Sarati je umetna pisava angleškega pisatelja in jezikoslovca J.R.R. Tolkiena. Ime Sarati je kvenjsko. Po legendi iz Srednjega sveta jo je ustvaril Rúmil iz Tiriona leta 1179 (v. l.) kot prvi pisni sistem na Ardi. Po njenem izumitelju se pisava imenuje tudi rumilica. Posamezen znak v pisavi se imenuje sarat.Smith, Ross Inside Language, p. 107 Sarati je služil tudi kot podlaga za bolj razširjeno pisavo tengvar. Od ostalih Tolkienovih pisav (tengvar in kirt) se sarati razlikuje predvsem po tem, da je večinoma pisan v stolpcih od zgoraj navzdol; stolpci pa si sledijo od leve proti desni.
Sarati je glasovna pisava; vsak sarat predstavlja glas v govorjenem jeziku. Znaki so veliko tesneje povezani z določenimi zvoki kot v tengvarski pisavi. Obstajajo sarati za skoraj vse možne glasove. Ne brez razloga je v enem od virov pisava imenovana "univerzalni abecedni sistem Eldarin" [R15]. Nobeno besedilo sarati ne izkorišča celotnega razpona možnih znakov, temveč uporablja podmnožico znakov, ki ustrezajo glasovom zapisanega jezika.
(Zvočne vrednosti so v članku večinoma podane z uporabo mednarodne fonetične abecede.)
Soglasniki Rúmil je bil izurjen jezikoslovec, zato je sistem sarati temeljil na jezikoslovnih in glasoslovnih teorijah, veljavnih v času, ko je ustvaril pisavo. V skladu s tradicionalno glasoslovno določitvijo kvenjščine samoglasniki niso veljali za popolne glasove, temveč so imeli vlogo spreminjanja, "barvanja" soglasnikov [FQD]. tako so bili kot pravi sarati zapisani samo soglasniki, samoglasniki pa so bili zapisani kot ločevalna znamenja (beseda tehtar se v virih nikoli ne uporablja kot izraz za znamenja v saratiju). Odvisno od jezika in postavitve glede na sarat se samoglasniško znamenje izgovarja pred ali za soglasnikom. Druge spremembe soglasnikov, ki se običajno izvajajo z znamenji, vključujejo podvojitev zvoka ali označevanje sosednjega /s/ ali predhodnega homorganskega nosnika. več virov navaja, da so se oblike saratov zelo razlikovale [R12, R17]. To se v vzorcih nenehno potrjuje. Dejansko ostaja v vzorcih dosledno uporabljeno le omejeno število znakov, kot je prikazano na spodnji sliki. Celo videz teh znakov se nekoliko razlikuje, saj so v različnih virih uporabljeni različni alografi. +Sarati, vedno uporabljeni v vseh virih:zaporniki60x60_pik p60x60_pik b60x60_pik t60x60_pik dpriporniki60x60_pik f60x60_pik v60x60_pik hnosniki60x60_pik m60x60_pik ndrsniki37x37_pikw60x60_pik ʍ60x60_pik j34x34_pikj̊, ç"tekoči" (liquid)60x60_pik r60x60_pik l60x60_pik ʀ60x60_pik ʟ
Opozoriti je treba, da je vire za Sarati Tolkien pisal več desetletij, med katerimi je nenehno razvijal pisavo. Ni vedno lahko ugotoviti, v kolikšni meri spremembe predstavljajo spremembe v zasnovi pisave Sarati in kdaj preprosto potrjujejo veliko raznolikost, ki je bila del pisave.
V naših vzorcih angleških besedil, napisanih s pisavo Sarati, je sarat za r vedno uporabljen tam, kjer bi se pojavila rimska črka R, ne glede na to, kako se ta zvok izgovarja v sodobni angleščini. Tako ga najdemo v their in through (v zgodnji obliki), care in great (v glasovni obliki), earth in bread (v pozni obliki).
Samoglasniki Raba samoglasniških ločilnih znamenj je na splošno dosledna, odstopanja so običajno omejena na zamenjavo znamenj med podobnimi glasovi. Spodnja slika povzema najpogostejše samoglasniška znamenja in njihove vrednosti.
Saratijska samoglasniška znamenja:
279x279_pik
Samoglasniška znamenja so vedno obrnjena z isto stranjo proti saratiju, na katerega so pritrjeni. Zgornja slika prikazuje značilno obliko znamenj, ko so postavljena levo od sarata. Kadar so postavljeni desno od sarata, je njihova oblika obrnjena ali "zrcalna".
Kadar predstavljajo samoglasnik brez sosednjega soglasnika, so samoglasniška znamenja postavljena na nosilec. Ta je običajno v obliki ravne črte, vzporedne s smerjo pisanja ali pravokotne nanjo. Dolgi samoglasniki so včasih označeni tako, da so postavljeni na posebne nosilce, pogosto pa so samoglasniški diakritični znaki namesto tega podvojeni. V FQD izvemo, da je bil pred Feanorovim časom nosilec samoglasnika v obliki kratke ravne črte izpeljan iz sarata, ki je prej predstavljal protoeldarinski glasovni mehkonebni pripornik [ɣ]. Domnevali so, da so v kvenjščini vsi samoglasniki brez predhodnega soglasnika nekoč sledili soglasniku, ki je v razvoju jezika izginil; zveneči mehkonebni pripornik je bil eden od teh soglasnikov. V jeziku je obstajal v času protoeldarinščine, vendar je kasneje z razvojem kvenjščine izginil. Kjer se v naših vzorcih dejansko pojavlja naglašeni mehkonebni pripornik, ga predstavlja izrazito drugačen sarat.
Ločila desno|219x219_pik Uporaba ločil je v pisanju Saratija redka. Čeprav so v opisih pisnega sistema omenjena številna ločila, sta v dejanskih besedilih uporabljena le dve (eno se pojavi enkrat, drugo dvakrat). Zdi se, da obe ustrezata piki rimske abecede. Prvo sta dve piki, po ena na vsaki strani črte. Druga je enaka prvi, le da sta piki podvojeni.
Načini Obstaja več načinov pisanja, saj tudi Tolkien sam ni bil zvest le enemu načinu, ampak je skozi svoje življenje pisavo spreminjal in razširjal. Seveda je odvisno, kateri jezik je s pisavo zapisan, saj se glasovi posameznih jezikov razlikujejo. V postopku za pisanje vilinskega jezika kvenje je na primer izpuščeno pisanje samoglasnika »a«, ker je to najpogostejši samoglasnik v tem jeziku. To pomeni, da je ta oblika pisave sarati abugida z neločljivo povezanim samoglasnikom »a«.
Smeri pisanja desno|352x352_pik Po podatkih R17 je bil Sarati "prvotno napisan od desne proti levi ali izmenično od desne proti levi, od leve proti desni, začenši z desne. V knjigah in kurzivni obliki pa se je običajno pisal od zgoraj navzdol, začenši v zgornjem desnem kotu, čeprav se je pojavljalo tudi pisanje od desne proti levi čez. "Večina vzorcev je napisana od zgoraj navzdol, vendar se večina besedil, ki so sestavljena iz več kot ene vrstice, dejansko začne v zgornjem levem kotu in ne v desnem. Obstaja tudi nekaj vzorcev, ki so napisani vodoravno od leve proti desni, tako kot rimska abeceda. tako so potrjene naslednje smeri pisanja (v oklepajih so navedena sklicevanja na dejanske vzorce):
od desne proti levi [R17, RV1b]. izmenično od desne proti levi, od leve proti desni od leve proti desni [R16, R19b, R21] od zgoraj navzdol, začenši z desne [R17] od zgoraj navzdol, z začetkom na levi [R1, R2, R20, R22, RV1a]
Eldarji so bili dvoročni, zato so lahko enako dobro pisali z obema rokama. Pri pisanju od desne proti levi so uporabljali levo roko, pri pisanju od leve proti desni pa desno, da ne bi prekrili tistega, kar so pravkar napisali z roko. [EHFN]
Poravnava 178x178_pik|levo Naslednji splošni opis, kot ga najdemo v R17, je skladen z mnogimi vzorčnimi dokumenti:
V knjižni rabi so bile vse črke razporejene tako, da so bile oblikovane kot obešanke na letvici. Ta črta je bila nato neprekinjeno urejena ali narisana in soglasniški znaki so bili zapisani desno (ali pod črto), samoglasniški znaki pa levo (ali nad črto). [R17]
V precejšnjem številu vzorcev je črta izpuščena [R1, R16, R20, R22, R23, RV1a], v nekaterih od teh pa so ločena besedila, v katerih je črta na mestu. Ni jasno, ali ti primeri kažejo na nasprotje med "knjižno rabo" in drugo rabo. v nekaj kratkih, okvirnih besedilih so sarati poravnani levo od črte [R20, R22]. V dveh drugih besedilih, v obeh je zapisano ime profesorja Tolkiena, so sarati zrcalno postavljeni okoli črte (enkrat izpuščeni) [R22, R23]. V zadnjem primeru so tudi samoglasniška ločilna znamenja zrcalno obrnjeni, nameščeni ob spodnjem robu saratija.
Ne glede na smer pisanja je vsak sarat vedno obrnjen z isto stranjo proti naslednji črki. To pomeni, da so pri pisanju z leve proti desni sarati zrcalno obrnjeni v primerjavi s pisanjem z desne proti levi. Sarati so na črto vedno pritrjeni na istem koncu. Zato ni praktično govoriti o desnem, levem, zgornjem ali spodnjem delu sarati, saj se ti spreminjajo glede na smer pisanja in poravnavo.
169x169_pik sličica|primer zapisa v Gnomski rabi Tu bodo zato poimenovani kot sprednji, zadnji, zgornji in spodnji del sarata, pri čemer je sprednji del stran, obrnjena proti naslednjemu sarati v smeri branja, zgornji del pa je konec, ki je vedno pritrjen na črto. opazna izjema od tega je tako imenovana "gnomska raba" [R21]. Tu so črke zapisane od leve proti desni z ločilnimi znamenji za samoglasnike zgoraj, sarati pa so nagnjeni, kot da bi pisali navpično.
V vzorcih Saratija na tej strani je smer pisanja vedno od zgoraj navzdol, razen če je namen vzorca posebej ponazoriti kaj drugega.
Vrednotenja saratov (načini) Obstaja več načinov/sistemov pisanja, saj tudi Tolkien sam ni bil zvest le enemu načinu, ampak je skozi svoje življenje pisavo spreminjal in razširjal. Seveda je odvisno, kateri jezik je s pisavo zapisan, saj se glasovi posameznih jezikov razlikujejo. Torej gre za različno ujemanje saratov z glasovnimi vrednostmi glede na jezik. V načainu za pisanje vilinskega jezika kvenje je na primer izpuščeno pisanje samoglasnika »a«, ker je to najpogostejši samoglasnik v tem jeziku. To pomeni, da je ta oblika pisave sarati abugida z neločljivo povezanim samoglasnikom »a«.
V nadaljevanju so v grobem razvrščena različni načini uporabe Saratija. Znotraj vsake od teh načinov je nekaj razlik, vendar se zdi, da so razlike v primerjavi z vzorci drugih načinov pomembnejše. Kljub temu so nekatere od teh delitev sporne. Imena načina v "oglatih oklepajih" so nova iznajdba. Preostala so Tolkienova.
Izraz vrednotenje (ang. valuation) se pojavi v R12, kjer je tabela znakov opisana kot "splošno vrednotenje črk". Ta izraz je nekoliko ustreznejši, saj način (ang. mode) ni nikoli uporabljen v kontekstu Saratija; in ker obstajajo pomembne temeljne razlike med vrednotenjem Saratija in načinom Tengvarja. Najočitnejša razlika je verjetno ta, da spremembe med vrednotenji običajno predstavljajo spremembe v času, medtem ko so razlike med tengvarskimi načini prilagoditve, ki lahko soobstajajo v istem časovnem okviru.
Pozna oblika
Značilnosti: k-oblika40x40_pik. Vzorčni jezik: angleščina Vzorci: R22, R23
To vrednotenje se nahaja v dveh dokumentih. Prvi [R22] vsebuje dve besedili v angleščini, eno s sarati, nameščenimi na glavno črto, druga je brez črte. V drugem [R23] je Tolkienovo ime zapisano dvakrat. verjetno sta bili napisani nekaj let pred objavo Hobita in sta zadnji daljši besedili, ki ju je Tolkien napisal s sarati. Kot taka predstavljajo njegovo "zadnjo besedo" o večini vidikov pisalnega sistema. Ni presenetljivo, da to vrednotenje kaže večjo sorodnost s Tengvarjem kot katera koli druga pisava, razvita iz saratija.
Soglasniki Poslednja oblika uporablja soglasniške znake, ki so prikazani na spodnji sliki. Pod vsakim saratom je zapisana beseda, za katero je bil sarat uporabljen (v R22 ali R23). Črke, ki ustrezajo vsakemu saratu, so podčrtane. Sarata /ʒ/ in /hw/ nista potrjena. zaporniki60x60_pik /p/60x60_pik /b/60x60_pik /t/60x60_pik /d/50x50_pik /k/50x50_pik /ɡ/sičniški zlitniki50x50_pik /t͡ʃ/50x50_pik /d͡ʒ/priporniki60x60_pik /f/60x60_pik /v/50x50_pik /θ/ (thing)50x50_pik 50x50_pik /ð/ (they)50x50_pik /s/50x50_pik /z/50x50_pik50x50_pik /ʃ/50x50_pik /ʒ/60x60_pik /h/nosniki60x60_pik /m/60x60_pik /n/50x50_pik /ŋ/ (angel)drsniki37x37_pik /w/ (vbiti)60x60_pik /hw/ (what)60x60_pik /j/"tekoči" (liquid)60x60_pik /r/60x60_pik /l/
Spremembe soglasnikov Pozna oblika uporablja ločilna znamenja za označevanje predhodnega nosnika, sosednjega [s] in sosednjega [z].
76x76_pik
Predhodni nosnik je označen z valovito črto na vrhu sarata. Pozna oblika potrjuje le, da znamenje označuje predhodni n pred d in t, vendar druga vrednotenja kažejo, da lahko označuje kateri koli homorganski nosnik (to je n pred d ali t, m pred b ali p in ng [ŋ] pred g ali k.) Beseda in je vedno zapisana kot nosni d.
73x73_pik