Tbilisi

Tbilisi (; zgodovinsko Tiflis) je glavno mesto in največje mesto Gruzije. Leži na bregovih reke Kure (Mtkvari) in ima skupaj z bližnjo okolico približno 1,2 milijona prebivalcev.

Mesto je ustanovil Vahtang I. (Gorgasali), kralj Kavkaške Iberije, v 5. stoletju našega štetja, od takrat pa je služilo kot glavno mesto različnih gruzijskih kraljestev in republik. Med letoma 1801 in 1917 je bil Tbilisi, takrat del ruskega imperija, sedež cesarskega podkralja, ki je upravljal tako južni kot severni Kavkaz.

Zaradi svoje lege na križišču med Evropo in Azijo ter bližine donosne Svilne ceste je bil skozi zgodovino mesto sporov med različnimi svetovnimi silami. Lega mesta še danes zagotavlja pomembno tranzitno vlogo za različne energetske in trgovinske projekte. Raznolika zgodovina Tbilisija se kaže v njegovi arhitekturi, ki je mešanica srednjeveške, neoklasicistične, beaux-arts, art nouveau, stalinistične in moderne arhitekture.

Zgodovinsko gledano je bil Tbilisi dom številnih kulturnih, etničnih in verskih okolij, čeprav danes prevladuje vzhodno pravoslavje. Njegove pomembne turistične točke so stolnica Sameba in Sionska stolnica, Trg svobode, Rustavelijeva avenija in avenija Agmašenebeli, srednjeveška trdnjava Narikala, psevdomavrsko operno gledališče in Gruzijski narodni muzej ter druge.

Ime in etimologija Ime Tbilisi izvira iz starogruzijskega t'bilisi (თბილისი), ali pa od tpili (თბილი, »toplo«). Ime T'⁠bili ali T'⁠bilisi (dobesedno »topel kraj«) je mesto dobilo zaradi številnih žveplovih vrelcev.

Do leta 1936 je bilo ime mesta v večini jezikov Tiflis, gruzijsko pa ტფილისი (Tpilisi).

17. avgusta 1936 so bila na ukaz sovjetskega vodstva uradna ruska imena različnih mest spremenjena tako, da bi se bolj ujemala z lokalnim jezikom. Poleg tega je bila na predlog gruzijskih jezikoslovcev posodobljena gruzijska oblika T'⁠pilisi; starodavno gruzijsko komponento ტფილი (tpili, »toplo«) je nadomestila novejša თბილი (tbili). Ta oblika je bila osnova za novo uradno rusko ime (Тбилиси – Tbilisi). Večina drugih jezikov je nato sprejela novo ime, nekateri jeziki, kot so turščina, perzijščina, grščina in nemščina, pa so ohranili različico Tiflis.

Nekatera tradicionalna imena Tbilisija v drugih jezikih regije imajo različne korenine. Osetinsko ime Калак (Kalak) izhaja iz gruzijske besede ქალაქი (»kalaki«), ki pomeni preprosto »mesto«. Čečenščina in inguščina uporabljata obliko imena, ki je podobna ali enaka njihovemu poimenovanju države (Гуьржех – Gürƶex), kot tudi zgodovinsko kabardinsko ime (Курджы – Kwrdžy). Abhaško ime Қarҭ (Ķarț) izvira iz mingrelščine ქართი (Karti).

Geografija

Lega Tbilisi leži na južnem Kavkazu na 41 ° 43 ' severne širine in 44 ° 47 ' vzhodne dolžine. Leži v vzhodni Gruziji na obeh bregovih reke Kure (ki se v gruzinščini imenuje Mtkvari). Nadmorska višina se giblje med 380–600 m nadmorske višine in ima obliko amfiteatra, ki ga s treh strani obdajajo gore: s severa pogorje Saguramo, z juga in zahoda pa različni konci pogorja Trialeti. Vzhodno in jugovzhodno od Tbilisija je Iorska planota

Relief Tbilisija je zapleten. Del mesta na levem bregu reke Mtkvari se razprostira več kot 30 km od predmestja Avčala do reke Ločini. Del mesta na desnem bregu je zgrajen ob vznožju pogorja Trialeti, katerega pobočja se v mnogih primerih spuščajo vse do reke. Gore so zato pomembna ovira razvoju mesta na desnem bregu reke. V takšnem okolju so nastali žepi zelo gosto razvitih območij, ostali deli mesta pa so zaradi razgibanega reliefa manj nerazviti.

Severno od mesta je veliko akumulacijsko jezero (znano kot »Tbilisijsko morje«), ki ga napajajo namakalni kanali.

Podnebje

Tbilisi ima subtropsko vlažno podnebje (Köppnova klasifikacija: Cfa) z znatnimi celinskimi vplivi. Poletja so zelo topla, zime pa zmerno hladne. Tako kot druge regije Gruzije je tudi Tbilisi vse leto deležen večjih količin padavin brez izrazitega sušnega obdobja. Na podnebje mesta vplivajo suhe (srednjeazijske/sibirske) zračne mase z vzhoda in oceanske (atlantske/črnomorske) zračne mase z zahoda. Gorske verige, ki z večine strani omejujejo mesto, neposredna bližina velikih vodnih teles (Črno morje in Kaspijsko jezero) in območje Visokega Kavkaza na severu, ki blokira vdor hladnih zračnih mas iz Rusije, dajejo Tbilisiju razmeroma blago mikroklimo v primerjavi z drugimi mesti, ki imajo podobno podnebje na istih zemljepisnih širinah.

Povprečna letna temperatura v Tbilisiju je 13,3 °C. Januar je najhladnejši mesec s povprečno temperaturo 2,3 °C. Julij je najbolj vroč mesec s povprečno temperaturo 24,9 °C. Najvišje dnevne temperature v običajnem letu povprečno 22-krat dosežejo ali presežejo 32 °C. Absolutna najnižja zabeležena temperatura je bila –24,4 °C januarja 1883, absolutna najvišja vrednost pa je bila 17. julija 1882 42,0 °C. Povprečna letna količina padavin je 495,5 mm. Maj je najbolj vlažen mesec (povprečno 77,6 mm) padavin, januar pa najbolj suh (v povprečju 18,9 mm) padavin. Sneg pada v povprečju 15–25 dni na leto. V večini delov Tbilisija vse leto prevladujejo severovzhodni vetrovi. Pogosti so tudi jugovzhodni vetrovi.

Zgodovina

Zgodnja zgodovina Arheologi so odkrili dokaze o stalni naselitvi tbiliskega predmestja Dighomi od zgodnje bronaste dobe in kamnite artefakte iz obdobja paleolitika . V pozni bronasti do zgodnji železni dobi je bilo največje naselje na Kavkazu . Po legendi je bilo današnje ozemlje Tbilisija pokrito z gozdovi že leta 458. Ena splošno sprejeta varianta mita o ustanovitvi Tbilisija navaja, da je iberski kralj Vahtang I. odšel na lov na močno gozdnato območje s sokolom. Kraljevi sokol naj bi med lovom ujel ali poškodoval fazana, nakar sta obe ptici padli v bližnji vroči izvir in zaradi opeklin poginili. Kralj Vahtang se je tako navdušil nad vročimi vrelci, da se je odločil očistiti gozd in na lokaciji zgraditi mesto.

Iberski kralj Dači, Vahtangov naslednik, je prestolnico Iberije preselil iz Mchete v Tbilisi in začel graditi trdnjavsko obzidje, ki je določilo nove meje mesta. Od 6. stoletja dalje je Tbilisi, zaradi strateške lege regije vzdolž pomembnih trgovskih in potovalnih poti med Evropo in Azijo, neprestano rasel.

Tuja nadvlada

Ugodna lega Tbilisija pa ni nujno pomenila dobro preživetje. Strateško umeščen v osrčje Kavkaza je mesto postalo predmet rivalstva med različnimi silami v regiji, kot so Rimsko cesarstvo, Partsko cesarstvo, Sasanidsko cesarstvo, Arabci, Bizantinsko cesarstvo in seldžuški Turki. Kulturni razvoj mesta je bil nekoliko odvisen od tega, kdo je vladal mestu v različnih obdobjih, čeprav je bil Tbilisi dokaj svetovljanski.

Od leta 570–80 do leta 627 so mestu vladali Perzijci, ko so ga opustošile bizantinske / hazarske vojske. Pozneje v letih 736–738 so v mesto vstopile arabske vojske pod Marvanom II. Arabci so ustanovili emirat s središčem v Tbilisiju. Leta 764 so Tbilisi - še vedno pod arabskim nadzorom - Hazarji znova opustošili. Leta 853 je v Tbilisi vdrla vojska arabskega generala Bugha al-Kabirja, da bi ga vrnil Abasidom. Arabska dominacija Tbilisija se je nadaljevala do leta 1050. Leta 1068 je bilo mesto spet opustošeno, tokrat so ga zajeli Seldžuški Turki pod sultanom Alp Arslanom.

Prestolnica Gruzije Leta 1121 so po težkih bojih s Seldžuki, vojaki gruzijskega kralja Davida IV. oblegali Tbilisi. Obleganje se je končalo leta 1122, in David je preselil svojo rezidenco iz Kutaisija v Tbilisi. Mesto je postalo glavno mesto združene gruzijske države, in začela se je gruzijska zlata doba. Od 12. do 13. stoletja je Tbilisi postal regionalna sila s cvetočim gospodarstvom in presenetljivimi kulturnimi rezultati. Do konca 12. stoletja je prebivalstvo Tbilisija naraslo na 100.000. Mesto je postalo tudi pomembno literarno in kulturno središče ne samo Gruzije, ampak tudi vzhodnega pravoslavnega sveta. Med vladavino kraljice Tamare je v Tbilisiju deloval Šota Rustaveli, medtem ko je pisal svojo legendarno epsko pesem Vitez v tigrovi koži , ki velja za nacionalni ep. To obdobje pogosto imenujejo 'zlata doba Gruzije' ali gruzijska renesansa.

Mongolska dominacija in obdobje nestabilnosti Zlata doba ni trajala več kot stoletje. Leta 1226 je Tbilisi zajel hvarezmski cesar šah Džalal ad-Din in mestno obrambo močno opustošil, da je postala ranljiva. Leta 1236 je Gruzija po hudih porazih prišla pod mongolsko oblast. Sam narod je ohranil obliko pol-samostojnosti in ni izgubil državnosti, toda v Tbilisiju so v naslednjem stoletju tako politično kot kulturno trdo vladali Mongoli. V 1320-ih so se Mongoli umaknili iz Gruzije in Tbilisi je znova postal prestolnica neodvisne gruzijske države. Mesto je leta 1366 prizadel izbruh kuge.

Od konca 14. do konca 18. stoletja je bil Tbilisi še enkrat pod oblastjo tujih napadalcev in večkrat do tal pogorel. Leta 1386 je mesto napadel Timur Lenk. Leta 1444 je mesto napadel in uničil turkmenski Džahan šah (šah mesta Tabriz v Perziji). Od leta 1477 do 1478 je mesto obvladovalo pleme Ak Kojunlu oguške turške rodbine Uzun Hasana.

Iranski nadzor

Že v 1510-ih so Tbilisi ter kraljestvi Kartli in Kaheti postali vazalna ozemlja iranskih Safavidov. Leta 1522 je bil v Tbilisi prvič nameščen velik garnizon safavidske vojske. Po smrti šaha Ismaila I. (vladal 1501–1524) je kralj David X. iz Kartlija Irance izgnal. V tem obdobju so bili številni deli Tbilisija obnovljeni in rekonstruirani. Štiri akcije kralja Tahmaspa I. (vladal 1524–1576) so povzročile ponovno okupacijo Kartlija in Kahetija. Od leta 1551 dalje je bila v Tbilisiju stalno nameščena vojska Safavidov. S pogodbo iz Amasje iz leta 1555, odločneje pa od 1614 do 1747, je bil Tbilisi pomembno mesto pod iransko oblastjo in je deloval kot sedež iranskih kraljev Kartlija, ki jim je šah podelil naslov vali (iz arabskega والي Wāli - upravitelj upravne enote). Pod poznejš vladavino Teimuraza II. in Heraklija II. je Tbilisi postal živahno politično in kulturno središče brez tuje vladavine. V strahu pred nenehno grožnjo vdorov so gruzijski vladarji z Georgievsko pogodbo iz leta 1783 iskali rusko zaščito. Kljub temu sporazumu je mesto leta 1795 zajel in opustošil iranski kadžarski vladar Mohamed kan Kadžar, ki si je prizadeval za ponovno vzpostavitev iranskega tradicionalnega suzerenstva. Suny, pp. 58–59

Ruski nadzor Leta 1801 je Ruski imperij priključil gruzijsko kraljestvo Kartli-Kaheti (z glavnim mestom Tbilisi), in oblast pozneje utrdil s pogodbo iz Gulistana iz leta 1813 Timothy C. Dowling Russia at War: From the Mongol Conquest to Afghanistan, Chechnya, and Beyond pp 728–729 ABC-CLIO, 2 dec. 2014. , s katero je bil končan iranski nadzor nad Gruzijo. Tbilisi je postal središče gubernije Tiflis. Ruski carski upravitelji so uvedli nov načrt mesta v evropskem slogu in naročili nove stavbe v zahodnih slogih. Zgrajene so bile ceste in železnice za povezavo Tbilisija z drugimi pomembnimi mesti v Ruskem imperiju, kot sta Batumi in Poti. Do 1850-ih je Tbilisi znova postal veliko trgovsko in kulturno središče. Ilia Čavčavadze, Akaki Cereteli, Mirza Fatali Ahundov, Iakob Gogebašvili, Aleksander Gribojedov in številni drugi državniki, pesniki in umetniki so našli svoj dom v Tbilisiju. Mesto so večkrat obiskali in bili nad njim navdušeni Puškin, Tolstoj, Lermontov, družina Romanovih in drugi. Glavna nova arterija, zgrajena pod rusko upravo, je bila avenija Golovin (današnja Rustavelijeva avenija), na kateri so kavkaški podkralji postavili svojo rezidenco. Večji del 19. stoletja je bila največja etnična skupina v Tbilisiju armenska, ki je v nekem trenutku tvorila 74,3 % prebivalstva .

Kratka neodvisnost