Rudarska godba Hrastnik je ena najstarejših godb v Sloveniji, ki je bila ustanovljena leta 1853 s hrastniškimi rudarji.
Zgodovina Rudarska godba skozi čas Rudarska godba Hrastnik se po starosti uvršča med deseterico najstarejših godb v Sloveniji in drugo najstarejšo rudarsko godbo v Sloveniji, takoj za idrijsko. Za ustanovno leto godbe velja leto 1853, vendar se v Kroniki rudarske godbe Hrastnik (1955) omenja 5 »pleharjev« že leta 1849. Ti so pričakali prvi vlak na hrastniški postaji, kateri je peljal na progi Dunaj - Ljubljana - Trst. Po zbranih pričevanjih so godbo verjetno ustanovili lastniki rudnika z namenom, da bi rudarsko življenje dobilo čim bolj stanovski značaj. Godba je bila tako vezana na nemško vodeno upravo rudnika, kar je razvidno v njenem delovanju na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
Rudarska godba Hrastnik je v svoji zgodovini veliko doživela in dosegla. Med najbolj odmevnimi so sprejem kronprincese Viktorije in cesarja Franca Jožefa v stari Avstro Ogrski, skupni organiziran odhod godbe v partizane med drugo svetovno vojno, razni sprejemi predsednika Tita in druge priložnosti, kjer so skrbeli za dobro vzdušje. V njenih vrstah so igrali nekateri glasbeniki, ki so svojo kariero gradili v slovenskem oz. jugoslovanskem prostoru, kot tudi v širšem evropskem prostoru: Ernest Ačkun mlajši, Jože Brun, Vanjo Tomc ipd.
Kljub amaterskemu nivoju igranja je godba na večjih tekmovanjih dokazala, da sodi v skupino najboljših godb v Sloveniji. V času Jugoslavije je sodila tudi med boljše v skupni državi. V svojem delovanju oz. prepričanju je bila zmeraj delavsko zavedna, kar se je odražalo v delovanju in nastopanju godbe kot tudi delovanju njenih članov izven nje.
Godba v Avstro-Ogrski Med kulturnimi društvi imajo najdaljšo tradicijo organiziranega delovanja v Zasavju rudarske godbe na pihala. V Hrastniku je rudarska godba sestavljena iz petih članov pričakala prvi vlak 16. septembra 1849. Pobudniki prvih godb so bila vodstva rudnikov, ki so skušala (po srednjeveškem cehovskem vzoru) vzbuditi zavest pripadnosti rudarskemu stanu, ki naj bi preprečila prelahko menjavo »šihtov«. Za ustanovno letnico godbe velja leto 1853, ko je rudarska godba začela delovati v zasedbi 12 mož pod taktirko prvega kapelnika Jerneja Puncerja. Z letnico 1853 sovpada tudi dovoljenje za obratovanje ojstrškega rudnika, katerega pobudniki so bili Ljubljančani Jurij Rauder, Jurij Raufer in njegov brat. Patronat nad godbo so tako verjetno prevzeli lastniki ojstrškega rudnika.
Najzgodnejša pisna omemba delovanja godbe je ob priliki potovanja cesarja Franca Jožefa v Benetke leta 1856. Cesarja so na okrašeni hrastniški postaji pričakali uniformirani »knapi« skupaj z godbo in seveda upravnikom rudnika. Kljub pripadnosti rudarskem stanu so godbeniki za dobro vzdušje skrbeli v tovarniškem delu hrastniške doline. Po ustnem izročilu je bila leta 1862 v gostilni pri steklarni prva steklarska pustna veselica, ki je trajala od nedelje do torka zvečer, pri čemer je rudarska godba na pihala skrbela za dobro razpoloženje.
Godba je bila tudi narodno zavedna. Leta 1868 so se udeležili slovenskega narodnega tabora v Žalcu. Nemško vodstvo rudnika je godbenike, zaradi udeležbe na taboru, kaznovalo z odvzemom enotedenske plače, ki je znašala takrat 5 florintov (for.).
V 70-ih letih 19. stoletja in naprej je godba v hrastniški dolini pogosto igrala ob zaključkih šolskega leta na osnovi šoli. Udeleževala se je praznovanja Sv. Barbare, katerega hrastniški kronist Karel Valentinič, prvič omenja leta 1874. Večkrat pa so zaigrali na raznih veselicah in manifestacijah. Slavnostno za godbo pa je bilo tudi ob cesarjevem rojstnem dnevu oz. njegovem vladarskem jubileju. Pomembnejši dogodek, kjer je bila prisotna tudi hrastniška rudarska godba je bilo tudi igranje ob obisku nemške kronprincese Viktorije (op. hči britanske kraljice Viktorije) v Hrastniku leta 1879. Princesa je prišla iz Rimskih Toplic v Hrastnik na ogled žične železnice, žičnice ojstrškega rudnika. Sprejel jo je direktor ojstrškega rudnika Wilhelm Ihne ob postroju 80-ih rudarjev z rudarsko godbo. Rudarska godba ji je zaigrala angleško himno »God save the queen«, nemško pesem »Des Deutschen Vaterland, rudarsko pesem, »Rule Britannia« in še štajersko deželno himno »Hoch von dachstein an«.
Po letu 1890 je delavstvo začelo obhajati svoj lastni praznik 1. maj tudi v slovenskih deželah. Rudarska godba je prvič z rudarji obeležila 1. maj leta 1891, ko je v jutranjih urah pospremila ojstrške in hrastniške rudarje na Dol, k maši. V začetku 20. stoletja so v Avstro-Ogrski prišla do izraza mednacionalna nasprotja. To je na lastni koži občutila tudi godba, saj so bila v hrastniški dolini trenja med Nemci in Slovenci močnejša kot v drugih revirskih dolinah. Rudarska godba je tako v tem obdobju, do razpada monarhije večino nastopala po želji rudniške nemške gospode. Od leta 1911 do leta 1914 je godba vsakoletno popestrila nemško praznovanje poletnega solsticija, ali pa tudi kakšno drugo zabavo katero so organizirala kakšna druga nemška društva. Ravno v tem času so v svoj program sprejemali tudi koncertna dela, med njimi Venček slovenskih narodnih pesmi, ki pa ga niso smeli igrati pred rudniško gospodo.
Vseeno pa ji je uspelo se udeležiti nekaj prelomnih dogodkov. V Trbovljah je leta 1905 se udeležila demonstracij za splošno in enako volilno pravico. Leta 1913 so v Hrastniku godbeniki sodelovali na velikem praznovanju za 1. maj ob prazniku dela. Skupaj s svojimi stanovskimi kolegi - godbeniki iz Zagorja in Trbovelj so maja leta 1918, na velikem shodu v Trbovljah, izrazili podporo jugoslovanski deklaraciji tik ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije.
Godba v prvi Jugoslaviji Rudarska godba Hrastnik se je po statutu oz. pravilniku iz leta 1923 uradno imenovala »Rudarsko godbeno društvo Hrastnik«. Organi godbe bili organizirani podobno kot dandanes. Godba je imela »razsodišče«, »občni zbor« ali zbor vseh godbenikov ter (upravni) »odbor« katerega člani so bili izvoljeni na občnem zboru in so imeli nalogo upravljati godbo. V (upravljalnem) »odboru« je bilo izvoljeno 9 članov, v katerem so bili med drugimi predsednik in podpredsednik godbe, tajnik, blagajnik, kapelnik in arhivar. Rudarska godba je v novi državi še z večjim zanosom opravljala svoje glasbeno poslanstvo med delavci in tudi drugimi poslušalci ob različnih priložnostih. V Kraljevini SHS oz. kasneje v Jugoslaviji so se redno udeleževali sokolskih veselic, gasilskih slavij kot tudi državnih praznikov in festivalov, ki so v 30-ih potekali po revirjih. Prirejali so samostojne koncerte, bili so tudi dobrodelno angažirani.
Leta 1920 je v Ljubljani potekal komunistični shod na katerem so prevladovali rudarji iz revirjev (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik), katere so spremljale tudi rudniške godbe. Leta 1923 so se na železniški postaji v Hrastniku poklonili posmrtnim ostankom slovenskih vojakov, ki so jih med 1. svetovno vojno ustrelili v Judenburgu.
Leta 1928 je hrastniški Sokol praznoval 20 letnico delovanja. V ta namen je organiziral slavnostno povorko z gosti, od železniške postaje do Narodnega doma, na čelu katerega je igrala rudarska godba. Slavnostni govornik na tej prireditvi je bil starosta hrastniškega sokola, Alojz Hofbauer. V Ljubljani je leta 1931 potekalo ogromno slavje ob poklonitvi kralju Petru, kjer so njemu na čast odkrili tudi spomenik. Na ljubljanske ulice so se na ta slavje odpravljale mase ljudi iz vseh koncev takratne Slovenije. Rudarska godba je v Ljubljani igrala na začetku gasilskega sprevoda v katerem so sodelovale tudi godbe iz Tržiča, Novega mesta, Trbovelj, Jesenic …
Godbeniki so v novi državi prirejali vsako leto redne koncerte z dokaj zahtevnimi skladbami, kot na primer »Orfej v podzemlju«, »Ciganka«, »Lysistrata« in druge. V ojstrškem rudniku se je konec novembra leta 1932 zgodila huda nesreča, v kateri je življenje izgubilo 6 rudarjev, trije pa so bili huje ranjeni. Huda nesreča tega leta se je odražala tudi pri tradicionalnem praznovanju »Sv. Barbare«. Namesto svečanega obhoda z godbo, so se rudarji skupaj z godbeniki poklonili žrtvam nesreče na pokopališče na Dolu, kjer so pokojnim zaigrali žalostinke. Godbeniki so se v tej situaciji izkazali tudi z svojo radodarnostjo, saj so dodatek/nagrado za praznik Svete Barbare še dve leti zapored odstopili družinam pokojnih rudarjev.
Delavsko izobraževalno društvo »Svoboda« je leta 1934 v Hrastniku organiziralo rudarski festival na katerem je svoj prispevek dala tudi rudarska godba. Prireditev je bila zelo uspešna saj si jo je ogledalo okrog 2000 ljudi. Naslednje leto je godba v Hrastniku sodelovala pri slovesnosti ob nakupu nove rudniške zastave. Leta 1935 so se v Celju udeležili velike delavske kulturne manifestacije »Zleta Svobod«. V letu 1936 so igrali tudi na otvoritvi nove hrastniške cerkve, katere so se udeležili eminentni predstavniki državne in lokalne oblasti, industrije in društev.
Rudarska godba je bila dobro sprejeta tudi na gasilskih veselicah in jubilejih. Hrastniška gasilska četa je že leta 1937 praznovala svoj 50. jubilej. Celodnevnega slavja, častne povorke z gasilci iz Varaždina, Celja, Litije, Brežic, Krškega, Laškega, kot tudi častnih gostov in blagoslova opreme v ta namen ni manjkalo. Godba pa je ob tem jubileju gasilcev pod taktirko Kumlanca pripravila v popoldanskih urah koncert. Aprila 1937 je rudarska godba priredila v Laškem v dvorani sokolskega doma koncert, ki pa je kljub slabši obiskanosti, saj so istočasno potekale še dve prireditve, dobil med pristno publiko dober odziv. Godbi se je pred 2. svetovno vojno uspelo udeležiti celo prvega tekmovanja godb, ki je potekalo leta 1939 v Kranju.
Vojna in sodelovanje v NOB Leta 1942 je godbo prevzel Jože Brun. Brun, ki je spomladi leta 1944 odšel v partizane je v glavnem štabu dobil nalogo organizirati odhod rudarske godbe v partizane. V vasico Ravne nad Hrastnikom je na razgovor poklical bivšega kapelnika Jožeta Kumlanca in predsednika Ernesta Ačkuna. Po razgovoru sta se vrnila v dolino z nalogo, da o skupnem odhodu obvestita ostale godbenike. Po drugi redni godbeni vaji v začetku julija 1944 je Ačkun načel pogovor s fanti: »Pobje, usekajmo še en marš, potem pa nam bo kapelnik nekaj povedal!« Urezali so koračnico. Nato je Kumlanc načel trd oreh. Pa ni bil trd, kajti vsi godbeniki so bili za odhod v partizane.
Po splošnem razumevanju in pripravljenosti godbenikov je bil določen dan skupnega odhoda in sicer 11. julij 1944. Nekateri godbeniki z manjšimi inštrumenti so instrumente vzeli takoj s sabo, drugi pa so odšli brez njih v zbirno bazo na Kal. Sklenjeno je bilo, da se ostali instrumenti prinesejo ponoči. Z ozirom na majhno razdaljo med godbenim lokalom in takratno »Werkschutzkomando« (oborožena rudniška straža), kakor tudi nevarnostjo stalnega patruljiranja nemške policije mimo godbenega lokala je bila ta akcija precej težka in nevarna. Po pravilnem vodstvu in previdnosti udeležencev akcije je stvar uspela. Instrumenti so bili preneseni v Čeče in od tam naprej na Kal. Iz Kala je vsa godba odšla na Dolenjsko. Kot godba VII. korpusa POJ in NOV je bila hrastniška rudarska godba zelo priljubljena in je na čelu zmagovitih brigad vkorakala v osvobojeno Ljubljano. Inštrumente in notni arhiv je morala godba ob koncu vojne pustiti Jugoslovanski armadi.
Godba Glavnega štaba NOV in PO Slovenije je bila ustanovljena spomladi 1944, vodila pa sta jo Bojan Adamič in Drago Lorbek. Bila je sestavljena iz godbenikov, ki so jih »nalovili« po raznih partizanskih enotah. Godba VII. korpusa je bila sprva sestavljena izključno iz hrastniške rudarske godbe v celoti. Kasneje se je zaradi pomankanja godbenikov deset Hrastničanov pridružilo godbi Glavnega štaba.
Godba v Titovi Jugoslaviji