thumb|Primer besedila v tengvarju (v angleškem pravopisnem načinu): prvi člen Splošne deklaracije človekovih pravic:All human beings areborn free and equalin dignity and rights.They are endowed withreason and conscienceand should act towardsone another in a spiritof brotherhood.
Tengvar (izvirno angleško tengwar) je umetna pisava angleškega pisatelja in jezikoslovca Johna Ronalda Reuela Tolkiena. V svojih delih jo je Tolkien uporabljal za zapis jezikov Srednjega sveta, med drugim tudi kvenje in sindarščine. Ker pa pisava temelji na glasovih (vsaka tengva predstavlja svoj glas), le-ti pa so drugače uporabljeni v različnih jezikih, obstaja kar veliko načinov za zapis tengvarja.
Jezik se imenuje tengvar, kar je kvenjski izraz za črke (v množini); črka (v ednini) pa je tengva (izvirno angleško tengwa). V sindarinščini se pisava imenuje Tîw (pomeni enako črke, v množini), posamezna črka pa Têw.
Zgodovina pisave v Tolkienovi mitologiji left|thumb|140px|Podobnost med rúmilico in fëanorico.
Pisava tengvar se je razvila iz starejše pisave imenovane sarati (tedaj edini pisni sistem). Le-to je izumil in oblikoval Rúmil iz Tiriona leta 1179 Leta dreves, 3075 let pred začetkom Prve dobe in je danes znana tudi pod imenom rúmilica. 680 let pozneje (1250 LD) je Fëanor sarati preuredil in sestavil novo pisavo, ki je bila bolj sistematično urejena in je zato vsebovala manjši nabor znakov. Poimenoval jo je tengvar, njegova različica pisave pa se imenuje fëanorica. Od rúmilice se med drugim razlikuje tudi po smeri pisanja - sarati je bilo mogoče pisati v več različnih smereh (najpogosteje navpično), tengvar pa se je pisal le vodoravno, od leve proti desni.
Sprva se je pisava iz Amana razširila na Númenor, pozneje pa še na ves Srednji svet. Tam so jo posvojila mnoga ljudstva in jo zaradi drugačnega jezika tudi preuredila. Tengvarke so se pisale s čopičem ali peresom in so bile bolj primerne za pisanje daljših tekstov kot pa kirt, ki je bil v uporabi za vklesovanje črk v les ali skale (zato pa so ga uporabljali škratje).
Sistem pisave
Sistem vsebuje štiriindvajset osnovnih (primarnih) znakov oz. črk (1-24), urejenih v štiri témar (serije), sestavljene iz po šestih tyeller (redov). Obstajajo še dodatne črke (25-36), vendar so v večini priredbe osnovnih črk; izjema sta le črki 27 in 29.
Deli tengve Posamezna tengva (črka) je sestavljena iz dveh delov: lúva oz. loka, ki predstavlja glas, ter telco oz. stebla, ki predstavlja zrak. Oblike prikazane kot 1-4 (glej preglednico), so veljale za osnovne. Steblo je lahko vzdignjeno kot pri 9-16, ali pa skrajšano kot pri 17-24. Lok je bil lahko odprt kot v serijah I in III, ali zaprt kot v serijah II in IV; tako pri enih kot pri drugih ga je bilo moč podvajati.right|Deli posamezne tengve
400px|Možne uporabe stebla (telco) in loka (lúva) pri pisanju tengvarkthumb|Izvorna preglednica tengvark, kot jo je zapisal Tolkien Soglasniki Soglasnike v tengvarju zastopajo posamezne črke - tengve. Le-te so urejene v mrežo 24 primarnih in 11 dodatnih črk. Tengve so razdeljene v štiri serije (témar), ki jih predstavljajo štiri stolpce. Vsaka serija predstavlja glasove različnih govornih mest. Seriji I in II sta skoraj vedno uporabljeni za zobnike in ustničnike. Serija III je po navadi predstavljala trdonebnike ali mehkonebnike, serija IV pa mehkonebnike ali kombinacijo ustničnih in mehkonebnih glasov (odvisno od fonologije jezika).
Vsaka izmed serij je bila potem še razdeljena na šest redov (tyeller). Vsak red je predstavljal glasove ustvarjene na drugačen način; torej kako zrak »teče« skozi usta in nos pri izgovorjavi posameznega glasu:
1. in 2. red sta bila v rabi za nezveneče in zveneče zapornike. Podvojeni lok v drugem redu je nakazoval zvenečost: če so torej 1,2,3,4 = t, p, k, kw - (v sindarskem, oz. t, p, č, k v angleškem načinu), potem je sledilo, da so 5,6,7,8 = d, b, g, gw (d, b, dž, g). Vzpetost stebla je nakazovala odpiranje soglasnika v pripornik, tako da sta 3. in 4. red predstavljala nezveneče in zveneče pripornike. Tako so po zgoraj navedenih vrednostih glasovi za 3. red (9-12) = th, f, kh, khw/hw (th, f, š, h) in za 4. red (13-16) = dh, v, gh, ghw/w (dh, v, ž, gh). V prvotni fëanorici je razdaljšano steblo (steblo hkrati zgoraj in spodaj) predstavljalo pridišne soglasnike (t + h, p + h, k + h), po potrebi tudi druge soglasniške različice. Pozneje so ta red uporabljali za pisanje različic 3. in 4. reda (da so se bolj razlikovale od 1. reda). 5. red (17-20) se je po navadi uporabljal za nosnike; tako sta bili 17 in 18 najbolj pogosti znamenji za n in m. Po zgornjem zgledu bi moral 6. red torej predstavljati nezveneče nosnike (na primer valižanski nh ali staroangleški hn), ki pa so bili v jezikih Srednjega sveta sila redki. Ta red (21-24) so najpogosteje uporabljali za najšibkeše oz. »polsamoglasniške« soglasnike vsake izmed serij. Sestajala je iz najmanjših in najbolj preprostih oblik izmed primarnih črk. Tako je bilo znamenje 21 pogosto namenjeno šibkemu (breztresljajnemu) r, ki je prvotno nastopal v kvenji in ga je ta jezikovni sistem imel za najšibkejši soglasnik serije tincotéma; znamenje 22 je bilo na splošno namenjeno za w; znamenje 23 pa je bilo, kjer je bila serija III trdonebna, na splošno v rabi za soglasniški j.
Imena tengvark thumb|526px|Imena osnovnih in dodatnih tengvark v kvenjščini in zahodščini ter kvenjska imena za številke.
Osnovne tengvarke: 1: Kovina (Tinco) 2: Knjiga (Parma) 3: Svetilka (Calma) 4: Pero (Quessë) 5: Vrata (Ando) 6: Usoda (Umbar) 7: Železo (Anga) 8: Pajčevina (Ungwë) 9: Duh (Súlë) 10: Sever (Formen) 11: Zaklad ali Bes (Harma ali Aha) 12: Vetrc (Hwesta) 13: Usta (Anto) 14: Kljuka (Ampa) 15: Čeljusti (Anca) 16: Duplo (Unquë) 17: Zahod (Númen) 18: Zlato (Malta) 19: Noldor (Ngoldo, po starem Ñoldo) 20: Muka (Ñwalmë, po starem Ngwalmë) 21: Srce (Órë) 22: Angelska moč (Vala) 23: Dar (Anna) 24: Zrak (Vilya, po starem Wilya)
Dodatne tengvarke: 25: Vzhod (Rómen) 26: Pokrajina (Arda) 27: Jezik (Lambë) 28: Drevo (Alda) 29: Zvezdna svetloba (Silmë) 30: Obrnjena zvezdna svetloba (Silmë nuquerna) 31: Sončna svetloba ali Ime (Ázë/Árë ali Essë) 32: Obrnjeno Ime (Essë nuquerna) 33: Jug (Hyarmen) 34: »Sivovilinski« vetrc (Hwesta Sindarinwa) 35: Most (Yanta) 36: Vročina (Úrë)
Samoglasniki left|thumb|Najbolj razširjene tehte za pet »osnovnih« samoglasnikov
Zapis samoglasnikov se med različnimi načini zelo razlikuje. V mnogih načinih samoglasnike predstavljajo tehte. Ta način se imenuje ómatehtar. Tehte so lahko postavljene nad in pod tengvarke (v nekaterih primerih tudi znotraj); v kvenji, kjer se večina besed konča s samoglasnikom, je tehta stala nad predhodnim soglasnikom, v na primer sindarščini, pa tehte stojijo nad sledečim soglasnikom, saj se večina besed v tem jeziku konča s soglasnikom. Kadar soglasnika v zahtevanem položaju ni bilo, so tehto postavili na »kratki nosilec«brezokvirja|23x23_pik. Dolge samoglasnike so označevali s podvojenimi tehtami na soglasniku, oz. z enojno tehto na dolgem nosilcubrezokvirja|24x24_pik. V tabeli so prikazani kratki samoglasniki (na kratkih nosilcih).
Zaradi hitrega zapisovanja je tropičje tehte a prešlo v znak podoben strešici. brezokvirja|25x25_pik
V t. i. polnem načinu samoglasnikov niso predstavljale tehte, ampak cele samoglasniške črke.
Za zapis samoglasniškega y je v rabi tengvarka silmë nuquerna. Za zapis dvoglasnikov pa se simbolom v tabeli nadpiše tehta (dve pikici) za sledeči y(i) - pri samoglasnikih a, e in u in črtica, podobna ~, za sledeči w (u) - samo pri znaku za samoglasnik a. Tako so nastale še kombinacije: ai, ei, ui in au/aw. Vse druge kombinacije so bile izpisane posebej (glej Sindarski način).
Dodatne tehte Obstaja še nekaj drugih teht, ki se rabijo kot okrajšave. ~ nad soglasnikom po navadi nakazuje, da le-ta sledi nosniku iz iste serije (nt, np ali nk); podobno znamenje pod črko pa je nakazovalo, da gre za dolg oz. podvojen soglasnik. Za nakazovanje sledečega s, še posebno v kombinacijah ts, ps, ks (x), ki so priljubljene v kvenji, se uporablja navzdol obrnjena kljukica, ki se drži loka: Slika:Tengwar s3.PNG - na primer Slika:Tengwar c.PNG (ts). V sindarskem načinu se uporablja tudi zavita črtica, ki nakazuje sledeči w.
Slika:dodatno.jpg
Številke Pisanje števil je za vse načine enako; do razlik v rabi lahko pride le zaradi avtorjeve interpretacije, saj je sistem pisanja števil dokaj fleksibilen. Vseeno pa lahko brez težave berejo vse številke vsi uporabniki tengvarja.
Prvi način pisanja števil ne uporablja znakov iz zgornje tabele, ampak tengvarke. Vsaka tengvarka je oštevilčena (1-36) in zavzema vrednost zaporedne številke (glej tabelo Imena tengvark). Ta način se uporablja izključno za pisanje številk kot so knjižne strani; nikoli ne bi s tengvarkami napisali datuma. Da pokažemo, da neka tengvarka predstavlja število, ji nadpišemo piko ali črto.
Primer: 2 ali 2 = 2
Za vse ostale zapise številk uporabimo spodnje znake, vendar je vrstni red obrnjen: zadnjo cifro zapišemo prvo in prvo cifro zapišemo zadnjo. levo Primer: 42 = 42 in 1985 = 1985
Včasih se tudi nad simboli za števila pišeta pika oz. črta (le-ta je povezana v eno samo črto). To običajno pomeni, da je število zapisano v desetiškem sistemu.
Primer: 42 oz. 42 = 42 in 1985 oz. 1985 = 1985
Nekateri avtorji obrnjenega vrstnega reda ne upoštevajo, vendar to ni priporočeno.
Primer: 42 = 42 in 1985 = 1985
Enico označimo z majhnim krogcem pod števko in s tem tudi označimo smer v kateri smo pisali število.
Občasno sta bili v uporabi še dve dodatni številki (10 in 11), ki sta se uporabljali v zapisih dvanajstiškega sistema. V praksi to pomeni, da najprej pretvorimo številke iz desetiškega sistema v dvanajstiškega.
Primer: 10 = A =10 = A 11 = B =11 = B 12 = 10 =12 = 10 torej je 8487 = 4AB3 = 8487 = 4AB3
Da je število v dvanajstiškem sistemu lahko označimo ravno tako s črto ali s piko, le da je ta pod številom.
Imena številk +01234567891011kvenjščina -minëattaneldëcantalempëenquëotsotoldonertëcainenminquësindarinščinamîntâdnêl / neledcanadlebenenegodo/odogtolodnederpae / cae/caenminibnoldorščinatâdneledcanadenegodogtolothnedercaer
Imena števil v kvenjščini pomenijo dobesedno ena, dva, tri, ... Izraz za število nič (0) ni poznan.
Ločila Ločil v Tengvarju ne moremo točno enačiti z našimi. Označujejo (različno dolge) premore (s pikami - več pik pomeni daljši premor) in intonacijo (. , ? !), nekatera pa so tudi funkcijska (() &).
brezokvirja|8x8_pik Enojna pika se običajno uporablja za označevanje najkrajših premorov. Običajno ustreza vejici. Najpogostejša postavitev enojne pike je na sredini višine vrstice.
V kvenjskih in sindarinskih pesmih, objavljenih v knjigi Poti pa nikoli konec ni (The Road Goes Ever On), se pika uporablja za označevanje konca vsakega verza, kadar ni drugih ločil, ki bi označevala premore na potrebnem mestu (pesmi so napisane neprekinjeno, brez premorov na koncu verzov).
V zapisu kvenjske besede lúmenn se pika uporablja za označevanje opuščenega končnega a in tako ustreza opuščaju. V tem primeru je pika postavljena tako, da med njo in prejšnjo črko ni prostora. V drugem zapisu iste besede pa izpadli samoglasnik ni označen z nobenim znakom.
V nekaterih dokumentih je pika postavljena na osnovno črto in ne na sredino vrstice, zlasti v napisu na Prstanu in Kraljevih pismih. V teh dokumentih je pika najpogosteje postavljena blizu predhodne črte.
brezokvirja|50x50_pik Dvojna pika je daleč najpogostejše ločilo, ki ga najdemo v primerih besedil v Tengvarju. Je enake oblike kot dvopičje. Označuje ravno tako premor, ki pa je nekoliko daljši od tistega, ki ga označuje enojna pika. Običajno nastopa v enaki vlogi kot pika, včasih kot podpičje. V Kraljevem pismu (King's letter) pa običajno ustreza vejici.
Zdi se verjetno, da se beseda pusta (kot pika) nanaša na to znamenje (pusta označuje tudi ločevalno znamenje).