Živáli (znanstveno ime Animalia) so eno izmed petih kraljestev živih bitij. Čeprav so nastale kot zadnje od kraljestev, so zdaj prevladujoča oblika življenja na Zemlji. Uspešne so predvsem zaradi možnosti hitrega prilagajanja spremenjenim razmeram v svojem okolju in sposobnosti premikanja. V biološkem smislu sodi med živali tudi človek.
Znanstveno jih preučuje zoologija, ki se nadalje deli v več ožjih znanstvenih disciplin. Predpono zoo- (iz grškega zōion - živo bitjezoo- definition. Free Online Dictionary. Pridobljeno 4.12.2008.) uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z živalmi. Skupnosti vseh živali na določenem območju v določenem času pravimo favna.
Etimologija Besed žival v slovenščini izhaja iz besede "živ" (latinsko ‛vivus’ iz 10. stoletja) vse v pomenu ‛živ’, gr. bíos ‛življenje’.
Znanstveno ime Animalia izhaja iz latinskega samostalnika animal z enakim pomenom, ki je sam izpeljan iz latinskega animalis 'ki ima dih ali dušo'. Biološka definicija vključuje vse člane kraljestva Animalia. Izraz metazoa izhaja iz starogrške 'po' (v biologiji predpona meta- pomeni 'pozneje') in 'živali', množina od 'žival'.
Značilnosti Živali so evkarionti, z izjemo skupine Myxozoa mnogocelični organizmi, kar jih loči od bakterij in večine protistov. So heterotrofi, po čemer se razlikujejo od rastlin in alg. Z načinom prehranjevanja je povezana sposobnost premikanja, ki jo imajo skoraj vse živali v vsaj enem stadiju življenjskega kroga, in natančnejša telesna zgradba (posebej prebavnega sistema).
Razmnožujejo se večinoma spolno, odrasle živali so diploidne ali poliploidne. Nekatere pa se lahko razmnožujejo tudi nespolno s partenogenezo.
thumb|left|280px|Živalska celica kot tipičen predstavnik evkariontske celice s celično membrano (brez stene), citosolom, celičnim skeletom, organeli in jedrom
Zgradba Z nekaterimi izjemami, med katerimi so najočitnejše spužve in plakozoji, je živalsko telo diferencirano v tkiva. Ti vključujejo mišice, ki so se sposobne krčiti in nadzorovati gibanje, ter živčna tkiva, ki omogočajo pošiljanje in obdelavo signalov. Običajno imajo tudi notranjo prebavno votlino z eno ali dvema odprtinama.
Vse živali imajo evkariontske celice, ki so obdane z značilnim zunajceličnim matriksom, ki ga sestavljajo kolagen in elastin ter glikoproteini. Ta se lahko kalcificira v strukture, kot so to hišice mehkužcev, kosti in iglice. Pri razvoju tvori razmeroma prožno ogrodje, kjer se lahko celice gibajo in reorganizirajo ter tvorijo zapletene strukture. Nasprotno se v drugih mnogoceličnih organizmih, kot so rastline in glive, celice držijo na mestu s pomočjo celičnih sten in na ta način lahko pospešeno rastejo. Edinstveni za živalske celice so naslednji tipi medceličnih stikov: tesni stiki, presledkovni stiki in dezmosomi.
Razmnoževanje in razvoj
Skoraj vse živali se razmnožujejo spolno.
Pri spolnem razmnoževanju nastopata dve vrsti spolnih celic (gamet): moške (spermiji) in ženske (jajčeca). Živali so navadno enospolne, nekatere nižje skupine imajo tako testise kot jajčnike, imenujemo jih obojespolniki ali hermafroditi.
Nekatere živali se lahko razmnožujejo nespolno. To se lahko zgodi pri partenogenezi, kjer se iz neoplojenega jajčeca razvijejo mladi osebki, pri brstenju (spužve) ali pri fragmentaciji kjer se telo razdeli na fragmente in se vsak del lahko razvije v nov organizem.
Ekologija Vse živali so heterotrofi, kar pomeni, da se neposredno ali posredno prehranjujejo s snovmi nastalimi v drugih organizmih. Pogosto se naprej delijo na skupine, kot so zveri, herbivori, omnivori in paraziti.
Plenilstvo je biološka interakcija, kjer se plenilec (heterotrof, ki lovi) hrani s svojim plenom (organizem, ki je napaden).Begon, M., Townsend, C., Harper, J. (1996). Ecology: Individuals, populations and communities (Third edition). Blackwell Science, London. ISBN 0-86542-845-X, ISBN 0-632-03801-2, ISBN 0-632-04393-8. Plenilec lahko ubije svoj plen zaradi hranjenja ali zaradi drugih vzrokov, vendar je posledica vedno smrt plena.predation. Britannica.com. Retrieved on 2011-11-23. Drugi glavni način konzumiranja hrane imajo detritofagi, ki se hranijo z mrtvo organsko snovjo. Včasih je težko ločevati ta dva načina prehranjevalnega vedenja, na primer kadar parazit preži na gostiteljski organizem in nanj leže jajčeca, tako da se potomstvo potem po izvalitvi lahko hrani z razpadajočim truplom. Medsebojni selekcijski pritiski, ki se ob tem pojavljajo, so pripeljali do evolucijske »oborožitvene tekme« med plenom in plenilcem, katere rezultat so različne protiplenilske prilagoditve in načini, kako jih zaobiti.
Večina živali posredno uporablja energijo sonca, s tem da jedo rastline ali živali, ki jedo rastline. Večina rastlin uporablja svetlobo za pretvorbo anorganskih snovi v ogljikove hidrate, maščobe, proteine in druge biomolekule. Začenši z ogljikovim dioksidom (CO2) in vodo (H2O) fotosinteza pretvori energijo sončne svetlobe v kemično energijo v obliki enostavnih sladkorjev (npr. glukoza) s sproščanjem molekularnega kisika. Ti sladkorji se nato uporabijo kot gradniki za rast rastlin, vključno s proizvodnjo drugih biomolekul. Ko žival poje rastlino (ali poje druge živali, ki so pojedle rastline), reducirane ogljikove spojine v hrani postanejo vir energijskih in gradbenih materialov za živali.
Živali, ki živijo na oceanskem dnu v bližini hidrotermalnih vrelcev, niso odvisne od energije sončne svetlobe. Osnovo prehranjevalne verige namesto tega tvorijo kemosintetske arheje in bakterije.
Raznolikost
Velikost Sinji kit (Balaenoptera musculus) je največja žival, kar jih je kdaj živelo, saj lahko doseže težo do 190 ton dolžino do 33,6 metra. Največja danes živeča kopenska žival je afriški savanski slon (Loxodonta africana), ki lahko tehta do 12,25 tone in meri do 10,67 v dolžino. Največje kopenske živali, ki so kdaj živele, so bili titanozavrski zavripodi, kot je argentinozaver, ki je morda tehtal kar 73 ton, in superzaver, ki je lahko dosegel dolžino 39 m. Več živali je mikroskopskih velikosti; nekateri Myxozoa (parazitski ožigalkarji znotraj Cnidaria) nikoli ne prerastejo 20 μm, ena najmanjših znanih vrst (Myxobolus shekel) pa v odrasli dobi meri največ 8,5 μm.
Število in habitati glavnih debel Naslednja tabela prikazuje ocenjeno število opisanih danes živečih vrst za glavna živalska debla, skupaj z njihovimi glavnimi habitati (kopenski, sladkovodni in morski) ter prostoživečim ali zajedavskim načinom življenja Ocenjene številke vrst temeljijo na znanstveno opisanih številkah; veliko večje ocene so bile izračunane na podlagi različnih metod napovedovanja, ki se lahko močno razlikujejo. Na primer, opisanih je približno 25.000–27.000 vrst ogorčic, medtem ko objavljene ocene skupnega števila vrst ogorčic segajo od 10.000–20.000 do 500.000, 10 milijonov ali celo 100 milijonov. Na podlagi vzorcev znotraj taksonomske hierarhije je bilo leta 2011 izračunano, da skupno število živalskih vrst – vključno s tistimi, ki še niso opisane – znaša približno 7,77 milijona. Deblo Zgled Vrste Kopno Morje Sladkovodni Prostoživeči Zajedavci Arthropoda(členonožci)1.257.000Da 1.000.000(žuželke) Stork notes that 1m insects have been named, making much larger predicted estimates.Da >40.000(višji raki)Da 94.000DaDa >45.000 Mollusca(mehkužci)85.000107.000 35.000 60.000 5.00012.000 Da >5.600 Chordata(strunarji)>70.000 23.000 13.000 18,0009.000Da 40(somi) Platyhelminthes(ploski črvi)29.500Da Yes 1.300 Da 3.000–6.500 >40.000 4.000–25.000 Nematoda(gliste)25.000 Da (prst) 4.000 2.000 11.000 14.000 Annelida(kolobarniki)17.000 Da (prst) Da 1.750 Da 400 Cnidaria(ožigalkarji)16.000 Da Nekaj Da >1.350(Myxozoa) Porifera(spužve)10.800 Da 200–300 Da Da Echinodermata(iglokožci)7.500 7.500 Da Bryozoa(mahovnjaki)6.000 Da 60–80 Da Rotifera(kotačniki)2.000 >400 2.000 Da Da Nemertea(nitkarji)1.350 Da Da Da Tardigrada(počasniki)1.335 Da(vlažne rastline) Da Da Da
Evolucijski izvor thumb|Trokrparji so med najbolj znanimi fosilnimi skupinami Dokaze o obstoju živalih segajo vse do obdobja kriogenij. 24-izopropilholestan (24-ipc) je bil odkrit v kamninah, starih približno 650 milijonov let; proizvajajo ga samo spužve in alge Pelagophyyte. Analize teh alg dosledno kažejo na fanerozojski izvor, medtem ko analize spužv kažejo na neoproterozojskoi izvor, kar je skladno s pojavom 24-ipc v fosilnem zapisu.
Prvi fosili teles živali se pojavijo v edikariju, pri čemer sta znana primera Charnia in Spriggina. Dolgo časa so dvomili, ali ti fosili resnično predstavljajo živali, vendar je odkritje živalskega lipida holesterola v fosilih Dickinsonia potrdilo njihovo naravo. Menijo, da so živali nastale v razmerah z nizko vsebnostjo kisika, kar nakazuje, da so lahko v preživele zgolj z anaerobnim dihanjem. Ko so se postopoma prilagodile aerobnemu metabolizmu, so postale popolnoma odvisne od kisika v svojem okolju.
Mnoga živalska debla so se prvič pojavila v fosilnih zapisih med kambrijsko eksplozijo, ki se je začela pred približno 539 milijoni leti v sedimentih, kot je Burgessov skrilavec. Danes živeča debla v teh kamninah vključujejo mehkužce, ramenonožce, krempljičarje, počasnike, členonožce, iglokožce in Hemicordate, skupaj s številnimi danes izumrlimi oblikami, kot je plenilski Anomalocaris. Navidezna nenadnost dogodka je morda le posledica nepopolnosti fosilnih zapisov in ne dejanski dokaz, da so se vse te živali pojavile istočasno. To stališče podpira odkritje vrste Auroralumina attenboroughii, najzgodnejšega znanega predstavnika ožigalkarjev kronske skupine iz obdobja ediakarija (pred 557–562 milijoni let, približno 20 milijonov let pred kambrijsko eksplozijo). Menijo, da je bil eden prvih plenilcev, ki je majhen plen lovil s pomočjo svojih ožigalnih celic, podobno kot sodobni ožigalkarji.
Nekateri paleontologi menijo, da so se živali pojavile veliko pred kambrijsko eksplozijo, morda že pred 1 milijardo let. Zgodnji fosili,ki bi lahko predstavljali živali, so bili na primer najdeni v 665 milijonov let starih kamninah formacije Trezona v Južni Avstraliji. Ti fosili so najverjetneje zgodnje spužve. Fosilne sledi, kot so odtisi in rovi, odkriti v obdobju tonija (pred približno 1 milijardo let), lahko kažejo na prisotnost triploblastičnih črvom podobnih živali, ki so bile približno tako velike (cca. 5 mm široke) in zapletene kot deževniki. Vendar pa podobne sledi ustvarja tudi velik enocelični protist Gromia sphaerica, zato te fosilne sledi iz obdobja tonija morda ne kažejo na zgodnjo evolucijo živali. Približno v istem času se je zmanjšala raznolikost večplastnih slojev mikroorganizmov, imenovanih stromatoliti, kar bi lahko bila posledica paše novo razvitih živali. Strukture, podobne s sedimentom napolnjenim cevkam, ki spominjajo na fosilne sledi rogov črvom podobnih živali, so našliv 1,2 milijarde let starih kamninah v Severni Ameriki, v 1,5 milijarde let starih kamninah v Avstraliji in Severni Ameriki ter milijarde let starih kamninah v Avstraliji. Njihova razlaga, da so živalskega izvora, je sporna, saj bi lahko šlo za vodne iztoke ali druge strukture.
Filogenija
Zunanja filogenija Živali so monofiletska skupina, kar pomeni, da izvirajo iz skupnega prednika. Živali so sestrska skupina bičkarjev ovratničarjev, skupaj pa tvorijo kladChoanozoa. Raziskava Ros-Rocher in sodelavcev (2021) sledi izvoru živali do enoceličnih prednikov in v kladogramu prikazuje zunanje sorodstvene odnose. Negotovosti v razmerjih so označene s prekinjenimi črtami. Klad živali je zagotovo nastal pred 650 milijoni let, morda pa se je razvil že pred 800 milijoni let, kar temelji na podlagi dokazov molekularne ure za različna debla živali.
Notranja filogenija