstvo podelilo častni naslov starih Rimljanov pater patriae, oče domovine, v zahvalo za vsestranski razvoj Firenc. thumb|350px|right|Benozzo Gozzoli: Freska v palači Medici-Riccardi v Firencah, 1459-61, kjer so Medičejci upodobljeni kot sveti trije kralji.
Lorenzo Medičejski Starejši (ok. 1395-1440)
Lorenzo je vedno sodeloval z bratom Cosimom in bil njegov svetovalec v gospodarskih zadevah Firenc. Čeprav se ni rad ukvarjal s politiko, je bil večkrat bratov predstavnik in odposlanec pri drugih tedanjih državah. Vendar je bilo njegovo glavno zanimanje bančništvo. Da bi bolje sledil poslovanju družinskega Banco Medičejski, se je celo leta 1435 preselil v Rim, kjer je banka upravljala dober del papeževih poslov.
Imel je dva sina: Francesco je zgodaj umrl brez potomstva, Pierfrancesco pa je začetnik stranske veje Medičejcev, ki je v 16. stoletju prišla na oblast kot mlajša veja dinastije. Po Lorenzovi zgodnji smrti so otroci prešli pod bratovo varstvo. Sodelovanje med brati in sorodniki je bila bistvena značilnost Medičejcev in je verjetno glavni temelj njihove moči.
Lorenzo Medičejski Veličastni (1449-1492)
Cosima je nasledil sin Piero Medičejski Protinasti (1416-1469), ki je pa že po petih letih umrl in oblast je prešla na njegovega sina Lorenza. Cosimov vnuk je njegovo delo nadaljeval in si s svojim državniškim talentom prislužil vzdevek Veličastni.
Po devetih letih vladanja je doživel zgodovinsko najhujši napad na Medičejce, zaroto Pazzijev, pri kateri je bil ubit njegov brat Giuliano, on sam pa se je, čeprav ranjen, rešil. Ta dogodek je vzbudil še večjo naklonjenost prebivalstva in vodilnih osebnosti in priznana mu je bila praktično neomejena oblast. Lorenzo se je hudo maščeval nad zarotniki in dal pobiti vse Pazzije in njihove pristaše, vključno z nadškofom Salviatijem. Zaradi tega ga je papež izobčil in mu napovedal vojno. Do spopada sicer ni prišlo niti naslednji dve leti, a vojna nevarnost je porazno vplivala na gospodarsko stanje v Firencah, dokler ni Lorenzo s spretnimi pogajanji in veliko denarja dosegel mir. Do svoje smrti si je prizadeval ohraniti mir tudi v ostali Italiji. Zanemaril pa je bančništvo in dopustil, da je Banco Medičejski skoraj propadel. Firence so z njim dosegle prvi vrh svojega kulturnega vzpona.
Piero di Lorenzo Medičejski (1471 - 1503)
Po Lorenzovi smrti so njegovi nasprotniki odločno nastopili. Karel VIII. Francoski je grozil mestu z dobro oboroženo vojsko in Piero, Lorenzov sin in naslednik, se mu je rade volje predal, zato je moral pred jezo meščanov zbežati, vlada pa je potem izgnala iz mesta vse Medičejce (drugo pregnanstvo Medičejcev, 1494). Sorodniki iz mlajše veje rodu Medičejcev, ki so v mestu ostali, so tedaj spremenili priimek v Popolano.
Pregnanstvo in povratek
Slabe gospodarske razmere, bankrot Medičejcev in politična kriza države so pripravili prostor za fanatičnega meniha Savonarolo, ki je pridigal proti razkošju in sproščenosti medičejskih časov in pozival k vrnitvi k "pravi" veri. Od pregnanih Medičejcev je Piero ostal v Italiji in umrl v brodolomu. Njegova brata Giovanni (tedaj že kardinal) in Giuliano ter posvojeni nečak Giulio (sin Lorenzovega umorjenega brata Giuliana) so potovali po Nemčiji, Nizozemski, Angliji in Franciji. Ko pa je papež Savonarolo proglasil za heretika in so se tudi Firenčani naveličali njegovega terorja in ga sežgali na grmadi, so se potujoči Medičejci vrnili v Rim.
V Firencah se je ohranila republikanska ureditev, a pomanjkanje vodilnih osebnosti in verski fanatizem Savonarole sta mesto privedla v globoko krizo. Postalo je glavni zaveznik Francozov, ki so se tedaj borili s Papeško državo. Papež Julij II. je hotel prizadeti Francoze z odcepom Firenc od tega zavezništva, kar je bilo mogoče samo s povratkom Medičejcev na oblast. Po Pierovi smrti je vodstvo dinastije prešlo na njegovega brata Giovannija, ki je že v sedmem letu starosti postal menih in se je nato z leti povzpel do kardinalata. Papež mu je dodelil vojsko, ob podpori katere se je Giovanni vrnil v Firence in prevzel oblast skupaj z bratom Giulianom.
Giovanni Medičejski - papež Leon X. (1475-1521) right|thumb|250px|Papeški grb Medičejcev Po nekaj mesecih je Giovanni postal papež Leon X.. Kot Leon X. je bil ljubitelj razkošnega življenja in mecen pomembnih umetnikov (Raffaello Sanzio in Michelangelo Buonarroti). V Firencah je postavil na oblast Pierovega sina Lorenza, a že 1519. je Lorenzo umrl in njegovo mesto je prevzel Giulio, tedaj že kardinal, s svojimi namestniki.
Medtem je Giuliano ohranil in poglobil prijateljstvo s Francozi, tako da mu je kralj podelil vojvodski naslov in dedno pravico vladanja, Giulianovemu sinu Lorenzu je pa podelil isti naslov kar papež sam po osvojitvi mesta Urbino. Tako so Medičejci postali plemiči prav v času spreminjanja sinjorij v principate.
Leon X. se je sedaj lotil urejanja težav, ki mu jih je na severu povzročal Martin Luther. S španskim kraljem Karlom I. se je dogovoril, da bo v zameno za obsodbo Lutra podprl njegove ozemeljske zahteve v Italiji proti francoskemu kralju Francu I.. Karel je prišel z vojsko v Italijo, premagal francosko vojsko in zavzel Milano. Tedaj pa je Leon X. nenadoma umrl (1521).
Giulio Medičejski - papež Klemen VII. (1478-1534)
Giuliano in Lorenzo sta kmalu umrla in tudi Giovanni-Leon X. jima je v kratkem sledil. Na papeškem stolu mu je sledil Hadrijan VI., ki je pa po enem letu umrl, in izvoljen je bil spet Medičejec. To je bil Giulio, nezakonski a priznan sin tistega Giuliana, ki je bil leta 1478 umorjen v zaroti Pazzijev. Kot papež Klemen VII. je prekinil prijateljske stike s Svetim rimskim cesarstvom in sklenil zavezništvo s Francozi, zaradi česar mu je Karel V. Habsburški poslal landsknehte, ki so opustošili Rim.
Klemen se je umaknil v Angelski grad. Luteranska vojska je divjala in ropala po mestu in okolici še vse poletje in jesen, pregnali sta jo šele lakota in kuga. Papež pričakovane pomoči ni dočakal. 7. decembra je z zlatom in nekaj spremljevalci preoblečen pobegnil v nedostopno trdnjavo v Orvietu. Kmalu sta se cesar in papež pobotala in Klemen je spet zagospodaril po Italiji. Malo pred smrtjo, jeseni 1543., je poročil Caterino, hčer Lorenza II., s Henrikom, bodočim francoskim kraljem.
Alessandro Medičejski (1510-1537)