Aristófan ali Aristófanes (starogrško ΄Αριστοφάνης: ΄Aristofánes), grški komediograf, * okoli 445 pr. n. št., † okoli 385 pr. n. št.
Aristofan je bil starogrški komični dramatik iz Aten. Napisal je štirideset iger, od katerih se jih je enajst ohranilo praktično v celoti.; Večina njegovih ohranjenih iger spada v žanr komične drame, znan kot stara komedija in velja za njene najdragocenejše primerke. Aristofanove igre so bile uprizorjene na verskih festivalih v Atenah, večinoma na Mestni Dioniziji in Lenaji, več pa jih je na svojih tekmovanjih osvojilo prvo nagrado.
Aristofan, znan tudi kot oče komedije in princ antične komedije, je pisal igre, ki so se pogosto ukvarjale z resničnimi osebnostmi, vključno z Evripidom in Alkibijadom, ter sodobnimi dogodki, kot je peloponeška vojna. Pravijo, da je življenje starodavnih Aten poustvaril bolj prepričljivo kot kateri koli drug avtor. Njegove igre so značilne po absurdnih premisah, eksplicitnem jeziku, besednih igrah in politični satiri. Njegove sposobnosti posmehovanja so se bali in priznavali vplivni sodobniki; Platon je Aristofanovo igro Oblaki izpostavil kot obrekovanje, ki je prispevalo k sojenju in kasnejši obsodbi Sokrata na smrt,Plato, The Apology of Socrates (in Greek), edited by John Burnet; Απολογία Σωκράτους (Πλάτων), section 19c čeprav so filozofa karikirali tudi drugi satirični dramatiki.
Kleon je Aristofanovo drugo igro, Babilonci (zdaj izgubljeno), obsodil kot obrekovanje atenskega polisa. Možno je, da se je primer razpravljal na sodišču, vendar podrobnosti sojenja niso zabeležene in Aristofan je v svojih naslednjih igrah, zlasti v Vitezih, prvi od mnogih iger, ki jih je sam režiral, neusmiljeno karikiral Kleona. »Po mojem mnenju,« pravi skozi zbor te igre, »ima avtor-režiser komedij najtežje delo od vseh.«." "Knights" line 516
Življenjepis
Aristofan, atenski državljan, je prihajal iz deme Kidatenej, ki je bil del atiškega plemena (file) Pandionis. Njegov oče je bil Filip,; mati pa Zenodora.; V antiki so domnevali, da je njegova družina povezana z otokom Ajgina. O Aristofanovem življenju je znanega malo, saj so bile njegove igre glavni vir biografskih informacij. V stari komediji je bilo običajno, da je zbor govoril v imenu avtorja med nagovorom, imenovanim parabaza, kjer je običajno mogoče najti nekaj biografskih dejstev. Vendar se ta dejstva skoraj v celoti nanašajo na njegovo kariero dramatika in igre vsebujejo le malo jasnih in nedvoumnih namigov o njegovih osebnih prepričanjih ali zasebnem življenju. Bil je komični pesnik v dobi, ko je bilo običajno, da je dramatik služil tudi kot režiser igre (didaskalos). Izraz dobesedno pomeni »učitelj«, kar se nanaša predvsem na njegovo vlogo pri usposabljanju zbora na vajah, morda pa je zajemal tudi njegov odnos z občinstvom kot komentatorja pomembnih vprašanj.
Aristofan je trdil, da piše za pametno in pronicljivo občinstvo,Aristophanis Comoediae Tomus 1, F. W. Hall and W. M. Geldart (eds), Oxford Classical Texts, Clouds, pp. 520–525 vendar je tudi izjavil, da bodo »drugi časi« sodili občinstvo glede na to, kako bo sprejelo njegove igre.Aristophanis Comoediae Tomus 1, F. W. Hall and W. M. Geldart (eds), Oxford Classical Texts, Clouds, pp. 560–562 Včasih se hvali s svojo izvirnostjo kot dramatik,Wasps 1536–1537 Wikisource (original Greek), Clouds, pp. 545–548, Peace, pp. 739–758 vendar njegove igre dosledno zagovarjajo nasprotovanje radikalnim novim vplivom v atenski družbi. Karikiral je vodilne osebnosti v umetnosti (zlasti Evripida, čigar vpliv na njegovo delo pa je nekoč nejevoljno priznal), v politiki (zlasti populista Kleona) in v filozofiji/religiji (kjer je bil Sokrat najbolj očitna tarča). Takšne karikature nakazujejo, da je bil Aristofan staromodni konservativec, vendar takšno stališče do njega vodi v protislovja.Andrewes, Antony. Greek Society. Pelican Books, 1981, pp. 247–248
Trdi se, da je Aristofan ustvarjal igre predvsem za zabavo občinstva in za zmago na prestižnih tekmovanjih. Njegove igre so bile napisane za uprizoritev na velikih dramskih festivalih v Atenah, Lenajah in Mestni Dioniziji, kjer so bile ocenjevane in nagrajene v konkurenci z deli drugih komičnih dramatikov. Dovršena serija loterij, namenjenih preprečevanju predsodkov in korupcije, je zmanjšala število glasovalnih sodnikov v Mestni Dioniziji na le pet. Ti sodniki so verjetno odražali razpoloženje občinstva, vendar je glede sestave tega občinstva veliko negotovosti. Gledališča so bila zagotovo ogromna, v Dionizovem gledališču je bilo sedežev za vsaj 10.000 ljudi. Dnevni program v Mestni Dioniziji je bil na primer natrpan, s tremi tragedijami in satirsko igro pred komedijo, vendar je možno, da so mnogi revnejši državljani (običajno glavni podporniki demagogov, kot je bil Kleon) praznični čas festivala zasedli z drugimi dejavnostmi. Konservativna stališča, izražena v igrah, bi zato lahko odražala stališča prevladujoče skupine v nereprezentativnem občinstvu.[potreben citat]
Tudi proces produkcije je lahko vplival na stališča, izražena v igrah. Skozi večino Aristofanove kariere je bil zbor bistvenega pomena za uspeh igre, rekrutiral in financiral pa ga je horeg, bogat državljan, ki ga je za to nalogo imenoval eden od arhontov. Horeg je lahko svoje osebne izdatke za zbor obravnaval kot državljansko dolžnost in javno čast, vendar je Aristofan v Vitezih pokazal, da lahko bogati državljani državljanske odgovornosti obravnavajo kot kazen, ki jim jo nalagajo demagogi in populisti, kot je bil Kleon.Aristophanis Comoediae Tomus 1, F. W. Hall and W. M. Geldart (eds), Oxford Classical Texts, The Knights lines 911–925 Tako lahko politični konzervativizem iger odraža stališča najbogatejšega dela atenske družbe, od čigar velikodušnosti so bili vsi dramatiki odvisni pri uprizarjanju svojih iger.Rennie, W. The Acharnians of Aristophanes, Edward Arnold (London, 1909), p. 7 (reproduced by Bibliolife)
Ko je bila uprizorjena Aristofanova prva igra Banketirji, so bile Atene ambiciozna imperialna sila, peloponeška vojna pa je bila šele v četrtem letu. Njegove igre pogosto izražajo ponos na dosežke starejše generacije (zmagovalcev pri Maratonu),Wasps 1075–1101 Wikisource (original Greek), Knights 565–576Acharnians Wikisource (Greek Text) 692–700 vendar niso šovinistične in odločno nasprotujejo vojni s Šparto. Igre so še posebej ostre v kritiki vojnih oderuhov, med katerimi so pomembni populisti, kot je Kleon. Ko je bila uprizorjena njegova zadnja igra (okoli leta 386 pr. n. št.), so bile Atene v vojni poražene, njihov imperij je bil razstavljen in so se preobrazile iz političnega v intelektualno središče Grčije.Aristophanes: Lysistrata, The Acharnians, The Clouds A. H. Sommerstein (ed), Penguin Books 1975, pp. 13–14 Aristofan je bil del te preobrazbe in je sodeloval v intelektualnih modnih trendih tistega obdobja – struktura njegovih iger se razvija od stare komedije, dokler v njegovi zadnji ohranjeni igri, Bogastvo II, bolj ne spominja na novo komedijo. Vendar ni gotovo, ali je vodil ali se zgolj odzival na spremembe v pričakovanjih občinstva.
Aristofan je leta 427 pr. n. št. s svojo prvo igro Banketniki (zdaj izgubljeno) osvojil drugo nagrado na Mestni Dioniziji. Tam je osvojil prvo nagrado s svojo naslednjo igro Babilonci (prav tako izgubljeno). Običajno so se Mestne Dionizije udeleževali tuji dostojanstveniki, Babilonci pa so atenskim oblastem povzročili nekaj zadrege, saj so mesta Delske zveze prikazovali kot sužnje, ki meljejo v mlinu."Greek Drama" P. Levi in The Oxford History of the Classical World J. Boardman, J. Griffin, O. Murray (eds), Oxford University Press 1986, p. 177 Nekateri vplivni državljani, zlasti Kleon, so igro označili za obrekovanje polisa in morda sprožili sodni postopek proti avtorju. Podrobnosti sojenja niso zabeležene, vendar pesnik, ko govori skozi junaka svoje tretje drame Acharnians (uprizorjene v Lenaji, kjer je bilo malo ali nič tujih dostojanstvenikov), skrbno loči med polisom in resničnimi tarčami njegove jedke duhovitosti.
Aristofan v svojih poznejših igrah večkrat napade Kleona. Toda te satirične diatribe očitno niso vplivale na Kleonovo politično kariero – nekaj tednov po uprizoritvi Vitezov – igre, polne šal proti Kleonu – je bil Kleon izvoljen v prestižni svet desetih generalov. Zdi se, da Kleon tudi ni imel resnične moči, da bi omejil ali nadzoroval Aristofana: karikature o njem so se nadaljevale vse do njegove smrti in celo po njej.
Ker ni jasnih biografskih dejstev o Aristofanu, znanstveniki ugibajo na podlagi interpretacije jezika v igrah. Napisi in povzetki ali komentarji helenističnih in bizantinskih znanstvenikov lahko prav tako zagotovijo koristne namige. Iz kombinacije teh virovD. Welsh, IG ii2 2343, Philonides and Aristophanes' Banqueters, Classical Quarterly 33 (1983) in zlasti iz komentarjev v VitezihKnights 512–514 in OblakihClouds 530–533 vemo, da Aristofanovih prvih treh iger ni režiral sam; namesto tega sta jih režirala Kalistrat in Filoneid,Ian Storey, General Introduction, in Clouds, Wasps, Birds By Aristophanes, Peter Meineck (translator), Hackett Publishing 1998, p. xiii kar je Aristofanu ustrezalo, saj je očitno te iste režiserje uporabil tudi v mnogih kasnejših igrah (Filoneid je na primer kasneje režiral Žabe, njemu pa so, morda neupravičeno, pripisali tudi režijo Os).MacDowell (1971), p. 124 Aristofanova uporaba režiserjev otežuje naše zanašanje na igre kot vire biografskih informacij, saj so se očitne samoreference morda nanašale na njegove režiserje. Tako na primer izjava zbora v AharnjanihThe Acharnians Wikisource (original Greek) lines 652–654 kaže, da je bil "pesnik" tesno, osebno povezan z otokom Ajgina. Podobno se junak v Aharnjanih pritožuje, da ga je Kleon »zvlekel na sodišče« zaradi »lanske igre«.The Acharnians Wikisource (original Greek) lines 377–382
Komentarji zbora, ki se nanašajo na Aristofana v Oblakih,Aristophanis Comoediae Tomus 1, F. W. Hall and W. M. Geldart (eds), Oxford Classical Texts, The Clouds lines 528–32 so bili interpretirani kot dokaz, da je bil komajda star več kot 18 let, ko je bila uprizorjena njegova prva igra Banketniki.Aristophanes: Lysistrata, The Acharnians, The Clouds Alan Sommerstein (ed), Penguin Classics 1975, p. 9 Druga parabaza v OsahWasps Wikisource (original Greek) lines 1265–1291 kaže, da je dosegel nekakšen začasni dogovor s Kleonom po polemiki glede Babiloncev ali po poznejši polemiki glede Vitezov. Iz izjav v Oblakih in Miru je bilo sklepano, da je bil Aristofan prezgodaj plešast.Aristophanis Comoediae Tomus 1, F. W. Hall and W. M. Geldart (eds), Oxford Classical Texts, Clouds 540–545, Peace 767–774
Aristofan je verjetno vsaj enkrat zmagal na Mestni Dioniziji, z Babilonci leta 427 in vsaj trikrat na Lenaji, z Aharnjani leta 425, Vitezi leta 424 in Žabe leta 405. Žabe so pravzaprav osvojile edinstveno priznanje ponovne predstave na naslednjem festivalu. Aristofanov sin, Aras, je bil tudi komični pesnik in je morda močno sodeloval pri produkciji očetove igre Bogastvo II leta 388.Aristophanes, testimonium 1, lines 54–56, in Kassel-Austin, Poetae Comici Graeci vol. III.2 (Berlin 1984), p. 4. Araras naj bi bil odgovoren tudi za posmrtne uprizoritve zdaj izgubljenih iger Eolosicon II in Cocalus,Aristophanes, Κώκαλος, testimonium iii, in Kassel-Austin, Poetae Comici Graeci vol. III.2 (Berlin 1984), p. 201. in možno je, da je slednja leta 387 osvojila nagrado na Mestni Dioniziji. Zdi se, da je drugi sin, Filip, dvakrat zmagal na Lenai in bi lahko režiral nekatere Evbulove komedije. Tretji sin se je imenoval Nikostrat ali Filetaer in moški s slednjim imenom se pojavlja v katalogu lenajskih zmagovalcev z dvema zmagama, prvo verjetno v poznih 370-ih.IG II2 2325. 143 (just after Anaxandrides and just before Eubulus)