Charles André Joseph Marie de Gaulle , francoski general, častnik in državnik * 22. november 1890, Lille, Francija † 9. november 1970, Colombey-les-Deux-Églises, Francija.
Vodil je Svobodno Francijo proti nacistični Nemčiji v drugi svetovni vojni in predsedoval začasni vladi Francoske republike od leta 1944 do 1946, da bi ponovno vzpostavili demokracijo v Franciji. Leta 1958 se je ponovno vključil v politiko, ko ga je predsednik René Coty imenoval za predsednika Sveta ministrov. Na novo je napisal francosko ustavo in po odobritvi na referendumu ustanovil Peto republiko. Kasneje istega leta je bil izvoljen za predsednika Francije, na ta položaj je bil ponovno izvoljen leta 1965, na katerem je ostal do svojega odstopa leta 1969.
Rodil se je v Lilleu, leta 1912 pa je opravil diplomo. Bil je odlikovan častnik prve svetovne vojne, večkrat ranjen in kasneje ujet v Verdunu. V medvojnem obdobju se je zavzemal za mobilne oklepne divizije. Med nemško invazijo maja 1940 je vodil oklepno divizijo za obrambo; nato je bil imenovan za podsekretarja za vojno. Ker je zavrnil sprejetje premirja svoje vlade z Nemčijo, je De Gaulle pobegnil v Veliko Britanijo in v svoji pritožbi z dne 18. junija pozval Francoze, naj se uprejo okupaciji in nadaljujejo boj. De Gaulle je nato vodil svobodne francoske sile in kasneje vodil tudi francoski narodnoosvobodilni odbor proti silam osi. Kljub temu, da ni imel tako dobrih odnosov z Združenimi državami Amerike kot Velika Britanija, je na splošno imel podporo Winstona Churchilla in se je tudi izkazal kot nesporni vodja Vichyjske Francije. Junija 1944 je postal vodja začasne vlade Francoske republike, začasne francoske vlade po osvoboditvi države. Istega leta je De Gaulle uvedel ekonomsko politiko, ki je vključevala znaten državni nadzor nad kapitalističnim gospodarstvom, ki ji je sledilo 30 let rasti brez primere, znane kot Trente Glorieuses. Zaradi vrnitve malega partizanstva v novi Četrti republiki je v začetku leta 1946 je De Gaulle odstopil, vendar je bil še naprej politično aktiven kot ustanovitelj organizacije Rassemblement du Peuple Français (RPF; "Rally francoskega ljudstva"). V zgodnjih petdesetih letih se je upokojil in napisal svoje vojne spomine, ki so hitro postali vpisani v sodobni francoski literaturi, kjer so trajno ostali.
Ko je alžirska vojna povzročila razpad nestabilne četrte republike, je državni zbor med krizo maja 1958 vrnil na oblast De Gaullea. Ustanovil je Peto republiko z močnim predsedovanjem in je bil izvoljen, da bi še naprej opravljal to vlogo. Uspelo mu je ohraniti Francijo skupaj, medtem ko je sprejel ukrepe za konec vojne, kar je močno razjezilo Pieds-Noirs (etnične Francoze, rojene v Alžiriji) in vojsko; oba sta pred tem podpirala njegovo vrnitev na oblast, da bi ohranil kolonialno oblast. Alžiriji je podelil neodvisnost in postopoma deloval proti drugim francoskim kolonijam. Kot del hladne vojne je De Gaulle začel voditi svojo "politiko veličine" in trdil, da se Francija kot velika sila ne bi smela zanašati na druge države, kot so ZDA, za svojo nacionalno varnost in blaginjo. V ta namen je izvajal politiko nacionalne neodvisnosti, zaradi česar se je umaknil iz Natovega vojaškega integriranega poveljstva in začel razširjati neodvisen jedrski razvojni program, s katerim je Francija postala četrta najmočnejša jedrska sila na svetu. S podpisom Elizejske pogodbe 22. januarja 1963 je de Gaulle izboljšal francosko-nemške odnose, da bi ustvaril evropske odnose med anglo-ameriškim in sovjetskim vplivom.
Vendar je De Gaulle nasprotoval vsakemu razvoju nadnacionalne Evrope, pri čemer je označeval Evropo kot celino suverenih narodov. De Gaulle je odkrito kritiziral intervencijo ZDA v Vietnamu in privilegij ameriškega dolarja. V njegovih poznejših letih sta njegova podpora sloganu "Vive le Québec libre" in njegova dva pogoja za vstop Velike Britanije v Evropsko gospodarsko skupnost povzročila precejšnje polemike tako v Severni Ameriki kot v Evropi. Čeprav je bil leta 1965 ponovno izvoljen za predsednika, se je maja 1968 soočil z razširjenimi protesti študentov in delavcev, vendar je imel visoko podporo vojske, zaradi česar je zmagal na volitvah s povečano večino v državnem zboru. De Gaulle je s predsedniškega položaja odstopil leta 1969, potem ko je izgubil tekmovanje na referendumu, na katerem je predlagal več decentralizacije. Umrl je eno leto pozneje v svoji rezidenci v Colombey-les-Deux-Églises, njegovi predsedniški spomini pa so ostali nedokončani.
Številne francoske politične stranke in osebnosti trdijo, da imajo De Gaullejevo dediščino; Številne ulice in spomeniki v Franciji so bili posvečeni njegovemu spominu po njegovi smrti. Pogosto, še posebej v Franciji, je preprosto imenovan kar général de Gaulle, med prijatelji pa mon général.
Zgodnje življenje
Mladost levo|sličica|274x274_pik|De Gaulle leta 1897 v starosti 7 let. Charles André Joseph Marie de Gaulle se je rodil 22. novembra 1890 v Lilleu v departmaju Nord. Bil je tretji od petih otrok. Vzgojen je bil v predani katoliški in tradicionalni družini. Njegov oče Henri de Gaulle je bil profesor zgodovine in književnosti na jezuitskem kolegiju in je sčasoma ustanovil svojo šolo.
Ko je dopolnil 10 let, je de Gaulle začel brati srednjeveško zgodovino. De Gaulle je začel pisati v svojih zgodnjih najstniških letih, predvsem poezijo, kasneje pa je njegova družina plačala za zasebno izdajo skladbe, enodejanko v verzih o popotniku. Kot velik bralec je dajal prednost filozofskim knjigam pisateljev, kot so Bergson, Péguy in Barrès. Poleg nemških filozofov Nietzscheja, Kanta in Goetheja je bral dela starih Grkov (zlasti Platona) in prozo romantičnega pesnika Chateaubrianda.
De Gaulle se je izobraževal na šoli Collège Stanislas v Parizu in kratek čas študiral v Belgiji, kjer je še naprej kazal zanimanje za branje in študij zgodovine, hkrati pa je delil velik ponos, ki so ga mnogi njegovi rojaki čutili na dosežke svojega naroda. Ko je bil star 15 let je napisal esej, v kateri je predstavljal, da je "general de Gaulle" leta 1930 vodil francosko vojsko do zmage nad Nemčijo; kasneje je zapisal, da je v mladosti z naivnim pričakovanjem pričakoval neizogibno prihodnjo vojno z Nemčijo, da bi se maščevali za francoski poraz iz leta 1870. sličica|236x236_pik|De Gaulle leta 1908 Francija, v kateri je de Gaulle odraščal v svoji mladosti, je bila razdeljena družba, ki je s seboj prinesla dogodke in procese, ki v njegovi družini niso bili dobrodošli: rast socializma in sindikalizma, pravno ločitev cerkve in države leta 1905 in skrajšanje dobe vojaške službe na dve leti (tudi leta 1905). Enako neprijetne za de Gaulle so bile Entente Cordiale z Veliko Britanijo, prva maroška kriza in predvsem afera Dreyfus. Henri de Gaulle je postal podpornik Alfreda Dreyfusa, zadevnega francosko-judovskega generala. Vendar je bila podpora očeta de Gaulla pogojna, saj se je bolj ukvarjal z ugledom vojske kot z njeno nedolžnostjo kot tako. V istem obdobju je prišlo tudi do oživitve evangeličanskega katolicizma, dokončanja bazilike Sacré-Cœur in vzpona kulta Janeza Orleanke.David Schoenbrun, The Three Lives of Charles de Gaulle (1966)
De Gaulle ni bil izjemen učenec vse do svoje sredine najstniških let, vendar je julija 1906 postal bolj vztrajen v šoli, saj se je osredotočil na izpolnjevanje pogojev za vpis v posebno vojaško šolo Saint-Cyr. De Gaulle se je kmalu pridružil vojski, kljub temu, da je bil bolj nagnjen h karieri zgodovinarja, čeprav bi bilo mogoče najti razloge v tem, da bi ugajal očetu. Vendar je pozneje zapisal: "Ko sem vstopil v vojsko, je bila to ena najboljših stvari na svetu", komentar, za katerega novinar in biograf De Gaulle, Jean Lacouture, predlaga, da je treba ravnati previdno, saj je bil ugled francoske vojske v začetku 20. stoletja po aferi Dreyfus nizek. Dokaz o ugledu vojske je, da je bilo leta 1908 manj kot 700 prosilcev za St. Cyr, namesto največjega leta 2000 s strani afere Dreyfus. Sprva je de Gaulle služil za prekinitev stavk.Lacouture 1991, pp. 14-15
Zgodnja vojaška kariera
Vojak sličica|De Gaulle kot kadet v Saint-Cyr leta 1910 De Gaulle je leta 1909 dobil poveljniško mesto na St Cyrju. Njegov razred je bil povprečen (119. od 221 prijavljenih), vendar je bil razmeroma mlad in to je bil njegov prvi poskus na izpitu. Po zakonu z dne 21. marca 1905 so morali nadebudni vojaški častniki pred obiskom akademije služiti eno leto v vrstah, vključno s časom tako kot zasebnik kot podčastnik. V skladu s tem se je oktobra 1909 de Gaulle (po potrebi za štiri leta, namesto običajnega dvoletnega mandata za nabornike) vpisal v 33. pehotni polk francoske vojske s sedežem v Arrasu.Lacouture 1991, pp. 9-10 To je bil zgodovinski polk z Austerlitzom, Wagramom in Borodinom med bojnimi častmi. Aprila 1910 je bil imenovan za desetnika. Poveljnik njegove čete ga je zavrnil povišati v narednika, kar je običajen čin za potencialnega častnika, pri čemer je komentiral, da je mladenič očitno menil, da nič manj kot francoski konstable ne bi bilo dovolj dobro zanj. Septembra 1910 je bil nazadnje imenovan za narednika.
De Gaulle je prevzel svoje mesto v St Cyru oktobra 1910. Do konca prvega leta se je povzpel na 45. mesto. V St Cyrju je de Gaulle dobil vzdevek "veliki šparglej" zaradi svoje višine (196 cm), visokega čela in nosu. Na akademiji se je dobro odrezal in prejel pohvale za to, njegovo vedenje, manire, inteligenco, značaj, vojaški duh in odpornost proti utrujenosti. Leta 1912 je opravil diplomo.
Ker je raje služil v Franciji kot v daljnih čezmorskih kolonijah, se je oktobra 1912 ponovno pridružil 33. pehotnemu polku kot sous-lautenant (podporočnik). Polku je zdaj poveljeval polkovnik (in bodoči maršal) Philippe Pétain, ki mu je de Gaulle sledil naslednjih 15 let. Kasneje je v svojih spominih zapisal: "Moj prvi polkovnik Pétain me je naučil veščine poveljevanja."Lacouture 1991, p. 21
Trdilo se je, da se je de Gaulle med izbruhom prve svetovne vojne strinjal s Pétainom o zastarelosti tradicionalne taktike v dobi mitraljezov in bodeče žice ter pogosto razpravljal o velikih bitkah in verjetnem izidu kakršnih koli prihajajoča vojna z njegovim nadrejenim. Lacouture je skeptičen in poudarja, da čeprav je Pétain v prvih dveh četrtletjih leta 1913 napisal žareče ocene o de Gaullu, je malo verjetno, da bi izstopal med 19 poveljniki in 32 poročniki pod njegovim poveljstvom. De Gaulle je bil prisoten na manevrah Arrasa leta 1913, na katerih je Pétain kritiziral generala Galleta [fr], vendar v njegovih zvezkih ni dokazov, da je sprejel Pétainove nemodne ideje o pomenu ognjene moči proti prevladujoči doktrini, ki poudarja " žaljiv duh". De Gaulle je poudaril, kako je Maurice de Saxe prepovedal odbojkarski ogenj, kako so se francoske vojske iz Napoleonovega obdobja zanašale na napade pehotnih kolon in kako je francoska vojaška moč upadla v devetnajstem stoletju zaradi – domnevno – pretirane osredotočenosti na ognjeno moč (npr. Chassepot puška) in ne élan. Zdi se tudi, da je sprejel takrat modno lekcijo, pridobljeno iz nedavne rusko-japonske vojne, o tem, kako so bajonetni napadli japonske pehote z visoko moralo uspeli ob sovražni ognjeni moči.Lacouture 1991, pp. 21-5
De Gaulle je bil oktobra 1913 imenovan za prvega poročnika.Lacouture 1991, pp. 24-5
Prva svetovna vojna
Vojaški poveljnik sličica|271x271_pik|Plošča v Dinantu v spomin na kraj, kjer je bil leta 1914 ranjen Charles de Gaulle, takratni pehotni poročnik Ko je v začetku avgusta 1914 v Franciji izbruhnila prva svetovna vojna, je 33. vojaški polk, ki velja za eno najboljših bojnih enot v Franciji, takoj padel zaradi nemškega napredovanja pri Dinantu. Vendar pa je poveljnik francoske pete armade general Charles Lanrezac ohranil taktiko iz 19. stoletja in je svoje enote opremil z nesmiselnimi bajonetnimi naboji, ki so zgrešili nemške topove, pri čemer je utrpel velike izgube.Lacouture 1991, p. 84