Jurij Kraigher - Žore (tudi: Georg Kraigher oz. ang. George Kreigher), vojaški pilot, veteran prve in druge svetovne vojne, polkovnik vojnega letalstva ZDA, testni pilot, inovator, direktor Pan American Airways, * 3. april 1891, Hrašče, Postojna, Avstro-Ogarska † 17. september 1984, Litchfield, Connecticut, ZDA. Življenjepis Jurij Kraigher - Žore se je rodil 3. aprila 1891 v Hraščah pri Postojni kot sedmi otrok materi Tončki Doles Kraigher in edini otrok Jurija Kraigherja (1860–1894), materinega drugega moža. Žoretovi predniki so se ukvarjali s krošnjarstvom po deželah Kranjski, Koroški in Štajerski. Žoretov ded Jurij Kraigher (1812–1905), potomec furlanske veje Kraigherjev iz hribovskega Ligosulla, se je končno po mnogih krošnjarskih poteh ustavil leta 1843 v Hraščah pri Postojni in si tam ustvaril dom (Rosina, 2001, 2008).
Rodbina potomcev priseljenca Jurija Kraigherja se je povsem vrasla v slovensko okolje, v katerem so postali že v drugem rodu aktivni in ugledni slovenski rodoljubi ne samo v Hraščah, temveč tudi v slovenskih deželah Avstro-Ogrske monarhije. Kar nekaj objav v časopisju tedanjega časa to dokazuje. V Kmetijskih in rokodelskih novicah (1886, št. 10, str. 76) je objavljeno poročilo s seje glavnega odbora Cesarsko kraljeve kmetijske družbe Kranjske, da je glavni odbor imenoval za novega uda družbe Jurija Kraigherja, sina posestnika v Postojni. To je bil Žoretov oče, star 26 let. V glavni odbor je bil imenovan tudi Jakob Dimnik, narodni učitelj v Postojni, mož Apolonije Josipine Kraigher, Žoretove tete. Imenitnost in ugled družine Kraigherjev dokazuje tudi objavljeno poročilo III. redne velike skupščine Družbe sv. Cirila in Metoda na Ptuju 29. julija 1988. Na njej je navedeno, da je imel posvetovalno in glasovalno pravico Alojz Kraigher iz Postojne, deželni poslanec, Žoretov stric. Na skupščini so izpostavili šolsko vprašanje kot najbolj pereče vprašanje na Slovenskem z vidika slovenskega rodoljubja (Slovenski narod, 1888). V tistem času je v Ljubljani aktivno delovalo še »Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju« in zbiralo denar za slovenske študente. V Kmetijskih in rokodelskih novicah (1896, št. 03, str. 27) sta med darovalci navedena Peter Kraigher in Alojz Kraigher iz Postojne. Na deželno-zborsko mesto je kandidiral Jurij Kraigher, trgovec v Hrašah pri Postojni, ki je potem na volitvah oktobra 1893 zmagal na podlagi programa Slovenskega društva. V časopisu Slovenski narod najdemo tudi zapis, da je bil izvoljen za člana novega odbora Slovenskega društva leta 1893 v Ljubljani Jurij Kraigher iz Hrašč. Istočasno je bil Ivan Tavčar izvoljen za predsednika in Ivan Hribar za člana, vsi trije člani Narodne napredne stranke (Slovenski narod, 1894). Žoretov oče Jurij je bil tako generacijsko devet let mlajši sopotnik Ivana Hribarja (župan Ljubljane 1896–1910) in dr. Ivana Tavčarja (pisatelj in župan Ljubljane 1910–1921). Družina Žoretovega strica, Alojza Kraigherja (1849-1903) je štela trinajst otrok. Kar nekaj njih in njihovih potomcev je kasneje slovenski javnosti dobro poznanih: Josip Kraigher (1879–1962), Žoretov bratranec, ustanovitelj Ljudske knjižnice v Postojni (1905) in odbornik Narodne čitalnice (Zbornik 100 let Postojne, 2009), sin Stojan Kraigher, padel v NOB leta 1943, Lojz Kraigher (1877–1959), Žoretov bratranec, pisatelj, zdravnik in eden od ustanoviteljev slovenske Univerze, ter njegovi sinovi Dušan Kraigher, narodni heroj, ki je padel v NOB leta 1943, Boris Kraigher, narodni heroj in politik, Uroš Kraigher, publicist in urednik, Miloš Kraigher, udeleženec NOB, pomemben ustvarjalec jugoslovanskega cestnega omrežja. Tudi otroci Žoretovega bratranca Toneta Kraigherja so bili družbeno angažirani: Bojan Kraigher - Krajger, ki je padel v NOB leta 1943, dr.Vito Kraigher, turjaška žrtev leta 1945, Sergej Kraigher, prvoborec in politik, Živa Kraigher, aktivistka v NOB, ena od utemeljiteljic sodobnega plesa na Slovenskem, ter Mitja Kraigher, borec na sremski fronti. In dalje pisatelj Ivo Brnčič, sin Žoretove sestrične Lojzke Kraigher, padel v NOB leta 1943, pisateljica Nada Kraigher, udeleženka NOB, hči Žoretovega bratranca, pomorščaka Žana Kraigherja, Janez Pirnat, akademski kipar, sin Nade Kraigher, in še drugi.
Navedeni podatki kažejo, da so bili že v 19. stoletju in pozneje Žoretovi predniki ter člani ožje in širše družine s Postojnskega napredni aktivni slovenski rodoljubi in poznani tudi v Ljubljani. Po zgodnji očetovi smrti so ga vzgajali mati Tončka in strici. Zato je razumljivo, da je Jurij Jurče - Žore vsrkaval napredno miselnost že od mladih nog in da so domači zanj sklenili, da bo šel študirat ter ga ob finančni podpori in spodbudi poslali v Ljubljano. Tu je končal realko in se nato vpisal na tehnično visoko šolo na Dunaju, kjer se je vključil v gibanje Preporod, katerega cilj je bilo razbitje habsburške monarhije in zedinjenje vseh južnoslovanskih narodov. Žoretovo življenjsko pot so zaznamovali veliki družbeni premiki in svetovni dogodki, kar se odraža tudi v njegovih poimenovanjih: njegovo rojstno ime je Jurij Kraigher, v uradnih arhivskih dokumentih avstro-ogrske monarhije je zapisan kot Georg Kraigher, v ameriškem obdobju pa George Kraigher (Avsenak 2008). Za sorodnike in znance je ostal Jurče ali Žore.
Za letalstvo je Žoreta navdušil njegov sodobnik na Dunaju, Stanko Bloudek (1890–1959), kasnejši konstrutor slovenskih smučarskih skakalnic, ki se je takrat že ukvarjal s konstrukcijo letal kot poklicni letalski konstruktor. Na dunajskem letališču Aspern je Žore spoznal mehanika in lastnika letala, kateremu je pogosto pomagal pri vzdrževanju letala (Avsenak, 2008). Za nadaljnjo kariero poklicnega pilota je bilo to obdobje nabiranja tehničnega praktičnega znanja nedvomno zelo pomembno.
Izbruh prve svetovne vojne Iz objavljenih besedil o Juriju Kraigherju razberemo, da se je Kraigher kmalu po izbruhu I. svetovne vojne javil kot prostovoljec v avstro-ogrsko vojsko. Vojaška oblast ga je poslala v pilotsko šolo v Aspern, kjer je bila letalska šola za Avstro-Ogrske pilote. Po končanem enoletnem šolanju je leta 1915 postal podporočnik pilot (Sitar 1985; Ajdič 1990; Kladnik 2008). Avsenak pa poroča, da naj bi bil Kraigher dobil pilotsko dovoljenje za letenje že leta 1914, ker se je izkazal kot letalski instruktor (Avsenak 2008). Po končanem šolanju so ga v šoli zaposlili kot učitelja letenja in mu tako nehote preprečili skrito namero, da prebegne na rusko stran. Na njegovo prošnjo so ga premestili v operativno enoto na italijansko bojišče, na letališče Pergine na Južnem Tirolskem. Na izvidniških poletih na letalu tipa Lloyd je Žore vedno imel spremljevalca, ki mu je onemogočal udejanjiti njegovo namero o prebegu. (Avsenak, 2008). Prebeg k Italijanom 1915 Jeseni 1915 je bil Jurij Kraigher - na svojo prošnjo in na podlagi priporočila sprejet v letalsko eskadriljo Flik 7 pod poveljstvom polkovnika Nikolausa von Wagnerja. V tem času je Kraigher iznašel možnost, kako povečati bojno moč teh letal. Von Wagnerju je predlagal, da bi na dvosedu Lloyd namestili na mesto dodatnega sedeža v letalu posebno drčo za spuščanje bomb in s tem povečali učinkovitost bojnih poletov. Preizkusi z metom bomb so bili uspešni, zato je Kraigher zaprosil, da bi mu omogočili bombardiranje Asiaga. Wagner mu tega ni dovolil, pač pa mu je ukazal bombardiranje železniške postaje v Fondu. Vendar se Kraigher ukaza ni držal. Z letalom Lloyd C. II 41.11 je odletel z letališča Pergine nad Asiago, kjer so ga Italijani ob pristanku letala zajeli. Von Wagner je pojasnil Emilu Uzelcu, generalu avstro-ogrske armade, da so italijanski časopisi objavili napihnjen članek o zajetju avstro-ogrskega letala z bombami vred. Kraigher pa je dejansko namenoma pristal z letalom na travniku v bližini Asiaga pri Veroni in se predal Italijanom. Pristal je z vso zalogo bomb na letalu, da bi prepričal Italijane o verodostojnosti svojega prebega k Italijanom (Varriale,2008; Wagnerjevo pojasnilo citirano iz knjige o generalu Uzelcu). Mesec dni pred koncem prve svetovne vojne se Žore kot srbski prostovoljec vključi v sklepne boje Italijanske vojne oblasti so Georga Kraigherja obravnavale kot ujetnika, čeprav jim je kot avstro-ogrski prebežnik predal nepoškodovano letalo. Njegovi prošnji, da bi se pridružil srbskim prostovoljcem na solunski fronti, niso ustregli. Italijanska politika očitno ni želela okrepiti položaja Srbov na Balkanu. Vedeli so, da se pripravlja ustanovitev nove države. Zato so ga namerno obravnavali kot vojnega ujetnika in ga poslali v ujetniško taborišče. Najprej je bil taborišču v trdnjavi Savona v Vidmu, nato v San Remu, in nazadnje v Nocera Umbra v osrednji Italiji, kamor so ga kazensko dodelili. Poleg običajnih taboriščnih razmer je doživljal težave tudi zato, ker so ga ujeti avstrijski in madžarski častniki obravnavali kot dezerterja. Ko so Italijani končno vendarle začeli v taboriščih med vojnimi ujetniki novačiti tudi slovenske prostovoljce za zavezniške srbske vojaške enote, je prva skupina srbskih prostovoljcev odšla na solunsko fronto decembra 1917. Kraigher se je lahko uradno prijavil srbskemu vojaškemu predstavništvu v Italiji šele po Kongresu podjarmljenih narodov avstro-ogrske monarhije v Rimu, aprila 1918. Dobil je čin inženirskega podporočnika in se mesec dni pred koncem vojne vključil v zaključne boje na solunski fronti skupaj s francoskimi piloti (Ajdič 1995, Kladnik 2008, Avsenak 2008). Nezadovoljstvo z razmerami v novi državi SHS in izselitev v Združene države Amerike V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je Jurij Kraigher do leta 1921 služboval kot poročnik srbskega letalstva na letališčih v Novem sadu in Sarajevu. Vendar so se vojne oblasti mačehovsko vedle do srbskih prostovoljcev, ki so ostali vključeni v njihovo vojno letalstvo. Vsa pomembna mesta v novo nastalem srbskem letalstvu so prioritetno zasedli bivši avstro-ogrski častniki. Prostovoljci so bili na stranskem tiru, še posebej morda Kraigher. V novi državi je namreč postal vrhovni poveljnik kraljevega letalstva prav general Emil Uzelac, ki je bil v času Kraigherjevega prebega k Italijanom poveljnik avstro-ogrskega letalstva in ga je seveda takrat obsojal kot dezerterja. Kraigher je izstopil iz vojske in se vrnil na rodno Primorsko. Njegova ožja domovina ni bila vključena v novo državo. Tu je zaradi razmer, v katerih so živeli Slovenci na Primorskem pod Italijo, doživel še eno veliko razočaranje. Odnos italijanskega fašizma do Slovencev je, vsaj simbolično, zamejilo leto 1920 s požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu. Žore se je odločil za emigracijo, se leta 1921 vkrcal v Trstu na parnik in se izselil v Združene države Amerike (Avsenak 2008, Ajdič 1995, Kladnik 2008, Sitar 1985). Priseljenec Jurij Kraigher postane slovit ameriški pilot George Kraigher