Tristan da Cunha, pogovorno Tristan, je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha.

Zgodovina Odkritje Otoke je leta 1506 prvi opazil portugalski raziskovalec Tristão da Cunha, a mu je razburkano morje preprečilo pristanek. Glavni otok je poimenoval po sebi, Ilha de Tristão da Cunha. Angleži so ime spremenili in ga vrisali na pomorske karte kot Tristan da Cunha Island. Nekateri viri navajajo, da je na otok leta 1520, med iskanjem pitne vode, prva stopila posadka portugalske ladje Lás Rafael pod poveljstvom kapitana Ruya Vaz Pereire. Do prvega nespornega pristanka na otoku je prišlo 7. februarja 1643, ko je nanj stopila posadka ladje Heemstede, ki je bila v lasti Nizozemske vzhodnoindijske družbe in ji je poveljeval kapitan Claes Gerritsz Bierenbroodspot. Nizozemci so se na otoku v naslednjih 25 letih ustavili še večkrat, leta 1656 so izdelali prve grobe karte otočja.

Prvo celotno karto otočja je izdelala posadka francoske korvete Heure du Berger leta 1767. Prve znanstvene raziskave na otoku je opravil francoski naravoslovec Louis-Marie Aubert du Petit-Thouars, ki se je na njem ustavil za tri dni januarja 1793, med francosko trgovsko ekspedicijo iz Bresta na Mavricij. Izdelal je botanično zbirko ter poročal o zapuščenih ognjiščih in zaraščenih vrtovih, verjetno od nizozemskih raziskovalcev iz 17. stoletja.

Devetnajsto stoletje Prvi stalni prebivalec otoka je bil Jonathan Lambert iz Salema, Massachusetts, ZDA, ki se je priselil na otok decembra 1810 še z dvema drugima, kasneje se je skupini pridružil še četrti. Lambert je otoke razglasil za svojo last in jih poimenoval Islands of Refreshment (»Otoki osvežitve«). Trije izmed štirih mož so umrli leta 1812; preživel je le Thomas Currie (Tommaso Corri), ki se je na otoku preživljal s kmetijstvom.

Leta 1816 si je Združeno kraljestvo priključilo otok in mu vladalo iz Kapske kolonije v Južni Afriki. S tem so želeli preprečiti Francozom, da bi otok uporabili za svojo bazo pri morebitnem reševanju Napoleona iz zapora na Sveti Heleni. Zasedba otoka je preprečila tudi, da bi ZDA otok uporabljale za svojo pomorsko postojanko med vojno leta 1812.

Na otoku je bila nastanjena garnizija britanskih marincev z družinami, s čimer je prebivalstvo otoka počasi raslo. Na otoku so svojo bazo postavili tudi kitolovci, ki so lovili kite v južnem Atlantiku. Z odprtjem Sueškega prekopa leta 1869 in uvedbo ladij na parni pogon se je osamljenost že tako odročnega otoka samo še povečala, saj je izgubil vlogo vmesne postojanke za jadrnice, ki so potovale med Evropo in Vzhodno Azijo.

Leta 1867 je otok obiskal princ Alfred, Vojvoda Edinburški, drugi sin Kraljice Viktorije. V čast tega obiska je bilo poimenovano glavno naselje otočja, Edinburg sedmih morij (Edinburgh of the Seven Seas). 15. oktobra 1873 je otok obiskala znanstvenoraziskovalna odprava kraljeve mornarice na ladji HMS Challenger ter na otokih Tristan, Inaccessible in Nightingale opravila geološke in zoološke raziskave. V svojem dnevniku je stotnik George Nares zabeležil 15 družin in 86 posameznikov, ki so živeli na otoku.

Dvajseto stoletje Po hudi zimi leta 1906 in težkem obdobju, ki je trajalo že od osemdesetih let 19. stoletja, je britanska vlada otočanom ponudila preselitev. Otočani so imeli sestanek, na katerem so ponudbo zavrnili. Njihova odločitev je samo še poglobila osamljenost otoka. Poročali so, da med letoma 1909 in 1919 ni otoka obiskala niti ena ladja, to obdobje je prekinila šele ladja HMS Yarmouth, ki je prebivalce obvestila o razpletu prve svetovne vojne.

Maja 1922 se je na otoku za nekaj dni ustavila ekspedicija Shackleton–Rowett, zbrala nekaj botaničnih in geoloških vzorcev ter se nato odpravila v Cape Town. V naslednjih letih so otok obiskale ladje RMS Asturias leta 1927, RMS Empress of France leta 1928, RMS Duchess of Atholl leta 1929 in RMS Empress of Australia leta 1935. Leta 1936 je The Daily Telegraph iz Londona poročal, da na otoku živi 167 ljudi, 185 glav živine in 42 konj.

Med decembrom 1937 in marcem 1938 je otok obiskala norveška znanstvena odprava. Sociolog Peter A. Munch je med odpravo podrobno dokumentiral otoško kulturo. Otok je ponovno obiskal v letih 1964–1965. Otok je leta 1938 obiskal tudi W. Robert Foran, ki je poročal za National Geographic Society. O otoku je napisal članek »Tristan da Cunha, Isles of Contentment«, objavljen je bil novembra 1938.Foran, W. Robert (1938). »Tristan da Cunha, Isles of Contentment«. National Geographic, November 1938, str. 671–94.

Dvanajstega januarja 1938 je Združeno kraljestvo otok priključilo Sveti Heleni in tako ustanovilo britansko čezmorsko ozemlje Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. sličica|Otoka Gough in Inaccessible je UNESCO leta 1995 razglasil za svetovno dediščino

Med drugo svetovno vojno je Združeno kraljestvo uporabljalo otok kot skrivno pomorsko postojanko Kraljeve vojne mornarice s kodnim imenom HMS Atlantic Isle. Na otoku je delovala vremenska in radijska opazovalnica, preko katere so spremljali premike nemških podmornic ter ladijski promet v južnem Atlantskem oceanu. Opazovalnica je spodbudila tudi gradnjo druge infrastrukture, med drugim šole, bolnišnice in trgovine na drobno, po vojni pa se je razvoj nadaljeval z vzpostavitvijo tovarne za vlaganje in s tem večjo dostopnostjo plačanega dela. Princ Filip, vojvoda Edinburški in kraljica Elizabeta II. sta otok obiskala leta 1957 kot del svetovne turneje, na krovu kraljeve jahte HMY Britannia.

Desetega oktobra 1961 je izbruhnil vulkan Queen Mary's Peak, zaradi katerega so evakuirali 264 prebivalcev otoka. Prebivalci so se pred vulkanom začasno umaknili na sosednji otok Nightingale, kjer jih je pobrala nizozemska potniška ladja ter jih nato pripeljala v Cape Town, od tam pa so jih prepeljali v Združeno kraljestvo. Otočani so ob prihodu doživeli velik novinarski sprejem, namestili so jih v oporišče Kraljevega vojnega letalstva v bližini Calshota, Hampshire. Naslednje leto je Kraljeva družba na otok poslala ekspedicije, da oceni nastalo škodo in opravi geološke raziskave. Glavno naselje, Edinburg sedmih morij, skoraj ni bilo poškodovano, zato se je večina otočanov leta 1963 vrnila na otok.

Enaindvajseto stoletje Triindvajsetega maja 2001 je otok zadel ciklon z vetrovi do 190 km/h. Ciklon je poškodoval številna poslopja in pobil večje število govedi, zato je britanska vlada na otok poslala pomoč. Da bi prebivalcem olajšali komunikacijo na daljavo in pri poslovanju preko spleta, je matična država leta 2005 otoku podelila poštno kodo (TDCU 1ZZ).

levo|sličica|Tristan da Cunha leta 2012

Trinajstega februarja 2008 je požar uničil tovarno za predelavo rib in štiri generatorje, ki so zagotavljali elektriko na otoku. Štirinajstega marca 2008 so bili dostavljeni novi generatorji, s čimer je otok ponovno dobil elektriko. Požar je imel katastrofalne posledice za gospodarstvo otoka, saj je bila tovarna eden redkih virov dohodka za otočane. Med gradnjo nove tovarne se je pred otokom zasidrala ladja M/V Kelso, ki so jo uporabljali kot začasen obrat za predelavo rib. Nova tovarna je bila postavljena julija 2009.

Šestnajstega marca 2011 je ob otoku Nightingale nasedla tovorna ladja MS Oliva, razlito gorivo pa je ogrozilo tam živeče pingvine. Ker otok Nightingale nima sladke vode, so pingvine na čiščenje pripeljali na glavni otok Tristan da Cunha.

Petega decembra 2048 bo na otoku možno videti popolni Sončev mrk. Po izračunih bo otok v središču mrka, ki naj bi trajal tri minute in pol.

Geografija sličica|Otok Gough, Tristan da Cunha sličica|Tristan da Cunha, 6. februarja 2013, kot ga je bilo videti z Mednarodne vesoljske postaje.

Tristan da Cunha je vulkanskega izvora. Otočje sestavljajo naslednji otoki: Tristan da Cunha, glavni in največji otok, površina 98 km² Otok Inaccessible, površina 14 km² Otočje Nightingale, površina 3,4 km² Otok Nightingale, površina 3,2 km² Srednji otok (Middle Island), površina 0,1 km² Otok Stoltenhoff, površina 0,1 km² Otok Gough (Diego Alvarez), površina 91 km²

Otok Inaccessible in otočje Nightingale se nahajajo 35 km severozahodno od glavnega otoka, otok Gough pa se nahaja jugovzhodno od glavnega otoka.

Površina otoka je hribovita. Ravna površina je le ob severozahodni obali, kjer stoji naselje Edinburg sedmih morij. Najvišja točka je 2062 m visok ognjenik Queen Mary's Peak (»Vrh Kraljice Mary«). Njegov vrh je pozimi zasnežen. Drugi otoki otočja so nenaseljeni, razen posadke vremenske postaje na otoku Gough. Od leta 1956 postajo upravlja Južna Afrika. Od leta 1963 postaja stoji v zalivu Transvaal na jugovzhodni obali.

Podnebje Otočje ima mokro oceansko podnebje po Köppnovem sistemu z blagimi temperaturami, stalnim zmernim in močnim deževjem ter zelo malo sonca zaradi konstantnih jugozahodnih vetrov. Po Trewarthovem sistemu ima Tristan da Cunha vlažno subtropsko podnebje zaradi pomanjkanja hladnega vremena. Število deževnih dni je primerljivo z Aleutskimi otoki, ki se nahajajo veliko više na zemljepisni širini severne poloble. Število sončnih dni je primerljivo z mestom Juneau na Aljaski. Pod nadmorsko višino 500 m ni zmrzali, poleti pa temperature nikoli ne presežejo 25 °C. Točka Sandy na vzhodni obali je zaradi tamkajšnjih vetrov najbolj topel in suh del otoka.

Flora in favna

Flora in favna imata široko krožnopolarno porazdelitev v Južnem Atlantiku in južnem Tihem oceanu. Tako se mnoge vrste, ki se pojavljajo na otoku Tristan da Cunha, pojavljajo tudi na Novi Zelandiji. Tak primer je rastlina vrste Nertera depressa, ki je bila prvič najdena na otoku Tristan da Cunha, kasneje pa so jo našli tudi na Novi Zelandiji.

Otok je znan predvsem po neokrnjeni naravi. Organizacija BirdLife International ga je opredelila kot mednarodno pomembno območje za ptice, saj na njem domujeta dve vrsti kopenskih ptic ter 13 vrst morskih. Otoka Tristan in Gough sta edina znana kraja, kjer se razmnožuje atlantski viharnik (Pterodroma incerta, ogrožena vrsta po IUCN). Otok Inaccessible je edino znano gnezdišče naočarskega viharnika (Procellaria conspicillata, ranljiva vrsta po IUCN). Znano je, da se skrajno ogroženi tristanski albatros razmnožuje le na Goughu in na otoku Inaccessible: vsi gnezdijo na otoku Gough, razen enega ali dveh parov, ki gnezdita na otoku Inaccessible.

Endemični tristanski drozg se pojavlja na vseh severnih otokih, vsak otok ima svojo podvrsto, pri čemer so ptice na Tristanu nekoliko manjše in podolgovatejše od tistih na otokih Nightingale in Inaccessible. Endemični žerjav z otoka Inaccessible je najmanjša neleteča ptica na svetu in živi le na otoku Inaccessible. Leta 1956 so na lokaciji Sandy Poin na otoku Tristan izpustili osem Goughovih tukalic, ki so nato kolonizirale otok.

Okoli otočja je mogoče opaziti različne vrste kitov in delfinov, njihovo število se počasi povečuje po končanju nezakonitega lova, ki ga je izvajala Sovjetska zveza. Na otočju Tristan prebiva tudi subantarktični krzneni tjulenj (Arctocephalus tropicalis), večinoma na otoku Gough.

Gospodarstvo