Poljski koridor (, ), znan tudi kot Pomorjanski koridor, ki je Drugi poljski republiki omogočalo dostop do Baltskega morja in tako ločevalo večji del Weimarske Nemčije od province Vzhodna Prusija, na skrajnem severu sedanje Poljske in je obstajalo med letoma 1920 in 1939. Na najožji točki je bilo poljsko ozemlje široko le 30 km. Meje območja so bile določene v Versajski mirovni pogodbi. Kljub temu, da Poljska ni hotela ugoditi njegovi zahtevi, je Hitler to območje leta 1939 priključil k Nemčiji.
Območje je nastalo po prvi svetovni vojni, ko so tri poljska območja, okupirana s strani Prusije, Avstrije in Rusije, po 123 letih spet zedinila v neodvisno Drugo poljsko republiko. V ponovno nastalo državo je bil vključen tudi pretežno s Kašubi in Poljaki naseljen pas ozemlja zahodno in južno od Gdanska, tako da je ostala Vzhodna Prusija teritorialno ločena od preostale Nemčije. Ta pas ozemlja med Nemčijo in Vzhodno Prusijo, ki je postal znan kot »poljski koridor«, je bil širok od najmanj 30 do največ 200 kilometrov, a je Poljski omogočil dostop do Baltskega morja. Del poljskega koridorja je bil tudi Helski polotok, ki leži severno od Gdanska in je imel strateški pomen. Gdansk je imel status svobodnega mesta ter ni pripadal ne Nemčiji ne Poljski. Poljski koridor je postal predmet spora, potem ko se je Tretji rajh okrepil in začel postavljati ozemeljske zahteve. Nazadnje je nemška vojska septembra 1939 sprožila invazijo na Poljsko in prevzela oblast nad območjem.
Terminologija Po besedah nemškega zgodovinarja Hartmuta Boockmanna so izraz koridor prvi uporabili poljski politiki,Hartmut Boockmann, Ostpreussen und Westpreussen, Siedler 2002, p. 401, medtem ko poljski zgodovinar Grzegorz Lukomski piše, da je besedo skovala nemška nacionalistična propaganda v 1920-iha.Grzegorz Lukomski, The problem of Corridor in the Polish-German relationships and on the international stage 1918 - 1939. A political study (in Polish) V mednarodnem prostoru se je izraz v angleščini uporabljal že marca 1919The New York Times: March 18, 1919: Outlines Polish "Corridor"; Paris Paper Sketches Proposed Strip to Danzig.; March 17, 1919: Plan to Give Germany Land Communication Across Polish Corridor to the Baltic in ne glede na njegov izvor je postal razširjen izraz v angleščini.
Ekvivalent nemškega izraza je Polnischer Korridor. Poljska imena vključujejo korytarz polski ('poljski koridor') in korytarz gdański ('gdanski koridor'); vendar so poljski diplomati med vojnama začeli omenjati regijo kot koridor kot žaljivo. Med najostrejšimi kritiki izraza koridor je bil poljski zunanji minister Józef Beck, ki je v svojem govoru v Sejmu (poljskem parlamentu) 5. maja 1939 dejal: »Vztrajam, da se uporablja izraz Pomorjansko vojvodstvo. Beseda koridor je umetna ideja, saj je bilo to ozemlje stoletja poljsko, z majhnim odstotkom nemških naseljencev.«Official webpage of Polish Sejm, Chronicle of speeches Poljaki so regijo običajno imenovali Pomorze Gdańskie ('Gdańsko Pomeransko', Pomerelija') ali preprosto Pomorze ('Pomeranija') ali województwo pomorskie ('Pomorjansko vojvodstvo'), kar je bilo upravno ime za regijo.
Ozadje Zgodovina območja
V 10. stoletju so Pomerelijo naselili slovanski Pomorčani, predniki Kašubov, ki jih je podjarmil Boleslav I. Poljski. V 11. stoletju so ustvarili neodvisno vojvodstvo.James Minahan, One Europe, Many Nations: A Historical Dictionary of European National Groups, Greenwood Publishing Group, 2000, p. 375, Leta 1116/1121 je Poljska ponovno osvojila Pomeranijo. Leta 1138 je bila Poljska po smrti vojvode Boleslava III. razdrobljena na več polneodvisnih kneževin. Samboridi, principi v Pomereliji, so se postopoma razvili v neodvisne vojvode, ki so vojvodstvu vladali do leta 1294. Preden je Pomerelija leta 1227 ponovno pridobila neodvisnost, so bili njihovi vojvode vazali Poljske in Danske. Od leta 1308 do 1309 je bila Po vojnah za nasledstvo med Poljsko in Brandenburgom Pomerelija podjarmljena meniški državi tevtonskih vitezov v Prusiji. Leta 1466 je Pomerelija z drugim Trnovskim mirom postala del Poljsko-litovske države kot del avtonomne kraljeve Prusije. Po prvi delitvi Poljske leta 1772 jo je priključilo Kraljevino Prusija in poimenovalo Zahodna Prusija, leta 1871 pa je postala sestavni del novega Nemškega cesarstva. Poljski koridor torej ni bil povsem nova stvaritev: ozemlje, dodeljeno Poljski, je bilo pred letom 1772 sestavni del Poljske, vendar z veliko stopnjo avtonomije.A Lasting Peace page 127, James Clerk Maxwell Garnett, Heinrich F. Koeppler – 1940Arms and Policy, 1939–1944 page 40, Hoffman Nickerson – 1945The Congress of Vienna: A Study in Allied Unity, 1812–1822 page 279, Harold Nicolson. Grove Pres 2000Urban Societies in East-Central Europe, pages 190–191, Jaroslav Miller 2008
Zgodovinsko prebivalstvo Morda najzgodnejši podatki popisa o etnični in nacionalni strukturi Zahodne Prusije (vključno z območji, ki so kasneje sestavljala koridor) izvirajo iz leta 1819. +Etnični/nacionalni podatki (Nationalverschiedenheit) za Zahodno Prusijo leta 1819Etnična ali nacionalna skupinaŠtev. prebivalcevodstotekPoljaki ()327.30052 %Nemci ()290.00046 %Judje ()12.7002 %Total630,077100%Karl Andree v delu Polen: in geographischer, geschichtlicher und culturhistorischer Hinsicht (Leipzig 1831) navaja skupno prebivalstvo Zahodne Prusije kot 700.000 – vključno s 50 % Poljakov (350.000), 47 % Nemcev (330.000) in 3 % Judov (20.000).
Zavezniški načrti za koridor po prvi svetovni vojni Med prvo svetovno vojno sta obe strani zaprosili za poljsko podporo, poljski voditelji pa so bili aktivni pri iskanju podpore obeh strani. Roman Dmowski, nekdanji poslanec ruske državne dume in vodja gibanja Endecja, je bil še posebej aktiven pri iskanju podpore zaveznikov. Dmowski je trdil, da neodvisna Poljska potrebuje dostop do morja iz demografskih, zgodovinskih in gospodarskih razlogov, saj je trdil, da Poljska brez dostopa do morja nikoli ne more biti resnično neodvisna. Po vojni naj bi bila Poljska ponovno vzpostavljena kot neodvisna država. Ker poljska država od Dunajskega kongresa ni obstajala, je bilo treba opredeliti ozemlje bodoče republike.
Dostop Poljske do morja je bilo eno od jamstev, ki jih je predlagal ameriški predsednik Woodrow Wilson v svojih štirinajstih točkah januarja 1918. Trinajsta Wilsonova točka se je glasila:
Za vzpostavitev koridorja so bili naslednji argumenti: Etnografski razlogi
Etnične razmere so bile eden od razlogov za vrnitev območja obnovljeni Poljski.''Dilema Danziga; Študija o mirovnem sklepanju s kompromisom"To poročilo je bilo izvor znamenitega poljskega koridorja do Baltika, ki ga je Komisija predlagala na etnografskih razlogih in zato, da bi Poljski zagotovila obljubljeni prost in varen dostop do morja", John Brown Mason, stran 50 Večina prebivalstva na tem območju je bila Poljakov. Kot je bilo zapisano v poročilu poljske komisije zavezniškemu vrhovnemu svetu 12. marca 1919: »Končno je treba priznati dejstvo, da bi 600.000 Poljakov v Zahodni Prusiji po katerem koli alternativnem načrtu ostalo pod nemško oblastjo«. Kot je v svojem dnevniku s pariške mirovne konference zapisal tudi David Hunter Miller iz skupine strokovnjakov in akademikov predsednika Woodrowa Wilsona (znane kot The Inquiry): »Če Poljska na ta način ne bo zagotovila dostopa do morja, bo 600.000 Poljakov v Zahodni Prusiji ostalo pod nemško oblastjo, 20.000.000 Poljakov na Poljskem pa bo verjetno imelo le oviran in negotov komercialni izhod.« Pruski popis prebivalstva leta 1910 je pokazal, da je bilo v regiji 528.000 Poljakov (vključno z zahodnoslovanskimi Kašubi, ki so na nemških volitvah podpirali poljske nacionalne liste) v primerjavi s 385.000 Nemci (vključno z vojaki in uradniki, nameščenimi na tem območju). Provinca Zahodna Prusija je imela leta 1910 med 36 % in 43 % etničnih Poljakov, odvisno od vira (nižja številka temelji neposredno na podatkih nemškega popisa iz leta 1910, višja številka pa na izračunih, po katerih se je velik del teh ljudi, ki so bili v uradnem popisu šteti za katoliške Nemce, dejansko identificiral kot Poljaki). Poljaki niso želeli, da bi poljsko prebivalstvo ostalo pod nadzorom nemške države, ki je v preteklosti poljsko prebivalstvo in druge manjšine obravnavala kot drugorazredne državljane in si prizadevala za germanizacijo. Kot je profesor Lewis Bernstein Namier (1888–1960) – rojen judovskim staršem v Lublinski guberniji (Ruski imperij, nekdanji Kongres Poljske) in kasneje britanski državljan, nekdanji član britanskega obveščevalnega urada med prvo svetovno vojno in britanske delegacije na konferenci v Versaillesu, znan po svojem protipoljskem in protinemškem odnosu – zapisal v Manchester Guardianu 7. novembra 1933: »Poljaki so narod Visle in njihova naselja se raztezajo od izvirov reke do njenega ustja. ... Pravično je, da zahteve po porečju prevladajo nad zahtevami obale.«In the Margin of History, p. 44 by Lewis Bernstein Namier
Ekonomski razlogi Poljaki so menili, da bi bila brez neposrednega dostopa do Baltskega morja gospodarska neodvisnost Poljske iluzorna. Približno 60,5 % poljskega uvoza in 55,1 % izvoza je potekalo skozi to območje.The Crises of France's East Central European Diplomacy, 1933–1938 – p. 40. Anthony Tihamer Komjathy – 1976 Poročilo poljske komisije, predloženo Zavezniškemu vrhovnemu svetu, je zapisalo:
Združeno kraljestvo je sčasoma sprejelo ta argument. Zavrnitev poljskega koridorja bi odpravila gospodarsko sposobnost Poljske, da se upre odvisnosti od Nemčije. Kot je leta 1933 v časopisnem članku zapisal Lewis Bernstein Namier, profesor moderne zgodovine na Univerzi v Manchestru, znan tako po svojem »legendarnem sovraštvu do Nemčije« kot tudi po germanofobiji in protipoljskem odnosu, usmerjenem proti temu, kar je opredelil kot »agresivni, antisemitski in vojno-imperialistični« del Poljske,:
Do leta 1938 je 77,7 % poljskega izvoza odšlo bodisi skozi Gdansk (31,6 %) bodisi skozi novo zgrajeno pristanišče Gdynia (46,1 %).Przegląd zachodni: Volume 60, Issues 3–4 Instytut Zachodni - 2004, page 42
Mnenje preiskave David Hunter Miller je v svojem dnevniku s pariške mirovne konference zapisal, da je problem poljskega dostopa do morja zelo težaven, saj je prepustitev celotne Pomerelije pod nemškim nadzorom pomenila odrezati milijone Poljakov od njihovega trgovskega območja in pustiti več sto tisoč Poljakov pod nemško oblastjo, medtem ko je odobritev takšnega dostopa pomenila odrezanje Vzhodne Prusije od preostale Nemčije. Preiskava je priporočila, da bi se koridor in Danzig (Gdansk) neposredno prepustila Poljski.
Menijo, da je manjše od teh zla boljše in da bi se koridor in Danzig [oba] prepustila Poljski, kot je prikazano na zemljevidu 6. Vzhodna Prusija, čeprav teritorialno odrezana od preostale Nemčije, bi lahko zlahka dobila železniški tranzit čez poljski koridor (preprosta zadeva v primerjavi z zagotavljanjem pristaniških zmogljivosti Poljski), poleg tega pa ima odlično komunikacijo prek Königsberga in Baltskega morja. V obeh primerih se od ljudstva zahteva, da zaupa velike interese Ligi narodov. V primeru Poljske so to vitalni interesi; V primeru Nemčije so poleg pruskih čustev precej drugotnega pomena.
Na koncu so bila priporočila preiskave le delno izvedena: večina Zahodne Prusije je bila dana Poljski, Danzig pa je postal svobodno mesto.
Vključitev v Drugo poljsko republiko